Razodeta vera. I. Znamo, da kot nedvomljivo resnico moramo sprejeti vse, kar je Bog razodel. — Kaj se pa  pravi nrazodeti" ? Ako ti na Gospodov dan svojemu prijatelju porečeš: nDanes je nedelja", si li  mu kaj razodel? Ne; ker je prijatelj to znal tudi brez tebe. Ali: Solnčni žarki te zjutraj še v po-  stelji zasačijo, ti se prebudiš in na mizi zagledaš skledo z rutico pokrito ali odeto. Ne veš, kaj je v posodi. Radovednost te z ležišča spi-avi naravnost do mize, kjer rutico odgrneš, skledo odkriješ ali razodeneš. Pri tem ravnanji spoznal si, da je v skledi še nekoliko strjene prosene kaše, ki je sinoči preostala delavcem, a tega nisi vedel. — Kedaj toraj komu nekaj razodenem? Ako bližniku pokažem ali povem kaj takega, česar prvlje ui videl ali vedel; ako mu kaj skritega, skrivnega naznanim, t. j. storim, da on zve. Kaj tedaj se pravi to, da nam je Bog nekaj ,,razodel"? S tem hočemo omeniti, da nam je Bog povedal reči, naznanil resnice, o kojih prvlje nismo nič vedeli. Bog nam se razodeva na različne načine, n. pr. vže s  tem, ker je svet tako lepo vredil, dal nam je na znanje, kako imeniten, mogočen, moder, dobrotljiv da je. To imenujemo naravsko razodetje. Ker  pa tako spoznavanje človeku ne zadostuje za vzveličanje, zatoraj o tem ne razpravlja katekizem. Bog nam se razodeva še drugace, namreč na posebni nadnaravni način, kar je veliko vecje važnosti od  naravskega razodevanja. On nam namreč sam  razodeva svojo voljo. To imenujemo nadnarav- sko razodetje; toto moramo verovati.  Je li se pa Bog resnično razodeval? je mar  res govoril z ljudmi? To je vprašanje, ki odloči  vse. Na to nam odgovarja paruet in zgodovina z razgovetnim: Da! Bog nas je vstvaril — pravi katekizem, — da bi njega spoznali, njemu služili ter se večno vzveličali. Kdor se ni skregal še se svojo pametjo, moral bo priznati nemogočnost, da bi Bog posameznemu človeku izročil nalogo, naj ai ta sam iače pot in pripomočke za dosego 8vojega namena. Tukaj je treba marsičesa. Pred. vsem mora človek znati, da je Bog največje blago, večna resnica; mora poznavati svojo zvezo s6 Stvarnikom; mora vedeti, kaj Bog storiti zapoveda ali prepoveda. Pri raznib opravilih clovek potrebuje zanesljivega voditelja, kteri nas niore in hoče podpirati. Skratka: Da bode človek zamogel doseči svoj blaženi uamen, to mu je potrebno vedeti raznoviatnih resnic in poznavati veliko pripomočkov. Vsega pa clovek se svojim umom pretuhtati in najti ne more; 7eliko resnic in pripomočkov mu je skritib. Bog sam moral je toraj 61oveku napraviti dotični na6rt, moral je naznaniti ali razodeti svojo voljo, da se ravnamo po njej. Le po tem potu zamoremo Boga prav spoznati, njemu 7redno služiti a sebe vzveličati. Bog človeka ni pustil na cedilu. On, ,,ki je nekdaj velikokrat in različnim načinom ocakom govoril po prerokih, govori tudi nam sedaj po Sinu, kterega je postavil naslednika vsemu". (Hebr. 1, 1. 8.) 1. Prvi človek bil je tudi prvi, ki mu je Bog naznanil ali razodel svojo voljo. Ko je vstvaril Adama, očeta človeškemu rodu, namestil ga je v raji. V tem prelepem vrtu razodel mu je svojo voljo, naznanivši, kar on kot Bog hoče, da clovek kot stvar stori ali opusti. Vstvarnik je 61oveku izročil vrt, ,,da ga obdeluje in varuje. A zažuga mu rekoč: Uživaj slobodno (sad) od vsakega drevesa 7 vrtu; ali z drevesa od znanja dobrega in hudega, z njega ne jej; ako namreč od tega okusiš, bodeš umrl" (Gen. 2, 15.). S tem je Adamu razodel Bog svojo voljo: zapovedal mu je obdelovati vrt, a prepovedal pasti lenobo; dovolil mu je vživati sad od vsakega drevesa, le jedno je izvzel, človeku naložil je post. Sedaj je Adam spoznal božjo voljo. Zvedel je ob jednem plačilo za prelom božje zapovedi: ne bode li ravnal vsled naredbe božje, to ga čaka dvojna smrt, 6asna in večna. 2. Toda, nesrečni oce dal se je zapeljati po kači s pomočjo žene. Veroval je rajši lažnjivim besedam satanovim, kakor pa resnici božji. Bog je za prelom obljubil 61oveku smrt, a zvita kača obeta božje 7eliča8tvo. Clovek ravnal je zoper voljo, ki mu jo je razodel Bog. Za to mu gospod naznani drugo besedo, — besedo, kakor jo je bil zaslužil. Rekel je Evi, da je odslje njegova volja, da bo imela prestati silo nadlog ter da bode pod oblastjo svojega moža. Adamu je naznanil, da je zemlja izgubila prvotni blagoslov, da je od sedaj ne bode obdeloval brez velikega truda kakor doslje, da mu bode brez težavnega obdelovanja rodila le trnjo iu oset, da bo si toraj moral kruh služiti ,,v potu svojega obraza", to pa vse dotlje, dokler se ne povrne v zemljo, iz koje je vzet, da bo ga smrt spremenila v prab in pepel. To je bila nova beseda, s ktero je 61oveku Bog razodel svojo voljo. Ob jednem sta prva grešnika zvedela o sovraatvu med ženo in ka6o ter kako bode toto nasprotje končalo. Po tem je pravi6ni Gospod obojico iz rajskega vrta pregnal v otožni svet. (Gen. 3, 4—23.) 3. Sedaj je Adam bil med svetom; začel je Bogu služiti tako, kakor mu je bilo naznanjeno. Kako mu je žalost parala nebvaležno srce, tega človeško pero popiaati ne more, ker tolike nesreče ni še občutil nikdo; tolike areče ni zapravila živa duaa. Prva človeka sta v S7ojo nesrečo ucila se, da moramo Bogu verovati, njegovo 70IJ0 spolnovati, moliti ga kot svojega vstvarnika ter mu alužiti kot njegova stvar. Vendar v rane skelečega srca razliva se bladilno olje sladke tolažbe; aicer strogi in pravicni pa vendar tudi brezkonečno vsmiljeni in dobrotljivi Bog 61oveka ue zapusti. Prvo, kar je zunaj raja Bog razodel Adamu, bilo je — mislijo sveti očetje — včlovečenje Sina božjega, prihodnji Mesija, ki bo cloveštvo, z Adamovim grehom omadežano in pogubljeno, zopet pomiril z Bogom, rešil, vzveličal. To je bila prva verska skrivnost, ki jo je Bog razodel v razsodbi zoper hudobo duha, ki jo je dal Adamu gledati v podobi, ki jo je veroval Adam ter svojim potomkom, s kojimi je živel, verovati zapovedal. Res, ta obljuba je še temna in slabo določena, vendar je prvi žarek v gluhej noči. Kakor se cvetlica obrača proti solncu, tako se je človeaki rod s tolažljivim upanjem oziral na brlečo Iu6ico bodoče rešitve. 4. Kaj neki je Bog še več razodeval Adamu, Abelu, Setu in ostalim očakom prvih stoletij, to nam je neznano, ker nam sv. pismo o tem ni5 ne poro6a. Le toliko nam pove, da sta vže dva sina Adamova Bogu, svojemu Gospodu, očitno darovala ter s tem svojega Boga in najvišega Gospoda častila in molila. (Gen. 4, 4.) Brez dvombe sta storila to vsled razodetja božjega, ker sv. Pavel (Hebr. 11, 4.) piše, da je Abel svojo daritvo opravljal ,,v veri", t. j. k temu gnala ga je vera, besede iz vestij božjih, ki jib je imel za resnico. 5. Za tem je bil Enos, vnuk Adamov, tretji očak, ki je ,,začel klicati ime Gospodovo", pravi sv. pismo (Gen. 4, 26), t. j. Enos pričel je razodeto besedo božjo o prihodnjem Mesiji in rešitvi človeštva ljudem oznanovati, ljudi zbirati k očitnej službi božji ter Boga javno in skupno o določenih časib moliti, hvaliti, častiti, to pa z daritvami in drugimi pobožnimi šegami. Od tega časa toraj, t. j. od četrtega stoletja po vstvarjenji Adama, začeli so razodeto voljo božjo očitno pridigati in Boga očitno moliti. Verovali so besedi božji, verovali so in upali, da bo nastopil trenotek, ko bo ubogo človeštvo rešeno peklenskega jarma. A v tej veri, v totem upanji, v tem bogoslužji, 8 j tem oznanovanjem razodete volje božje živeli so prvi očaki na svetu ter so svojce učili verovati, Boga spoznavati, njega moliti in njemu služiti, — spolnovati namen človeku odločen. Pri dolgem življenji je lahko oče učil svojib vnukov vnuke, n. pr. Adam dosegel je lepo starost 930 let. 6. To je trajalo kakih 1500 let. No, kakor so se tekom časa ljudje množili, tako so vse več in več odpadali od vere, zanemarjali molitvo, pojemala je pokorščina do Boga, pešala je čednost in strah pred Bogom. Ljudje so se grozovito popačili, misli njihove bile so hudobne, zato jih je Bog z vsemi oatalimi stvarmi pokončal se splošnim potopom. Samo Noe, deseti o6ak, oatal je zveat božjej volji, bil je se S7ojo družino pra^ičen pred licem božjim. Totemu je Bog razodel S7ojo 70IJ0 ; zapo^edal je namreč ste8ati barko, poleg tega pa ljudem oznano^ati pokoro. (Gen. 6, 1. 88.) (Eonec prihodnji8.)