■ L Sv. Oče je na svojem tretjem obisku na Poljskem znova opozoril svet na samoodločbo narodov, po popolni avtonomiji - svobodi poljskega naroda. To velja tudi za vse evropske narode. _____I LETNIK XXXVIII - VOLUME XXXVIII OKTOBER 1987 Št. 10 - No. 10 29. oktober SLOVENSKI NARODNI PRAZNIK Devetindvajseti oktober je v novejši slovenski narodni zgodovini zelo važen in pomemben mejnik. Kaj nam Slovencem v domovini, sedanji komunistični federativni republiki Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu 29. oktober iz 1918 leta pravzaprav še pomeni, oziroma bi moral pomeniti? Čeprav so bile upravičene slovenske narodne zahteve po prvi svetovni vojski le delno izpolnjene, nam je 29. oktober kljub razkosanju slovenske narodne zemlje, posledičnemu raznarodnovan-ju, razočaranju, neizmernemu trpljenju med drugo svetovno vojsko in množičnimi komunističnimi pokoli po njej, še vedno znanilec, klicar, kažipot, spodbuda, praznik svobode, slovenskega ponosa, neomajnega upanja na lepšo in pravičnejšo bodočnost slovenskega naroda. Sedanji komunistični gospodarji v Sloveniji o tem važnem slovenskem zgodovinskem dnevu namerno molče in ga mladim slovenskim rodovom pri pouku slovenske narodne zgodovine sploh ne omenjajo. V slovenskem narodu, ki je v preteklosti prestal že mnogo viharjev pa je, hvala Bogu, danes, sredi gospodarskega razdejanja, še veliko zdrave miselnosti, klenega duha in žive vere naših slavnih prednikov, zato smo prepričani, da bomo iz sedanje stiske izšli prekaljeni, narodno zavedni in ponosni. Opogumnjeni z "vero v Boga in samega sebe" bomo zaustavili ge-nocidno politiko sedanjih slovenskih oblastnikov, uzurpatorjev, s tem pogumnim ravnanjem zopet ustvarili neobhodno potrebne pogoje vsestranske narodne rasti v vseh odtenkih slovenskega narodnega življenja, predvsem pa na gospodarsko-političnem, verskem, narodno-kulturnem in družbenem področju. Ti življensko važni pogoji naj postanejo osnova, potrebna politična širina, ki je edina v stanu združiti vse Slovence v domovini, zamejstvu in zdomstvu v skupnem prizadevanju, ki nas bo privedlo v pravičnejšo in lepšo bodočnost, v kateri bo zatirani in preganjani slovenski narod končno vendarle zaživel v svobodi, v lastni, mednarodno priznani državi SLOVENIJI, neposredno vključeni v bodočo Združeno Evropo, prost vsake dominacije, vsakega gospodarskega izkoriščanja, vsakega ustrahovanja, vsakega suženjstva, tudi sedanjega komunističnega! In k temu vzvišenemu slovenskemu narodnemu cilju naj nas vse, brez izjeme, to vsakoletno praznovanje tega zgodovinskega narodnega praznika druži, vspod-buja, navaja in vodi do končne uresničitve! Vsem Slovencem v premislek... Z namernim ponarejanjem slovenske narodne zgodovine in neprestanim napačnim tolmačenjem predvojnih, medvojnih in povojnih dogodkov - vedno le komunistični partiji v prid! - bomo oslabili v doraščajoči slovenski mladini narodno zavest, ponos, kritično presojo, vsestransko narodno rast, napredek in kar je pri tem diaboličnem ravnanju najbolj tragično in usodno: zavrgli in opustili vsako upanje na lepšo in pravičnejšo bodočnost slovenskega naroda! "Takšen bo državni potni list... evropski potni list, ki predstavlja smer v katero bo po mojem mnenju šla bodočnost" Christop-her Tugendhat, bivši predsednik Evropske Gospodarske Skupnosti. Op. ur.: Na tem potnem listu zamenjajte "Republique Francaise" z "Republika Slovenija", pa boste bolje doumeli pomen Tugendha-tove vizije za Slovence. ALPE ADRIA SKUPNOST -SRCE EVROPE Edinstvna Alpe-Adria skupnost, ustanovljena 1978 leta, 30 milijonov prebivalcev križa evropske politične meje, vključujoč pokrajine Evropske gospodarske skupnosti (EEC) Italije in Zapadne Nemčije, držav nevtralne Avstrije, republike neuvrščene Jugoslavije in okrožja Madžarske, ki je del Vzhodnega Comecona. V tej skupnosti bi po Tugend-hatu nezavisne države (tudi država št. 13 na priloženem zemljevidu) delile svojo suverenost z drugimi po načelu:"Delim našo suverenost z vami, kolikor boste vi delili vašo z menoj". Povzeto po knjigi. Making sense of Europe, by Christopher Tugendhat, London. 'the buart of Europer rope's political cn odstotek narodnega dohodka. Seveda bi bila zgoraj omenjena vsota veljavna le nekaj let, potem pa bi se odstotek verjetno znižal. Prva leta bi bila gotovo kritična, ker bi morali nakupiti v tujini veliko težkega orožja, oklopna vozila, protiletalsko orožje in letala. Meseca junija 1915 je Italija nenadoma napadla Habsburško monarhijo. Ta tega napada ni pričakovala, vsaj ne hitro, in ni imela rezervnih čet, da brani mejo. Na fronto so poslali orožniške oddelke, ki so jih imeli v Sloveniji in Tirolski. Očividec mi je pravil, da je imela Avstrija tako malo teh orožnikov, da je bil eden komaj vsakih petnajst metrov. Kljub tej maloštevilnosti so ti orožniki vsdržali prve napade italijanske vojske. Medtem je Avstrija poslala na fronto redno vojsko in vsaj za čas stabilizirala fronto. Iz tega sledi, da je v interesu republike Slovenije, da ima čim številnejšo in dobro oboroženo milico. Če se šibka zgradbajugoslavije razsuje, bodo to verjetno prvi trenutek edine sile, s katerimi bo lahko Slovenija branila svoje meje. Obrambne zgradbe Med drugo svetovno vojno so gotove zgradbe igrale veliko vlogo v vojaških operacijah. Zanimivo je, da to niso bile utrdbe, ki bi bile specifično zgrajene za obrambo, ampak velike in solidne stavbe na strateških točkah. Mnogi se verjetno še spominjajo samosta- na Monte Casino v Italiji. Ta samostan so Nemci le delno preuredili za obrambo in so tako držali v šahu ogromno zavezniško premoč več mesecev. Bolj ko so zavezniki bombardirali iz zraka in s topništvom ta samostan, več ruševin je bilo in s tem je bilo toliko težje organizirati napad s tanki ali naskok s pehoto. V Stalingradu so zgradbe tudi igrale odločilno obrambno funkcijo. Najbolj srdite borbe so bile v tovarni traktorjev „Rdeei oktober". V začetku vojne 1. 1989 ao Nemci brez večjih težav zasedli skoro vso Poljsko, le v Varšavi so jih Poljaki ustavili vsaj za nekaj dni. Poučna je tudi legendarna borba za Alcazar de Toledo v španski državljanski vojni. Kljub ogromni premoči napadalcev, so se nacionalisti branili več mesecev. Republikanske čete so uporabljale topništvo, kopali so rove ln minirali in razstrelili skoro polovico gradu. Toda čim več je bilo razvalin okoli gradu in v gradu samem, tem uspešneje so se branili nacionalisti in tudi dočakali rešitev. Za nas 'Slovence so te izkušnje važne, ker nas uče, da nima smisla graditi in investirati milijone v obrambne linije. Tako linija Maginot, kot Atlantski zid nista med drugo svetovno vojno dala sigurnosti za defenzivno vojno; v dobi atomske nevarnosti pa imajo še manj pomena. Pač pa je seveda važno, da je vsaka stavba v obmejnem pasu zgrajena tako, da more služiti kot obrambna točka. Seveda morajo biti take stavbe zgrajene solidno, posebno kleti, da prenesejo bombardiranje in da so dovolj močne, da so sposobne nositi ruševine. Kanali za odplake pa morajo biti tako veliki, da služijo kot rovi za dostop ali umik. Jasno, da se ti gradbeni kriteriji najlaže upoštevajo pri velikih zgradbah kot šolah, tovarnah, skladiščih in podobno. Morda bo kdo dejal, da vse to velrico stane ln ima tudi prav. Toda enkrat za vselej si moramo Slovenci priti na Jasno, da obramba svobode zahteva o-gromnih žrtev. Postati bomo pač morali vojaško resen narod, kot so Švicarji. V suvereni Sloveniji ne bo dosti časa za ples in veselostl Samo če bomo vzeli svojo obrambo tako resno kot Švicarji, Izrael aii nekdanja Srbija, potem jfc možno, da bo slovenski narod svobodo tudi ohranil. Bilo bi mogoče naštevati razne podrobnosti skoraj v nedogled. Važno pa. je le, da je Slovencev skoro dva mili-jona.4 Da je Slovenija geopolitično naravna enota, kot to analizira avtor A. Taylor v študiji: "Habsburg Monarchy, 1809-1918" stran 283, da ima Slovenija dokaj močno gospodarstvo in da bi Slovenija mogla organizirati vojsko, ki bi postala dejavnik v mednarodni politiki. Razumeti moramo, da nas nihče ne bo jemal resno v mednarodni politiki, dekler slovenski narod ne pokaže volje in sposobnosti za organizacijo narodne obrambe. Vatikan je edina država na svetu, ki ima velik politični vpliv, ne da bi i-mela eno divizijo. Moč ostalih narodov in držav pa se meri po moči njihovega gospodarstva in na žalost tudi po številu in pripravljenosti divizij, ki jih imajo. Leta 1981 je H. Kissinger dajal razne konference po Latinski Ameriki. Med drugim je govoril tudi v Brazilu. Njegova izvajanja so bila zanimiva za nas Slovence, ko je govoril o novona-stalih državah v Afriki in drugod. Rekel je, da je največji problem teh držav, da dobe državo predno se ljudstvo formira v narod in predno si organizirajo in zgrade gospodarstvo. Slovenci vse to imamo. Naš narod obstaja že tisoč let, ima ustaljeno družbo in za razmere, v katerih je živel, tudi dovolj razvito gospodarstvo. Manjka pa nam volje in skladnosti vseh miselnih struj naroda, da se doseže ta cilj. Taka skladnost pa je možna samo v pluralistični druibi" Peter Klobčič Z letošnjega septembrskega romanja v Midland Letošnjega romanja se je udeležilo izredno veliko Slovencev. Dopoldne je bila pri Križu, spomeniku vsem slovenskim žrtvam krvave komunistične revolucije, spominska proslava, na kateri je govoril g. S. Pleško. Po proslavi je bila skupna molitev križevega pota. Popoldne pa je torontski nadškof, dr. Alojzij Ambrožič, ob asistenci slovenskih duhovnikov, daroval sv. mašo. Ob tej priliki je imel nadškof zelo pomembno pridigo. Častiti duhovniki, častite sestre, dragi romarji! Vsako leto, ko se zberemo na tem posvečenem kraju, se mi zdi, da pridemo iskat in utrjevat vero, ki se je bila med letom ohladila. Pa bo kdo vprašal: vero v kaj, v koga? Vero v križ in Križanega, ki edini daje odgovor in smisel tistemu, česar se danes spominjamo, in vero v idejo, za katero jih je toliko dalo svoja življenja. V naši skupnosti jih je nekaj,katerimtaka romanja niso všeč. Morda bo tudi danes, kot pred nekaj leti, kdo odšel z opazko, "tega pa ne bom poslušal". Nekaterim je dober vsak izgovor in vsaka pot zadosti važna, samo da se izognejo našemu spominskemu romanju. Res so ti osamljeni primeri, a jih omenjam zato, da ne bomo sami sebe varali, ampak ostali budni pred raznimi poslanci miru in sprave ki vse to zahtevajo od nas, sami pa še naprej oznanjajo laž, krivico in sovraštvo. Kljub vsemu nasprotovanju pa je množica okrog tega križa vsako leto večja, spomin na naše pomorjene postaja nevidna sila, katere ni mogoče utišati ali odgnati in pozabiti. So stvari, ki z nasprotovanjem in prepovedjo postajajo samo bolj privlačne in misel na smrt tisočev, za vero in dom pomorjenih, je gotovo ena od teh. Je kakor bič v božji roki, ki preganja tiste, ki so to morijo povzročili. Zadnjih 40 let je bilo že veliko povedano in napisano o trpljenju naših ljudi med revolucijo in po njej. Nekaj tega bo prišlo na strani zgodovine, vse gorje pa bo v podrobnosti razodeto šele v večnosti. Kar je po božjem privoljenju prišlo v svet, je le delček velike hudobije, ki se je razdivljala nad našim narodom.Gotovo se je že marsikdo od nas kdaj vprašal: Zakaj vse to? S čim smo se kot narod tako strašno pregrešili da smo zaslužili tako težko kazen?... Odgovora ni, krivica ostaja nekaznovana, čeprav je tako očitna in vnebo-pijoča, da se nam še po 42 letih marsikaj zdi neverjetno in nerazumljivo, daje človek zmožen tako velike hudobije. Iz vse te žalosti, solza, krvi in kupov razmesarjenih trupel, nekateri prizori iz te narodne drame izstopajo kot večni ogenj, ki ne more ugasniti. Vem, vse to je bilo že izgovorjeno, a naša dolžnost je, da to ponavljamo, dokler ne spregleda zadnji krvnik in se zadnji plačanec po naših skupnostih ne odpove svojemu vohunskemu delu. Pred nami kot stebri vstajajo naši poštenjaki, katere so, še predno seje narod uprl. odganjali v noč, jih zverinsko mučili, dokler jih smrt ni rešila trpljenja. V daljavi časa in prostora vidim domobranske oficirje, kako v teharskem bunkerju vise na mesarskih kavljih, s tako razbi- cele vrste podivjanih partizanov posiljujejo in po končanih orgijah postrele. V duhu gledam na kamenju lžeče fante, na tisoče od njih, katere so s puškami in koli primorali, da so požirali pesek. Tam so dojenčki, od nekaj tednov do dveh let starosti, katere so kot "izdajavce" iztrgali materam in jih kot "izda-" javce" zmetali na voz, kjer so se zvijali na vročem junijskem soncu, dokler se zadnji glasek ni izgubil v večnost. Sredi te množice zavrženih, izdanih in brez sodbe na smrt obsojenih ljudi pa stoji duhovnik, ki jim z znamenjem križa daje vesoljno odvezo, pa so mu za to dejanje njegove službe odsekali najprej eno, potem pa še drugo roko. In kot odmev iz onostranstva se trgajo glasovi iz množičnega groba Kočevskega Roga: Oče, odpusti jim, saj ne vedo... kaj dejajo.._ Ko so prešli dnevi brezpravnega klanja, ko nihče ni odgovarjal za prelito kri, so razstrelili in zasuli ta množična grobišča, živim pa zavezali usta, da o zločinu niso smeli govoriti čeprav je Slovenija čez in čez postala en sam grob. Tako je preteklo trideset let zamolčane zgodovine, čeprav je narod vedel ali vsaj slutil resnico... Ko se misel spet vrača v tisti čas, ko je bila Slovenija prekopana za grobove, nad temi pa je odmevalo vpitje o "osvobodilni vojni", o zmagi revolucije, o novem času in tudi o "narodnih izdajalcih" se moramo vprašati: Zakaj se o drugi strani revolucije toliko desetletij ni smelo spregovoriti besede? Zakaj tako stroga prepoved, če je bila "osvobodilna vojna" res tako pravična, da so obračunali samo z resničnimi izdajalci in zločinci? Komu je koristilo in zakaj je bilo potrebno tisto zverinsko mučenje žrtev pred smrtjo? Ali je bila revolucija zato bolj sveta, bolj upravičena in slovenska zemlja kaj prej svobodna? Ali pa morda oboje, mučenje in molk, potrjujeta, da za osvoboditev naroda v resnici nikoli ni šlo, ampak samo za oblast, katero so narodu vsilili s tako totalitarnimi sredstvi, da jih je bilo treba pred narodom in zgodovino za vselej skriti? Ali nam vse to nič ne pomeni? Kako to, da med nami vstajajo razni kulturniki-zvodniki, ki bi nas radi učili, da ne glejmo nazaj, ampak raje mislimo na bodoč- nost? Priporočajo pozabljenje, češ da bo tako več ljubezni med nami! Dragi rojaki, pozabljenje bi bilo najbolj podla izdaja mrtvih in ideje, za katero so bili oni pomorjeni, zato njihove žrtve ne bomo pozabili nikoli. Z božjo pomočjo moremo odpuščati, pozabiti pa tega zločina ne smemo, ker bi bil to naš zadnji in dokončni poraz? ne samo poraz nas kot ljudi, ampak tudi upor resnici, katero smo dolžni izpričevati svetu. Isto lahko rečem tudi o spravi. Narodna sprava je po skoro polstoletnem duhovnem in fizičnem razdejanju življenjska nujnost, če hočemo še obstati kot narod, zato to misel pozdravljamo in moramo zanjo delati vsi... toda - pot do sprave ni v pozabljenju in molku, pot do narodne sprave je v priznanju krivde in kesanju. Dokler tega ni, je vse govorjenje samo novim potrebam prikrojena propaganda, ki s spravo in ljubeznijo med brati nima nobene zveze. Božji mlini meljejo počasi a gotovo... Tri desetletja je trajal uradni molk partije, več kot štirideset dolgih let že potvarjajo zgodovino in spreminjajo dušo slovenskega človeka, a jim ni uspelo ustvariti drugega kot duhovno praznino brez cilja in upanja. Namesto obljubljenega raja so narod pahnili v duhovno in materialno razdejanje, od koder ni videti rešilne poti. Narod je partija, partija jim je narod, vsi drugi ne pomenijo nič, ali vsaj do nedavnega je bilo tako. Vse gre narobe od gospodarstva do politike, ustavo kar naprej spreminjajo, kakor tudi ljudi, ki te zakone postavljajo in z njimi operirajo po ukazu od vrha. Zdaj je na pohodu mladi rod, ki je bil rojen že v tej praznini in kaosu. Te ljudi ne morejo obtoževati grehov preteklosti, ker so jih sami vzgojili, zato morajo poslušati izpovedi njihovega spoznanja, kije, daje sistem ena sama velika laž in potvorba, ki je ljudi oropal vere vase in jim vzel upanje v bodočnost. Ko človek izgubi to dvoje, svojo osebnost, izgubi samega sebe in postane samo številka, brez koristi zase in za narod. Tu je treba iskati vzrok, zakaj so Slovenci po številu samomorov v celi Evropi na prvem mestu. Leta 1985 sije na vsakih 100 tisoč ljudi 36 končalo življenje. Ta procent vsako leto raste, kar pa je še najbolj tragično, je, da si že desetletni otroci segajo po življenju, kar po- meni, da že otroci nimajo vere vase in upanja, da bi v sedanjih razmerah kdaj mogli živeti človeka vredno življenje. Druga statistika, prav tako usodna, nam kaže, da slovenske "matere" umore več nerojenih otrok, kot pa jih rode za življenje. Redke so že družine z " več kot dvema otrokama. Temu ni kriva samo gospodarska stiska, ampak moralni razpad družbe, ki je ženo oropal čuta materinstva, razbil družino, s tem pa narodu ukradel bodočnost. Ob teh groznih številkah ne smemo prezreti tudi dejstva, daje od pičlega dva-miljonskega naroda 600 tisoč ljudi izven meja domovine. Od teh se jih je največ izselilo, ker v sistemu ne vidijo bodočnosti. Če pomislimo na vse to, se moramo res v skrbeh vprašati: Ali bomo preživeli? Narod je zapustil Boga, čeravno pod pritiskom režima, Bog pa je zapustil človeka, da se duši v svojem lastnem napuhu in grehu. Ob vsem tem nam ne preostane drugega kot zaupanje v božjo Previdnost. Bog, kije dopustil toliko gorja in krvi, gotovo ne bo spregledal te velike žrtve. Osebno sem prepričan, da nam kazni komunizma ni poslal v uničenje, ampak da nas očisti in prenovi. Že so tu znaki, da je Bog razsodil pravdo med brati. V praznino obupa in nevere, ko narod končno spoznava, da je brez Boga nič in brez bodočnosti, mednje pošilja svoje poslance, nove prepričane ljudi, ki kličejo k spravi in resnični ljubezni. Ta mladina narodnim zvodnikom z rizikom svoje osebne svobode ali celo življenja neustrašeno govori , da za revolucijo nikoli niso imeli ne moralne ne pravne pravice, in daje rešitev samo v svobodi ter vrnitvi k zemlji in Bogu. Kakšna in kako dolga bo še pot nazaj, je v božjih rokah. Pri vsem tem vrenju, ki seje začelo v domovini pa mi ne smemo stati prekri-žanih rok. Neposredno na ta proces res ne moremo vplivati, dolžni pa smo moliti in prositi za tiste, ki tega ne morejo ali več nočejo. Sami živimo življenje, ki se nam ga zdi vredno pošteno živeti! Ne iščimo osebne časti, ko gre za skupno dobro nas vseh! Ne bodimo hinavci, da ne bomo gnusoba v božjih očeh. Prosimo, naj nam Bog v tej odločilni uri pošlje vodi- telja, ki bo kot nekdaj Mojzes Izraelce tudi slovenski narod pripeljal v novo svobodo pod Triglavom. In ve mlade družine, katerim je še dana svobodna odločitev, da otroka sprejmete ali ne, pomislite na tisoče pomorjenih in zaradi njih sprejmite novo življenje, morda pride čas, ko bo domovini treba transfuzijo slovenske krvi iz tujine, da se naš narod ohrani. Od poedincev zavise družine; kakršne so družine, taki bodo narodi, narodi pa ustvarjajo dobre ali hude čase. Ko danes stojimo ob Spominskem križu, katerega smo postavili v spomin na težke dni preizkušnje, naj nam to ne bo samo izletna točka ali k večjemu vsakoletna navada. Ob tem križu in mrzlih kamnih, ki morajo dostikrat govoriti namesto nas, se spomnimo, daje ob istem znamenju pred skoro dva tisoč leti v neizmerni žalosti stala tudi Mati božja, zato razume našo bolečino. V tem Marijinem letu se zaupno obrnimo k njej in jo še posebej prosimo, naj izprosi, da bo križ kmalu postavljen tudi na ne-blagoslovljene grobove naših dragih in da bomo vsi Slovenci kot narod spet postali med seboj bratje, Bogu otroci, domovini sinovi in nikomur hlapci. S. P. Proslava slovenskega narodnega praznika 29. oktober 1918 Slovenska predstavniška organizacija v Kanadi: Slovensko- kanadski svet je letošnjo proslavo 29. oktobra iz 1918 leta priredila v soboto 17. oktobra ob 7. uri zvečer v Slovenskem domu na 864 Pape Ave., v Torontu. Govorila sta gg. dr. Peter Klopčič in Ludvik Jam-nik. "Delu slava, delu čast"... Svobodna Slovenija, mesečnik Glas Pristave, Tabor in Vestnik so s posebnimi članki proslavili jubileje zaslužnih javnih delavcev. Čestitkam se pridružuje tudi Slovenska Država. THE CANADA-U.S. FREE-TRADE AGREEMENT For publication orders call 1-800-3870660 Telecommunications device for the deaf: 1-800-387-0617* mm Trade: Securing Canadas Future For enquiries call 1-800-267-2006 *8:00 a.m.-8:00 p.m. EDT, weekdays, except holidays. External Affairs Canada Canada JUGOSLAVIJA: POT V PREPAD Pod tem naslovom (v Izvirniku s Jugoslawlan: Oar Weg ln den Abgrund; Klein« Zeltung, 16. okt. 1967, str. 3/4) ja opisal položaj v Jugoslaviji Gustav Chalupa v zgoščeni obliki takole: "Kolektivni vodilni gramljl Jugoslavija si niso edini, jarki med dell-republlkaml, avtonomnimi provincami ln njihovimi partijskimi organizacijami se poglabljajo, generali ljudske armade rožljajo s sabljami, delavci stavkajo, študentje demonstrirajo, defravdantl ln goljufi z menicami so vrgli pravni sestav, finance ln gospodarstvo v nepregledni kaos, kateremu stoji nasproti osrednja oblast v Beogradu brez moči." V zvezi z Agrokoraercom plie: "Primer bosanskega kombinata Agrokomerc je dokazal, da more samovoljno gospodariti klika pokvarjenih funkcionarjev pod zaščito "rdečega plemstva', ki Izvaja svoje privilegije iz partizanstva in to brez samouprave, brez zakonov, brez državljanov, celo brez socializma ob izključitvi jugoslovanske javnosti. Pa dopisnikovem mnenju boleha Jugoslavija na dvah perečih sindromih: na slovenskem in na albanskem. Slovenci bi hoteli rešiti krizo z evropskimi, demokratičnimi sredstvi ln priporočajo, naj bo te finančni Škandal povod za temeljito čistko tako v državi kot v partiji. Srbi pa hočejo rešiti problem Kosova z obnovo centralizma in se močnejšo ustavno povezavo "praarbska dežele" s Srbijo. Oruge republike vidijo v tem nevarnost, da bi poskusili Srbi odpraviti tudi suverenost ln pravice ostalih republik. KRŠČANSKI SLOVENSKI HUMUS V OOJUGI V Stični je bil sestanek katoliških Intelektualcev Iz slovenskega ozemlja, Koroške, Frlull-ja ln Julijske Benečije, Hrvatske ln Madžarske. Tam so razpravljali o položaju kristjana v teh deželah. Dopisnik Klslne Zeltung Franz Feller poroča o tem sestanku 14. oktobra pod naslovom: Christlich-slowenlsher Humus im Taunetter (str. 3/4). Poročevalec podaja najobsežnejše Izvajanja upokojenega profesorja arheologije Staneta Gabrovca iz Ljubljane, ki je opisal položaj kristjanov v Sloveniji. Kljub nekaterim svobošil-nam, ki jih uživajo kristjani v Sloveniji, skrbijo oblasti za to, da je vsako krščansko delovanje omejeno na cerkvene zidove. Skušnje drugod so privedle tudi Slovence do spoznanja, da ni mogoče reformirati režime niti s surovo silo niti z reformami od zgoraj. Človeštvo razpolag a sicer z velikim številom delnih refeltev, Izgubilo pe je celotnost. Zaradi ločitve delnih resnic kot so svoboda, demokracija, narodnost, razred, gospodarstvo od Absolutnega so zbezljale ter Izgubile človeško mero. Re<ev vidi v ožlv-ljenju in zagotovitvi teh resnic, n« da bi pri tem izgubili njih povezanost V celoti. Bolj pesimističen je bil pogled, ki ga je podal vseučlllikrf profesor Peter Kovacs Iz Budimpešte o stanju Cerkve na Madžarskem. Kct glavna slabost ja označil prepad med duhovniki in laiki, katerih sposobnosti so neizrabljene. Čeprav je viden porast zanimanja za vero, se skuša vodstvo Cerkve prikazati "kot dobrohoten, moder oče, ki vse razume ln prizna svetne vrednote", namesto da bi bilo znamenje oporekanja. Hrvatski govornik, vseučlliškl profesor Ivlce Bloclc (psiholog, univerzitetna klinika v Zagrebu) je poudaril potrebo po dialogu, ker vodi konflikt do globalnega uničenja. Italijanski zastopnik se je omejil predvseir na druzbeno-gospodarske vidike Friullja ln Julijske Benečije, doclm je naglašala dunajska svetnice Dolores Bauer osebno zavzetje za vse, ki «*n potrebni pomoči. Nadškof Sultar je naglasll, da ja to srečanj« predpodoba srečanja vernikov treh sosednjih narodov pri sv. Eml na Koroškem, katerega se bo udeležil tudi papež. Dopisnik omenja, da pomeni sestanek v Stični tudi obnovitev odnosov med slovenskimi ln hrvaškimi katoličani, ki so prenetfll po 2. svetovni vojni. Tržaški oktet v Torontu Sobotni večer 24. oktobra je s posebnim doži vetjem prevzel stotine naših To-rontčanov in okoličanov, ki so se zbrali v veliki dvorani pri Brezmadežni v Nevv Torontu, kjer je Tržaški oktet nastopil s koncertom ljudskih in umetnih pesmi. Program nas seznani z mlado glasbeno skupino osmih pevcev, tržaških slovenskih izobražencev, ki v svojih stvaritvah z ljubeznijo in zvestobo do slovenstva prinašajo poslušalcem čase dragocenih doživetij. Začetki okteta in prvi nastopi po Tržaškem, Primorskem in Koroškem so že v letih 1970-75. Vsestransko glasbeno napredovanje pa se zaradi mnogih težav za šest let ustavi. Iskrena želja po pesmi pa je leta 1980 poklicala oktet spet na dan. S ponovnimi nastopi po širni domači zemlji in Italiji - saj so v Rimu peli celo italijanskemu predsedniku republike in v zavodu "Slovenik" - je oktet zaslovel po svojem discipliniranem podajanju pesmi v slovenskem in mnogih drugih svetovnih jezikih. Posebnost Tržaškega okteta je harmonija glasov, ki se v sproščenih niansah preliva v melodijah njihovih pesmi. Ti fantje znajo Boga častiti v latinskem in domačem jeziku, opevati ponosno in navdušeno lepote slovenske zemlje, šaljivo pripovedovati o kmečkih šegah in navadah. Znajo iz naj-tišjega pianissima zagrmeti v mogočni forte - iz zadržanega šepetanja, kot šumenja padajočega jesenskega listja, preskočiti k žabam v vaški tolmun ob majskih večerih. V njihovem petju se nam približa vsa domovina - od Prekmurja do Rezije in Koroške in nas boža s svojim milim glasom, ki ga tako močno pogrešamo v novih zemljah. Zato smo tržaške pevce tako željno pričakovali in prisrčno sprejemali, kjerkoli so se ustavili v Ameriki in Kanadi. Karkoli smo in imamo od materialnega obilja, naš duh vedno išče domačega izraza v vsakdanji govorjeni in pisani besedi. Kulturno ustvarjanje in prizadevanje to misel plemeniti in ohranja. Za naše popolnejše bistvo, za obseg našega duhovnega obzorja so taka priza- devanja potrebna in nujna. Slovenci smo v zgodovini evropskih narodov eno najkulturnejših ljudstev, Visoka (100%) pismenost, literarna in umetostna ustvarjanja so odlika našega naroda. Ena teh kulturnih vrednot je zborovsko petje. Brez jezika ni naroda, brez knjig in petja ni Slovencev... Zato se zbiramo v slovenskih cerkvah in dvoranah, da ostanemo Slovenci, da zadostimo temu notranjemu iskanju po domačih virih, identiteti in kulturi. Zato so naše dvorane tako polno zasedene, kadar nas obiščejo dragi pevci iz domovine in nam prinašejo njen pozdrav - pozdrav njenih mest in gora, pozdrav domačih polj, vasi in cerkva, kjer je v polnost časov zorela naša mladost... Hvaležni smo jim za to veliko de- lo, za te dolge poti, za žrtev časa. Vsakdanjost se spremeni v praznik, kadar se zbiramo k kulturnim večerom in vsaka žrtev rodi svoj sad. Prijatelji in znanci se srečujejo iz daljnih krajev in časov, v ozračju je polno domačnosti in posebnega veselja, zavesti, da smo člani malega pa visokokulturnega slovenskega naroda. Za lep uspeh torontskega koncerta Tržaškega okteta najlepša hvala pevcem samim, potem vsem prirediteljem, posebno primorskemu društvu Simon Gregorčič, ki z društvenim delom tako zvesto in vztrajno po zgledu goriškega slavčka ohranja slovenstvo in slovensko pesem. Naj bo ta obisk Tržaškega okteta v Ameriki in Kanadi prvi v vrsti bodočih veselih srečanj! Na svidenje! Anica Resnik VOJAŠKA DIKTATURA ZA JUGOSLAVIJO? Znani časnikar Carl Gustaf Strohm poroča v Kleine Zeitung (7. avgusta 1987, str. 3) o reakciji Nove revije (st. 61/62) na članek Marka Miiivojevica Yugosiavia's Security Dilemmas and the West, ki ga je objavii časopis londonskega instituta za strateške raziskave Journal of Strategic Studies. Po Millvojevičevem mnenju ni komunistična stranka sposobna, da bi izvlekla Jugoslavijo iz sedanje krize. Prej ali slej bo vposegla vmes vojska in uvedla vojaško diktaturo, ki pa bo verjetno izzvala tudi državljansko vojno. Viktor Blazic ugotavlja v Novi reviji, da bi bil tak korak usoden posebno za Slovence. Vojaška rešitev jugoslovanskega problema predstavlja balkansko blodnjo in morbidno vero v zgodovinsko poslanstvo genocida in uničevanja, ki je značilno za sodobne balkanske odnosaje. Kot primere navaja Blažlč umor Obrenovicev (1903), iztrebljenje Albancev v balkanski vojni, umor Stjepana Radiča ln^kralja Aleksandra kot tudi etnična i^i ideološka pobijanja med vojno (1941-45) kot tui pokolje po končani vojni. Po mnenju Blažica je Jugoslavija samo državna enota, ki nima zdruzujoce skupne kulture. Zapad je treba opozoriti, da ne bi izvedli vojaškega puca desničarski oficirji^ marveč oficirji, ki so dogmaticgo komunistično ter pro-sovjetsko usmerjeni. Ce bi se polastili oblasti, bi povrnili državo v centralistični sovjetski sistem. » * Ce bi Zapad podpiral vojaški prevzem oblasti, bi dejansko podprl ponovno sovjetizacijo Jugoslavije. POTREBNA JE REFORMA CELOTNEGA SISTEMA, NE REFORMA V SISTEMU - OJILAS V intervjuju z Ericom Bourneom (The Christlan Science Monitor, September 7-13, 1987, str. 8) je izjavil Djilas, da je zelo izoliran in celo najbližji prijatelji iz nekdanjih let mu kvečjemu pomahajo na cesti, večina pa ga ignorira. Najbolj ga te?i, da niso izdali nobene njegove knjige v Jugoslaviji. Čeprav se dve zalozbi ukvarjati z mislijo, da bi izdali dve njegovi knjigi, sam nima veliko upanja. Dopisnik ga je vprašal, ce ne bi morda vec dosegel, ce bi ostal v partiji in jo skusal reformirati od znotraj. Djilas je odgovoril, da je Črnogorec in da ne bi bil zadovoljen, de bi imel samo kako brezvplivno vlogo. "Komunistični režim ni kot zapadni demokratiSni sistemi, kjer lahko igraš politično vlogo, čeprav si izgubil politično bitko in si izgubil svoj položaj. Komunistični sistem ima institucionalizirano strukturo oblasti s tesno sklenjenim miljejem na vrhu...Brž ko zapustiš ta milje, si popolnoma izven." Po Djilasovem mnenju doživljajo vsi komunistični sistemi po svetu enako krizo. Gorbačev ne bo uspel brez radikalne reforme. "Gorbacev mora Se pokazati, da namerava kaj vec kot samo reformo v sistemu samem - to je, ga samo izboljšati -namesto reforme celotnega sistema, kar je bistveno. Govori samo na splosno o izboljšanju demokracije, pa nic določenega, kako jo razširiti, kako pripustiti nove ideje in prijeme. Toda brez tega - kot vidimo...v Jugoslaviji - ni prave reforme." Kljub vsej kritiki je Djilas izjavil: "Sem se vedno socialist, socialni demokrat." Vojaška diktatura bi imela oporo samo v vzhodnem zaostalem delu Jugoslavije, ki je bil dolgo pod turško oblastjo, cigar interesni center je Beograd. Kam pa privede razvoj, ce ga diktira najbolj nazadnjaški del, kaze primer Rumunije. V tem primeru ne bi mogle niti milijarde Zapada s* v preprečiti gospodarske in družbene degradacije. Posledica bi bila skrajna beda, ki bi še poostrila obstoječe notranje družbene in narodnostne konflikte v Jugoslaviji ter privedla prej ali slej do izbruha. Narodi Jugoslavije bi namreč smatrali prevzem oblasti po pretežno srbski vojski kot tujo okupacijo. V zvezi z albansko-srbskim sporom na Kosovem svari Nova revija pred "libanonizacijo" Jugoslavije. Zapad naj bi, namesto podpore vojaškemu prevzemu oblasti, nudil finančno podporo razvitim gospodarskim subjektom, ker so edino ti sposobni, da se uveljavijo na zapadnem trgu. Zapad naj ne podpira Beograda, marveč potencialne lokomotive Jugoslavije v smeri tržnega gospodarstva in demokracije. Zapadni del Jugoslavije ni sorazmerno udeležen v vojski ln politični policiji, kjer prevladujejo osebe iz turškega dela Jugoslavije. Ta zapadni del Jugoslavije stremi po kar se da veliki kulturni in gospodarski autonomiji ter svobodni iniciativi. Vzhodni del teži k real-socialistic- if v nemu centralističnemu modelu, docim se priznava zapadni del srednjeevropski kulturi. Zato želi izgraditi zapadni del naravno povezanost s sred-nje-evropskim prostorom. Slovenci si želijo tudi take strukture, ki bodo prenehale s podreditvijo takim področjem, ki so na nižjem razvojnem nivoju. Podpiranje jugoslovanskega centralizma in unitarizma pomeni podpiranje nadvlade zaostalega dela države nad bolj razvitimi. To pa pomeni razvrednotenje proizvajalnih iniciativ bolj sposobnih. Kako bi izgledala Italija, ce bi njen južni del predpisoval razvojne kriterije severu. Zapad se mora tudi spominjati, kaj je rodilo podpiranje vojaškega režima v Iranu Komenija. *ZDA, Belgija in obe Nemčiji imajo med dvajsetimi industrijskimi rtržr.vsmi najvišje stsviln dnjenSknv, ki unro, doseznjo starost ineca Ist.H - 1J. 3 na 1;