Pedagogika? — Socijologija? Tovariš Mihajlovič je tudi tostran Save znalrt kot vnct delavec za zboljšanje Isocijal« nih razmer. Na vseh koncih in ikrajih Łutimo pritisk teh razmer in seveda razumemo, če mu je težka gledati, kak(} stoji vcčina tovari* išev v tem 'boju nedelavno ob strani. V zadnji štev. »Učiteljskega. Tovariša« pozivlja na so« delovanje in kaže tudi pot: študij socijologije. Študi.j pedagogike, ki ga smatra druga sku= pina delavcev kot pravo pot k obnovi družbe, on cdločno zavrača, češ, da< je pedagogika ne* p!odna -za toi. Naj mi tov. Mihajlovič dovoli, da ga opo« zorim na njegovo temeljno 'napalkoi: an nič ne upšteva moderne pedagogike. Navajam nekaj njegovih izreikov, ki dokazujejoi to: »Vsa vrcdnclst pedagogike je v metodologiji.« — »Pedagogika zagovarja dana.šnjo šolastično, mrtvo šokh« — »Individualna (?) psihologija in današnja (?) strokovna pedagogika ns gle« data na fakta. V njej je nakopičenih mnogo besed brcz smisla in značaja.« — »Da'našnja pedagogika tiči globoko v konzervativizmu in razredni ideologiji. Njena nevtralnoist v da* našnji socijaln: borbi je groba neresničnost.« Vsi ti očitki so res upravičeni, če se pris stavi povisod stara pedagogika; a nove peda* gogike ti očitlki absolutno ne zadevajo. Nova pedagogika se je otresla nadvlade ideologij in dogemiterse postavila na najrealnešo pods lago, ki je možna: na psihologijo. Cilj nove pedagojgilke je srečen človek, srečen individij. Nova psihologija (zlaisti individualna psiholo* gija in! psihoanaliza) pa jc pokazala, da se do= seže to le, če je razvoj človeka organsiki, t. j. če se vise njegove pra=sile lahko svobodno in harmonično razvijajo. Psihologija skuša zdaj dognati vse te pra=sile in p€ta njihovega raz* voja. Delo, ki je že storjeno, je ogromno, in nudi pedagogu že dovolj sredstev, da sc loti svojega novega dela. V izvrševanju tega dela raora noiva vzgoja preprečevati nepošredno vmešavanje raznih kulturnih tvorfo v svoj de* lokrog; ker vsaka hoče natalkniti že otroku svojo ideologijo na glavo in si ga tako zasi? gurati; s tem mu seveda prepreei samobitno rast in ga ovira, da najde samega sebe. Nova vzgoja cdklanja vmešavanje vseh teh tvorb, ne samo te aili one! S tem pa nikakcr ni re= čeno, da nova peda.gogika zanika pomen teh kulturnih tvorfj. Ona marveč hoč?, da se člo« veik o svojem času Stvobodno odloča za to ali ono tvorbo (versko, socijalno, gospodarska i. dr.) in ji prinese vso 'svojq nepotvorjeno, torej humano silo. S tem te tvorbe istalno po« mlaja in jih dela relativno popolne; relativno, ker nič ni absolutno dovršenega, vse je samo prehod. Vse te tvorbe vrše ali so vršile svcjoi družabno=biološko misijo; tudi Cerkve. V ob* liki seveda, ki se je pcdala iz vsakckratne družabne konstelacije. Ker pri novi vzgoji ne gre zgolj za srečo tega ali onega, temveč za srečo vseh, dobi sreča tega svojo naravno mejo cfo sreči drus gega; potrcba po razvoju socijalnega čustva se torej podaja iz te pedagoske usmerjencsti sama po sebi. S tem pa splob. ne greši proti principu samobitne rasti; kajti psihologija kaže, da je to čustvo konstruktiven del o;seb? nosti in se mora udejstvovati že iz subjektiv« ne poitrebe! Člavek s harmonično rastjo je torej že sam po se/bi socijalen, dbber! Študij in praksa moderne pedagogike torej nujno vodita v obnovo družbe, in sicer — kar se mi zdi poisebno važno — od znotraj navzven. Boljši družbi je predpogoj boljši človek. In študij socijologije? Menda vendar nima namena, da nas cpo^zarja na razne so* cijalne krivice; te vidimo tudi brez študija socijalnih sistemov. Tudi žal ni v naši moči, da toi jih odpravljali; to je naloga socijalnega in zdravstvenega skrbstva. Ta študij pa lahko navduši za to ali ono socijalno otliko in žene človeka, da jo realizira. Za to ima dve poti: vzgojo in revolucijo. Revolucijsko pot iziljus čujem, ker gotovo tudi tov. Mihajlovič ve, da za idealno družbo naše mase niso zrele niti intelektualno, niti rhoralno. Revolucija po= vzroča samo kaos, nadaljuje z bolestnc ko« rekturo &b realnostih in završuje blizu tam, od koder je izšla. To dckazuje tudi gigantski poskus Rusije; prejšnji vodilr.i ljudje so sicer izginili, družabna struktura pa se razvija zo= pet v smeri ik prejšnji cbliki. In vzgojna pot? Otroku bi v tem slučaju vsiljevali neko ideo« logijo, mu is tem zatrli njegov svobo>dni po= gled in vezali njegovo svobodno akcijo. Do=> segli bi to, kar tov. Mihajlovič naravnost cd^ klanja: Človek te pedagogike bi bil »mumija, človek v futeralu«. Seveda, ta futeral ibi bil čisto nov in lepše barve; a za nais je futeral futeral. Vsiljevanje te nove ideologije otroku odklanjamo ravno tako 'kakor vsiljevanje vseh obstoječih. Od kod pa sploh vemo, da bo ta ideologija aktualna takrat, ko pride otrok v dobo akcije? Čas silno hiti in se spre= minja, a nihče ne more znati, kako. Ce smo otroku z vzgojo razvili socijalno čustvo, je to vse, kar moremo storiti v interesu socijalne vzgoje, je pa tudi dovolj. Stara šola seveda tega čustva niti najmanj nc goji. Res je, da nova šola »ne more času diktirati«; a za to tudi ne gre! Ker šola kot del socijalnega organizma mora agirati in reagi^ rati. Vsalka diktatura zruši harmonijo in iz« pcdjeda vitalnost. Res je tudi, da »pedagogi* ka je istočasno tudi politika«; toda ne politi« ka kot diktatura (pri nas se ta dva pojma že naravnost istovetita), temveč politika kot stalno uglašanje vseh življenskih faktorjev v harmoničen akord. Potom politike isi šola za« siguraj, da lahiko nemoteno vrši svojo drus ža'bno naloigo; v tem smislu se naj učitelj udejstvuje v politiki. Tu ga čaka stalna borba. Biološka naloga šole v organizmu družbe je torej po naz&ru ncve pedagogike ta, da dovaja družabnim tvorbam vedno svežih so» kov; te tvorbe namreč po svoji naravi težg za tem«. da so v svojem vsakokratnem stanju zabu'bljajo in zgube zveze z življenjem; s tem pa povzročajo trenje v družbi. Učitelj se to» rej ves posveti negi organske rasti otrokove, 'bodi njegov prijatelj in zaščitnik. Naravno, da mu daje najboljšo oporo za to študij pe= dagogike z n.jeno najvažnejšo pomožno vedo: psihologijo. Ta študij bodi obvezen! Da se pa učitelj vnema za to ali o.no ideologijo, je nje= gova individualna pravica, če se je hoče po* služiti. A to ne isme motiti njegove polklicne naloge! Moram reči torej obratno od tov. Mihajloviča: »Socijologijo kot prvo in temelj* no veda v učiteljski samoizobrazbi odklanja^ mo. Tovariši naj jo študirajo po svojih oseb= nih potrebah.« Če se bo tov. Mihajlovič seznanil z novo pedagogiko, ne vem, 'če se ne bova tedaj znašla pri zasledovanju istega cilja tudi na istem potu: z novo vzgojo k noivi družbi. Nje^ govo sodelovanje 'bi v naših vrstah pcsdbno visoko cenili. ' A. Osterc.