------    214    ------
Ozir po Jugoslavenskem.
Dragi radovedež!
Od Kolpe.
1.
Vem, da me nevernega prijatla na tihem očituješ, ker Ti toliko časa nisem poslal lista, ki sem Ti ga obljubil brž ko pridem na svoje mesto. Al saj ves, da človek obrača, Bog pa obrne. — Grenka čutila so se me polastila, ko sva se v prijaznem šent janžkem dolu pri gostoljubnem prijatlu gosp. M. G. poslovila, da sem jo ukrenil do Kolpe — v kraj meni čisto neznani, med čisto tuje ljudi, kjer so vse drugi običaji, in da se znabiti ne bova tako hitro, morda nikoli več videla. Svitle solzice, ki so se lesketale v najinih očeh , bile so znamenja, da najini srci ostanete združeni. Obljubil sem Ti bil, vse kraje, po kterih bodem potoval, in kar bi zanimivega zapazil, v „Novicah", ktere Ti in jez z rajsko^radostjo prebirava, povrhno popisati. Evo! Prijazni Sent-Janž zapustivši jo po pošti skoz Slovenji-gradec v staroslavno Celje zavijem. Tu mi je iskren rodoljub navdušeno pripovedoval, kako se v Celji slovenska čitavnica čedalje veselejše razcveta in svoj žlahni sad obroduje, ker se zmiraj več vrlih sinov majki Slovenii povračuje, tako, da celjska čitavnica izmed svojih slovenskih sestric, razun ljubljanske, skoraj največ udov ima. Al z otožnim srcem mi je tudi razodeval, da tudi Celje šteje še mnogo iznevernikov , ki bi vse, kar je slovenski, radi pozobali, kakor vrabci češnje. Zalibog! da tudi med učitelji in vradniki so še nekteri. kteri se, kakor je treba, ne zavedajo, kaj zahteva današnji čas, v kterem ravnopravnost ni več prazen glas, — da ta pravica vseh pravic mora biti tudi pri Slovencih „fait accompli" in da ne morejo dalje „čakati." Prav to pa nahajaš tudi v marsikterem koroškem mestu. Neki okraj šteje nad 20.000 stanovnikov, ki so trdi Slovenci, uradnike pa večidel imajo, ki ne znajo slovenski, kakor je treba, ne pisati ne govoriti. Kako težavno in počasno se pa uraduje, ako ni slovenskih uradnikov, to vsak sam lahko ugane. Ali deželna koroška vlada nima Slovencev, da v slovenske kraje pošilja Nemce?
Skozi osrčje spodnjega slovenskega Stajarja poto-vaje sem bil na Belo nedeljo v * pri rani sv. maši. Živa nevolja me je zgrabila slišati, kako je pridigar, znani slovensk pisatelj, med slovenske besede nemške vtikal, kterih, bog me, Slovenci celjskega okraja nikakor niso umet.i mogli. Kaka doslednost je neki to, drugače pisati in drugače božjo besedo oznanovati? Zares! Slovenci ne vedo, kamo bi potegnili,, kadar mili in gladki ma-terni jezik tako neusmiljeno holomastiti slišijo in sicer v božji veži od takih gospodov, ki slujejo kot izvrstni slovenski pisatelji. Ni torej čuda, da celo prosti slovenski kmet neverno kima nad slovenščino, češ , gospodu ni mar za slovenščino, ker jo tako slabo govori! Poznam vrle duhovne , ki sicer kot slovenski pisatelji ne slujejo, svojim ovčicam pa kruh božje besede v lepem, čistem maternem jeziku podajajo , da se cel6 prosti kmetic temu čudi, rekoč: ta gospod pa tako lepo, gladko in zastopno govorijo, da bi jih celi bogi dan rad poslušal. Slava takim duhovnikom! Kakor me je tako lomljenje milega maternega jezika v veži božji globoko v srce speklo, me je pa tudi neizmerno razveselilo , slišati, kako so se vrli slovenski celjski dijaki po kapucinskem mostu šetaje o raznih predmetih v materinskem jeziku pogovarjali. Tako je lepo! Dajmo čast, komur čast grč — in to je^ mati naša, ki nas je učila jezik svoj, jezik naš. Cislajmo njeni dar pred vsem svetom, in svet nas bode spoštoval, ne pa zame-toval,  da nismo   ne kri ne voda.    Kako bo prosti ljud
-----    215    -----
svoj jezik čislal, ako vidi, da ga gospoda zametuje! — Dragi radovedež! vedi, da Celje ima od nekdaj vso drugo podobo, kar Ti bom v prihodnjem listu povedal.
T. M. Štantetov- Šentviški.