OPTIMISTIČNA PRIPOVED O ČLOVEKU, škerljevo knjigo Misleči doo-nožec* je težko uvrstiti v eno od običajnih knjižnih zvrsti: ni niti poljudno delo, ne antropološki učbenik, niti branje za razvedrilo — in vendar lahko služi vsemu hkrati. Kljub raznoliki snovi (ki npr. niha med faktografsko soma-tologijo in filozofijo) in mnogim že znanim in pogosto opisovanim dejstvom (anatomija človeškega telesa, fiziologija, genetika), je knjiga celovito in originalno delo. Avtorjeva vodilna misel čim popolneje prikazati človeka — kot biološko vrsto Homo sapiens in kot misleče, socialno živeče bitje — je izražena že v naslovu in daje pečat celotnemu delu.
Kot znanstvenik in kot pisec se Škerlj rad izogiblje ustaljenim in preizkušenim normam, njegov odnos do obravnavane teme je izrazito subjektiven, kritičen  in polemičen. Medtem ko ga snov  nekaterih poglavij  (Člooeško telo)
* Dr. Božo Škerlj. Misleči dvonožec. Ilustriral Mario Peruzzi. Knjižnica Pri-roda in ljudje. Mladinska knjiga, 1963.
1051
pri tem utesnjuje, drugod v polni meri izstopa njegov izrazni temperament (Dolga pot evolucije. Človek po soetu). Oborožen z najnovejšimi spoznanji na področju antropoloških ved neusmiljeno razbija večvrednostne komplekse vzvišenega« bitja. Za marsikoga, ki je dobival osnovne pojme o evoluciji človeka iz del. nastalih v času. ko je imel daruinizem še močne idejne nasprotnike, bo presenečenje zlasti poglavje Dolga pot evolucije. Lažno poenostavljena šablona razvojne linije avstralopUek-pitekantrop-neandertalec-človek, ki nam je bila v šoli jasna in dokazana, se pri tem razblini. Hkrati pa prav ta kritični prikaz resničnega poznavanja našega porekla z vsemi dokazanimi dejstvi in pomanjkljivostmi  utrdi zaupanje v moč resnične znanosti.
Pri opisovanju človeških ras je Škerlj izrazit, skoraj zagrizen antirasist. Ta njegov odnos brez dvoma izviru še iz časov razglašanja višje rase. Vseskozi pa je čutiti njegov življenjski optimizem in vero v človeka. Vedrina v pripovedovanju in filozofski vložki so prijetna značilnost Škerljevega pisateljskega sloga. Novost v domači tovrstni literaturi je zadnje poglavje, posvečeno praktični antropologiji Človek- si ureja svet.
Ko primerjamo Mislečega dvonozea. s prejšnjimi Škerljevimi poljudnoznanstvenimi deli in ugotovimo, da je to njegova najboljša in najpopolnejša knjiga s področja splošne antropologije, moramo obžalovati kruto resnico, da je to postumna publikacija velikega znanstvenika. Brez pridržka je moč trditi, da je Škerlj znal pisati poljudne tekste, ne da bi se pri leni .spustil z najvišjega strokovnega nivoja. Zaradi neobičajnega načina ureditve (oštevilčeni oddelki poglavij) in specifične metode podajanja ima knjiga nekoliko ameriški videz. Omeniti je še kvalitetne in nazorne ilustracije, spremna beseda Jovana Hadžija pa bi zaslužila dostojnejše mesto v knjigi.
Stane   P e t e r 1 i n
1052