462
Sonet o ženi
Bogomil  Fatur
O , ti si v meni, moškeui, kakor meč, od tebe mioja je miladost preklaina in semi še zdaj boleč in črna rana in si ne opomorem nikdar več.
Vem, ti si mi za smrt na pot poslana, obraz je tvoj kot led strupen, skeleč, nagnita je mehkoba tvojih meč in tvojih prs sredica otrovana.
Ne, ne, jaz nočem, nočem, nočem umreti, strupena kal si, iz srca izdreti te hočem kot strupeno, gnilo kal
in v sočno polnem! zdravju zaživeti — Le kaj, če bom potem še sam brez tal začel nazaj po tebi hrepeneti?