—    2    —
Dve y»žni zadevi mesta Ptuja!
V današnjem času, ko se vse nekako hitreje suče, se je v zadnjih dneh raznesla skoro neverjetna vest po našem mestu, da so se po inšpekciji neke višje vojaške osebe odločili vojaški krogi, da preselijo naš ptujski pijonirski in saperski kader v Osjek v Slavonijo in neko majhno mesto v Srbijo ob Donavi.
Ob enem pa se vedno bolj potrjuje vest, da misli uprava južne železnice preseliti tudi reparaturno delavnico, ki je na tukašnjem kolodvoru, v Maribor. Ta novica je vse osupnila, ker je vendar ta delavnica za naše mesto velevažna industrijska postojanka; vse, kar misli na gospodarski in linancijelni proc-vit Ptuja, ne more odobravati preseljevanja podjetja, kakor je ta delavnica, v kateri dela vsaj 50 rodbinskih očetov, ki imajo v Ptuju in njega okolici svoje domove, ki so jih postavili z velikim trudom. Vsi ti rodbinski očetje, bi naj potem ali prodali svoje hiše tukaj in se preselili v Maribor, ali pa zapustili predčasno svojo službo, na katero so navezani in za par krone mesečno šli v pokoj, samo da bi jim ne bilo treba zapustiti svoje hišice, ki so si jo zgradili z tolikimi žrtvami! Vsak namreč dobro ve, da danes in za mnogo let sploh ni misliti na ustanovitev ozir. zidanje noveda doma kje drugje.
Kaka Škoda pa bi naspala za vse ptujske obrtnike in trgovce, ve zopet presoditi samo oni, ki preračuna, koliko manjka v takem kraju, ako se izseli 500 ljudi, ki so zaposleni v industrijo, kjei; vendar vsak dan nekaj zaslužijo in kupi2j«nef<8voij>i> živijenske potreščine.
Koliko časa se je ptujsko mesto potegovalo, da se je zopet obnovila ta delavnica na južnem kolodvoru pred 20 leti, ker je v letu okoli 1870 bila že enkrat opuščena. Seveda velekapital, kakor je južna železnica, misli le na to, kako bi kje kako krono prištedila, da pa delavci v velikem mestu kakor je Maribor, veliko težje izhajajo, to nje ne briga. Pa tudi iz krogov ptujskih trgovcev, obrtnikov in meščanov prihaja danes glasen klic na mestni svet v Ptuju, da tatoj stori vse korake, da se nam ta postojanka industrije, ki jo do sedaj imamo, v Ptuju ohrani in nikakor ne skrči, ampak prej še razšhi.
Gotovo je, da more vršiti dandanes delavec le tam z uspehom svojo delo, kjer je primerno in dovolj prehranjen. To je v srednjem mestu, kakor je naš Ptuj, za te v tukajšnji delavnici zaposlene ljudi veliko lažje,
ko v Mariboru, kjer je itak velika delavnica I južne železnice, ki zaposluje do 4000 delav- t cev z rodbinami in zraven teh še živi 36.000 I civilnega prebivalstva v tem mestu.
Isto velja za naš pijonirski in saperski I kader. Ta dva vojaška oddelka, posebno pijo- l nirski, je bil zadnjih 50 let nekako zraščen [ s Ptujem, in sedaj se nam hoče to vzeti, kar I je tako potrebno, že radi velih nevarnosti pri I prepogosto se ponavljajočih povodnih naše [ Drave.                                                                    I
Ves materijal bi se seve razvozil na vse vetrove in ostale vojaške naprave, ki so služile dolgo let za vaje pijonirjem in saperjem,  j pa naj  bi počasi razpadle.
Seve, ako se ne zdi škoda višjim voja- I škim krogom in ne premislijo, da vendar ne gre, da bi se pustilo tu kratkomalo razpasti toliko vrednosti, na drugih krajih pa postavljati z milijoni davkoplačevalcev nove naprave, potem moramo ugovarjttti tudi kot davkoplačevalci in kot lokalni domoljubi.
Kaj pa bode, ako pride danes ali jutri do velike povodni, kakoršnih je bilo najmanj 10 do 12 v zadnjih 50. letih, kakor nam kažejo letnice ob stebrih pri železniškem mostu! Takrat se bo pa vse čudilo, da je bila država tako neprevidna s tem premeščanjem in pa, da se mesto ni pobrigalo ob pravem času.
Da se nam ne pripeti ta dvojna škoda, ki bi bila za mesto Ptuj naravnost nenadomestljiva, poživljamo mestni svet, da stori vse korake in z vso odločnostjo, dokler je še čas, ker star pregovor „po smrti je kesanje prepozno", nas uči, da se da odvrniti marsi-kaka škoda še o pravem času, ako se ne vstraši truda.                                          F. Č.