Kaj se nam obeta prihodnje leto? Dva jubileja. Srce dobrega kristjana in katoličana se vselej razširi, povzdigne, vzradosti, kadar se mu napoveduje kaka lepa cerkvena slavnost. Že navadni veliki prazniki med cerkvenim letom, zlasti Božič, Velikanoč in Sveto Telo, nas slavnostno povzdignejo. Veseli praznični občutki pre-šinjajo naša srca že prejšnje popoldne, ko nam zvonovi oznanjujejo slovesnost prihodnjega dne. Takemu veselemu pritrkavanju k prazniku je podobno tudi naše oznanilo. I. Velik in vesel praznik se obeta prihodnje leto vsem vernim katoličanom, dobrim otrokom matere — cerkve. Ta veliki praznik bo zlata maša sv. očeta Pija X. 19. septembra prihodnjega leta bo 50 let, kar so sv. oče v svoji domači župni cerkvi v Rieze pristopili prvič k oltarju, darovat presveto daritev. Brali ste že zadnjič, kako so se sveti oče izrazili o svoji zlati maši: Jaz bi jo sam zase najrajši popolnoma na tihem obhajal in se čisto sani z Jezusom pogovarjal ter ga prosil odpuščenja za vse, kar sem zagrešil v petdesetih letih svojega mašništva. A kot namestnik Kristusov moram pritrditi, da se ob tej priložnosti javno pokaže vdanost do svete stolice " Da, ravno ta namen ima slovesno obhajanje takega jubileja po vsem kato- liškem svetu, da se pred vsem svetom pokaže in da se še bolj podneti in povzdigne vernih katoličanov sinovska vdanost, ljubezen in zvestoba do skupnega očeta in sploh do svete stolice, ki je sedež in srce vsega katoličanstva. Obenem se mora taka prilika porabiti v to, da se vera poživi, dobra dela pomnože, nove koristne naprave snujejo ali pa stare krepkeje podpirajo. Sv. oče so sami imenovali nekaj takih dobrih del, za katere naj se pri tej priliki katoličani pobrigajo: „Skrbi naj se za cerkve, ki so v slabem stanu; razširi naj se organizacija ljudskih društev, zlasti naj se podpirajo mladinska in dijaška društva, ter društvo za poduk mladine v verskih resnicah; dalje društvo, ki deli hrano med reveže; še druga društva, ki so namenjena v pomoč ljudstvu, naj se dejansko podpirajo." Iz tega vidimo, da so sv. očetu pri srcu zlasti tele reči: 1. lepota cerkva in službe božje, 2. skrb za mladino, 3. družbe v pomoč siromakom, 4. naprave v pomoč delavnemu, trpečemu ljudstvu sploh. Te želje sv. očeta naj bodo merodajne tudi za nas, ko bomo premišljevali, kaj bomo za zlato mašo svetega očeta lepega storili. Katoliški svet se je jel že zdaj pripravljati na ta znameniti jubilej. V Rimu se je v ta namen osnoval osrednji od- bor, obstoječ iz osmero mož, večinoma plemenitašev, njim na čelu znani odvetnik vitez Pavel Pericoli. Ta odbor je razposlal na vse škofe oklic in navodilo, kaj naj se stori po vsem katoliškem svetu ob sv. očeta zlati maši Po naročilu presvetlega našega knezoškofa pri-občujemo iz njega sledeče: 1. Zbirka darov med verniki, ki naj se sv. očetu izroči kot mašni štipendij (darilo) za zlato mašo. V ta namen naj se tiskajo nabiralne pole — povsod po enem priposlanem vzorcu, — v katere naj se vpiše vsak dar in darovavec. Te nabiralne pole se bodo zbrale in povezale v bukve in z darovi vred izročile visokemu jubilantu. 2. Zlat k e I i h, darilo katoliške mladine vseh narodov, ki se bo rabil pri zlati sv. maši. 3. Razstava cerkvene obleke in perila bolj navadne vrste (ne posebno dragoceno, za vsakdanjo rabo), katero naj napravijo pobožne ženske in ženski redovi ter zavodi, potem pa pre-puste sv. očetu, da jo razdele revnim cerkvam. 4. Shod odposlancev mlade-niških družb in društev iz vseh narodov v Rimu mesca septembra 1908. 5. Romanja istih družb in društev v času, ko se bo obhajal imenovani shod. 6. Stalna dela v prid mladini po posameznih krajih v spomin na zlati jubilej. 7. Naprave v pomoč in podporo katoliškim izseljencem. Jubilejne slavnosti se bodo obhajale od početka oktobra 1907. do konca septembra 1908. II. Poleg zlate maše sv. očeta pa bo drugo leto še drug jubilej, namreč petdesetletnica prikazanja lurške Matere božje. Istega leta, ko je bila nova maša sedanjega sv. očeta, se je v masabjel-skem' skalovju pri Lurdu preprosti deklici prikazala „nebeška Gospa". Bilo je to prvič 11. svečana in se je ponavljalo osemnajstkrat Zdaj so na Francoskem za cerkev sicer žalostne razmere, nič kaj pripravne za velike cerkvene slavnosti; vendar se bo tudi ta jubilej praznoval, kolikor je v teh razmerah mogoče, slovesno. Po vsem tem so presvetli ljubljanski knezoškof v zadevi potovanja določili takole: 1. S p o m I a d i prihodnjega leta (1908). gremo Slovenci v Lurd. Združili se bomo pri tem z brati Hrvati, ki bodo istotako šli, in sicer pod zavetništvom krškega škofa dr. Mahniča. 2. Jeseni mesca septembra pa gre odposlanstvo naših mladeniških Marijinih družb in društev v Rim k dotičnemu shodu. 3. Splošnega slovenskega romanja v Rim (vsaj s Kranjskega) prihodnje leto ne bo. V Rimu bo gotovo to leto tak naval, da bi mi Slovenci — kakor nas uči že skušnja prejšnjih let — svoje avdi-jence ne dobili. Prav pa bi bilo, da bi se mi enkrat sv. očetu, ki nas bolj od blizu poznajo, posebe predstavili. Zato se to romanje odloži za kako drugo leto Opozarjamo torej in prosimo: 1. Naj se Slovenci — komur ni posebne sile — nikar ne pridružujejo dunajskemu romarskemu vlaku, ki gre letos v Lurd, da nas bo prihodnje leto več. Zdaj bomo šli prav gotovo (razen ako bi bila cerkev zaprta, kar upamo, se ne bo zgodilo). Že davno storjeno obljubo moramo enkrat izpolniti in jo bomo izpolnili, naj nas bo kolikor že; če bi nas bilo tudi le malo, zaradi tega romanje ne bo izostalo. 2. Premožnejši udje naših mladeniških družb in izobraževalnih društev, ki to lahko utrpe, naj že zdaj mislijo na to in varčujejo v ta namen, da bodo mogli kot zastopniki slovenske mladeniške organizacije prihodnjo jesen v Rim. Ne dvomimo, da se jih bo nekaj dobilo, ki se bodo ojunačili za to pot. Toliko za enkrat. Krščanska d n. Dobrodelnost je znamenje in pečat živega krščanstva. Brez dobrodelnosti pa je vera suho drevo, ki ne rodi nikakega sadu. Krščanska dobrodelnost še ni izumrla na svetu, ampak rodi zlasti v naših časih bogate sadove. Da bolj vnamemo svoje bravce za do-« brodelnost, hočemo jim v kratkem malo raz-kazati, kako se v tem oziru v naših dneh dela po svetu. Karitativne ali dobrodelne naprave se ločijo prvič v javne, to je take, ki jih ustanavlja javna oblast: država, dežela ali občina, in v zasebne (privatne), ki jih snuje krščanska ljubezen posameznih dobrih ljudi. Za nas imajo le te zadnje prav pomen, ker izvirajo res iz čiste in proste ljubezni krščanske; javna oblast dela bolj iz sile in potrebe in ima dolžnost za to. Drugič se ločijo v take, ki rane trpečega človeštva zdravijo, celijo, in v take. ki te rane in nesreče že naprej preprečujejo, da bi se ne zgodile. Dasi je nujno potrebno, storjene nesreče popravljati, je morda še večje dobro delo, ljudi varovati, da se nesreče sploh ne pripetijo. Tretjič se ločijo v take, ki zabranjujejo in zdravijo telesne nezgode (telesna dela usmiljenja) i;i v take, ki varujejo dušnega zla (duhovna dela usmiljenja). Pomniti je treba, da nam mora biti tudi pri telesni pomoči duša nesrečnikova pred očmi in moramo zanjo skrbeti. Kolikokrat se kakemu revežu ravno s tem do duše pride, da se mu telesno pomaga. Pot do srca pelje skozi želodec. Na to ne smemo nikdar pozabiti, ko delimo telesne dobrote, da tudi dušo reveževo pridobimo. Telesni siromaki so večkrat tudi dušno zelo zanemarjeni, torej obojne pomoči potrebni. Karitativno delo ima več panog ali raz-rastkov — z ozirom na različne potrebe bednega in trpečega človeštva. Oglejmo si malo te razne vrste dobrodelnosti. 1. Prva je skrb za bolnike. Največji revež je bolnik in najbolj pomoči potreben. Zdrav človek, četudi siromak, si že še kako pomaga; bolnik neobhodno potrebuje tuje pomoči. — Za bolnike imamo razne bolniš« niče.*) Dandanes je bolnišnica v vsakem količkaj večjem mestu: v Ljubljani (deželna), Celju, Mariboru, Celovcu, Gorici, Trstu, Reki itd. V Novem mestu imajo usmiljeni bratje privatno bolnišnico. Najnovejši čas tudi po malih mestih napravljajo že bolnišnice, n. pr. v Krškem, v Postojni itd. — To je navadno vse po mestih; veliki reveži in zelo zapuščeni so pa pogostokrat bolniki po kmetih, zlasti če so bolni in ubožni obenem. Toda o tem pozneje. 2. Skrb za reveže. Revežev — je dejal naš Gospod — ne bo na svetu zmanjkalo nikoli. Kakor že rečeno, so pa časih taki še večji reveži, ki ne hodijo od hiše do hiše. Po mestih skrbe za take zlasti V i n c e n -c i j e v e družbe. Te obstoje iz delavnih in podpornih udov. Podporni samo darove dajejo, delavni pa obiskujejo siromake po mih stanovanjih in jim dele podporo — navadno ne v denarju, ampak v blagu. Vsak teden enkrat se zberejo skupaj, nekaj časa kaj duhovnega bero, potem se posvetujejo o raznih prošnjah in podporah, nazadnje napravijo med seboj zbirko za reveže. — V Ljubljani so štiri Vincencijeve konference: šenklavška s 15 delavnimi udi, leta 1905 razdelila 1280 K; frančiškanska z 22 delavnimi udi, razdelila 1965 K; šentjakobska z 20 delavnimi udi. razdelila 201.3 K: šentpeterska z 20 delavnimi udi, razdelila 2051 K. — Izven Ljubljane je Vincencijeva družba na Kranjskem še v Idriji, v Kranju in Tržiču. Pri Vincencijevi družbi so navadno, vsaj v Ljubljani, samo možje, duhovni in svetni gospodje. Zato je poleg tega še posebna ženska družba: »Društvo gospej krščanske ljubezni«. Imelo je 25 «) Primerjaj: Dr. Gruden — Das sociale Wirken der Kath. Kirche. Diocese Laibach. delavnih in 80 podpornih udov, podpiralo nad 20 družin, katerim se je razdelilo 3700 kron. Nekaj podobnega je »Kruh sv. Antona«. To je podpora revežev od strani tistih, ki posebno časte sv .Antona Pad. ali pričakujejo od njega kako pomoč. Po nekaterih cerkvah so nastavljene pušice za pobiranje tega »kruha«. Načinov, revežem pomagati, je še veliko, pa ne moremo vseh naštevati. Da samo še nekaterih omenimo, n. pr. hrano dajati, obleko dajati. Po mestih dobra gospoda navadno vsako leto za Miklavža ali za Božič revne ubožne šolarje obdari z novo obleko. Tudi ubožne študente podpirati spada pod to poglavje. Razen sprotnih darov imamo pa tudi ustanove za bolnike, siromake in ubožne dijake. Večina teh ustanov je iz duhovske roke. Na Kranjskem imamo 180 ustanov za bolnike in siromake, katerih ustanovni kapital znaša 797.000 K, letne obresti pa 39.890 kron. — Dijaških ustanov pa je 153 (112 od duhovnikov, 41 od katoliških lajikov); njih ustanovni kapital je 1 milijon 392.780 kron. letne obresti pa 69.600 K. — Koliko se s, tem dobrega stori v enem letu, koliko v dolgi dobi let! 3. Skrb za sirotne in zanemarjene otroke. Dočim se je za reveže in bolnike kolikortoliko že od nekdaj skrbelo, se je na zapuščene otroke jelo šele bolj v novejšem času misliti. Tudi teh zavodov je zdaj po mestih vedno več. V Ljubljani imamo za sirote (otroke brez staršev) dva velika zavoda : za dečke Marijanišče (blizu 200 otrok); za deklice Lichtenthurnov zavod. — Zanemarjenim, sprijenim otrokom nasprotno je namenjen s a 1 e z i j a n s k i zavod. — Da taka armada otrok, ki imajo vsi zdrave zobe in gibčne ude, nekaj pozoblje in obleke potrga, to si lahko mislite! Za otroke je v Ljubljani tudi še posebna bolnišnica. Po drugih mestih imajo še druge zavode, v katerih skrbe za take otroke, katerih starši so cel dan z doma pri delu. — Glejte, da je vendar na svetu še veliko dobrih src in da se vsak dan iz ljubezni do Boga še mnogo dobrega stori! Mladini se, hvala Bogu, vedno večja pozornost obrača. In to je nad vse prav in potrebno. Ravno sedaj, v dneh od 18. do 20. marca je na Dunaju, kakor smo že zadnjič poročali, velik shod v varstvo mladi-n e, zlasti zanemarjenih otrok. Tam se bodo učeni in modri možje posvetovali, kaj storiti, da bi se ljudi že v zgodnji mladosti toliko ne zgubilo. Če bodo kaj modrega ukrenili, bomo že povedali. Skrb za bolnike, reveže in zapuščene otroke — to so tri glavne ve:e dobrodelnosti. So pa tudi še druge. (Bo še prišlo.) Učenka Jezusovega Srca: blažena M. M. Alakok. 4. S trnjem kronana. V življenju blažene Marije Marjete vidimo prav posebno, kar Vidimo sicer pri vseh svetnikih, da prijatelji Jezusovi morajo biti in so tudi prijatelji — križa. Pri vseh svetnikih opazujemo to, a pri Mariji Marjeti prav posebno. To zahteva značaj in duh po-božnosti, katero je hotel Bog po nji v svet vpeljati. Češčenje Jezusovega Srca je češčenje njegove zaničevane ljubezni, užaljene duše, ranjenega srca. To nam je treba dobro vedeti, če hočemo to pobožnost prav poznati in gojiti. To Srce ni kar samo na sebi, to Srce je s sulico prebo-deno, s trnjem ovenčano, in Križ je vanje zasajen. Pobožnost do Srca Jezusovega ima vedno zadostiven, spraven značaj. Jezus išče, kdo bi ga tolažil (Ps. 68, 21), kdo bi ž njim sočutje imel. Kdor pa jioče ž njim sočutje imeti, mora — kakor že beseda pove — ž njim čutiti, ž njim trpeti. Kdor ž njim njegove bolečine, ali del njegovih bolečin nosi, tisti ga najbolje tolaži, tisti Jezusovo Srce najboljše časti. Pomnimo, pomnimo to mi, ki hočemo biti tudi prijatelji, častivci Srca Jezusovega; a da bi ž njim njegove bolečine delili, o tem nočemo nič slišati! Učenka Jezusovega Srca pa je morala s, tem Srcem veliko trpeti; in ne le morala, ona je želela ž njim vred trpljenje deliti in nositi. Trpljenje je bilo njen delež že od zgodnje mladosti; in ko je vstopila v samostan, ni prenehalo, ampak se šele prav pomnožilo. Nekega jutra kmalu potem, ko je slovesne redovne obljube naredila, je šla na vrt, na tisti kraj, kjer je že večkrat čutila glas svojega božjega Učenika. Tudi zdaj ga je videla in on je želel, damu ponovi svoje darovanje. »Nič se ne boj,« ji je dejal, »jaz bom skrbel za vse, in ti ne bom dal priložnosti, da bi se mi mogla ustavljati.« Vsa prestrašena mu odgovori: »Kaj, Gospod, ti me hočeš pustiti brez trpljenja?!« Tedaj ji pokaže Gospod poleg sebe na tleh ležeč Križ, tako velik, da je konec njegov bil skrit v grmovju, posut s cvetlicami. In on ji je rekel: »Glej, to je oltar, na katerem se opravljajo daritve mojih čistih nevest. Te cvetice usahnejo; trnje pa, ki je pod njim skrito, ostane, in te bo bodlo tako, da boš potrebovala vse moči moje ljubezni, da boš mogla na križu vztrajati. Nekaj pozneje zopet je videla po svetem obhajilu Zveličarja v roki s trnjevo kro- no, ki jo ji je dejal na glavo z besedami: »Prejmi, moja hči, to krono v znamenje še drugih, ki te bodo kmalu meni enako storile.« Odslej je žarelo v njenem deviškem srcu trojno poželjenje: trpeti, sveto obhajilo prejemati in umreti — tri različne oblike enega hrepenenja, namreč: združena biti z Ženinom svojega srca. Trpljenje njeno je bilo vnanje in notranje: čutila je telesne in dušne bolečine. Najprvo so jo dali neki starejši sestri za pomočnico pri strežbi bolnikov. Tu je imela dovolj prilike trpeti. Večkrat jo je so-sestra, ki je bila sama res neutrudljiva, osor-no zavrnila in ji očitaia nerodnost in zanikr-nost. Hudobni duh, ki ji ie zavidal ljubezen Jezusovo, je zahteval, da jo sme mučiti kakor Joba, ter ji nagajal pri vseh njenih delih. Nekega dne je, noseč neko posodo, padla po stopnjicah doli. Pobila se je po giavi tako, da jo je do konca življenja silno bodlo okoli in okoli glave, da se je skoro dobesedno na njej izpolnjevala obljuba Jezusova o trnjevi kroni. Pri strežbi bolnikov je izkazovala čuda junaškega zatajevanja, kakor jih beremo časih tudi pri drugih svetnikih. Vkljub temu. da je bila po naravi zelo občutljiva in se ji je brž vsaka reč gnusiia, je večkrat poljubljala gnojne ostudne rane bolnikov. »Lepo je od tebe, da greš tako daleč,« ji je šepetal ob takih prilikah Jezus. »Gospod,« je odgovorila ona, »ali ne delam tega zato, da bi tebi dopadla? Kaj si pa ti vse zame storil!« Da bi ji zasluženje pomnožil, je Bog povečal njeno občutljivost. »Nobene reči ne boš delala z veseljem, vse ti bo trdo, težko in zoprno,« ji je govoril nebeški Učenik. Zato je čutila v sebi veden boj in zoprvanje. Iz bolnišnice so jo dali v obednico, da je tam stregla. Tukaj je skrbela za to, da je pri mizi dobila vedno najmanjše in najslabše; poleti je pila mlačno vodo, dokler je ni prednica ostro pokarala. V svoji preveliki ljubezni do trpljenja je šla časih tako daleč, da je ravnala zoper pokorščino. Nekdaj, ko se je dalj časa bičala, kakor ji je bilo dovoljeno, slišala je Jezusa reči: »Dozdaj je bilo zame, kar pa zdaj delaš, je za hudobca,« — in z nevoljo je vrgla bič od sebe. Nekega dne je hotela prinesti vode iz samostanskega vodnjaka, toda kolo ji je iz roke ušlo in vrteč se nazaj jo s tako silo udarilo na usta, da ji je izbilo sprednje zobe in jo vrglo vznak nazaj. Te bolečine z bolečinami v glavi vred so ji marsikako noč preganjale spanje; pa bilo ji je v tolažbo, da se je mogla v duhu s svojim Ljubljencem pečati; nad cesarske in kraljeve krone je cenila svojo trnjevo krono, ker ji je nikdo ukrasti ni mogel. Če ji je bilo nemogoče, glavo doli položiti, se mu je zahvalila, ker tudi on ni irnel na križu, kamor bi glavo položil. Prednica, modra in previdna žena, kateri je Marjeta četudi nerada svoje skrivnosti. z otroško preprostostjo razodevala, jo je — dasi jo je na tihem občudovala — pogostokrat grajala in poniževala, češ, da se take izrednosti ne vjemajo z duhom reda. Iz obednice jo je dala k gojenkam samostanskim, naj bi zanje skrbela. Gojenke so bile tega silno vesele, saj so Marjeto imele za svetnico. Kar jim je na nji bilo posebno všeč, to ni bila toliko njena prijaznost, ampak najbolj so na nji občudovale angelsko potrpežljivost, s katero je prenašala razna poniževanja. Bodisi da se je zgodilo na povelje prednice ali da s,e je kaka sosestra v naglici res kaj spozabila in zoper ljubezen grešila, — gojenke so bile večkrat priča, kako žaljivo so večkrat ravnali ž njih učiteljico. Ena izmed gojenk, ki je ob neki taki priliki videla njeno čudovito mirnost, ji je rekla: »Kako dobri ste, sestra Marjeta, da kaj takega tako mirno prenašate!« »Pridi, dete,« ji je odgovorila, »pojdiva molit za dobro sestro, ki mi je dala priliko, kaj trpeti.« — Drugikrat je slišala neka gojenka, kako so zmerjali Marjeto z »prenapetnico«, »hi-navko«, in ko je deklica začudeno gledala v njen mirni in mili obraz, ji je Marjeta za-šepetala: »Ta ima prav; ona me pozna!« Ves svoj prosti čas je Marija Marjeta preživela pred tabernakeljnom. V svoji celici kar ni mogla strpeti, zdelo se ji je, da jo nekaj kliče, ne, kar vleče v hišo njenega Ljubljenca. Zadnja noč. Zaveso temno zagrnila je tiha noč čez širno plan, narava spi in spi zemlian. In Golgota, ti še ne spiš? Ne vidiš li, da luna te obseva, in ti še bdiš? Cuj! iz naročja tvojega vzhiteva slaboten glas. kdo tu sameva zdaj, ko je vsem počitka čas? O, kak prizor! v globoki jami ie kralj sveta, sam božji Sin, prepaden, bled, poln bolečin; na skalnat rob naslanja glavo, oko, s krvjo zalito, zre v višavo, bodeča krona se krog glave vije, iz ran neštetih sveta kri mu lije. Tako medli in gleda, če nikogar ni, ki ž njim sočutje bi imel, a vse zaman. Srce človeško njega ne pozna, narava le sočutje z Jezusom ima. Že vstaja dan. Glej, prvi žarek k Jezusu hiti, sočutno mu poljublja ustna bleda, cvetica rosna v temno ječo gleda, jetniku Stvarniku svoj vonj dari. In tisoč angelov kleči ob jami, ki molijo Boga, človeški rod pa se ne vzdrami, jetnika ne pozna--- O, zadnja noč — ne zadnja, ti si prva v številu dni, ko Jezus zapuščen bo na oitarju za nas — ljudi. Nebo bo trumo angelov poslalo, in solnčni žarek bo poljubljal hram. cvetličje bo Gospoda milovalo, človeka pa — človeka ne bo tam. To Jezus ve — in vendar že nestrpno pričakuje, da prvi tabernakelj se odpre. Glej, toliko premore in žrtvuje le Jezusa Srce! S. E. Prijatelji presvetega Srca." (Dopis iz Idrije.) Dne 5. sušca 1907 smo položili k večnemu počitku 83letnega starčka, uda bratovščine »Prijateljev presvetega Srca«, Luka Vidmarja. Pokojnik je bil c. kr. gozdarski delavec, služil je 7 let in potem vžival malo pokojnino še skozi celili 17 let. Kar je tega moža najbolj dičilo, bila je njegova vstraj-nost v prijateljstvu nasproti Srcu Jezusovemu. V naši družbi pri molitveni uri ga nismo nikdar pogrešali; kljub njegovi starosti in onemoglosti ga ni zadrževalo nobeno vreme, ne noč, ne slaba pot, vedno je bil ta častitljivi sivolasi starček v zgled nam vsem. Z nekakim ponosom smo zrli tja v klop, kjer se je pokojnik vtopljen v molitev pogovarjal s svojim nebeškim Prijateljem. In sedaj uživa sad svojega prijateljstva, katerega je sklenil s Srcem Jezusovim, svojim. Odrešenikom, svojim Bogom. Ni še dolgo, ko je z nami vred molil za umrle ude naše bratovščine, sedaj se ga bodemo mi pri molitveni uri spominjali, ker vezi našega priia-teljtsva segajo tudi onkraj groba. Gotovo niso cenjeni čitatelji »Bogoljuba« še nič čuli o naši bratovščini »Prijateljev presv. Srca«, zatorej menim, da ne bode odveč, ako o njej nekoliko pišem. Zraven Marijinih družb za žene in dekleta nastajale so v zadnjih letih tudi mnoge Marijine bratovščine za mladeniče in može. Tudi pri nas se je Marijina družba za dekleta in žene ustanovila in molitveno ura vpeljala. Bilo pa je nas nekaj moških, ki smo želeli, da bi bili združeni v kako molitveno skupino ali bratovščino. Opravljali smo sicer že dolgo časa češčenje presv. Rešnjega Telesa, in sicer prvi četrtek v mesecu od devete ure zvečer do petka 4. ure zjutraj, menjajoč se vsako uro. Da svoj namen dosežemo, naj bi se ustanovila kaka bratovščina za moške častilce presv. Rešnjega Telesa in bili smo zelo veseli, ko smo v č. g. mestnem kapelanu Lavrenciju Lahu dobili prvega svojega duhovnega voditelja. Isti je se- stavil pravila bratovščine »Prijateljev presvetega Srca Jezusovega«, katere je ljubljansko škofijstvo odobrilo. Prvi slovesni sprejem v bratovščino vršil se je 21. junija 1903 v cerkvi sv. Antona in je bil prelep. Med sveto mašo pred izpostavljenim Najsvetejšim je imel gospod voditelj znamenit govor. Govoril je o pogumu, katerega je treba imeti, da človek pri taki »razsvitljenosti« pristopi kaki cerkveni bratovščini. Zato smete biti prepričani, da vam bo Jezus dober prijatelj, ker se sami ne sramujete javno pristopiti med njegove posebne prijatelje kot »Prijatelji presv. Srca«. Pokleknili smo pred oltarjeve stopnice, bilo nas je 77, in bili po v ta namen jsestavljenem obredu v novo bratovščino sprejeti. Veselo smo po mašnikovem obhajilu še enkrat k oltarju pristopili in s pripetimi znaki bratovščine prejeli sveto obhajilo. Živo nam je še v spominu oni dan, in ponosni smo, pripadati bratovščini s tako lepim imenom, ter imeti za prijatelja Jezusa samega. Ako je ta naš gospod in prijatelj celo svojega izdajalca Judeža nagovoril: »Prijatelj!«, kakšnega prijateljstva se smemo nadiati mi, ki nočemo biti njegovi izdajalci, njegovi nasprotniki, njegovi sovražniki. Prijatelji hočemo biti, in sicer najprej Srca Jezusovega, potem prijatelji tudi med seboj. Dober prijatelj ne skriva svoje ljubezni, ampak jo brez strahu pokaže, kjer je treba, je zvest v vsakem položaju. Zato hočemo tudi mi svojo ljubezen pokazati v dejanju, na zunaj, to se pravi, delali bomo na to, da se kraljestvo Srca Jezusovega širi in utrjuje v naših srcih. Ker naš Gospod Jezus najbolj kaže svojo ljubezen do nas v najsvetejšem Zakramentu, bomo to dosegli ali vsaj skušali doseči s češčenjem presvetega Srca Jezusovega v najsvetejšem Zakramentu, in mu izkazovali prijateljstvo za prijateljstvo. Z žalostjo pa moramo gledati, koliko mož in mladeničev se odteguje temu božje- mu prijateljstvu. O, ko bi ti vedeli, kak dušni mir, kako mirnost srca nam daje ta naš Gospod, prijatelj, ko bi ti le enkrat v tihi nočni molitveni uri občutili to, po čemer gotovo hrepene, gotovo bi vrgli ves strah pred ljud- mi proč, kajti le ta je, ki marsikaterega odteguje od božjega prijateljtsva. Dal Bog, da bi naša bratovščina krepko rastla in se razvijala, da bi imel Jezus vedno več prijateljev! Pod Marijinim banderom. NAMEN MARIJINE DRUŽBE. II. Zgledno krščansko življenje. Marijina družba se lahko primerja rodovitni njivi. Kakor na dobro obdelani njivi žito in zelenjava bujno in čvrsto raste, tako tudi v vsaki dobri družbi kmalu poženo verske čednosti, potem čvrsto rastejo in dozorijo najlepši sadovi krščanskega življenja. Milost božja jih namaka, ljubezen božja jih ogreva. Poglejte in radujte se otroci Marijini ob pogledu na nekatere take cvetke! Poslušajte par lepih zgledov! Občudujte in — posnemajte! Poleg čistosti je v družbi Marijini 1 j u-bezendobližnjegain celo do sovražnikov pognala najlepše cvetje. Tako n. pr. je hodil katoliški mandarin (višji kitajski uradnik) Peter Tong, prednik kongregacije plemičev v Kiang-tschen, po cestah in iskal od starišev zavržene otroke. Nekdaj je prinesel domov najdenčka, ki je bil tako zapuščen in umazan, da so se vsi služabniki z gnjusom obrnili. Mandarin pa smejaje se pravi: »Hvaležen sem Bogu. Vse uravna tako, da meni samemu ostane vse zasluženje tega srečnega lova.« Nato sam umije ubogega črvička, ga položi v svojo posteljo in mu streže kot svojemu lastnemu otroku. Marijini otroci! Ali bi ne mogli tudi vi vsaj nekoliko posnemati dvakrat plemenitega mandarina? Morebiti veš za otroke, ki nimajo starišev, ali ki so popolno zanemarjeni in bodo kmalu tudi popolno izprijeni na duši, ako jih ne bo v varstvo vzel kak viden angel varih — usmiljen človek. Ali bi morda ne mogel in ne mogla vsaj malo zanje poskrbeti, da pridejo k dobrim ljudem, ako že ne moreš kar sam zanje skrbeti. — Drugod vidiš, da otroci nimajo niti najpotrebnejše obleke, in starši jim ne morejo napraviti, ker so prerevni. Ali bi ne mogel — dragi otrok Marijin — kupiti obleke, ali pa jim že ponošeno, pa vendar še prav porabljivo obleko podeliti? Vemo za par družb, ki vsako leto zlože lepe svotice denarja, ali narede posamezne članice cele obleke, kupijo čevlje, predpasnike itd., da obdare revne šolske otroke. Revščine je povsod dosti, Bog daj še tudi povsod mnogo usmiljenih src! — Omenili smo že ljubezni do sovražnikov. O tem zgled iz misijonskih krajev. Krščena Kitajka, članica ženske Marijine kongregacije, je videla, kako je neka zlobna ženska na sramoten in grozen način onečastila njenega edinega otroka. Zdelo se je, da glasno k maščevanju vpije kri, s katero je bil otrok oblit. Kako možate pa so bile besede te nesrečne matere: »Hočem, da so moje solze podobne solzam Marije, "ki je stala pod križem in zato iz celega srca odpuščam ženski, ki me je razžalila!« — To naj bi si Marijini otroci dobro zapomnili, da morajo vsem vse odpustiti; nikoli ne hudega povračevati s hudim, ampak le z dobrim. Tudi kadar se godi huda krivica, je navadno najboljše — molčati in trpeti. Spodbudljivi so tudi mnogi zgledi p o-t r p e ž 1 j i v o s t i in vdanosti v voljo božjo, ki se opažajo v mnogih družbah. V Beirutu je neki kongreganist kar naenkrat oslepel. Zaradi tega je izgubil ves zaslužek in prišel v največjo revščino. Ob priliki ga vpraša prednik one družbe, ali se morda ne pritožuje nad svojim trpljenjem in morda celo mrmra zoper Boga in božjo previdnost? »Nikakor ne!« bil je lep odgovor. »;odkar sem v družbi, sem tako srečen, da grem večkrat k sv. obhajilu. Tu občutim toliko tolažbe, da morem svojo nesrečo s popolno vdanostjo v božjo voljo prenašati.« Zlasti hčeram Marijinim bi priporočali mnogo več potrpežljivosti. Mnogi niso naklonjeni Marijinim družbam, ker nekatere članice z opravljanjem in z odgovarjanjem piedstojnikom, s tem, da hočejo povsod le one imeti prvo, pa seveda tudi zadnjo besedo, — delajo sramoto Marijini družbi. Do sebe naj bodo ostre, do drugi h pa mile, odpustljive, prizanesljive! — Med najboljše sinove Marijine, kar jih pozna zgodovina je prištevati ogrskega pa-latina (plemiča) grofa Nikolaja Esterhazy. Tukaj naj omenimo le njegove pravičnosti. Pregledoval je grof stare spise in spoznal, da so njegove pravice do gradu Regecz precej dvomljive in da bi eden njegovih graj-ščinskih služabnikov utegnil imeti več pravice do nje, kakor grof in njegova družina. Kaj naredi? Takoj pozove mladega služabnika, obleče ga v plemenitaško obleko, ga pelje k svoji mizi in v začudenje vseh, zlasti pa v največje začudenje služabnika samega ga imenuje za pravega dediča in lastnika gtajščine in grajščinskih posestev. Tako natančni naj bodo tudi sinovi in hčere Marijine! Vsakemu svoje! Tudi za dobro ime bližnjega naj skrbe. Nikoli naj nikomur ne kratijo z opravljanjem in obrekovanjem pravice, ki jo ima vsakdo do svojega dobrega imena. — Najpotrebnejša čednost za Marijine člane, najlepši kristal med njihovimi vrlinami, je .v vsaki dobri družbi navdušenje za sv. vero. Občudovanja vredne sadove tega svetega navdušenja ima pokazati »b r a-t o v s k a zveza m u č e n c e v«, ki je nastala za časa preganjanja kristjanov na Japonskem pod cesarjem Tajkocatna. Zveza je kmalu štela 3000 članov, ki so se s, prisego zavezali, rajši vsemu premoženju se odreči, rajši življenje žrtvovati, kakor zatajiti sv. vero. Pa ne le m u č e n i š k o krono so dosegli nekateri Marijini družabniki, tudi stare s p o k o r n i k e so posnemali z ostro pokoro. Ne moremo se zadosti načuditi, ko beremo, kako so se celo nežni otroci in mladeniči vadili v spokornih delih, ki bi jih človek komaj pri odraščenih pričakoval. Zgodovina naše prve ljubljanske Marijine družbe nam pripoveduje o zgledih take občudovanja vredne spokornosti in svetosti življenja. Ali bi ne bilo tudi za naše kraje in sedanje čase potrebno, da bi Marijini otroci začeli z m e r n e j e živeti in vsaj nekoliko se zatajevati. Tudi pri nas hočejo ljudje le uživati in zopet uživati. Potrebno je, da vsaj Marijina družba sledi besedam Kristusovim: »Ako hoče kdo postati moj učenec, naj zataji samega sebe, naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj!« Po njih sadovih jih boste spoznali, je rekel Zveličar. Na sadovih Marijine družbe naj ljudje spoznavajo, da so božje delo, v veliko korist sv. Cerkvi, v po-vzdigo krščanskega življenja in razcvit lepih čednosti! Junaška Pred kratkim časom je bil na Dunaju za tri mesece v ječo obsojen judovski advokat ali »jezični doktor« dr. Julij Kapralik. Kaj je li naredil? Čujte, njegovo hudodelstvo ! Ta judovski advokat je zelo imeniten inož. Ima lepo službo, pisarno, ki obilo denarja nese. Za to pisarno je iskal deklico, ki bi znala s strojem pisati. Take pisalne stroje imajo dandanes že po vseh večjih pisarnah. In res je prišla mlada, prav lepa deklica, ki je prosila za službo. Zahtevala je na mesec 100 kron. Jud Kapralik pa, ki je vedel, da se z denarjem vse dobi, ji je obljubil 200 kron na mesec in še dva meseca na leto prosto. Kmalu ji je začel tudi sladke besede govoriti, vanjo siliti in celo najgrše stvari zahtevati od nje. Toda dekle ga je odločno zavrnilo. Aha, si je mislil pohotni Jud, ta hoče še deklica. več imeti. Pa ji je ponudil tisoč goldinarjev, če ustreže njegovi želji. Toda lepa deklica je še odločneje zavrnila nesramnega Juda Ker je torej videl, da z denarjem deklice ne more dobiti, sklenil je to s silo doseči. Kot divja zverina planil je nad njo. A deklica je bila junaška, uprla se je in nastal je pretep. Nasledek tega pretepa so bile praske na obrazu in strgana jopica, a zmaga je bila na njeni strani. Deklica je vso reč naznanila sodišču in imenitni advokat dr. Julij Kapralik je bil obsojen tri mesece v ječo. Dekleta slovenska, zlasti ti hčerka Marijina, tu imaš najlepši zgled, kako se tudi ti poteguj za svojo čast in svoje poštenje, ki ti ne sme biti naprodaj ne. za tisoč goldinarjev in ne za vse na svetu! Gledališke igre v Marijinih družbah. Mnogokrat beremo in slišimo, da je napravila tu in tam Marijina družba gledališko predstavo, igro, veselico. Kaj naj sodimo in rečemo o tem? Govorilo se je o tem na II. in III. shodu voditeljev Marijinih družb. Povzemimo skupaj, kar se je na obeh shodih o tej točki govorilo in določilo! Seveda so tudi tukaj, kakor pri drugih nebistvenih rečeh, razna mnenja, ostrejša in milejša. Slišijo se glasovi zoper vsako igro. »Igre naj se opuste, ker nič ne koristijo; posebno pri dekliških družbah naj se opuste, ker goje le nečimernost!« Drugi dovoljujejo več. Poskusimo zadeti zlato sredo! 1. Igre naj se napravljajo, če se že napravljajo, redkokrat. Zahtevajo namreč veliko časa, veliko priprave, časih tudi precej troškov. Igre morajo biti sredstvo k dobremu, ne namen sam na sebi; glavni namen — zgledno krščansko življenje — morajo podpirati in ne odvračati od njega! Torej enkrat, kvečjemu dvakrat na leto; več ne. Mladeničem se sme v tem oziru dovoliti malo več kakor dekletom, ker to njih narava zahteva. Sploh se mora reči, da nekoliko zabave naj bo pri družbi, posebno pri mlade-niški. Skušnja namreč uči, da če se dovoli mladim ljudem malo veselja, potem tudi bolj z veseljem Bogu služijo; samo toliko ne srne biti, da bi od glavnega namena odvračevalo. ampak ga mora le podpirati. 2. Reklo se je: Za javnost, tako da je vstop vs.em prost in da se pobira vstopnina, naj bi Marijine družbe sploh ne napravljale veselic; ampak le ob posebnih prilikah za omejen krog, za povabljene goste. — Zdi se pa, da je treba razločevati med igro in igro. Jako neokusno n. pr. je" slišati: Marijina družba prireja burko »Lumpacij vagabund« ali kaj podobnega. Torej: Burke in sploh Zgolj posvetne veselice nas se ne naprav-ljajo pod imenom Marijihe družbe, ki je strogo verska, cerkvena družba. Družabniki smejo pri takih poštenih igrah in veselicah kajpada sodelovati, a nikar naj se ne reče, da to napravlja Marijina družba. — Drugače pa je z nabožnimi igrami: »Lurška pastarica«, Sveta Neža«; da take prireja Marijina bratovščina, to se ne sliši napačno. Tudi se ne more reči, da bi take igre, če se dobro predstavljajo, ne vplivale dobro na gledavce. Če je več točk na programu, vsaj nekaj mora biti nabožnega, kar se pod imenom Marijine družbe napravlja. Kjer bo n. pr. Marijina družba prihodnje leto napravila slavnost v proslavo zlate mo-še sv. očeta, bo storila gotovo hvalevredno delo, ker se s, tem katoliški čut krepj. In take igre smejo pač vsem pristopne biti. 3. Skrbeti se mora, da se tem potom ne goji n e č i m e r n o s t in druge človeške slabosti. Zato naj se 1. gosposke igre ne uvajajo na kmete, ker se s tem ljudstvo le privaja razvajenega in lahkomiselnega mestnega življenja, k čemur je že itak samo po sebi preveč nagnjeno — in korist take igre je res manj kot nič; 2. naj se v pisanih poročilih o veselici nikdar ne hvalijo posamezne osebe imenoma, ker se s tem vzgaja napuh. 4. Igre naj se ne vrše zvečer, ampak popoldne. — Vaje za igre z dekleti ravno-tako smejo biti samo podnevu; s fanti bi že smele biti malo bolj na večer, a ne prepozno; bolje je pa tudi pri dnevu. 5. Iger z mešanimi vlogami Marijine družbe nikdar ne smejo prirejati. Pri takih igrah naj Marijini družabniki sploh ne sodelujejo ! No, ali smo zadeli zlato sredo? Upamo, da precej. — Igre pri Marijinih družbah niso potrebne; a v teh mejah, ki so tukaj začrtane, so dovoljene, zlasti še mladeničem, — samo da niso prepogostokrat. Če fant, namestu da bi ht>dil po slabih potih, poseda! po gostilnah ali dolgčas ubijal s kakimi praznimi marnjami, če ima svoje veselje v tem, da se uči kake lepe, blažilne igre, je to gotovo prav in dobro. Samo preveč ne sme biti, da pri tem ne zgubi veselja za resno opravilo, za molitev in zakramente. Zabela je pri jedi koristna in potrebna; pravo moč pa daje le tečna krepka hrana; če bi bilo zabele preveč, si ž njo želodec pokvarite. Menda razumete to primero. Začrtanih mej torej Marijine družbe — če že napravljate igre — nikar ne prekoračite, da čas in trud, ki ga v to porabljate, ne bo v škodo, ampak v korist! Namen naj bo vedno ta, da se pri tem ogibate razposajenega in grešnega razveseljevanja, pa da vam raste veselje za družbo in za vse dobro, kar se v dobrih igrah nahaja, zlasti za lepo nedolžno življenje v mladosti; kar je in mora biti vrhovni namen in jedro vsega dejanja in nehanja v družbah! Najdražji zaklad. Bila je mati, ki je ležala 26 let bolna in trpela velike bolečine. Noben zdravnik ji ni mogel pomagati. Zavoljo hudih bolečin je podnevu komaj čakala večera; ponoči brez spanja pa je vzdihovala, da bi že kmalu napočilo jutro. Še večje srčno trpljenje je bilo odmerjeno bolnici. Nalezljiva bolezen ji je pobrala dragega moža. Videla je, kako so ji najdražje odnesli k zadnjemu počitku, a sama ga ni mogla spremiti na poslednjem potu. Sosedje in druge dobre duše so večkrat obiskovali bolnico; in če jim je takrat potožila svoje težko trpljenje, so ji prav govorili: »P k vi imate dobre o t ro k e. To ste srečni!« In to je tolažilo ubogo ženo v njenem trpljenju, to jo je podpiralo, da se je še nadalje vojskovala pri vsem svojem trpljenju in vsem svojem križu. — Težek je bil njen križ, vendar ni bil še najtežji; zakaj najhujši križ za stariše so hudobni otroci, ki spravijo očeta in mater v prezgodnji grob, ki sami sebi zapravijo časno in večno srečo. Velika dobrota, da najdražji zaklad za družino so nasproti dobri otroci. Ko so nekdaj vprašali imenitno Rimljan-ko po njenih dragotinah, pokliče svoja sinova in pravi: »To so moje najžlahtnejše dragocenosti«. Tako je mislila poganska mati o svojih dobro vzgojenih otrocih. Kako visoko mora ceniti šele krščanska mati svoje otroke! Vrednost otroške duše je neskončno vzvišena riad vsako drugo dragocenost. Zato morajo starši, katerim je Bog izročil tako dragocen zaklad, vse storiti, da ga obvarujejo, da ga ohranijo, da se nikdar ne :zgubi njegova lepota, da ga noben sovražnik ne ukrade. Starišem niso izročeni v varstvo otroci kakega kralja, ampak otroci božji, da zanje skrbe, kakor za nežne cvetlice, da bodo tudi otroci enkrat kot nebeške cvetlice duhteli v nezvenljivi lepoti na vrtu neskončno veličastnega Kralja. Nedolžno otroška duša je živ tempelj sv. Duha, namenjena in ustvarjena, da se enkrat popolnoma združi z večno Ljubeznijo, iz čigar roke je izšla. Vsi stariši naj bi si k srcu vzeli, kar je rekel pobožen mož: »Poglejte večkrat z očmi sv, vere svoje otroke, ko sede ali stoje okoli vas in si mislite: Ali niso to otroci božji, ljubljenci božji? Ali niso ti nedolžni majhni bratje našega Odrešenika, cena njegove krvi, tempelj nje- govega Duha? Ali niso varovanci angelov, cvet človeštva?« Da, otrok je upanje boljšega rodu, upanje nebes samih; saj je dedič nebeškega kraljestva, stvar, nad katero ima Bog dopa-denje, ljubljenec angelov. Pred vsem je otrok upanje družine; saj je že sedaj njeno veselje, enkrat pa ima postati njena pod-podpora, njena sreča, njena čast. Sam božji Odrešenik nam je pokazal kako dragocen zaklad naj bodo starišem njihovi otroci. Ves utrujen od dela, se vendar rad mudi med otročiči, sprejema jih v svoje naročje, jih blagoslavlja in tako liu-beznjivo govori: »Pustite male k meni!« Stariši so torej oskrbniki svetih stvari. Izročen jim je vrt, katerega niso dolžni samo varovati, ampak ga morajo tudi o b-delovati. Kakor nežna cvetlica potrebuje najpazljivejše oskrbe, tako morajo tudi stariši svoje otročiče najskrbneje vzgoje-vati. Z dobro vzgo'o jim morajo skrbeti za zdravo krepko telo, pa tudi gledati na to. da se jim duh razvija, da se jim um bistri, domišljija bogati, da dobe čuteče blago čisto srce. Učiti jih morajo tega, kar jim je potrebno v življenju; a to nikakor ni dosti. Svet ni naš namen, tu živimo le zato, da si zaslužimo nebesa. Stariši so tudi dolžni svo