IVANA KUNŠICA PREZRTI ETNOLOŠKI ORIS SLOVENCEV
Vilko Novak
Stalno čutimo pri slehernem svojem delu, kako nas ovira pomanjkanje
zgodovine slovenskega etnološkega dela in njega bibliografija. Kako malo so
nam poznani celo splošni pregledi naše ljudske kulture v preteklosti, naj po-
kaže naslednji primer — prav za šestdesetletnico njegove objave.
Ivan K u n š i č, rojen 27. junija 1874 v Mevkšu pri Gorjah, se je seznanil
kot abiturient 1895 s češkim turistom, profesorjem medicine Chodounskim, ki
ga je povabil v Prago na znamenito Narodopisno razstavo češkoslovansko, ka-
tero so priredili isto leto in je o njej tako pomembno pisal Slovencem Matija
Murko v LMS za 1896. To je bil Kunšičev prvi stik z etnologijo. Zatem je leto
dni študiral bogoslovje v Celovcu, od 1896 do jeseni 1898 pa je s podporo
dr. Chodounskega študiral v Pragi slavistiko. Nadaljeval je študij na Dunaju
do smrti 16. februarja 1899. Tam so ga tudi pokopali. Naj bodo te vrste obenem
ob petdesetletnici te prezgodnje smrti v časten spomin štiriindvajsetletnemu
študentu, ki je mnogo naredil in še več obetal! Naj bodo tudi oddolžitev za
pozabljenje, ki ga je bil deležen njegov — prvi celotni (po tedanjem stanju dela)
etnološki oris Slovencev.
Ivan Kunšič je za svoja leta napisal izredno mnogo: o razlagi gorenjskih
krajevnih imen (Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko 1896—1897), članke,
poročila in feljtone v razne slovenske in češke revije ter dnevnike. Glavno
njegovo delo je objavil po smrti Vladimir Leveč: Doneski k zgodovini književne
zveze med Čehi in Slovenci (ZMS I, 1899, 72—214), v katerih je zbral dopise
slovenskih preroditeljev češkim in slovaškim znanstvenikom. — Za nas pa je
posebno važno, da je mladi Kunšič — ki je poleg drugih poslušal na praški
univerzi tudi Niederleja in Zibrta — sodeloval tudi pri Narodopisnem sborniku
českoslovanskem in Niederlejevi reviji Včstnik slovanskych starožitnosti. V Nar.
sborn. 1897, str. 160—187 (prejšnjih letnikov ni v Ljubljani) je pod naslovom
bibliografije »Tradicionalni literatura lidovâ na r. 1897« zapisano, da sta pri-
spevala Ivan Kunšič in Quido Hodura, uredil pa Jiri Polivka. Iz tega je težko
določiti Kunšičev delež. Polivka sam piše v nekrologu (N. sb. čsl. 1899, 194), da je
Kunšič prispeval gradivo o južnih Slovanih za te vrste bibliografije. Nekrolog
enega tedanjih glavnih slovanskih etnologov dovolj priča, kako so strokovnjaki
Kunšiča v Pragi cenili in kaj so od njega pričakovali.
S toplimi besedami piše o Kunšiču tudi VI. Leveč v uvodu k posmrtni ob-
javi Doneskov. Toda niti on niti Polivka niti noben slovenski nekrolog, nobeno
poročilo v tedanjih revijah (Aškerc je toliko v LZ poročal o čeških publikacijah
itd.!) ne omenja Kunšičevega spisa o slovenski ljudski kulturi v Ottuvem
Sloonîku naučnem (lUustrovanâ encyklopaedie obecnych vednosti. Trinâcty dil.
Praha 1898). Omenja ga Šlebinger v članku o Kunšiču v SBL I, 590, kot »pregled
o slov. narodopisu«, prezrl ga je Fr. Kotnik v Pregledu slovenskega narodo-
pisja in tudi sicer ga v naši strokovni literaturi nihče ne omenja. Kunšičevo ime
je sicer zašlo v NS II (v napačni obliki: Kunčič, tako tudi v osebnem kazalu!)
ob Grafenauerjevi navedbi njegovega zapisa zagovora »Zoper otok« (NS II, 27)
-iz Strekljevih SNP III, št. 5174. Strekelj je sprejel Kunšičeve zapise ljudskih
183
Vilko NoTak
pesmi od o. Stanislava Škrabca, gl. SNP III, 209, op. k št. 5170. — Še enkrat je
navedeno Kunšičevo ime v NS II : v literaturi k M. Ložarjeve razpravi Slovenska
ljudska noša pod št. 44 na str. 237 so navedeni njegovi Doneski... zaradi
III. poglavja, v katerem opisuje Stanko Vraz slovensko štajersko nošo P. J. Ša-
fariku.
Ko je že govor o Kunšiču in NS, naj mimogrede omenim še nekaj primerov
nepopolnega poznavanja naših zbirateljev in opisovalcev ljudske kulture.
Fr. Kotnik navaja Lipakova (NS I, 31) — to je Mihael Napotnik. Pri Vrazu
(prav tam, 28) vobče ne omenja njegovega zapisovanja gradiva o gmotni kul-
turi, posebej pravkar omenjenega opisa noše. — L. Gojkov (prav tam, 33) je
Lavoslav Gorenjec, ki je tudi prav tam omenjeni Podgoričan, kar navaja K. na
jrejšnji strani. — Milanko Delimarič (NS I, 213; II, 169, 175, 176) je Jurij Kobe,
d nastopa v NS pod pravim imenom tudi štirikrat! — Podlipski (NS II, 192 —
v osebnem kazalu napak I) je Peter Hicinger itd. Za vse te podatke bi bili
morali sestavljavci NS prelistati samo — dotedanje zvezke SBL. Tako bi ne bil
izostal iz njega — Ivan Kunšič.
Kunšičev oris je objavljen v OSN pod geslom >>JihosloDanéi, kjer sledi
za splošnim zgodovinskim pregledom poglavje »7. Nârodopisi: in v njem kot
prvi ^SlovincU (str. 365, stolpec 2). O njih piše prvi splošni del Matija Murko
(do str. 367, sredina 2. stolpca) o imenu, geografski razširjenosti, številu, podaja
kratek zgodovinski pregled in govori v zadnjem odstavku o položaju sloven-
ščine v šoli ter uradu. — Po tem uvodu, ki je le malo »narodopisen«, sledi (brez
posebnega naslova) Kunšičev oris, ki zavzema skoraj do konca strani 372
nekaj čez pet strani drobnega tiska.
Kunšič našteva pokrajinske in etnične skupine pri Slovencih, pri čemer
gre n. pr. pri delitvi Štajercev zelo v nadrobnosti, Prekmurcev pa sploh ne
omenja (njih število navaja v uvodu Murko). Sledi kratka telesna in duševna
oznaka, kakršna je bila tedaj v navadi v vseh pokrajinskih orisih Slovencev.
Pri tem poudarja, da je hiperbrahikefalija značilna za Slovence. Kot edino
območje materialne kulture označuje nošo v IK stolpcu. Največ pove o ziljski
noši, kratko omenja gorenjsko (med njenimi deli le pečo in sklepanek) s pri-
pombo, da se je pred tridesetimi leti nosila večina žena po starem. O belo-
kranjski pravi, da je zelo podobna hrvaški, o primorski pa, da se približuje
italijanski in omenja med deli pet in čamžot. — Ker ostalih območij gmotnega
življenja tedaj pri nas še niso obravnavali.— saj je prav Murko 1896 y poročilu
o praški razstavi poudarjal potrebo študija le-tega — se jih tudi Kunšič ni
mogel dotakniti, posebno ker je bil usmerjen filološko zgodovinsko.
Zato je posvetil naslednjih 5 in H stlp. segata in navadam, pri čemer govori
največ o ziljski svatbi; o gorenjski pripominja, da je podobna koroški, belo-
kranjska in dolenjska pa hrvaški, medtem ko so na Štajerskem svatbe prave
ljudske zabave. — Sledi cel stolpec o ziljskem žegnanju s štehvanjem. — V na-
slednjih treh stolpcih kratko označuje letne šege, začenši z božičem in kon-
čujoč z dnevom sv. Tomaža. V tem pregledu navaja podatke iz raznih krajin.
Zadnja dva in pol stolpca je namenil omembi nekaterih vraž, navaja za-
govor v obliki odštevanja urokov (Urokov ni devet... — v Štrekljevih SNP ga
ni), omenja nekatere podatke o ljudskem zdravilstvu, bajeslovna bitja v ljud-
skem verovanju, nekatere glavne motive pripovedk in pesmi, pri čemer prika-
zuje vzorec četverostopne vrstice z opombo, da se ta zadnji čas zelo širi; za-
ključuje oris z nekaj splošnimi besedami o petju pri Slovencih. Ko je naštel
glavne izdaje ljudskih pesmi, pripovedk in pregovorov, je opozoril še na naj-
važnejšo literaturo o slovenskem ljudskem življenju: spise v ÖUM, Hubadov
opis v Šumanovi knjigi Die Slovenen, Pajkove Črtice ter Navratilove in druge
spise v LMS.
S tem je Kunšič obenem opozoril vsaj na nekatere svoje vire. Toda težko
je dognati, ali je zajemal naravnost iz teh naštetih spisov, ali pa iz starejših,
ki so osnova le-tem. To je v mnogih primerih res stori . Prav na začetku devet-
184
Kunšičev prezrti etnološki oris Slovencev
desetih let so v seriji österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Büd
(1891) orisi Hubada, Šajnika, Bellosicsa, Franziscija, Coronini-Cronberga in
Urbasa prikazali v smislu tedanjega pojmovanja, posebej pa še tedanjega znanja
o Slovencih (avstrijska etnologija je raziskovala na široko tudi že gmotno
kulturo!) po krajinah slovenske šege, verovanje, ljudsko pesništvo in delno
nošo. Čeprav Kunšič v obravnavanem orisu ni podal mnogo novega, je vendar
prvi poskusil strniti glavne podatke za vse Slovence, saj so vsi omenjeni in še
drugi obravnavali le posamezne etnične skupine in krajine. Hubadov oris šeg
v Šumanovi knjigi iz 1881 ter Simoničeve omembe ljudske poezije prav tam, ki
se ozirata na vse Slovence, ne vsebujeta marsikaj, kar prinaša Kunšič.
Kakor moremo za marsikak stavek v Kunšičevem spisu pokazati predlogo,
n. pr. za svatbene šege v Ziljski dolini pri Franzisciju, pri orisu letnih šeg pri
Hubadu iz 1881 itd., tako moremo pokazati še na nov vir, iz katerega je zajemal
docela nove podatke. To je Stanka Vraza poročilo »Geo- ethno- und topogra-
phische Uebersicht der Slaven in Steiermark«, ki ga je s pismom z dne
24. maja 1858 poslal Šafariku in ga je Kunšič z ostalim gradivom vred prepisal
v Narodnem muzeju v Pragi ter pripravil za objavo (Doneski..., ZMS I 1899,
96—99). Iz tega Vrazovega opisa je Kunšič zajel imena štajerskih krajevnih
ljudskih skupin, ki jih našteva na začetku svojega orisa: Ščavničarji, murski
Polanci, Pesničarji, Goričani, Dravski Polanci, Haložani, Pohorci. Po tem Vra-
zovem opisu je predvsem povzel kratko oznako njihove noše, ker navaja iste
nazive za nje posamezne dele v isti zvezi, čeprav je mogel marsikaj najti tudi
v Pajkovih Črticah. Koliko pa je Vraz povze iz prejšnjih poročil (iz Povodno-
vega rokopisa?), to bo najbrž nemogoče dognati.
Preseneča nas, da Kunšič pod Vrazovim vplivom niti ni spregovoril n. pr.
o hrani in delu, o čemer ima Vraz v omenjenem poročilu tudi nekaj zelo
splošnih vrst. Kunšič bi bil gotovo upošteval Murkovo opozorilo iz 1896 na
potrebo raziskavanja gmotnega življenja, ko bi bil imel iz ostalih slovenskih
krajin kaj več gradiva in v dotedanjih krajinskih opisih, n. pr. o hrani, toliko
podatkov, da bi bil mogel o njej povedati toliko, kot o noši.
Pomen Kunšičevega prispevka v OSN je v tem, da je to bil edini tujejezični
pregled vsaj o delu naše ljudske kulture za oso Slovenijo, iz katerega zajemajo
še danes vsaj slovanski interesenti prvo informacijo. Zato je tem večja škoda,
da ga doma niso prevedli in objavili v vzpodbudo nadaljevalcem njegovega dela.
Se večja krivica pa je bila storjena avtorju in njegovemu delu, da ga doma
niso niti omenili ob njegovem izidu, pozneje pa so nanj pozabili. Zato pa se naj
v svojem sedanjem in bodočem razvoju slovenska etnološka znanost čimbolj
poglablja v prizadevanja naših prvih delavcev na tem področju, med katerimi
je bil tudi IvanKunšič.
Résumé
UN PRÉCIS OUBLIÉ DE L'ETHNOLOGIE DES SLOVENES,
PAR IVAN KUNSIC
Le slaoiste Ivan Kunšič, décédé en 1899 a l'âge de 24 ans, collaborateur de
nombreux journaux et revues Slovenes, du Narodopisny sbornik ceskoslovansky
et du Vestnik slovanskih starožitnosti, écrivit pour l'encyclopédie tcheque —
l'Ottuv Slovnik naucny (Praha 1898, tome XIII, pp. 367—372) le premier précis
arrondi de la culture populaire slovene. L'auteur le soumet a une analyse dé-
taillée, le compare aux précis régionaux d'alors, chez les Slovenes, et souligne
surtout le fait que Kunšič a employé, pour sa description des Slovenes de Styrie,
la description de Vraz, adressée par celui-ci, en 1838, a P. J. Safârik, et rédigée
par Kunšič pour etre publiée.
185