GLASNIK
za
literaturo in umetnost.
Odgovorni urednik in izdatelj : A. Janežič.
Velja v Celovcu 1 gld. la kr. sr.
Po posti prejeman 1 gld. 2« kr. sr.
St. 1.
Na svetlo dan i. januarja 1858.
1. zv.
Bog.
(Po Deržavinu Fr. Levstik.)
^ Ti v prostoru brezkonécni, Zivee v gibanji vsih stvari,
V tecenji let in dni prevéeni, Brez lic in božja lica tri! Ti duh edini, duh povsotni, Brez uzroka, nikjer stanotni, Vsim neobsežen krog in krog, Ki sam sabo vse napolnuješ, Objemlješ, stvariš, ohranuješ!
Ki imenujemo Te: Bog! "'"^ '''^'//
Izmeril ocean globoki, i\.ibi
Preštel bi s peskom zvezd oči,
Ak hotel bi Tvoj um visoki,
Števila Tebi mere ni!
Celo duhovom posvečenim,
Iz svita Tvojega rojenim,
Ni jasna sodeb Tvojih noč.
Naj misel v Té se derzno vpira;
V veličji Tvojem gine, vmira, Ko v veku tone hip gredoč.
Kaóza bitnost si predčasno
Iz brezen večnosti izzval.
In večnost — že pred vekom — jasno
Ti v sebi samem osnoval.
Iz sebe sam se sostavljaje,
Iz sebe sam sebe sijaje,
Ti luč in luči si iztek.
Sozidav vse z besedo eno,
Prostiraš v stvar se porojeno; i;
Ti bil, Ti si, Ti boš na vek! d
Vsih bitji kal Ti v sebi vezeš;
Ti liraniš jih in Ti živiš;
Ti konec na začetek prežeš,
In v smerti nov život dariš.
Ko iskre vsipljejo, goste se.
Tak solnca iz Tebe rode se;
Ko v jasni zimi ivja roj
V drobtinah sem ter tje sterkeče,
Verti se, ziblje se, leskeče:
Tak zvezde v breznih pod Tabój.
Svetil ognjenih milijoni
Po neizmernosti teko;
Zibaje v Tvojem se zakoni
Oživljajoči svit lijo.
Al té svečave vse prižgane.
Kristalov žamih trume zbrane,
Zlatih valov somenj tekoč;
In plameneči ti zrakovi,
Sveteči vkupaj vsi svetovi —
Pred Tabo so — pred dnevom noč.
Ko v morje kaplja razpuščena.
Tak pred Tabój nebésja krog.
Kaj vsa vesolnost razložena, '
In kaj pred Tabo jaz ubog?
Naj množim v zračnih oceanih
MiFjon svetovom tim dodanih
Se stokrat druzih — in vse to —
Ak derzni bi Ti primerjali,
To je enako pič'ci mali;
In sam jaz — nič sem pred TabiS !
1
2
Jaz nič! pa TI Iz mene siješ, Z veličestvom svojih dobrot; Ti v mó podobo svojo liješ, Ko solnce v malo kapljo vod. Jaz nic! — pa v meni vre življenje, Nesito neko hrepenenje Dviguje kviško me vse dnf! Da si, to enti moja duša;       « Premišlja, tehta, sodit' skuša; — Jaz sem — toraj si tudi Ti.
Svetov sem vez okrog hitečih, Mejnik izkrajnji vstvarjenja; Jaz sem osrédje vsih živečih, Začetna čertica Boga. S telesom v prahu iztrohnjévam, Gennenje z umom v spone dévam, Jaz kralj — in rob — in červ in bog. Prestol sem krasni čudoviti. Od kod izšel? Kdo ve odkriti? Nikoli ne iz lastnih rok.
Ti si! priroda oznanuje, Glasi mi ser ce moje to; Tega razum me uveruje; J/su.
Ti si — in tudi jaz s Tabo! i
Jaz clénec mali sem v vesolnem,    w Stoječ v osredji časti polnem,        ic-In z bitji krog in krog objet. Kjer si končal stvari telesne, Kjer duhe si pričel nebesne: Tam sklep verig je v mé pripet.
Jaz delo Tvoje sem, o Stvarnik!    *
Sem premodrosti Tvoje stvar,
Ti vir življenju, blagodarnik.
Ti moji duši duh in Car!
Pravici Tvoji všeč je bilo.
Da smertno brezno prehodilo
Nesmertno bitje bi z manoj ;
Da v smertnost duh se je ogemil.
In da bi skozi smert se vernil
V nesmertje, k Tebi, Oče moj!    -t*
Nejasni Ti, Nerazumljivi! Jaz vem, da dušnih vsih moči Nobena Ti v podobi živi Se sence čertat' krepka ni; Vem, da smo Te slaviti dolžni. Al slabi smertniki, nezmožni, Z drugačno hvalo Te čestit',  . Ko h Tebi kviško hrepeneti. Globoko pod Taboj sterméti. In blagodarne solze lit'.
J e I a.
(Novela. Spisal Val. Mandelc.) I.
šestnajstem stoletji je krivoverstvo tudi na Krajnskem stare stebre katoliške vere stresti poskušalo. Kriva vera, ki jo je Martin Luter leta 1517 na Nemškem učiti začel, se je tudi po Krajnskem, Koroškem in Štajarskem širila po pridigarjih, ki so jo razlagali po cerkvah in tergih.   Pa vlada ni v takih okolšinah rok križem deržala,  temuč

z ojstrimi ukazi je branila beganje cerkvenega mirii. Sicer so luteranci pripravili nadvojvoda Karola, odrekši mu pomoč zoper Turke, k mehke-jemu ravnanju, in si pridobili nekako prostost, pa vse to le za kratek čas. Leta 1584 je prišlo povelje luterancom v Vipavi, in kmalo potem luterancom v Bledu, leta 1602 pa vsim luteranskim prebivavcom na Krajnskem, ali h katoliški veri se verniti, ali pa v šestih tednih in treh dneh zapustiti krajnsko in vse nadvojvodove dežele. Mnogo jih je šlo vsled tega povelja na ptuje.
V vasi B.... na Gorenskem so bili prebivavci eni izmed najterdo-vratniših luterancov. Nekaj se jih je sicer že ^popred, akoravno bolj na videz, kot v resnici podverglo, ti pa, katerim je došlo uno povelje, so šli vsi iz dežele. —
Pri oknu edine kerčme une vasi je slonel mladeneč, in zeri v daljino tako tužno in milo, kot kip boginje elegije, ki mu je modri mojster vlil vso žalost brezkončno, ki topi serca človeške, boginje,I ki se pase z lastnimi boli in si dopada le v skelečih ranah, od kterihj nje persi kervavé. Bil je star kakih 22 let, visoke in zale postave. V čistih černih očeh pod gostimi obervmi so se malaU globoki čuti serca, kot hrepeneče sanje. Visoko ravno čelo je kazalo visoke misU, in nos je bil gladko rezan, kot na podobah gerških junakov. Nasproti tadanji šegi ni nosil cele brade, le majhne černkaste berke je imel, lasje pa so mu v dolgih kodrih na rami viseU, in večerni veter, pihljaje skozi odperto okno, se je igral ž njimi in jih medel in ravnal tako prijazno kot ljub prijatel. Bilo je že proti večeru, solnce je zamiralo za gorami, njegovi zračni žarki so se spenjali kviško po rumenkastem obnebji in tonih v zarji, ki je plavala nad glavami sivih snežnikov.
Dolgo je že nepremakljivo sedel, le včasih je pogladil lase s čela, če mu jih je veter preveč zmedel, in zopet podperl glavo in zeri skoz okno. Nedalječ od hiše so dekleta iz vasi pri vodnjaku zajemale vodo, mlade in zale, visoko podpasane, z dolgimi kitami, z živo pisanimi rutami krog nedrij, z očmi tako ljubeznivo plavimi, in vertile kolo in spuščale vedro v čisto vodico, z ve-seUm smehom si nagaja je pri delu. Mislil bi bil kdo, da ogleduje naš mladeneč njih gibčne podobe, njih vesele šale, pa temu ni bilo tako. Morebiti je bil komaj zapazil njih početje; njegove misU so bile drugod: ene tako dalječ v beU Ljubljani, ene tako blizo v mah vasi, in te misli so se podile in borile po vroči glavi, in njih boji so postajali zdihleji v mladenčevih ustih.
Kar se odpro vrata in v hišo stopi postaren mož v kmečki obleki, sname klobuk z glave, in pozdravi mladenča pri oknu. Pa odgovora ne dobi. Pozdravi ga še enkrat, odgovora ni. Popraska se mož za ušesi, malo zakašlja in z imenitnim glasom reče:
„Gospod, ako me ne poznate, vam rad povem kar vem, jest sem Ivan, vaš pokorni služabnik."
1*
4
Mladeneč se naglo oberne, in ko zagleda moža, ki je ravno svoj poklon doveršil, se nehote nekoliko nasmeja, stopi k njemu in primši ga za ramo, upraša:
„Odkod pa prideš, Ivan, tako našemarjen?"
„Odkod?" reče Ivan in ga začudeno gleda, ,,kaj me mar niste vi sami poslali k svoji materi in mi ukazali, po opravljenih naročilih urno k vam se verniti? To je bilo pred enim tednom in danes me komaj poznate, in ne veste, kam ste me poslali! Gospod, vi ste tako vpadeni, tako spremenjeni, kar vas nisem vidil, vi ste bolni."
»Prav imaš, prav, reče mladeneč, bolan pa nisem, bolan. — Ali si pozdravil Dvoržana, Ivan?"
„Gospod", odgovori služabnik, „kako vam pride ta na misel, ki je vender davno pred vami zapustil Ljubljano? Verjemite, vi ste bolni."
,,Resnično ne vem, kako da mi je tako iz glave padlo", reče mladeneč, ,,pa ne zameri Ivan, jest sem bil raztresen. Kaj pa imaš novega iz mesta, kakšna je z našimi rečmi?"
„Taka, da se Bogu smili, zaverne klaverno Ivan: vse je zgubljeno, naši prijatli so zbežali vsi. Vaša mati so jokali, prosili, molili za vaše spreobernjenje celi čas, kar sva iz Ljubljane se podala, pa ko so vidili, da je vse zastonj, da ste raji brez premoženja šli od doma, zapustili vse, kar vam je bilo dražega, so se vdali v osodo. Pa njih ljubezen do vas ni mogla ugasniti, prodali so polovico premoženja, da bi vam pomagali. Opravki s prodajo pa so se vlekli do včeraj, in ker je že drugi dan po tem, ko sem prišel v Ljubljano, potekel čas za izselitev nam odločen, sem se mogel skrivati in hudo se skrivati pred ojstrimi preiskavami, in le v drugi obleki in po stranskih, pustih potih mi je bilo mogoče do vas priti. Nevarnost je grozna, smert je najina osoda, ako naju zasačijo. Tukaj je materino pismo, in tukaj denar po prodanem posestvu. Pomishte, gospod, nevarnost in hitite, bežite, jest vas spremljam do groba."
Beseda se mu trese, s prosečim obrazom poda gospodu pismo. Uni ga hitro pogleda, in ravno tako hitro ga obernivši proti Ivanu, reče:
„Ivan, lo je narobe, kako da je, se spomniš še?"
„Zagodin", odgovori Ivan.
„Dobro", reče mladeneč, zavoljo mene in sebe ne bodi v strahu, danes ne bo še sile, in jutri sva na poti."
Pri teh besedah prelomi pečat pisma in jame brati. Ivan pa se poslovi in žalostno z glavo majaje gre iz hiše.
Hitro bere mladeneč nekohko verstic, pa barva se mu jame spreminjati, nemirno se giblje sem ter tje, in oči se mu začno svetiti od solz, ki mu po sili hočejo lica politi. Verze list na mizo in s ter-dimi koraki dirja po sobi. Pa vender zopet poprime hsf, in ga jame brati. — „Ne morem, mati, ne morem, nikdar ne morem! zakhče zadnjič in zakrije z obema rokama obraz ter pade na stol, to je preveč, mati, vi mi tergale sercé z vašimi prošnjami, z vašimi solzami, in
5
zvikšujete nesrečo, ki jo osoda tako obilo name suje.----Da, obilo,
nadaljuje čez nekaj časa, kot bi se bila zaklela, me potlačiti k tlam, me razdrobiti v prah. O mati, mati, ko bi bih vi mojih misel, kdaj bi bila že midva dalječ za temi gorami uživala mir pred preganjavci. Pa vi niste hotli, in čas je potekel, in rabeljnov meč žuga moji glavi. Čemu je ves moj trud za našo reč ! Bežati moram, zapustiti vas, in vi me tolikanj ljubite, in jest vender ne morem poslušati vaših prošinj, ne morem obrisati vaših solz."
Nasloni se na mizo in z žalostnim očesom gleda na tla. Pa v njegovih persih ni še mirno, po gostem si b,riše pot s čela, kot da bi hotel izbrisati iz glave pezo morivnih misel.
„Jela, Jela", zakhče zadnjič in skoči kviško, „jaz te ne morem pustiti, ne morem bežati, če me ti ne spremljaš, in bežati moram, smert mi gleda v obraz in ti pospehuješ njene korake. Jela, Jela, ti si neusmiljena, tvoje serce je karnen, ti ne čutiš ljubezni zame; tirjaj, kar želiš, vse boš imela, kar je v moji oblasti, le vero mi pusti in hodi z mano!"
Omamljen se ustopi pred okno; ko pa vidi, da je solnce že za gorami in da mrak nastaja, vzame klobuk, spravi pismo, ki je ležalo na mizi, in gre iz sobe.
Ko vun stopi, sedi v veži berač v razcapani obleki, bisago čez kolena, in prebira kosce kruha, metaje jih po vsakteri ceni v bisa-gina predelka, med tem ko skorjo belega kruha grudi. Klobuk ima potlačen globoko na oči, ki se mu pod zgerbančenimi obervmi nekako čudno svetijo. Lasje njegovi so že skorej vsi beli, ravno tako kot njegova dolga brada. Pa druga podoba ni še nikakor kazala take starosti, in rekel bi bil človek, da mu je nesreča aH pa skerb pred časom glavo pobelila. Na njegovem obrazu, ki je še v starih letih znamnja lepote imel, se je brala neka čudna ironija, kot bi nosil raz-tergano serce v svojih persih, in bi se vender smejal celemu svetu.
Ko Zagodin vrata terdo za saboj zapre, se ozre berač in ga pogleda izpod širokih krajev, in čudno se zasvetijo njegove oči. V zaničljiv posmeh se zakrivé njegove ustnice, klobuk potlači po strani, in med tem, ko tje v en dan premetuje kruhove kosce, mer-mra, s tamnim očesom se kviško oziraje, z vothm glasom med zobmi:
„Ste h vi Zagodin?"
„Kaj prašate, kar vam je znanega", reče Zagodin, se ustavi zraven berača, in začuden gleda britki smeh, ki igra krog njegovih ust. Berač pa ga s zaničljivim pogledom meri od nog do glave; bisago terdo v roci derže jo stiska med kolena, in čez nekaj časa zopet s še bolj zamolkhm glasom praša:
„Ste h vi Zagodin?"
„Oče Marka, vaše obnašanje proti meni je čudno, zaverne Zagodin, jest ga ne razumim, pa se tudi ne trudim, od vas vzroka zvedeti, ker vem, da bi bilo prazno delo.   če pa prašam samega sebe,
6
s čim sem se zadolžil v vaših očeh, moram z ramami majaje reči: Ne vem. — Da Jelo, vašo hčer, ljubim, je li to krivica, in če je ljubezen krivica, ali mar želja Jelo za ženo dobiti, povikšuje to krivico? Vaše merzlo obnašanje me je sicer žahlo, pa sem se tolažil s tem, kar so ljudje pravili, da je to navada vaša, ki je ne premenite nikdar. Al to je bilo le merzlo obnašanje, kar vidim danes, to je huje, to je serd, če ni sovražtvo."
Berač ne čerkne besede, potisne klobuk čez oči, in jame bisago zavezovati.
„Marka", povzame zopet Zagodin, ko ga vidi tako merzlo in tamno na tla zreti, „ali vas morebiti nezaupanje v moje besede dela nezadovoljnega z mano, in je vzrok vašega neprijaznega obnašanja? Jaz ljubim Jelo, jaz sem premožen, in vi ste stari in revni, dajte mi jo za ženo, vam je pomagano in jaz sem srečen."
Ko Zagodin s prosečim glasom té besede govori in milo na berača gleda, se ta glasno zasmeja; hitro se vzdigne in nagnivši se proti Zagodinu s skrivnostnim hripavim glasom reče:
„Ko je sokol prišel k golobici, je rekel da je golob, in ko jo je snubil, je imel golobje perje in rudeče nožice, pa golobar mu je vrat zavil in za strašilo ga razpel na hlev."
Nepremakljivo Zagodinu v oči glede zgovori te besede, kot bi se pačil, verze bisago čez ramo, in preden Zagodin besedo najde, zgine za voglom hiše.
„Ali se je cel pekel zaklel, da me podi po celem svetu" ! zau-pije Zagodin in hoče za beračem, pa berača ni bilo več viditi, le hudoben krohot se je slišal za sosedovo hišo in pokanje plota, ki se je poderi pod njim, ko ga je preskočil. Z zobmi škripaje stoji Zagodin nekoliko časa, in stermi za beračem, potem pa jo z naglimi koraki vdere na travnik zadej za vasjo.
Mrak je že popolnama zakril zemljo, zarja je ugašala, in pol lune je plavalo po nočnem nebu. Huda rosa je že močila trato, in zbrihtala počasi z večernim hladom vred Zagodina počasi iz čudno zmetanih sanj, in vredila misli, ki so razberzdano rojile po njegovi glavi.
Vzrok? — se praša samega sebe, vzrok? —• Le Jela ga ve, če ga kdo na svetu ve, od nje ga moram zvediti, in še nocoj. —• In urno se napoti proti beračevi bajti.
Nevedama je bil v svojih sanjarijah precej dalječ od vasi zašel, pospehal je sedaj svoje korake bolj in bolj, ker ljubezen in radovednost, združene z nekako čudno tesnobo, mu niso dale miru. Ni iskal steze, ki jo je bil poprej zgubil, temuč naravnost skoz visoko travo je korakal. Kmalo dospe do bajte, pa začuden obstoji, ker luči ni bilo nikjer viditi. Poterka — nobenega glasa, poterka zopet — vse je tiho. Kaj pomeni to, se plašno samega sebe praša, saj vender ni še pozno, in Jela nima navade zgodej spat hoditi, in hiše zvečer nikdar ne zapusti. — Poterka zopet na vrata in na okno, vse zastonj.
7
Čudno mu začne po razdrezenih možganah vreti, serd in strah zgrabita serce ; ljubezen, odkritoserčnost, nezvestoba, izdaja vse to se mota v groznem kolobaru pred njegovimi očmi. Opre se na oreh zraven hiše, in z nemirnim očesom čaka njenega prihoda.
Beračevo stanovanje je bila majhna umazana bajta na koncu vasi. Postavljena je bila tako, da je z enim koncom na griču slonela. Tri kamnitne stopnice so bile kdaj pred vratmi, zdaj pa je bila vsaka razdrobljena na mnogo koscov, ki so se pritiskah eden k drugemu, kakor bi hoth vsakemu ptujcu, ki v hišo hoče, noge spodbiti. Streha je bila vsa raztergana, čez in čez so prekle iz.nje šterlele, in gobast mah jo je obrašal. Vrata so bile razpokane, da bi bil perst skozi špranje lahko vtaknil, okna majhne, tu in tam s popirjem zakerpane. Od spred in zad je bila bajta podperta s kolmi, ki so jo branih pada in vetra, ki je že dosti opraviti imel, preden je prepihal in prepiskal vse luknje in špranje, ki mu jih je časa zob v nji odperl. Da bi se pa kdo ne čudil, da je berač še to bajto lastno imel, moramo povzeti toliko iz njegovega življenja, kolikor so vaščani od njega pripovedo-vaU, in kolikor je bil tudi Zagodin v tem kratkem času, kar je bil v vasi, o njem zvedel.
Pred kakimi dvajsetimi leti je bil prišel enega jutra v vas, upav den in bolan, nobeden ni vedel, kdo da je, nobeden ni vedel, odkod da pride. V naročji je nosil dete, komaj pol leta staro. Ljudem se je smilil on, še bolj pa otrok. Pa ker je le vedno tamno v tla zeri, le včasih pobožal dete, če je jokalo, ljudi pa nobenega ne pogledal, so se ga vaščani skorej bah, in dolgo časa ga nihče ni ogovoril. Zadnjič se nekemu poštenemu kmetu vender le preveč smili revno dete, ki je vedno upilo, stopi torej k možu in ga dobrovoljno izpra-ševati jame:
„Mož, če se ne motim, ste bolni, odkod pa pridete?"
,,0d dalječ."
„Je U to dete vaše?"
„Moje."
„Kje pa je mati njegova?" „V grobu."
„Kam pa vender mislite iti z otrokom." „K vam."
Kmet ga debelo gleda, in ne ve, kaj bi mislil o njem, po takih odgovorih. Pa vender otrok mu preveč dopade in se mu preveč smih, toraj reče:
„Pojte toraj z mano, jest bom poskerbel zadete in za vas, da ozdravite.   Pa zakaj pa ne prosite nikogar?"
„Ne znam", reče kratko, in vzdignivši se gre za kmetom. Pri njem se je ozdravljal, za otroka pa je kmetica skerbela. Le redkikrat je kaj govoril, saj sam ni nikdar govorjenja začel ; na uprašanja je sicer
8
odgovarjal, le „kdo in odkod" tega ni nikdar odgovoril, tako da v celi vasi ni nihče le naj manjše reči iz njegovega prejšnega življenja vedel, akoravno se je tu in tam marsikaj čudnega o njem šeptalo.
Kake dve leti potem je kar naenkrat iz vasi zginil, nihče ni vedel kam. Hčerko je bil pustil pri kmetici. Čudne reči so vaščani o njem uganjevah. Čez en teden pride zopet nazaj, kakor se je vaščanom zdelo, tako spremenjen, da so se skorej bali njegovega tamnega pogleda. .Tel je zopet beračiti, ker, akoravno še ni bil 30 let star, ni vender nikdar delati hotel. Kmet, pri kterem je bil, je imel precej veliko premoženje, in med drugimi posestvi tudi uno bajto, kteri so sploh le beračija rekali, zato ker je bil poprej dolgo časa neki berač v nji prebival. Ta čas je stala prazna, in ker se je že komaj skupej deržala, jo je hotel kmet podreti, pa berač ga nagovori, naj mu jo da za stanišče. Kmet mu jo prepusti in berač jo z nekoliko kolmi podpre. Od tistega časa prebiva v nji, in hodi dan za dnem z bisago po vasi, toda nikjer ne prosi, kot navadni berači, kratko ogovarja človeka za dar, in se kratko zahvalja. Ljudje so se že zdavnej navadih njegove navade. Ko ima dosti za tisti dan, gre pa vselej k Jeh, ki je mende edina duša na svetu, ktero ljubi. Kmet jo je izredil zalo in pobožno; pred kratkim pa se je presehla k očetu v bajto. —
Dolgo časa je stal Zagodin opert na stari oreh, in pazljivo gledal krog sebe, odkod bo prišla Jela. Skušal je potolažiti hudo tolčenje serca, hotel je miren biti, kadar pride.
Nebo, ki je bilo proti večeru še lepo višnjevo, na večerni strani zarobljeno z zlato zarjo, se je jelo tamniti; od juga so se vlekli gosti oblaki in hud veter je jel pihati, da so grozno šumeli visoki drevesni verhi ; topirji so nemirno krog bajte letali, pa se kmalo pogubili v svoje kotlje. Prekle na strehi in stare deske so s silnim vrišem klepetale, skozi line in druge neštevilne bajtine špranje pa je jezno veter žvižgal. Zagodin je nepremakljivo stal pod drevesom in le včasih po dolgem molčanji mermral : Pa priti vender mora.
Kar zagleda podobo od cerkve sem, ki je nedalječ stala, naravnost proti hiši hiteti. Bila je Jela. Naglo stopa , mende da se boji hude ure, ki se vleče nad mirno vas. Ko pride pred hišo, stopi Zagodin izpod drevesa, jo prime za ramo, in jo mirno upraša :
„Odkod pa prideš. Jela, tako pozno?"
„Iz cerkve", odgovori mlado dekle, „ki se ni malo prestrašilo moža, kije v tamni noči tako nenadama pred njo stopil." „Kaj si pa molila tako dolgo?" „Zate sem Boga prosila." „Zame?"
„Da, Zagodin, zate, da bi te razsvetlil večni Bog in te pripeljal zopet k pravemu spoznanju."

Pri téh besedah prime Zagodina za obe roke in ga milo pogleda. In ko bi ne bila noč tamna, bi bil vidil dve solzici, ki ste migljali v njenih očeh. Pa Zagodin pomaje, z glavo, in ne zine besede.
„Zagodin", povzame zopet Jela, in glas se ji trese, jest mohm zate vsaki dan, vsako uro: kolikorkrat oči k nebu povzdignem, vselej zate Boga prosim, povej mi, pokaži mi vender, da ne molim zastonj."
Pa Zagodin molči, potem reče:
„Jela, tvoj oče mene sovražijo, li veš ti vzrok?"
„0j ti mi ne odgovoriš", zakhče Jela, „ti, se nočeš spreoberniti, ti me ne ubogaš, in zmota te bo vergla v večno nesrečo. Zagodin, večnost, pomisli večnost, jest bom žalosti poginila, če ostaneš fer--do vraten."
Z obema rokama zakrije obraz in na glas zajoče. Zagodinu ne dopada njena pridiga, pa v serce ga peče njen jok.
„Jela", reče s prosečim glasom in jo prime za roko, s ktero si solze briše, „ljuba Jela, samo za danes mi odpusti odgovor na svoje vprašanje, jutri, pojuternjem, vsaki dan mojega življenja ti bom odgovarjal, kar boš hotla, le danes ne morem; povej mi, zakaj me sovražijo tvoj oče?"
„Ti me ne ljubiš, ti me ne ubogaš", zdihuje neprehama Jela, in namesti druzega odgovora le huje joka.
„Srečno Jela, lahko", reče čez nekaj časa Zagodin s posiljeno merzloto in se oberne, „jest grém za vselej."
„Kam"? zakhče plašno Jela in stopi za njim.
„Kam? — Ne vem.   Čez gore čez."
„In mene hočeš zapustiti?"
„Li hočeš z mano?" i
Jela zastane, ne ve, kaj odgovoriti, in oči pobesi. —
„Povej mi saj, Jela, reče čez dolgo časa Zagodin in ji gladi
lase s čela, povej mi saj to, zakaj molčiš na moje vprašanje in mi
ne poveš, zakaj me sovražijo tvoj oče."
„Mar veste vi, da vas sovražim"? zarenči hripav glas za Za-
godinovim herbtom.   Ta se naglo zasuče in zagleda berača, ki tu
stoji, kakor ponočen strah.
„Nikarte pozabiti, kar veste"! pristavi zaničljivo berač, prime
prestrašeno Jelo, in jo pelje naglo pred vrata.   V enem trenutku so
odperte in zopet zaperte.   Zagodin je sam na trati.
Dež je kapljal po malem, kot bi ne hotel ubogati černih megla.
Osupnjen stoji Zagodin enčas pred hišo in jezno za beračem gleda.
Zadnjič se vender zasuče, in počasi gre proti svojemu stanovanju.
Pa kmalo se zopet ustavi, in začne premišljevati svoj stan, in zmiraj
černeje mu pred očmi postaja.   Jutri je obljubil Ivanu iz vasi bežati,
in da mu je bežati treba, mu um le preglasno kliče, pa da brez Jele
10
bežati ne more, ga serce le presilno opominja. Pa jutri bo kmalo in Zagodin vidi, da njegova reč ne bo nič na boljem, kot je danes. Po dnevu se je bil namenil, iti zvečer k Jeli in jo pregovoriti, da bi šla ž njim, akoravno bi oče ne hoteli, in jo utolažiti zavoljo vere. Beračevo obnašanje v kerčmi ga je čisto zmotilo, hitel je k Jeh le zavoljo tega, da bi zvedel vzrok sovražtva. Zdaj ni opravil ne té ne une reči. To mu hodi čudno po glavi, pa dobrega sveta ne najde vkljub vsemu prevdarjanju, in čakati nanj je nevarno.
Ko tako stoji, zasliši nagle in terde korake po spodnji poti, ki pelje naravnost proti bajti. Kdo hodi tako pozno v tem vremenu po tej poti, in kakor je čuti v važnih zadevah, si misli Zagodin in poskuša ugledati moža, za kterega bi se na drugem koncu vasi gotovo zmenil ne bil. Vidi sicer cerno podobo, pa spoznati je ne more, ker noč je zlo tamna.   Gleda za njo, naravnost proti beračil gre.
,,Kdo more to biti, pa vender ne gre k beraču"? — Zagodin nase vleče, moža je zgubil v trni, pa dobro še ^sliši terdo hojo po rogljati poti. Zdaj shši terkati na bajtine vrata. Škripaje se odpro, in zopet zapró. To je dosti za Zagodina, naglo se verne proti beračil in stopi pod okno.
V sobi berli lešerba, ki visi izpod stropa, na klopi pri peči leži berač, pri mizi pa sedi Jela in zamišljena z obema rokama glavo podpira. Na sredi hiše pa stoji zal mladeneč, nekoliko bled in vpaden, in gleda zdaj berača pri peči, zdaj Jelo pri mizi.
„To je Lazar, in kar hoče tukaj, dobro vem", si reče Zagodin in žnable grize. — Starec ga ima rad in mene sovraži. — „ln Jela mu je dobra, pravijo, to moram zvedeti."
Lazar je bil sin unega kmeta, pri kterem je bila Jela odrastla. Pred kratkim je bil kmet umeri in od tistega časa stanuje Jela pri očetu. Lazarja je kot prijatla mladih let zlo rada imela, pa kar je poznala Zagodina, je Lazar le predobro čutil, da je Jelina prijaznost do njega le senca druge ljubezni.
Okno, pod ktero se je bil Zagodin ustopil, je bilo z butarami tako založeno, da se je le s hudo silo viditi moglo, kar se v hiši godi. Stopi torej pod drugo okno: ker pa je hiša na griču slonela, je bilo to že tako visoko, da se več v sobo ni vidilo. Prime se torej za tram pod oknom, stopi z eno nogo nad spodnje tri brune lesene bajte in se požene kviško. Pa trohnjevi tram se odterga in Zagodin znak na tla pade.
„Kdo je pod oknom"? zagromi jezno berač in skoči skozi vrata v vežo in Lazar za njim. Pa vezne vrata se v prehudi hitrici nočejo koj odpreti. Ko jih odpre, ni pred hišo žive duše več, dalječ proč pa čujeta nagle korake kakor enega, ki beži. Bil je Zagodin, ki je hitel proti kerčmi.
11
Jela je bila plaho kviško pogledala, ko se je zashšal ropot pod oknom, in nase vlekla; dozdevalo se ji je, kdo da je bil zunaj, in s strahom je čakala, kaj pride.
»Naj gre psu na roge"! godernja zunaj berač, če je pa kaj pozabil, naj pa jutri pride, saj beder si še danes ni polomil.
Jela se oddahne, ko shši te neprijazne besede, za zdaj je uto-lažena.
Lazar gre nazaj v sobo, berač pa ostane pred hišo, in gleda v tamno noč. Vsi trije so bih gotovo ene mish, kdo da je bil pod oknom, pa izustiti je ni nihče hotel. Jela je. zopet podperla čelo z roko in gledala na tla.
Lazar jo nekoliko časa molče pogleduje, potem stopi k nji položi roko na njeno ramo in z mehkim glasom reče :
„Zakaj zakrivaš. Jela z rokama oči, in ne pogledaš kviško ? Ali si morde huda?"
trt    „Na koga"? popraša dekle, in Lazarja memo desne roke pogleda. ,,Name."
„Nate? — Zakaj nek?"
„Ne vem," reče klaverno mladeneč, „le to vem, da včasih, v unih srečnih časih, ki jih ne bo več, je bilo vse drugače, da je bila Jela vesela, priljudna, priserčna, in da zdaj ni več, in da je bil Lazar srečen, če je sedel na njeni strani, če je gledal v njene mile oči, če se mu je ona dobrovoljno smehljala, in da je zginila njegova sreča s spremembo vred. — Pa slušaj Jela, danes govorim o resnih zadevah, mishm, da je zadnji čas zato. Lej, ko sva kot otroka pod eno streho skupej igrala, sem te ljubil, kot bi bila sestra moja, ko sva odrastla otročjim letom, sem te ljubil z ognjem mladenčevskega serca, in zdaj ko si moram iskali ženo za svoje gospodarstvo, te ljubim, ljubim bolj kot vselej. Pa ti si mi odtegnila svojo ljubezen, od dné do dné čutim merzleje postajati tvoje serce, in s čim bi te bil razžahi, sam ne vem."
„Lazar, ti me želiš za ženo," reče Jela, „j)a glej, saj je velki teden zdaj, in velki teden ni čas ženitve, počakaj saj do bele nedelje."
„In ti mi obljubiš, da bom na belo nedeljo srečniši kot danes?"
Jela molči. Lazar derži njeno roko, ki je vroča kot žerjavica, in ji pazljivo gleda v obraz. Njene oči so rudeče, kot bi bile objokane, njena zadrega se bere na celem obrazu. Mladeneč zastonj čaka odgovora, in njegov obraz britkeji in britkeji postaja. Počasi spusti njeno roko in žalostno reče:
„Pač je to velki teden moje sveče, v kratkem jo bodo zakopali, pa na njen grob bodo zavalili skalo nepremakljivo, zanjo ne bo velike noči. In ko pride bela nedelja, bo prijela moja sreča zadnjo vejico upa, pa ta se je obletela velki teden, drugi je njeno cvetje obral, za Lazarja je suha. Pa ene solze je bila vredna moja sreča, in jest ji jo bom jokal.   Srečno, Jela — srečno!"
12
Lazar gre počasi iz sobe, Jela pa v čudnih občutkih pri mizi ostane. Da je razžahla prijatla mladosti, to si morebiti bolj k sercu jemlje, kot je treba. Kdo ve, kje je meja med prijatelstvom mladih let in med ijubeznijo, ki se tako rada iz njega izmota. Jela ni prestopila une meje in če jo je prestopil Lazar, ne vem, kohko je bila Jela kriva.
Nekoliko od hiše stoji še vedno berač in gleda megle, ki se pode po tamnem nebu. Lazar se molče k njemu uslopi, nočni hlad mu tako dé. Berač kmalo vidi, kaj bi mu rad povedal, in kar mu vender iz ust noče. Začne torej pogovor ž njim, pa svoje besede je bil čudno dobro prerajtal, kot pušice režejo in razdražujejo Lazarjevo klaverno serce, in vedno bolj in bolj podkurja berač serditost, ki spreletuje mladenča,
„Kaj mi da Jelo, vašo Jelo?!" zavpije zadnjič v divjem obupu, oče Marka, kaj mi da Jelo? -—"
„Njegova smert!" reče merzlo berač in pokaže s perstom po poti, po kteri je Zagodin odšel.
Lazar se strese in plašno pogleda berača; ta pa stoji tii, nepremakljivo kot čern kip, in derži roko, kakor je bil pokazal ž njo. Potem se naglo zasuče in v enem trenutku so zaperte vezne vrata. Lazar je sam pred hišo.
(Konec sledi.)
Morski duhovi.
(Spisal S. Jenko.)
Pri gradu tik morja pa stražnik stoji. Ob glavi razlutena burja mu brije, Valovja šumon na ušesa mu bije, Ob skalo na bregu se voda peni.
Al' strah, al' te groza ni, revni vojak? Morje je neznanih duhov domovina. Ob polnoči se jim odpre globočina, In čudno težak in napolnjen je zrak.
In temna megla se podi čez vodo, Se dviga in miga in težka se niža, Dirjaje oddalja in zopet se bliža — Vetrovje potihne, morje je mirno.
13
Iz temne megle pa množina duhov Posuje se v školikah zlatobliskecih, Al' jaha na ribah na srebroleskecih, Ter vije se čudno k glasovom rogov.
Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples. Ki vije čez morje se mimo in piano, In petje človeškim ušesom neznano Razlega k vihrenju se jasnih teles.
Rajanje zastane in petje neha;
In kakor na Krasu povzdigne se borja.
Ter brije po polji nemirnega morja;
Tak dvigne se trop in tak k bregu vihra.
Vojaka zagrabi množina duhov.
In listju enako odtod ga pobere.
In burji enako po zraku ž njim dere.
Ter ž njim se pogrezne v globino valov.
V globini morja pa duhovski je gi'ad, Steklene so stene, sreberne so vrata. Na sredi sobane pa miza je zlata. Pri mizi odzgorej pa prestol je zlat.
Na zlatem prestolu pa cesar sedi. Na desni tik sebe pa hčerko 'ma zalo; Ni take lepote še solnce obsjalo. Človeško oko je še vidilo ni.
Vojaka poprime prečudna oblast, Serce se mu širi in hujše mu bije, Rudeča vročica mu lice polije. In ude pretresa neznana mu slast.
Al' molčal bi, al' bi govoril, ne ve; Kar z zlatega stola devica se dvigne, Smehljaje z očesi mu živimi migne. In svoje prebele poda mu roke.
In kora nevidnega glas zadoni. Da pari za pari se v blisku vertijo, Da v čutih nezmernih se serca topijo. Obleka šumi in ves svet se verti.
14
Plesavko plesaveo poprime čez pas: Jaz tvoj sem, ti moja, nič več naj' ne loči, Ti moja na veke, al' serce mi poči — Pa čui, kako znan se razlega mu glas!
Glas kladva z zvonika eno zabrenči. Vojak se prestraši, oko si pomane; Pred njim pa patrola tovaršev obstane.    ^ In druz'ga na mestu njegovem pusti.
Popotovanje iz Litije do Čateža.
(Spisal Fr. Levstik.)
Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu.   Napotiva se na Dolensko jaz in moj prijatel, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsacemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knigah od ust do ust.   Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki, pa tudi ne bodo.   Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikovo babo, da nama je odnašala in pot kazala.   Nisva šla zdaj še le pervič v té kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.. Z Litije se pride naj pervo v Šmartno, ki ni prevelika pa čedna vas, da bi se lahko imenovala terg.   Do tukaj gre široka, ^ gladka cesta, ki derži dalje proti Šentvidu.   Kakor hiterno ostane Šmartno za herbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travnici med njimi so vedno ožji.   Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po gerdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako derva po njem izpeljava; pa vender je djala baba, da pride časi celo kočija sem doh, kadar se gospoda iz dolenskih grajščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici.   Zdaj néki merijo drugo césto, ki bo krajša, pa vender ne bo imela tako zapertih klancev.   Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babiiza pa je pravila to in to, vender nič tacega, da je vredno opomina.   Vprašam je, ali znajo v njenem kraji ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedila povedati; le v Šinartnu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega terp-Ijenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem, in tudi še druzih tacih. Poezija našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek té ali une stare junaške pesmi.   Naselile so se med nami, posebno v Gorencih, kratke verstice, zložene po nemški navadi.   S pravlicami je skoraj tudi ravno taka.   Minula je doba, ko se je skladalo in pélo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega.  Ako bi mi tudi iméH Vuka, nimamo pesmi, da nam bi jih
15
zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec — Koritko.
Pot je bil zmirom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in se-mrečje, zdaj po golem nizkem germovji. Malokjé je stala majhna ko-čica revnega osebéjnika. Za nami so se dvigah uno stran Save be-loglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeh smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Naj bliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je verh sterme-ga, pa ne previsocega hriba, ki je enak senéni "kopici. Nekdaj ga je imel Valvazor, in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba: Valvazorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgratz, ki je nedavno kupil to grajščino.
Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obernil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj uže pervi nogradje, in vesel se čutiš, da si na Dolenskem; ah kapljica tih tert je še kisla ; svet ni še dovolj zaslonjen pred merzhmi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergu. Tik pota, stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Se kmalo nisem vidil na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je li cerkovnik tako domiselen, ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mertvih.
Kolovoznik se je obernil kmalo spet navkreber, in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukevja. „To je hosta Turenske graj-ščine", pravi babina.
Radivoj odgovori: saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne déla nobena stvar tolicega nepokoja, kakor lep, zaroden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dan danes povsod uže tako malo derv. Prejšnje čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeh. Ali kako se je ravnalo! Povénil je potlej pa pustil, naj sognije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel dolgo, bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ah hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Vidil sem nekdaj Laha, ki je bil zalézel visoko na okleščeni, lepi semréki vranje gnjezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsi sih drevo izpodro-biti. Ravno tako gerdo se je pri nas delalo. Djali so : derv ne bo nikoh pomanjkanja. Pa uže zdaj mora na kupilu kuhati in gréti se skoraj vsa spodnja dolenska stran.
Pa kaj še le bo?
Modrovanju svojega prijatla sem se jako začudil, baba pa še bolj.  Vprašam je, kako se tukaj pravi? Na „Presiki", odgovori
16
Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Berž ko ne so bili ondot nekdaj preseki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, odtod menda ime.
Dalje grede smo vidili tri germade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne: jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijah jih. Ravno tukaj bi trije bih ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smertjo umeri, vejica ali kamen, ter se govori: Bog se usmili tvoje duše! Lepo je, da se miluje še po smerli človek, ki je moral nehotoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popolvanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprejele človeka britke mish, kadar ide mimo take germade. Narod sploh terdi in veruje, da se ne sme raznesli ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mertvec na unem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašil in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vender časi poredni pastirji zanetijo ogenj, ali pa razmečejo veje ; pa kmalo pride kdo, ki v novo suhovine in kamenja naverhovali.   Ta šega je še gotovo ostanek iz paganskih časov.
Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, hočeva h čez Gob jek ah po Šlorovji? Radivoj odgovori: le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek nar bolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližji.
Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navdol. Bilo je blato, in pot še neprijélneja zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo persi z drobééim bélim laporjem. Hosta je kmalo nehovala; samo še kak dob aH kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severju Kum, ki tih krajev prehude burje in mraza varuje; pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Z a pia š ki hrib z rudečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi sveto-kriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraji, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenskem. Širocih polji, velicih travnikov ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bHže nograda, ondi si kmet naj raje stavi poslopje, da le more in sme. Nektera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam razlaknjenih koč.
Ura je bila enajst. Nismo ŠH več dolgo, kar pridemo do perve zidanice. Ker seje ravno praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odpert. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru : vino jim je majalo jezike. Gledah so, in kazalo je, da nam bi radi veléU pit; pa menda si vender nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani.  (Kon. si.)
17
Pajki.
(Spisal Ivan Tušek.)
Kdo bi zaupal potuhnjencu, ki se mu vidi v očeh gerda lastnost, da skuša sebe in svoje dela varovati belega dneva. Ker pa človeške slabosti tudi naravi radi obešamo na vrat, nas obide strah, ko vidimo dolgonogate ah po trebuhu se plazeče živah bežati pred našim pogledom. In ker navadno njih postava se ne prilikuje prav našemu lepotinskemu čutu, se nam tudi gnjusijo. Akoravno strah izvira iz zavednosti lastne slabosti, se vender boji vsak potuhnjenca zato, ker zavratnega napada ne varuje močna roka. Da bi svoj strah opravičiU nekoliko, nakladamo pa vesti nedolžnih, pa gerdih stvaric hudo pregreho, sovražno lastnost strupenosti. Lepi spol ima bolj izobražen lepotinski čut, ker pa v slovarji lepotinstva ni pajkov, žab in druzih lazijočih in plazečih stvari, je tedaj kaj naraven gnjus, ki ga občutijo ženske že pri imenu tacih žival.
ZamogU bi reči, da strah pred kačo je opravičen. Pa v naših krajih ima le gadova družina strup, vse druge kače so nedolžne. Pa še gad ne zalezuje nikoh človeka, ampak se le brani s svojim strupenim zobom, če je v nevarnosti. Kakor vsaka stvarica je tudi on dobil od previdnosti orožje strupeno ! Popotnik pa ne stopi nanj in ne draži ga, in gotovo bo bežal pri tvojem prihodu pod bližnji germ aU skalo. Prid pa, ki ga vzrokujejo te živah s pokončevanjem miši in druzih škodljivk, je veliko, veliko večji, kakor škoda, ki jo napravlja njih strupeni zob.
Kaj je pa pajk nam storil hudega, da ga tako zaničujemo ? Dru-zega ne, kakor da ni čedne postave! Kaj je on kriv, da nima gladke kože in lepe obleke, da ga je narava vtaknila v robotno suknjo in mu gerbasto kožo stvarila? Pa ljudje merijo može po suknjah in ne vedo, da v capah tiče tudi poštene duše. Že mati straši s pajkom otroka, ki nespodobno kviško gleda.
Zameril sem se že z napisom tega sestavka marsikteremu bravcu ali bravki, pa vdajaje se v osodo, ki mi jo je naložila previdnost, hočem vender danes zlomiti eno sulico za poštenost naših pajkov, zraven pa dokazati, da ni varno ptujcom meni nič tebi nič zaupati. Iskah bomo tudi občudovanja vrednih naravnih postav in lastnosti, ki jih je prejela vsaka stvarica v ohranitev sebe in svoje družine. Vse derži božja roka.
Navade in šege razUčnih stvari pozvedovati, je kaj mično že za vsacega človeka. Se ve da imajo posebno naravoslovci čudno lastnost in ne vsacemu razumljivo radovednost, da se vlikujejo v vsako stvar in vse preberbati hočejo, bodi si še tako gnjusno. Pa tem možem se nič naravnega ne zdi gnjusnega, ker je morde ravno to kaj vredno našega občudovanja. Narava je veličanska v svojih malih in orjaških delih.
Glasnik I. 1858.
%
18
Živali, ki se vijejo, po trebuhu plazijo, ki so mehkega trupla ali ki imajo vehko dolzih nog, so gnjusne. Kdor v kleti kamen oberne in prepodi trop prešičkov, ki se skušajo tu in tam poskriti, gotovo ni ginjen njih lepega in hčnega trupla. Pri pogledu tacih živaHc se spominjamo marsičesa, kar nas poterjuje v naših mislih. Nekteri pajki se košarijo v pisani obleki, pa vender ne zamorejo zakrivati svojega nizkega starni.
Mishmo si, da stojimo pred razpeto pajčevino, da gledamo nedolžno letanje in šumenje muh krog nje o gorkem solncu in da šine kakor blisk strašni pajk iz kota in da neusmiljeno zadavi muho, ki se je veselila svojega kratkega življenja, gotovo bo razžaljeno naše čutje. Ne bomo občudovali naravnega nagiba pajkovega, ki ga uči, tako si iskati vsakdanjega kruha.
Vsi pajki so tolovaji. Ti gospodujejo pri belem dnevu, zaperajo mostove in ceste, terjajo desetino; uni tiče v mraku kleti in tamnic; uni spet spe, kadar se vse giblje v stvarjenji in gredo na rop po noči. Pajk, kterega ljudstvo ne vem zakaj imenuje matijata, počiva z razprostertimi nogami na zidu in še le v mraku si gre južine iskat.
Obiščimo nektere družine pajkov! Poprej pa je treba poiskati v živaloslovji kraj, v kterem stanujejo pajki v veliki dežeh živalskega sistema.
Živaloslovci združujejo s pajki še mnogo druzih živahc zavolj zunanje in notranje enakosti, akoravno nobena teh ne prede pajčevine. Tako na priliko: škorpijone, klope, ki so skriti po mahu in po travi gojzdov, in ki se prijemajo memogredočih in jim serkajo kri, in ker-šelje (Milben). Vse te živaU je bil sodružil Linne z Žižki, ker imajo belo kri in veliko členov na nogah. Njegovi nasledniki so jih pa ločili od unih, in napravih so poseben odred pod imenom arahnidov (pajkom podobnih živali), ker se od unih v marsičem zelo razločujejo.
Žižki imajo 6 nog, arahnidi pa 8, tudi nimajo čutnih rožičkov, perutnic in združenih oči. Vsak Žižek preživi posebne premembe, preden doseže svojo telesno popolnost (gosenca, buba, metulj).
Pri pajkom podobnih živahh se pa ne nahaja mičnost tacih čudnih prememb, kar je že od nekdaj storilo Žižke ljubčike malih in ve-hcih otrok.
Tu se hočemo pečati samo s pravimi pajki, in med njimi le s tistimi družinami, ki imajo posebno znamenite navade.
Popisovah pajkov ne bomo, saj jih vsak pozna in ve, da imajo rožene persi in mehek trebuh; da imajo 6 ali 8 očes; na nogah 8 členov, kterih zadnji ima dva krempeljčka; da so v mehkem zadnjem delu trupla 2 ali 4 pljučne votline, kterih lega se pozna zunaj na belih ah rumenkastih marogah: le omeniti hočem njih naj znamenitiše priprave, s ktero predejo pajčevino. Na spodnjem koncu trupla sedi nann-eč 6 popkov (mazolčkov, Warzchen), malokdaj le štirje, kterih vsaki ima na koncu od ščetine obdan prostor, na kterem so še le
19
prave prejske cevke, klerih je pri večjih pajkih vehkokrat čez tisuč. Vsaka teh cevk spušča iz sebe sok, ki se sterdi na zraku koj v neizrečeno tanjko nitko. Krempeljčki na nogah in časih še posebne glavnikom podobne priprave združujejo te nitke v eno samo. Njih tanj-kota je razhčna pri različnih pajkih. Naših navadnih pajkov posamezne nitke so tako tanjke, da jih 10000 še le debelost človeškega lasii doseže. Skušah so že, porabiti pajčevino, kakor svilo in delah so že iz nje rokovice, pa 700000 pajkov bi bilo treba, da bi napravih 1 funt pajčevine. Tedaj ne bomo nosili gotovo nikoli obleke iz pajčevine. V vročih krajih pa predejo nekteri pajki tako terdne mreže, da se tički vjemajo vanje in da so celo človeku zelo na poti. — Obiščimo nektere rodovine !
Naj bližej nam je domači pajk, ki v kotu za pečjo muham mreže razpenja.
Hišni pajk (Tegenaria domestica) je prejec. Sprede si zraven mreže svoje tudi cehco, v kteri stanuje in pričakuje, da bi se vjela kaka muha v umetno nastavljeno mrežo. Da ložej pregleduje svoje posestvo, ima pa osem očes. Je precej trebušen, kar naznanja, da je nastavil mrežo na prav pripravnem kraji. Naseli se naj raje v kakem kotu, kjer ga nihče ne moti in kjer je blizo kaka spoklina, v ktero smukne, če se prikaže kaj nevarnega. Na zgornjem koncu mreže je pol palca dolga cevka, kjer on tiho sedi in pregleduje, kaj in kako je na mreži. Jajčika povija ona v dvojno svilno odejo in jih priveze na mrežo. Meso mu diši nar bolje, in kakor mesojedci sploh, je tudi on neusmiljen. Se brata požre, če ga more užugati v boji. če ne, pa čaka njega enaka osoda. — Če zapazi v svoji bližnjici naselbino dru-zega pajka, se razserdi zelo ; ker razumeti ne more, kako da se kdo prederzne, muhe loviti v takem kraji, kjer so že po naravni postavi vse njegova lastnina. — Zato pa tudi napade tatii, ga zveze, ubije in požre, če je močneji od unega. Je pa sovražnik njegov močneji, pa previdi, da bi bilo presneto neumno, svoje življenje v nevarnost staviti brez upanja, da bi zamogel zmagati. Torej pa tudi pobere v tacih okoljšinah hitro svoje pete in jih nese na bolj varen kraj.
Akoravno se ljudem, posebno pa ženskam, ti pajki gerdi zde, jih je vender rad jedel slavni zvezdogled Lalande in terdil, kakor vsi, ki so jih pokušali, da ima beh sok, ki napolnuje trebuh teh žival, dober okus, ki je podoben orehovemu.
Zdaj bi šh v klet iskat kletnega pajka, ki je s hišnim pajkom v rodu, pa ker bi tam nič druzega posebnega ne najdh, kakor da dela po spoklinah cevkam podobne pajčevine, pa pojdimo na vert in čez vert do mlakuže, v kteri zastaja voda bližnjega potoka.
Tu bomo najdh navadnega povodnega pajka (Argyronecta), ki je sicer spredej rujav in zadaj tamnorujav ali rujavkastosiv in Kosmat, pa kakor hitro se potopi v vodo, se zasveti koj celo truplo v

20
čudnem kinču. Persi in trebuh so mu kakor bi bile iz čistega živega srebra. Ta sreberna odeja, ki jo pajk dobi v vodi, je zrak, ki se derži trupla.
Zakaj se pa ne obesi zrak na truplo v mehurčkih, kakor druzih kosmatih reči, in zakaj je celo truplo tako rekoč z enim samim mehurjem obdano? Se ve da so šetinice trebuha zakrivljene, da zamore zrak med njimi se deržati: pa lega zraka krog in krog trupla je veliko debeleja, kakor je dolgost las. Kaj vender prideržuje zrak na truplu? Mertvi vodni pajk zgubi svojo sreberno odejo, tedaj se ne derži zrak trupla samo mehanično, ampak gotovo je žival v stanu, ga spuščati iz sebe in priderževati na sebi. — Vsa skrivnost je v tem, da vodni pajk spušča iz sebe čist, tolst sok, ki se kakor mrena spusti po celem životu, pod ktero se vjame iz trupla izpuščen zrak. Tako se obda celo truplo s srebru podobnim mehurjem, v kterem se bli-sketajo bližnje stvari. Da bomo pa zamogh razumeti, kako žival spravlja zrak iz sebe pod mreno, moramo nekoliko ogledati živalico od znotraj. —
Vsi pajki sopejo zrak, ki stopa v predalce (pljuča), ki se odpe-rajo na trebuhu. Vodni pajk ne more enako ribam v vodi sopsti in mora tedaj zrak sabo nositi pod vodo. Vehkokrat je pri stoječih vodah priložnost, gledati vodne pajke, kako se prikazujejo verh vode, kjer, pomolivši iz vode zadnji del trupla, serkajo skoz luknjice na trebuhu zraka v svoje pljuča. Poserkan zrak spuste koj, ko se potope, ki se vjame pod tolsto mreno, ki obdaja truplo. — Pa tem ži-valicam so zrastle pljuča kaj majhine, od kod tedaj toliko zraka, da je celo truplo obdano ž njim ? — Razun pljuč ima namreč vodni pajk še veliko cevk, ki se raztegujejo skoz ves život, in ki so napolnjene z zrakom. Pri Žižkih služijo te cevke v sodruženje zračnega kishna s kervjo in se imenujejo traheje. Žižki sopejo le ž njimi; vodni pajk ima pa dvojno pripravo za sopsti : pljuča in traheje.
Zrak, ki ga je vzel pajk sabo pod vodo, mu pa ne služi samo v so-penje, ampak tudi v gradivo njegove hišice. Vodni pajk zida prave zračne gradove v vodo in sicer takole : Nar poprej sprede ravno gosto mrežo in jo priveze na bhžnje rastline, potem smukne pod njo in se tam znebi zraka, ki ga je imel v sebi. Zavolj lahkote skuša zrak se dvigniti iz vode, pa mreža ga zaderžuje, ki tako napihnjena zvoncu podobna postane. Pajk gre od svoje začete hiše spet verh vode, pomoh trebuh iz nje in se tako obloži z novim bremenom zraka, ki ga spet spusti, vernivši se pod svoje začeto poslopje. Tako prede pridni pajk mrežo in nosi zraka toliko časa pod njo, da postane napolnjena ž njim vehka, kakor oreh. Tu stanuje potem vodni pajk, to je njegov grad, tii hodi vun in notri, tukaj sem spravlja tudi v vodi ali na suhem vjete mercede. Na zadnje napravi še tla svojemu gradu, ki ima zdaj le ene vrata, kar je gotovo bolj varno zavolj tolovajev, kakor vse odperto pustiti.
21
"^i Velikokrat jih stanuje več blizo skupej. Pa kakor med vaščani ložej vstane prepir, kakor po samotah med oddaljenimi kmeti, tako tudi tukaj. —
Če vodni pajk zagleda sosedovo vehko zalogo zraka, se začne koj gibati v njegovem duhu požrešna nevošljivost in obide ga misel, kako da bi soseda pripravil ob lepo blago. Kmalo je storjen sklep ; prisvojiti si hoče sosedov zrak; če ne bo šlo z lepo, bo šlo s hudo.
Mish si v svoji hudobni duši : Blago je sicer velike vrednosti, pa vender bi ne bilo pametno, zavolj njega podati se v smerlno nevarnost. Nar bolje je, če unega napadom zavratno. Hitro na delo, da se pripravi, kar je potreba za tako junaško delo ! Začne tedaj hitro zidati iz pajčevine in zraka oder do sosedove hiše. Da bi pa to ložej dosegel, zbunči eno steno svoje cehce in jo napolni z zrakom. Iz tega vogla zida zdaj mrežo in jo polni sproti z zrakom toliko časa, da se meh skorej že dotikuje sosedove hiše. Da pa z majhinim trudom veliko doveršiti zamore, se pa ve prav dobro poslužiti naravnih postav, in Bog ne daj, da bi on kdaj kaj zoper nje grešil ! Zida namreč svoj meh ah oder vselej od spodej na pošev v kviško, da ga mu zrak zavolj svoje lahkote vedno razteguje in daljša.
Bog ne daj, da bi mu toliko hrabrosti pripisovah, da vse to dela pred sosedovimi očmi ! Naj ima še tako dobre lastnosti, serce mu ni hrabro zrastlo, ker vse imenovano dela le, kadar ni doma soseda, kte-remu vse to velja. Kaj bi bilo, ko bi sosed vedel, kak čern oblak se zbera nad njegovo glavo, joj !
Ko je oder končan, pazi hudobnež, kdaj da bo prišel sosed domu. In kakor blisk švigne takrat skoz oder do sosedove mreže, jo predore s čelustmi, in skoči na soseda, ki se ni nič tacega nadjal. Če je pa sosed zapazil, kaj in kako, se pa postavi tolovaju, ga podi nazaj v njegovo stanovanje in ga tam ubije in potem prav mirno poje.
Gnjusi se nam sovraštvo in gerde strasti teh povodnih živah. Misleči, da so morda ljudje pri njih v šolo hodili, se nejevoljni obernemo proč in hitimo dalje.
Ko pridemo do kraja, kjer se začenja germovje, zagledamo med vejami umetno spredeno mrežo. Prav umetno je napravljena iz koncen-triških krogov, ki jih zvezujejo nitke poljane iz srede na vse kraje. Gotovo je posestnik te pajčevine modra glavica ! Poglejmo, če ga bo kje zapaziti. — V sredi ga ni; kje je? — Vidite ga, kako čepi pod hstjem v cehci, ki jo je nalaš zato napravil nad svojo mrežo. Tu čaka in pazi, kdaj da bo zanesla sapa v njegovo proti vetru nastavljeno mrežo kako muho ah kaj enacega, za gerlo prijetnega. Imenovana cehca mu služi tudi v hrambo pred tiči in nekimi merčesi, kterim se cedijo sline po njegovem mesu.
22
Preden popisujemo navad njegovih, poprašajmo po njegovem imenu in oglejmo njegovo postavo. Prepričah se bomo, da umetna duša tudi prebiva v lepem truplu, kakor ima blaga in lepa navado. — Pravi se mu križasti pajk (Epeira diadema).
Stranski očesi se skorej eden druzega tiščite. Postava mu je velika, koža rujava, žametasta. Tudi je mož trebušen. Zadnji konec trupla je tamnorujav ah rijnatorumen in ima debel, okrogel mazolč na vsaki strani herbta in trojni križ iz belih lis in pičic. Tipavnice in noge so černohsaste. Teh lepih pajkov je posebno v jeseni vehko po vertih ; jajčika se izvalijo prihodno pomlad. —
Ko zdaj vemo, s kom imamo opraviti, pa nadalujmo od njegovih navad!
V zgorej imenovani cehci sedi pajk po noči, v deževnem in vetrovnem vremenu. So pa dnevi lepi, stoji v sredi svoje mreže, tiho glavo po koncu derže, kakor da bi bil dela svojega moški; prav za prav pa le zato, ker se mu bliši od strane. Skoz sredo mreže pelje debela verv do celice. Na to verv je naslonjen pajk vedno z eno nogo, ker na nji čuti koj, če v mreži trepeta vjeta muha, do ktere steče po imenovani vervi kakor po lestvi. Je vjeta muha velika, ki se ne da meni nič tebi nič umoriti, ampak ki čversto terga na pajčevini in z nogami in s perutnicami bije krog sebe, da je kaj, se pa mora zvezati junakinja. Povija jo torej z nitmi toliko časa, da se reva kar ne more več ganiti, potem jo pa obesi na trebuh in jo tira v celico, kjer jo polagama izserka. Če mu je pa ni moč užugati, ji pa še pomaga, da uide. Zakaj bi pa tudi pustil, da bi nepokojnica raztergala mrežo, ki je veljala toliko truda! Muha se je zapledla vender zelo v mrežo, ktere malo razterga skerben gospodar, da more uiti gerdoba. Potem pa pajk hitro popravi storjeno škodo. Če ga pa ujezi, pa popusti stergano mrežo in si naredi novo. Saj ga nobeden ne sih vedno na enem mestu ostajati. Modra njegova glavica si bo vedla pomagati tudi v ptujem kraji.
Da je križasti pajk res prebrisane glave, uči tudi sledeča pri-godba, ki jo pripoveduje neki učeni švajcarski naravoslovec, kteremu se sme verjeti. Na njegovem vertu je bil razpel križasti pajk svojo pajčevino med vejama ravno nad stezjo. Da veter ni mreže preveč tresel, jo je pa pajk privezal z nitjo na tleh ravno na sredi steze. Se ve da so memo gredoči to nit vehkokrat raztergah. Pa pajk je vedno novo spredel. Ko mu je bilo pa na zadnje že vender preveč, se spusti po spleteni nitki na tla, in jo tu priveze na kamniček. Zdaj spleza nazaj do mreže, in tu stoje vleče nitko z navezanim kamnič-kom toliko časa kviško k sebi, da je kamniček visel tako visoko, da se memo gredoči niso zadevah vanj. Tako se je iznebil praznega dela, ki ga je imel poprej s prejo novih nit.
23
Zdaj pa hočemo še zvedeti, kako ravna pri izdelovanji svoje mreže; zato smo ga vjeh in dah na konec veje, ki stoji v vodi, kaj bo neki počel? —
Vsedel se je verh veje, ktere se derži s šestimi nogami. Z zadnjima pa prede 2 — 3 vatle dolgo nit, ktere prepusti vetru, da jo zanese kamor bodi, kakor, na kako bližnjo vejo. Pajk poteguje večkrat na nji, da se prepriča, ali jo je že pritisnil kje veter, ah še visi v zraku. Kadar spozna, da se je nit tudi z unim koncom kje pritisnila, pa prilepi tudi ta konec k veji. Po ti niti leta zdaj pajk gori in doh in prede grede niti, ki jih sodružuje ž njo, da postaja terdneja. Od tod napeljuje zdaj več niti na vse strani na pošev do stranskih vejic, ki so mu to, kar je zidarju oder, po kterem hodi sem ter tje, poslopje zidaje. Ko je oder gotov, gre pajk v sredo ravnega mosta, in se spusti na ravnost doli do kake vejice, kjer prilepi grede spredeno nit, po kteri tudi gori in doh leta in grede niti plete, ki jih ž njo sodružuje. Se ve da ta nit mora terdna biti, ker ona bo temelj cele mreže, ktere umetni obris ima mojster pajk že v glavi. Na sredo te niti se zdaj vsede, kjer prilepi novo nit, ki jo gredo do ravnega mosta sprede. Da se pa nit lestve ne prime, jo derži z eno nogo preč od nje. Ko je prilezel na most, jo nese po njem malo dalje in jo tam priveze. Ta nit dela zdaj z mostom in z navpično lestvijo trivoglino. Kakor uni niti, vterduje pajk tudi to. Potem gre spet v sredo in začne spet tretjo nit presti, ktero ravno tako, kakor drugo, priveze na mostu. Tako nadaljuje toliko časa, da je krog in krog napeljal žarke, ki peljajo iz srede do kraja in ki so vsi enako zelo eden od druzega oddaljeni.
Ko je mrežin snutek gotov, ga začne očiti. Nič počitka si ne vosi, kakor dolgo ni končano delo. Koj so na versti krogi, ki so blizo srede majhini; torej delo ni težko, ki je pa toliko težavniše, kolikor dalj od srede so krogi; ker tam so že zanki dalječ saksebi. Tu mora nositi spredeno nit po žarku doh do bližnjega že storjenega kroga in po njem do bližnjega žarka, in od tod po njem gori do kraja, kjer ga priveze. Tako dela in dela, da po dolgem trudu je gotov tudi zadnji naj težavniši žark. Hvala Bogu, umetno delo je pripravljeno v smert druzih žival! Le muh še ni, ki bi se rade lovile. Bog daj dober veter! —
Zdaj pa še kaj od imenitnih ptujcov!
Med njimi so posebno znani volčji pajki (Wolfsspinnen, Lyco-sidae), ki imajo hitre noge in ki ne predejo pajčevine. Ona nosi za sabo meh, v kterem ima jajčika, ki jih brani hrabro pred sovražnikom. Zapusti svoj meh le v naj večji nevarnosti. Ko je strah minul, pride hitro nazaj, iskat svojih jajčik. Ti pajki so kaj snedeni, pa hrabri branitelji svojih stanovanj. Iz te rodovine je eden postal posebno znamenit zavolj basni in vraž, ki so jih zatrosih ljudje od njega po svetu.   Pravi se  mu ^Tarantola"  (Lycosa Tarantula).   Stanuje
24
povsod po južni Evropi, posebno po Laškem. Izkoplje si v pesku ozko luknjo, ktere stene oprede z nitmi. Čepi vedno pred luknjo in skoči kakor blisk na memo lazeči merčes, ki ga vleče s čelustmi v luknjo in ga tam pohrusta. Časih se spusti tudi v daljavo na rop, in vernivši se ne zgreši nikoh svojega doma. Jajčika povije v beli, gosti svilni mešiček, ki si ga priveze na trebuh in ki ga nosi vedno seboj. Izležena mladina spleza materi na herbet, kjer ostane toliko časa, da se levi pervikrat, in dovolj moči zadobi, si iskati sama svoj kruhek, majhine merčese.
Veliko se je blodilo o strupu te živah. Pravih so, da človek, ki ga je pajk pičil, je v nevarnosti umreti. Ako se mu pa zboljša, ga pa obide tužnost, iz ktere ga reši le posebna muzika. Nekteri so celo nasvetovah viže, ki pomagajo naj bolj tacim bolnikom, kterim pravijo Tarantolati". Še celo imenitni zdravniki prejšnih časov so bili vražni dovolj, da so kvasih od strupenosti Tarantole. Med njimi posebno Baglivi (f 1706) in S. Hafenreffer (f 1660), prof. v Tiibingenu. On pravi, da vsaki, ki je imel nesrečo od pajka pičen biti, nevedoma začne plesati, kadar zasliši tako nasvete vano muziko, in da pleše to-hko časa, dokler ves truden ne zaspi. Med spanjem se začne zelo potiti in — bolnik je zdrav. Po Laškem se še ve kaj povedati od tega, akoravno morde nobeden ni tega skusil. Sedanji zdravniki ter-dijo, da vse to je basen. Res pa ostane, da za majhine živalice je zob tega pajka vender le strupen, mogoče, da tudi malo za človeka. Tedaj je gotovo vse, kar ogreva, dobro zdravilo; zato gotovo tudi v tacih okoljšinah ples ni slab, če je res kaj resničnega na tem strupu. V verste lovcev (Vagabundae) spadajo z volčjimi pajki vred tudi skakavci (Tigerspinnen, Saltigradae).
Predejo le nektere nitke, po kterih plezajo, kadar po navpičnih stenah in po zidovji muhe love. Tudi skačejo po zidu, pa komaj storijo nekaj korakov, že počakajo, se postavijo na zadnje noge in ogledujejo kraj, kje bi bilo kaj za gerlo. Zapazijo mušico ah polža, se mu bhžajo tiho in potem skočijo nanj, kakor maček na miš. Od tod tudi njih ime.
Omeniti moramo le še kopače (Minierspinnen, Migahdae), ker so med vsemi pajki naj večji. Nekteri med njimi imajo z razproster-timi nogami velikost kakor dlan.
Živijo le v vročih krajih in se nahajajo v Evropi le še na bregovih srednjega morja. Vsi so kosmati, in imajo le 4 predivne cevke. Orjaške čelusti imajo vehk krempelj. Prebivajo po luknjah v parsti, med skalovjem in po dupljah drevesnih.
Med njimi je posebno strahoviti davivec (Wtirgspinne, Mygale Blondii) iz južne Amerike, kterega truplo je brez nog dolgo 3 pavce in široko i% pavca. Obiskuje rad prenočišča popotnikov in njegov vgriz vzrokuje otok in merzlico.
25
Izmed vsih druzih hočemo omeniti le še zidarja (Maurerspinne, Cteniza cementarla), ki stanuje v južni Evropi, na južnem Francoskem, na Španjskem i. t. d. Zida si v ilovčasti parsti luknjo, časih globoko 2 čevlja. Napelje jo od verha navpik, potem pa navprek, in stene ji vgladi s svojimi čelustmi popolnoma.
Svoji luknji naredi tudi laputnik, ki se verti kakor vrata krog tečajev, in se samo viin odpreti da. Stori ga iz pajčevine in parsti. Da se pa laputnik ložej zapera, ga pa napravi pri tečaji lahkejega in pri zapornici težjega, da že zavolj lastne teže pade na luknjo. Krog in krog luknje je razprosterl po tleh mreže v lov tega in unega. Zvečer gre pajk mreže ogledovat in pobere vjete muhe. Po dnevi pa čepi vedno v svojem berlogu. Če ga kdo draži in skuša vrata odpreti, prileti pajk hitro iz globoke luknje, zgrabi s čelustmi vrata, ki imajo ravno zavolj tega namesto zapornice luknjice, v ktere čelusti zasadi, in se upre s krempeljni v stene in tišči vrata z vso svojo močjo. Imenovane luknje v laputniku so tam, kjer je pri vratih ključavnica; ko bi bile bolj bhzo tečajev, bi bila pajkova moč premajhina, da bi zamogla vrata tiščati. — Tako pa tišči, da je kaj. Če je pa vender le premagan, mu pa upade serce in brusiti začne pete, da uide na varen kraj.
Mende ga omami svitloba dneva! —
Naj znamenitniše rodovine pajkov bi bih tedaj omenih. Ostane nam še matija (Weberknecht), ki ga pa naravoslovci ne prištevajo k njim, ker se razločuje preveč od njih. On sedi po dnevi mirno na kakem ozidji ah kje drugod. Če se pribhža kaka žival, se pa hitro vzdigne na noge. Mu stvar ni po mislih, jo pusti mirno pod svojim truplom med dolzimi nogami iti, mu je pa po volji, mu je pa treba le nogo skerčiti in žival je vjeta. —
Najdh nismo nobenega posebno strupenega pajka, pa saj naših pajkov so vsi .pošteni. Bi bile pa imenovane pripovedke od Tarantole resnične in če pomislimo, da so nekteri pajki v vročih krajih res strupeni; se pa spet poterdi resnica, da je strup skorej le v vročih krajih doma. Naše strupene živali so malo nevarne, ravno tako rastline, proti tem, ki se nahajajo v vročih krajih. Tam so velike strupene kače, tam je mnogo strupenih zehšč. Kolikor dalje proti mrazu pridemo, toliko bolj se zmanjša število človeku nevarnih stvari. Pa še celo strup sam na sebi je o vročini veliko bolj nevaren, kakor o mrazu. Vročina namreč pospešuje razkrojenje organskih stvari. ,
26

Čertice iz življenja Šnakšnepskovskega.
(Spisal Fr. Erjavec.) I.
Večkrat sem se že jezil, da na zadnjem koncu mesta v tako pustem kraju stanujem, da je moja okolica pušobna in da sem moral včasih po zimi v južnem vremenu blato do kolena bresti. Zdaj me je pa vsa nevolja minula, rad brodim blato, ker sem se v svoji soseski s slavno znano osebo, z gospodom Šnakšnepskovskim, seznanil. To je mož, ki mu ga ni kmalo para, domovina in stoletje sta lahko ponosna na tega velikana učenosti. On je mož, ki toljkanj za človeški blagor gori, da vse svoje življenje druzega ni tuhtal, kot to, kako bi človeštvo osrečil. Noč in dan si ni dal pokoja, vedno si je glavo belil, je pazil in risal, fdozofiral in eksperimentiral in si prizadeval, priti na sled važnim prikaznim in resnicam v naravi, ktere bi bile potem živi viri za osrečenje človeštva.
Po dve ah tri ure je včasih sedel pred mikroskopom kot muha v medu, ni se ganil, še sopsti se ni upal, le včasih je ves zamišljen glavo podperl in nerazumljivo v brado mermral, pa zopet pogleda po ozki cevi, zmaje z glavo, zopet pogleda in po pol ure mu včasih stermi oko v predmet. Ko bi kdo njegovega občnokoristnega prizadevanja ne poznal in ga tako sedeti vidil, bi morebiti mislil, da dobri možic „quadraturam circuii" ah pa gotovega, nespodtaklji-vega pomočka zoper pasjo steklino išče.
Pa kaj je neki učenega Snakšnepskovskega v tak nemir pripravilo? Morebiti po prezgodaj umerlih drazih prijatlih žaluje? — O, ne! Ga je znabiti zlobna osoda ob vse premoženje pripravila? — Tudi ne! Ali mu je toča up bogate žetvi uničila? — Tudi to ne!
Učeni možje še zdaj ne vedo, kakšen je zadnji člen tipavnic majhnega bolhi podobnega keberčka. Pri pretresovanji tega važnega uprašanja so se med učenimi dve stranki osnovale.
Ena terdi, da je pri ti živahci, koj ko se izleže, zadnji člen tipavnic rujav in da še le s časom čern postane. Druga pa ji vkljub terdi, da je omenjeni člen zmiraj čern. Ker pa nobena stranka od-jenjati ni hotla, ampak terdovratno svojo terdila, se je unel hud peresen boj in popisah so cele skladovnice popirja, da je moja kuma branjovka dve leti sol in štupo vanj zavijala.
V serce je ta zdraha „sacerdotum naturae" složnega in miroljubnega Snakšnepskovskega bolela. Da bi te znanstvene pravde enkrat konec bilo in se zopet ljubi mir vernil med serdite naravoslovce, je Snakšnepskovski nalovil cele rodovine teh keberčkov, majhnih in vehcih, starih in mladih, rojenih in meršavih, moških in
27
ženskih; lovil jih je po zelenih travnikih in po pisanih gojzdih. — In zdaj jih pregleduje
„od prihoda zlate zore,
dokler solnca luč ne vgasne." Al vender pravega spoznati ne more, ker pri enih so členi rumeni, pri enih rujavi in zopet pri enih cerni. — Toraj mu oko stermi in mre in serce ga boh, ko pomisli, da pravde in anarhije še konec ne bo.
Njegov hlapec Boštjan, ki je bil vedno na lovu in je cele menažerije teh zveri za Šnakšnepskovskov kabinet oskerboval, je skušal svojega gospoda potolažiti in mu reče:
„Ljubi moj gospod, nikar toliko zavoljo tega ne tugovajte ! Jaz bi mishl, pustimo živahcam njih tipavnice, kakor jim jih je Bog ustvaril. Čemu tedaj tohko živalic neusmiljeno moriti, saj mende ni na ti reči toliko ležeče?"
„Kaj! — da na tem ni nič ležeče? ? !" zavpije gospod in jeza mu napne žilo na čelu. — „Pa kaj! tvoj megleni pogled ne seže tako daleč," pristavi bolj počasi in zasmehljivo Šnakšnepskovski, ,,ti ne previdiš, kohko škode skoz to učenost in po ti blagor vsega človeštva terpi; se ve, tvoj bistroum ne seže tako daleč. Saj ti tudi ne zamerim, ti me ne razumiš, ti ne vidiš čistega plamena, ki v meni za človeški blagor gori."
Hlapec gospoda milovaje pogleda in se iz sobe zmuzne.
Drobtince.
Ajdovo zerno. Narodska pripovedka. Zapisal J. Bohinc. — Očetje naši so stanovali nekdaj v deželah izhodnih, tam kjer sije in greje solnce let in dan, kjer je zlata obilno in bogastva bez mere. Toda sčasom v krajih taistih so se ljudje do čuda pomnožih, in sehšč drugih iskat, se napotijo očetje naši. Miroljubni so rajši zapustih kraj obilne sreče, kot da bi se bih ruvah in pobijali. Popotnim jim boginja, ktera jih je ljubila zavoljo miroljubnosti, da zerno, rekoč: „Ko-derkoli bote popotovali, vsadite zerno to; kjer ozeleni in zraste, tam ostanite. Ako pa neozeleni o dnevih treh, ga izkopljite in pomeknite se dalej." Nikjer ni ozelenelo zerno: ne na bregu morja černega, ne po planjavah polskih, ne po gorah nemških, le v zemlji slovenski je ozelenelo in razcvetelo se belo in prineslo sad prijeten in obilo koristen. In dan današnji seje Slovenec ajdo, — če to suša pritisne ah slana popari — je slaba za slovenskega kmeta.
Ruski jemščlk. Spisal rajni F. Jeriša. — Jemščik (Fiaker) je potniku dragotina, da je ni preplacati. Si se pogodil ž njim ter mu še poverh dal razumeti, da se ima nadjati dobre napitnine, postane s tim tvoj naj zvestejši oskerbovavec, tvoj vodnik v tujih mestih, tvoj mešetar pri
28
kupovanju, tvoj zagovornik pri slehernem razžaljenju, tvoj varh pred vsakoršno napako. On skerbi, da v hiši, kjer hočeš prenočiti, najdeš ugodno mestico pri peči, prijazno lice gospodarja in po noči kolikor moč mehko postelj. Kakor hitro potnik zapusti kibitko (voz), vzame jo on pod svoje varstvo ; po noči spi pred njo, z nogajko ah poratom v roci; in bodi tat še tako zvit in premeten, ne bode se ji pribhžal, da bi ga ne prebudil iz lahkega spanja. Zjutrej, ko potnik še sladko spava, zbudi gospodinjo in poskerbi, da je čaj gotov, ko se prebudi gospod. On prepira se za svojega gospoda, da se zmerjati zanj in tepsti; on je njegov svetovavec, ve pomagati v slednji sih in nevarnosti tako ali tako; pri vsem tem je vedno dobre volje, in — kar je naj več vredno — vedno trezen; jemščik, ki se opiva rad, stavlja se v nevarnost, da ga pahnejo iz artela (zaveze).
Carjev katdn. Spisal Janko Vijanski. — Kako je rusovski car Peter I. svojo soprugo Katarino ljubil in kako se je tudi ona vdajala njegovi volji, kaže sledeča dogodba:
Nekega dne se vozi Peter po Petrogradu in zapazi v neki šta- ¦ cuni kos katuna ah pavolnatega platna, kteri se mu prav zelo dopada. „No, moram vendar svoji Katarini nekaj podariti!" reče in postoji. Ogleduje nekaj časa katun; nazadnje ga kupi! — Domii pridši vesel hiti v sobo k soprugi in jej poda katun v dar. Katarina se ga prav razveseli in reče, da še ni vidila kaj lepšega, kakor je to platno! —
Ko car odide, si ureze od katuna, kolikor potrebuje za eno oblačilo, in si napravi do godii carjevega obleko iz njega. — —
„Miloslljiva carica! mar ne hote dans na carjev god oblačila iz katuna oblekh!" reče ena izmed dvorskih gospa.
„Zakaj ne?" odverne carica, „saj mi je car sam katun daroval; iz njegove roke mi je dražje, kot naj žlahniša perziška tkanina." —
Komaj ugleda car drago soprugo v katunovi obleki, jej teče nasproti, ter jo vpričo vseh dvoranov objame in poljubi.
Literatura in umetnost.
* Kmalo (3. februarja) se bo praznovala stoletnica po našem pevcu Valentinu Vodniku. Razne priprave se delajo, da se spodobno počasti pervi pesnik slovenski. Gotovo se bodo pridružili Krajncom tudi ostali Slovenci, da se slavno doversi, kar seje pričelo. Slovenski album, ki ga bo izdal g. Costa, in spomenik, ki se ima postaviti po g. Tomano-vem nasvetu *), bota še pozne unuke spominjala slavnega moža, ki je bil pervi izmikal mile glasove liri slovenski. Nar lepši neumerljiv spomenik si je vendar že sam postavil v svojih pesmab; naj ga pojo našim verstnikom in zanamcom.   Naj torej nikar ne zaostane popolna in po
*) V Celovcu nabira g. Einšpieler đari za Vodnikov spomenik.
29
rokopisih popravljena izdava njegovih del leposlovnih, v besedi vezani in nevezani; tudi njegove prestavo naj bi se pasmam pripebnile. Olepšana s podobo pesnikovo, naj bo cela oprava prav krasna in vredna toli imenitnega moža.   Cist donesek bi se mogel oberniti za Vodnikov spomenik.
* Leto 1858 nam je prineslo troje koledarjev slovenskih. Nar-pred se je prikazal 1. Koledar slovensld za navadno leto 1858. Dal A. Praprotnik. Obsega razun navadne pratike na 24 straneh nektere povestice, pesme in kratkočasnice. Celo mu lepša Ternovska cerkev v Ljubljani. Cena mu je 12 kr. sr. — 2. Za tim je prišel na svetlo koledar družtva sv. Mohora pod naslovom : Slovenska koleda za navadno leto 1858. Olepšan je s prelepo v jeklo rezano podobo božje poti na svetih Višarjih. Obsega razun navadne pratike in drugih pratikarskih reči na 268 straneh v veliki osmerki vece in manje povesti, prilike, pesme, sostavke krajopisne, natoroznanske itd. v požlahnovanje uma in serca. Ta obširni koledar velja po vsih mestih le 48 kr. sr. — 3. Po-slednjiČ je priromal : „Slovenski Eomar.^ Na 158 straneh v mali osmerki obsega mnogo poduČnega in kratkoČasnega blaga; posebno se priporoča popis ljubljanskega močvirja, žirovski svet itd. Lepšajo ga mnoge podobe, večidel so prav lepe, nekterim se vendar že po licu pozna, da so ptujke, slovenskemu duhu neprilične. Terdo vezan, velja v Celovcu 48 kr. sr. — Ravno pred novim letom je tudi izšel g. DrobniČev slovensko-nemSko-talianski in taliansko-nemsko-slovenski besednjak. Prav lična kniga velja le 1 gld. 20 kr. Posebno ga priporočamo učencom na gimnazijah in realnih Šolah.
* Ni ga naroda slovanskega, da bi bolje skerbel za razširjanje prave omike med prostim ljudstvom, kakor naši brati Cehi. To nam spričujejo razne knige in mnogi periodični spisi, ki v ta namen vsakega leta izhajajo. Da molčimo o raznih knigah in Časopisih, omenjamo tu samo imenitniŠih koledarjev za leto 1858. Ti so 1. „Koleda, kalendar na rok obycejny 1858." Izdala ga je matica moravska. Zapopadek je jako bogatin različen. Prav imeniten sostavek je: O vynalezeni pisma v&bec a staroslovanskeho zvlašt. Tudi prislovice beloruske, bulgarske in lužiŠke so prav zanimive. — 2. ^Casnik.^ Narodni cesko-slovansky obrdzkovy kalendar na obycejny rok 1858.^ Vredil ga je znani vrednik ^slovenskih Novin" na Dunaju, g. D. Lichard. Razpada na dvanajst razdelov. Posebno zanimiva je kronika poslednjega leta, t. j. 1055 imenitniŠih novic, po posameznih dneh sostavljenih. V 7. razdelu prinaša razne životopise in v 8. razne zgodovinske drobtince slovanske. Cena temu koledarju, čez 300 strani debelemu in z mnogimi podobami olepšanemu, je le 1 gld. sr. — 3. ^Cesko-moravska pokladnice" prinaša letos več sestavkov slovanskih s podolami, na pr. Moravané, obrazi z dejin slovanskych itd. — 4. „Poufnik z PraJiy^, katolišk koledar, vredovan od V. Stulca. V njem se nahaja kratek življenjopis michiganskega škofa in slovenskega pisatelja Friderika Baraga. — 5. yfVlastemky kalendar^ na svetlo dan od Filipka.   Zapopadek je
30
v
kaj različen.  —  6. Za učitelje se posebno priporočata „Skolnik" in „Sbornik^ itd.
* Marljivo družtvo  za povestnico jugoslavensko je pred nedavnim izdalo Četerto knjigo svojega Arkiva,  vredovanega od slavnega zgodovinarja I. Kukuljevića.   Na 424 straneh prinaša razun navadnih družtvenih naznanil mnogo žlahnega blaga za zgodovino jugoslavenskih dežel.    Najimenitniši sostavki  so:  Život Štefana  decanskoga, kralja serhskoga — O pismenosti glagolskoj — Nacrt jugoslovenskieh povjestij do 8, stoljetja — Izvjestje o putovanju kroz Dalmaciju u Napulj i u Rim s osobitim obzirom na slavensku književnost, umjetnost i starine. Kaj zanimiv je poslednji sostavek.   G. Kukuljević je prehodil primorje dalmatinsko in arbansko tje do jonskega otoka Kerfa, in potem tuđi staroslavno Italijo.   „Poslie groznog putovanja po uzbunjenom moru, — tako pripoveduje slavni potovavec ¦— stupio sam 13. studna 1856 na taljansku zemlju u puljskome gradu Brindizu, starinskome Brundusu. Niesam mislio, da ću već s mojim prvini korakom u kraljevinu na-puljsku naći tragove Slavenah, i začudio sam se, kad prilikom moje šetnje po građu, mene moji pratioci  odvedu u sredinu građa, gdje je tako rekuć  drugi grad u građu, sasvim ođcjepljen od ostalieh građ-skieh stranah, te mi reknu: ovo je „ Contrada di S. Pietro degli Scbia-voni t. j. ulica  sv. Petra od Slavenah.   Jezik slavenski izumro je tu u novije doba, ali ime naroda sačuvali stanovnici još uvjek."
Kđaj so se Slaveni ,v teh krajih naselili, se prav za prav ne ve, prej ko ne ob Času Skenđerbega Kastriotiča. Po spriČevanji mestne zgodovine so dobili Slaveni brinđižki v 15. stoletju pravico, da so smeli dva izmed svojega naroda voliti v mestno poglavarstvo. Ker so jih jeli stiskati taljanski uradniki, so dosegli 1. 1488 od napoljskega kralja Ferdinanda I. v vseh rečeh enake pravice z drugimi mestjani. V stolni cerkvi se hrani kot dragocena svetinja jezik sv. Jeronima dalmatinca, kteri varuje celo okolico bliska in treska, kakor si ljudstvo pripoveduje. Nedaleč od Brindiža na potu v Bar je bila druga naselbina slavenska v vasi San Vito degli Schiavi.
Mesto Bar, ki šteje 24000 prebivavcov, je za Slavene kaj imenitno. Večkrat se je semkaj prevažala vojska keršanska v 10. in 11, stoletju zoper Saracene in Normane. V tem mestu je bila rojena lepa Jakvinta, žena Bodina, kralja južne Dalmacije in Zahumske. Semkaj so dohajali serbski kralji, molit se sv. Miklavžu čudodelniku. Tu je rešil 1. 1460 slavni Skenderbeg KastriotiČ z vojsko slavensko nevarne oblege svojega prijatla Ferdinanda, kralja napuljskega. Semkaj so se Še pozneje preselovali prek-morski Slaveni, preganjani od divjih Turkov. Posebno imenitna je v tem mestu veličanska cerkev sv. Miklavža, z grobom tega svetnika, ki slovi kot velik Čudodelnik po celem slavenskem svetu. Nad grobom njegovim se vidi srebern altar, ki gaje dal 1. 1319 napraviti serbski kralj Štefan Uroš Milutin. Eazun srebernega oltarja je daroval Uroš tej cerkvi tudi prekrasno podobo sv. Miklavža. Med dobrotniki te cerkve se nahaja tudi
31
poljski kralj Bigismund in njegova žena Bona, ki je v tem mestu umerla. Med ruskimi darovi je viditi lepa podoba Bogorodice z slavenskim napisom. Eazuu več drugih mest je g. K. obiskal Trani, ktero mesto je bil v 15. stoletju kralj Ferdinand daroval Skenderbegu, Barulo, z grobom Ivana Kastriota, Foggio z imenitnimi letnimi sejmi, kamor prihajajo tudi Slaveni dalmatinski in napuljski iz kneževine Molise čez berda in planine, blizo dva dneva hoda daleč, potem Napulj, goro kasinsko, Rim, Sieno, Fior eneo, Bolonjo, Ferrara, Padovo, Benetke, Videm, Terstm. Ljubljano. Veliko veliko zanimivega blaga za literaturo slavensko, umetnost in starine je nabral na svojem potovanji.
* Dr. Fr. Rački, bivši učitelj bogoslovja v Senju, novoizvoljen kanonik ilirske cerkve sv. Jeronima v Rimu, se je posebno zavoljo literarne delavnosti preselil v mesto rimsko. Pred vsim drugim preiskuje ondašnje knjižnice in arhive, da si napravi imenik vseh rokopisov, ki se tičejo literature, umetnosti in zgodovine jugoslavenske. Pričel je svoje delo v knjižnici Kassanatski, kjer si je zaznamoval čez 50 rokopisov, odtod se je podal v knjižnico Korsinsko. Predstojnika knjižnice vatikanske, gg. P. Theimer in Martinuzzi, sta mu obljubila, da ga bota podpirala po vsi moČi. — Ob enem izdeluje imenovani gospod drugi zvezek svojega dela: y^Viek i dielovanje sv. Cyrilla iMethoda." Tiskalo se bo v Rimu.
* Časopis, kterega izdajajo dijaki na vseučilišču Petrogradskem, obsega sostavke zgodovinske, modroslovske, matematične in literarne.
* Kteremu Slovanu je neznan „rokopis kraljodvorskiV vse europejske jezike je blizo že prestavljen. Pripravlja se sedaj tudi prestava v vlaemski jezik. Vse se čudi nad krasoto teh biserov narodne poezije. Tudi mi Slovenci ga imamo prav izverstno poslovenjenega. Blizo dve leti je minulo, kar je prišel v Celovcu na svitlo pod naslovom: „Rokopis kraljodvorski.^ Iz staroČeskega poslovenil Fr. Levstik. Cena (12 kr.) je nizka, da ne more bolj. Pa vendar se je od tega po celi Europi znanega in obČudovanega dela razprodalo doslej komaj 50 iztisov!  Zares čudno — žalostno.
* Avstrijanske gimnazije se bodo po najvišjem cesarskem ukazu kmalo dokončno uravnale. Sploh se bo na spodnji gimnazii latinščina v vsaki Šoli po dve uri veČ učila ; zato se natoroznanske vede v spodnjih šolah ne bodo več razlagale. Zemljopisje se je doslej z zgodovino ob enem učilo; vprihodnje bo zemljopis samostojen predmet, ker je skušnja pokazala, da se je doslej preveč zanemarjal. To so poglavitniše pre-naredbe, kakor so jih ministerstvu gimnazijalni nadzorniki nasvetovali.
* Ilirski beletristiČnik „Neven" se v prihodnje ne bo veČ v Zagrebu izdajal, ampak v Reki. Vredoval ga bo žl. Vranjicani Dobrinović. Za celo leto velja 5 gld. sr.
* Licealni prof. v Belogradu, g. J. Safarik, kterega je bilo družtvo serbske slovesnosti poslalo v Benetke, je v poslednji skupšini naznanil, da je pregledal in zaznamoval v velikanskem arhivu sv. Marka 1800
32
raznih izvirnikov za serbsko zgodovino; 130 jih je že popolnoma prepisal. G, Krunic, Jugoslovan in meŠČan benaški, je obljubil skerbeti, da se bodo še dalje prepisovale te listine.
Vsem Slovencem veselo novo leto !
s tim serčnim vošilom nastopi „Glasnik" pervokrat svojo pot med drag-e Slovence, terdno se nadjaje, da bo našel med njimi obilno prijatlov in podpornikov. Lepo število slovečih pisateljev mu je že priteklo na pomoč, da mu obilne reje nikdar pomanjkovalo ne bode; upamo torej tudi, da ga bodo radi sprejemah in prebirali po vsi široki Slovemi!
O tej priložnosti ponavljamo še enkrat svoje misli in želje za-stran sestavkov, Glasniku namenjenih; prepričani smo, da se ujemajo z željami večine naših bravcov. Slovenske pisatelje pa lepo prosimo, da jih ne puščajo v nemar, kjerkoli jim je mogoče. Posebno zaželjeni bodo sostavki, pisani :
a) v čisti, pravilni slovenščini: nar bolj prileze se sercu domača beseda, po ptuje našopirjena rada preseda. Če nikakor ne zalé-zemo domačega izraza, še le tedaj se podajmo na posodo do bližnih bratov slovanskih. Imen novoskovanih se varimo, rajši se deržimo splošnoeuropejskih.
b) lahko umevno in mikavno, da jih bo umel in rad prebiral vsak le nekoliko izobražen Slovenec; drugači se ne ujemajo z namenom hsta leposlovnega-! Sestavkov za tako imenovane „Fachgelehrte" nam ni mogoče prejemati.
c) čedno in pošteno, v duhu katoliškeni, bolj v požlahnova-nje uma in serca, kakor v podpihovanje strasti človeških.
d) Novele in povesti, osnovane po domačih predmetih, naj bodo živo ogledalo domačega življenja. Naj bolj prikupile se bodo tiste, ktere slikajo naše ljudstvo v njegovih dogodbah, žalostnih in veselih, v njegovih šegah in navadah in sploh v celi njegovi obhoji; kterim se vpletajo razni koristni nauki, poetiški popisi domačih krajev in druzih zanimivosti. Naša poglavitna skerb bo, da si pridobimo s časom povesti in novel, v tem duhu zloženih.
Ob enem naznanjamo, da smo si oskerbeh tohko iztisov, da moremo še vsim postreči, kteri bi se za Glasnika ta mesec oglasih. Stroškov za tisk in za honorare g. g. pisateljem imamo obilo ; treba nam je tudi obilne podpore. Prosimo torej vse, kterim je v resnici mar, da bi se glasil „Glasnik" še mnogo let, naj ga priporočajo svojim znancem in prijatlom, ter mu|tako več prejemnikov pridobivajo. — Sostavki za razpisane darila naj se gotovo pošlejo do konca tega mesca !
Vredništvo.
V Celovcu 1. januarja 1858.
Natisnil Janez Leon,