List 1.
Kolednica za novo leto.
Težak je vsak začetek — pravi star pregovor. In tako je težak tudi začetek narodnega prerojevanja.
Prepričal se je te resnice vsak, kdor je kaj pomagal pri tem svetem delu, kar so se nam rodile „No-vice". Začeli smo — hvala Bogu! al ni še dosti več, kakor le, da smo še komaj — začeli. Seme smo vse-jali, pa še le nježne poganja klice; ne upam si trditi, da smo že v mladoletji narodnega življenja; ni se še otajalo vse dušno polje narodovo; tu pa tam še pre-mira zimskega mraza, — vendar, ker smo dobro zdravo seme vsejali, ne bode se, ako Bog da! pogu-bilo nikdar nikoli več! Le ogrevajmo z ognjem čiste ljubezni narodno polje in brzo bode zginul povsod mo-rivni mraz. Bilo je težko delo preorati ledino; al pre-orali smo jo. Predsodki so krhali črtalo; črne ptice zavidnosti so pozobale marsiktero zrno; nesložnost je motila velikokrat delavce, — vendar hvala Večnemu ! polje je pripravljeno za rast. Cuvajmo sedaj, da ga ne poškodujemo sami, ali da nam ne bode poškodovano po druzih.
Najprvlje pa je delavcem treba edinosti in slož-nosti. Od Mure do Adrije, od Dobrača do Uskokov smo jedni po kolenu in jeziku; ne manjka nam priimka; ohranuje ga zgodovina in usta živega naroda — ne razodeva se dvojna slovnica!
Dalje nam je treba žrtovanja (darovanja). JBrez žrtev ni se še nič velikega zgodilo na svetu. Zrtva pa je dvojna: dušna in materij alna. — Prvo delajo srčnost, pogumnost in stanovitnost. Kdor se boji grenkih ur in mi vajen za domovino nič trpeti, naj si nikar ne prilastuje imena, da je domoljub. Kdor se za pravično reč bori na postavni poti in s postavnimi sredstvi, temu ni treba plašljivemu biti. Za narod svoj, za domovino svojo delati je dolžen vsak ud naroda, naj si nosi mitro ali čamer na glavi. Ce prav je prava domovina kristjanova vesoljni svet, vendar oni družbi, v ktero ga je mati povila, gre prednost v ska-zovanji svoje ljubezni. Ljubezen do domovine sicer občni ljubezni človeštva, ktere učinek ona je, ne sme na poti biti; al vse dolžnosti, h kterim smo do vseh ljudi sploh zavezani, moramo še posebno skazovati svojim, to je, sorodnikom, —in, ako pridejo dolžnosti v zadrego (kolizijo), moramo te vsem drugim predpostavljati. — Ljubezen do domovine pa najlepše oči-tujemo, ako smo pokorni postavam, — ako živimo pošteno in nravno, — ako izpolnujemo zvesto dolžnosti svojega stanu, — mladež našo odgajamo po načelih krščanske nravnosti in živega domoljubja, — ako v javnih zadevah in zadregah blagor celote tudi z žrtovanjem privatnega dobička pospeševati si prizadevamo. Kdor atko  ravna, v resnici ljubi domovino svojo.
Treba nam je dalje zaupanja do samega sebe. Marsikter obupa, ako pri narodnem razvoji zadene na zapreke. Pravi domoljub se jih ne prestraši, in ne gleda na zamero , kadar vidi, da so oni, pod kterimi stoji, drugih misli. Kar mu vest pohvali in um za dobro spozna, in kar najvredniši sini narodovi branijo: to ima prihodnost; tega več ne pokonča nobena sila posames-nih, če tudi mogočnih. Zatirala se je že marsiktera pravična stvar na svetu, al zatrla se ni!
Skrbimo dalje za blagi narodni ponos, po kterem čutimo koristi, ki nam jih domovina zagotovlja. Narodni ponos je klica velikih in slavnih del, on pospešuje obči blagor, ožje združuje soprebivavce, in ohranuje naše nasprotnike v strahopoštenji. Ne sme nas biti sram, ako narod naš nima zmagonosnih Aleksandrov in Cezarov — pa ima množico hrabrih vojakov, kteri so pomagali s krepkimi mišicami braniti staročastno Avstrijo; — ne sme nas biti sram, ako naši učenjaki nimajo Nevtonove in Humboltove slave, pa imajo slaven spomin pri svojih rojakih; — ne sme nas biti sram, ako naši umetniki niso na glasu kakor italski; al izdelki njihovih rok so velikokrat več pomagali k pobožnosti svojega naroda, kakor Kanovovo dleto ali Rafaelov čopič. Ne sme nas žalostiti, ako na narodnem polji pogostoma ne vidimo visokorojenih, žlahnih delavcev, visokih častnikov; pa toliko žlahnejši in časti vredniši so ti, kteri darujejo neizobraženemu narodu vse svoje dušne moči! Ne togujmo, ako se naše poštene domoljubne prizadetja osumjajo, natolcujejo; toliko veči uspeh bode njim dala previdnost Božja, ktera je pravična in blagoslavlja dela pravične.
Pa tudi materij alnih žrtev je treba. Pravi rodoljub podpira vse narodne naprave; če nima veliko, daruje to malo? kar more. Srečen pospeh matice slovenske, lep razcvet narodnih čitavnie, vesel razvoj narodnega slovstva, to je, kar nam stoji na prvi vrsti. Pravi rodoljub je vsigdar njih prijatel in podpornik, in da more obilno pomagati, iz življenja svojega odpodi vsako potrato, mehkužnost v življenji in preobilni lišp v pohištvu.
Se eno dolžnost imamo do naroda svojega, in ta je, da skrbimo za njegovo politično izobražen je. Mi živimo v ustavni državi, in smo poklicani vsi, za blagor države svoje v obče in za blagor domovine še posebno skrbeti. Ta dolžnost ni samo privilegi visoke gospode, temuČ je pravica tudi prostega kmeta in rokodelca, — ne samo privilegi posvetnih, ternuč tudi duhovnih členov narodovih. To dolžnost spolnuje vse katoliško duhov-ništvo na Irskem in Belgijanskem in povsod , kjer so ustavne države. To dolžnost so nam ko testament sporočili rajni neumrljivi škof Slomšek, govorivši: „]$i ne še konca našega svetega boja; iznova bode se unel; narašča se število sovražnikov naših skrivnih in očitnih. Poglejmo
________   2   ________
jim prav v oči, in pogovorimo se kratko in dobro o tem svojem boji, da bodemo vsi na svojem mestu stali kot možaki — kot nepremagljivi katoličani, kot zvesti Avstrijani in kot pošteni Slovani/''
Ce bode domovina imela sinove in hčere, kterih prsi so s takim duhom napolnjene, naj nam novo leto prinese dobro ali zlo — vse bodemo srečno prebili.
Davorin Terstenjak.