„DOM IN SVET!' 1890, štev. 1. 7 meketaje prihitita na mesto, vsaka svoj bas namuljeni grižljej še kazaje iz.ust. Tu pa brž radovedno pogiedavata neznanega gospoda ter mu še celo trdi čeli nastavljata, kadar ji on hoče laskaje pobožati po glavi. »Nikar se ne bojte, gospod! Nista hudi, ne trkata. Noreli bi radi,« pravi Tinče, meneč, da ima gospod nekaj strahu pred kozami. In pozvavši ji še enkrat za seboj, gre za Marjetico, ki je tudi že odhajala. »Lahko noč, gospod!« vosi Tinče že na strmi stezici in tudi Marjetica se ozre še nazaj in mu z nežnim glasom želi enako. »»Lahko noč, — dobro spavajta oba!« « odvrne jima tudi gospod in še pristavi : »»Jaz bodem tu gori pri gospodu župniku. Marjetica, — ti pa le vprašaj doma, da bodeš potlej povedala, ali pojdeš z menoj?«« Potem tudi on sprekoma navkreber krene svojim potem. Tinče se tačas spomni svoje cvetlične kitice, katero mu je bila Marjetica povila, katero pa je on tako popolnem llfprečna je bila Slivarjeva družina. Zadovoljnost in imovitost sta bili stalno naseljeni v Slivar-jevi hiši, ki je stala blizu majhnega mesta. Gospodar Slivar, mož v najlepših letih, nabral si je s pridnostjo svojih rok in s pomočjo marljive svoje soproge v nekaterih letih lepo imetje. pozabil. Ko hoče brž stopiti po njo, zagleda veselo, kako mu jo koza Zolica nese v ozkem smrčku. In ročno ji izpuli svoj zaželeni spominek. Kdo sta bila Tinček in Marjetica? Otroka dveh ubožnih sosedov. Tinček je imel še oba roditelja, Marjetica pa samo mater. Kot otroka sta se igrala skupaj, dokler ju ni hotelo ločiti Tinč-kovo šolanje. Kdo je bil neznani gospod? Bil je profesor srednjih šol v Ljubljani, morebiti še ne 35 let star, oženj en, a brez otrok, kar mu je zelo težko delo. Želel je imeti malo nadomestilo v kakem dobrem otroku, najraje siroti, katero bi vzredil kakor svojo. Ta želja ga je obšla bolj kot sicer, ko je gledal mično dvojico. Enaka je bila želja tudi njegove blage gospe, samo, da si je želela deklice, sebi v zabavo in pozneje v pomoč. Lahko umevamo, da ji ni oporekal mož in ji ni hotel vsiliti dečka. O počitnicah sta bivala oba pri profesorjevem rojaku, gospodu župniku. (Dalje.) Velika varčnost obeh, ki je bila pa oko.. lici skoro na slabem glasu, polnila jima je shrambe in predale. V kratkem času sta postala, nekdanji hlapec in nekdanja dekla, imovita posestnika, Vedela sta pa tudi komu kopičiti srebrnjake in drage papirje. Bog jima je dal dva jako pridna otroka: Rezika je dopolnila že šestnajsto leto, brat Tone pa je bil dve leti mlajši. Bila sta veselje, Sestra Vincencija. {Povest. Spisal Pavel Juternik.) Sestra Vincencija. nada in ponos skrbnih starišev. — Toda nesreča nikdar ne miruje; brezobzirno poseza sedaj tu, sedaj tam v veselo človeško družbo. Tako je segla nenadoma tudi v srečno Slivarjevo družino. Neko pomlad, ko je sneg" jemal slovo, prala je Slivarica perilo na potoku. Lahko bi si najela kako žerto, da bi ji pomagala, a bila je prevarčna in kar razhu-dila se je, ako ji je kdo svetoval, naj pazi bolje na svoje zdravje in si prihrani nekaj moči za starost. Danes pa ji je škodila prevelika varčnost. Žena je hitela in se trudila, da ji je kapal pot raz čelo; h krati pa je pihal tako silen veter, da se je šibilo močno drevje. Takoj drugi dan jo je priklenil hud prehlad na bolniško posteljo, katere cele štiri tedne ni mogla zapustiti. Ko je pa nekoliko okrevala, hitela je brž zopet na delo, da dohiti, kar je zamudila. A bolezen je ni popolnoma pustila. Kašelj jo je mučil, in čestokrat je tožila, da jo boli v prsih. Soprog in drugi" so ji svetovali, naj išče zdravnikove pomoči, a ona je trdila, da so domača zdravila veliko boljša, kakor vsi učeni sveti vseh zdravnikov, ki vrhu tega v kratkem pobero še mnogo denarja. Slivarica res ni iskala zdravnika, a tudi bolezen se ni hotela ločiti. Meseca majnika je šla v gozd nabirat suhljadi. Ko hodi po gozdu, prevlečejo nebo temni oblaki. Zona se podviza domov, da bi je ne dohitela ploha, Težak koš si zadene na rame, in na glavo naloži precejšnjo butaro. Tako obremenjena hiti proti domu, kar le more; toda suha danes ni prišla domov. Med potjo jo zasači nevihta, dež se ulije, kakor bi se odprle vse zatvornice neba, in Slivarica, vsa upehana in potna, je kmalu premočena do kože. Nevarna bolezen jo je položila na bolniško posteljo. V nekih tednih jo je otel zdravnik smrtne nevarnosti, a zastarana bolezen, ki se je sedaj s hujšo silo obnovila, ni je hotela več ostaviti. Zdravnik je žalostnemu možu le odki-maval in mu dajal malo upanja. In uganil je. Bolnica je vidno hirala; legla je na posteljo, katere ni več zapustila. Niti domača, niti umetna zdravila ji niso pomagala. Ko je Rezika obhajala svoj godovni dan, pokopali so ji mater. Bridko sta jokala otroka po ljubljeni materi, in oče je bil ves potrt in obupan. Kesal se je, da ni že preje poslal zdravnika k ženi, ko bolezen ni bila še tako ukoreninjena; a zamujena ura se ne vrne. Nič se mu ni ljubilo niti delati, niti jesti. Reziko je že skrbelo, da bi utegnila izgubiti še očeta. Zato je šiloma prikrivala očetu vso žalost in marljivo opravljala vsa gospodinjska dela. Čas, ki zaceli vse rane, ozdravil je tudi Slivarju bolno srce. Otroka sta mu delala s pridnostjo toliko veselja, da je sčasoma pozabil nesrečo, ki ga je zadela. Videč, kako izvrstno gospodinji mladoletna hči, in kako je v hiši in zunaj nje vedno vse v redu, ni mu bilo mar iskati si nove družice. Saj je bil pa tudi sam že prileten, in Tone je precej dorasel in mnogo obetal. Tako je bilo torej! Vdovec Slivar je sklenil ostati vdovec do smrti; in vsi sosedje so rekli, da ima mož prav. A človek obrača, Bog pa obrne. v Cesar ni nihče pričakoval, sam Slivar ne, to seje zgodilo : vdovec se je oženil, in to že prvi predpust po smrti rajne žene. To se je pa tako zgodilo: O svetih treh kraljih je bilo, ko je stopal naš možak iz cerkve proti domu. Pot ga je vodila mimo loterije. Nekdaj, ko je bil še hlapec, zahajal je čestokrat v to hišo, nadejajoč se, da ga išče sreča, da bo kar z nagla obogatel in dal slovo „DOM IN SVET!' 1890, štev. 1. 9 tlačanskemu stanu. Pozneje pa, ko sta se vzela s pokojnico, odvadil se je te hoje, ker mu ona nikakor ni dovolila, da bi znašal trdo prislužene krajcarje v tuje hiše, in ker je tudi sam uvidel, da »loterija je goljufija«. In Slivar se ni kesal, da je poslušal ženo. Kmalu je uvidel, da so pridne roke in božji blagoslov najboljša loterija. Danes pa mu je neka tajna moč zopet obrnila oči na razobešene deske. Kar odrevenel je mož, ko je zagledal na deski listek z napisom »Terno!« Stopil je bliže ter zopet in zopet pre-čital srečonosne rudeče številke. V tem mu prisopiha nasproti sključena mestna beračica, ki že od daleč kliče: »Terno! Terno! Kaj ne da, Slivar, to je pa nekaj! A kaj, ko moja ni!« v »»Cegava pa je, ali veš?«« vpraša mož zamišljen. »Marinova Urša je bila tako srečna, da jo je potegnila. Ta ima pač večjo srečo kakor pamet! Kaj ne da?« Slivar ji ne pritrdi, temveč na tihem izgovarja ime osrečene žene. Beračica ga porogljivo pogleda in smejoč se odide. Kmalu izgine tudi mož izpred tako važne deske. Marinova Urša je bila dobro znana po vsej okolici. Živela je kot zasebnica v mestu. Nekdaj je bila dekla, pozneje je pustila službo in delala le sem in tje kot najemnica. Posebno pridna pa ni bila nikoli, zato je bil glas o njej jako slab. Bila je razupita, da stavi strastno v loterijo, in marljivo obiskuje one hiše, kjer se ceno prodajejo vsakovrstne žgane pijače. Sedaj, ko je dobila v loteriji nad devetsto goldinarjev, zavidala ji je cela soseska, in vse vprek je ugibalo, kako bode porabila toliko denarja. Nekateri so mislili, da si bode kupila hišo in da bode oženila sina Šte- fana, ki je izpolnil že dvajseto leto, drugi pa so trdili, da ta denar ne bode imel blagoslova, in da ga bode Urša kmalu znosila tje, kjer ga je dobila. Urša je imela pri sebi sina Štefana, ki je bil pa materi jako malo, ali celo nič podoben. Bil je jako blag mladenič. Sreča njegova je bila, da je bil zelo boječ, da ni zahajal rad v druščine, najmanj pa med poredne svoje sovrstnike. In kakor je vsa okolica grajala njegovo mater, tako je hvalila njega. Gospodarji so ga radi jemali na delo, ker je bil priden in zvest delavec. Nad vse vzgledna pa je bila njegova bogo-ljubnost: tako pobožnega mladeniča ni imelo skoro celo mesto. Ljudje se niso mogli načuditi, da more imeti tako slaba mati tako izvrstnega sina. Marsikatera meščanka bi ga izvestno rada zamenjala s svojim razposajenim sinom. Dasi so ga oholi mestni otroci zaničevali in zbadali, češ, da nima očeta, vendar so njih matere prav njega stavile njim v vzgled in ga branile. Citatelj je že opazil, da je imel Slivar precej tistega duha v sebi, ki ga zovemo lakomnost. Bodisi, da ga je žena tega naučila, ali da je imel že od mladih nog nagnenje k temu, to je gotovo, da je bil mož po okolici proglašen za skopega. Ta slaba njegova lastnost je takrat, ko je stopal od loterije domov, z vso silo vzrojila v njem; in samo to je vdovec tisti dan premišljeval, kako bi si prisvojil to lepo svoto. Najlepše bi bilo, da bi se oženil. Spomin na ljubljeno pokojnico ga je sicer motil, a pohlep je sedaj zmagal ljubezen. Vest ga je svarila, a izgovarjal se je s tem, da hiša potrebuje gospodinje, in da morata otroka dobiti mater. Jako težko mu je šla beseda iz ust, ko je odkril hčeri in sinu svojo nakano. 10 Selška slika. Oba sta jela od strahu glasno ihteti in prositi očeta, naj ne kliče druge matere v hišo, zlasti te slaboglasne žene ne. Oče ja je tolažil, da dobita v svojo sredo blagega Štefana, ki bo izvestno polovico dela naložil na svoje rame, in našteval jima je še druge dobrote. Otroka sta se sicer stalno branila in prosila, toda stari ženin se ni dal pregovoriti. Se tisti predpust, ki je bil nenavadno kratek, bila sta vdovec Slivar in Urša mož in žena. Ljudje so zmajevali z glavami in se povpraševali, ali se je pametnemu možu pamet zmešala. Žene, ki so pred meseci trdile: »Prav ima, da se ne ženi!« jezile so se sedaj in ga nazivale za »tepca«. Možje pa so se mu posmehovali in rekah; »Ta mu bode pa godla, da se bo revežu samega plesa kar v glavi vrtelo. Ko preje ni hotel imeti hlapca, bode sedaj sam hlapec. Prav mu je, skopuhu, zakaj je pa tako bedast!« Vsi pa so milo vali Reziko in Toneta, ki sta dobila tako nevredno mačeho. Srečni stariši, ki imajo dobre otroke, a desetkrat srečni otroci, ki imajo vzgledne stariše! (Dalje.) goričan.) lani. Iznajdbe: stroji, kmetijsko orodje, boljša obleka itd., priromajo v Krajino še le takrat, ko so se drugodi že popolnoma udomačile in zastarele. Krajinčan ne ve veliko, kaj se godi po širnem svetu, ne čita časnikov, kateri so drugodi že postali živa potreba; ako pa tudi čita časnike, ne dobi jih o pravem času v roko, ker v vsej Krajini, dasi obsega pet duhovnij (Dobre-polje, Struge, Ambrus, Hinje in deloma Krka) je samo ena c. kr. pošta. Toda, če je Krajinčan brezbrižen za ostali svet, zanima se tembolj za vse, kar se godi v njegovi ožji domovini, v Suhi Krajini. V nedeljo se izve pri cerkvi, kaj je novega, in to se potem pripoveduje od ust do ust, da ve naposled vse, mlado in staro, tudi v najbolj skritem selu. Poleg nedeljskih novic posluša Krajinčan tudi rad doslužene vojake, godce in druge znamenite može. Ti pripove- Selska «®fe (Spisal Pod* jp Igfoseben del Dolenjske, ločen po •T visokih gorah od sosednih krajev, je Suha Krajina. Svet je podoben bližnjemu Krasu, ker ima premnogo jam in podzemskih predorov. Tu ni potokov, in tudi studencev je malo, vendar svet ni tako gol in zapuščen, kakor na Krasu. Gore pokrivajo prostrani zeleni gozdi, ravnina je pa obdelano polje s prijaznimi seli, kjer živi veseli Krajinčan življenje kmeta — trpina. Dasi polje ni nerodovitno, vendar pridelek ne zadostuje gosto naseljenemu prebivalstvu, katero se mora izvzemši malo rokodelcev živiti edino od polje-deljstva, kajti drugih dohodkov nima Suha Krajina. Tu nimajo obrti in za-njo potrebnih snovij: vodne sile, rud in premoga; tu ni železnice in dobrih cest, kar bi pospeševalo kupčijo. Ker nima Suha Krajina dobre zveze s svetom, ostal je narod v omiki vsaj za nekaj desetletij za drugimi sodeže- Selska slika. i 70 Sestra Vincencija. Bolezen se ni hotela obrniti nikamor, zelo otekla noga ni obetala nič dobrega, a v srcu našega junaka, v njegovi duši pa se je premenilo marsikaj. Lahko-mišljen ni bil sicer nikdar, marveč že po svoji naravi rad resnoben; vendar je bil zelo zaverjen v svetna vsakdanja opravila; glede na verske vaje in opravila nikakor ni bil pregoreč, dasi jih ni zaničeval. A bolezen mu je pojasnila marsikaj, na kar preje ni mislil: kaj čuda, da se je premenilo zelo njegovo mišljenje in teženje gledajočemu temno višnjevo nogo in gTOzno oteklino, čutečemu večkrat grozno boleče sunljeje, sprehajajočemu se v duhu mimo mrtvaških križev na pokopališču! Neko popoludne se je gospod župnik mudil dolgo pri bolniku. Drugo jutro pride sam »z Bogom«. Ljudij je privrelo mnogo. Po opravilu so govorili ljudje različno. Nekateri so dejali: »Skoda ga bode, pošten mladenič je bil.« Drugi so se oglašali: »Bog ga je kažnjeval: pravili so, da ni maral nič za duhovski stan«, — tretji še drugače. Tako sodijo ljudje------ Ko pride isto dopoludne oče k bolnemu sinu in pristopi k postelji, stegne bolnik svoje roke, potegne očeta še bliže, dvigne se urno in objame moža, kakor bi ga gnala nevidna moč. »Oh, oče, kako rad me ima Bog, in jaz tega nisem vedel.« Možu se udero zopet solze. Saj je danes že mnogo jokal; sinova ljubezen ga sedaj še bolj omehči, kakor ogenj vosek. "Ko se pomirita oba, nadaljuje sin: »Oče, ako premagam bolezen, znal bodem živeti, moj sklep je storjen. Ako pa umrjem--------oče — oh, le od vas se težko ločim, in vem, da tudi vi od mene. Kaj ne, da mi odpuščate vsako nepokorščino, vsako žaljenje?« Za odgovor je tudi oče objel sina. Imela sta se zelo zelo rada — oče in sin. Ali naj dobrotno nebo raztrga to dragoceno vez ljubezni? Ali naj utrga cvetko, ki je tako redka na tej ubogi zemlji ? (Dalje.) m* *Šfc Sestra Vincencija. (Povest. Spisal Pavel Juternik.) (Dalje.) Jfparinova Urša je postala torej Slivarica, in Štefan je postal polubrat Reziki in Tonetu. Sprva je kazalo vse prav dobro, a žalibog, ne dolgo. Slivarica je ostala stara Urša — stara loteristovka, stara pijanka. Možu to ni bilo všeč, in dva meseca po poroki je bil prvi pretep v hiši. Odslej je šlo vse navskriž, vse rakovo pot, da se ljudje niso mogli dovolj načuditi tej hitri izpremembi. Dan za dnevom je bil polom pri Slivarju in jok se je razlegal po okolici, da so ljudje skupaj vreli. Prava mati ostane prava, in pisana mati ostane pisana, naj se še tako briše. Čudno bi bilo, da bi se to pri Slivarju ne uresničilo. Pa se je tudi; še prekmalu. Urša že od nekdaj, ko so jej bili vsi Slivarji še deveta briga, ni bila posebno prijazna niti Reziki niti Tonetu. Da sta „DOM IN SVET!' 1S90, štev. 3. ?! se je branila, vedela je že davno, in da sta se pri svatovščini, ko je bilo vse veselo, vpričo gostov jokala, to ji je pa bilo že zelo preveč. V začetku je še potrpela ž njima; a srd v njej se je tem bolj nabiral. Po prvem prepiru v hiši pa se je pokazala takoj v pravi podobi. Morala sta opravljati težka dela od ranega jutra do večera. Hrano sta imela pičlo in slabo, posteljo trdo, da sta skoro bolj utrujena vstajala, kakor legala spat. Za vse veliko potrpljenje in pridnost pa sta slišala le jezne in karajoče besede. Uboga trpina sta bila vsa potrta, brez tolažbe in upanja, da bode kdaj bolje. Oče se je po mnogih prepirih s soprogo ves izpremenil. Govoril je jako malo, ker je bila njegova beseda ničevna, otrokoma se je kazal tako hladnega, kakor bi ne bila njegova. Le Štefan je imel usmiljenje s polusestro in polubratom. Cestokrat je prosil mater, naj ne dela tako grdo ž njima; žalibog, da so bile vse prošnje bob v steno. Kadar ja je hotela mačeha pretepsti, postavil se je Štefan v bran in trpel namestil njiju nezaslužene udarce. Vse to je zvezalo njih srca v nerazrušljivo prijateljstvo. Tako je bilo v Slivarjevi hiši do jeseni. O svetem Mihelu pokliče Reziko njena botra k sebi in jej pove, da je bila pred nekaterimi dnevi v glavnem mestu. Obiskala je sestro pokojne Sliva-rice in ji naznanila vse, kar se sedaj pri Slivarju godi. Slišavši, kakšna je mačeha, naročila je, naj prideta oba otroka k njej, da bode ona poslej za-nja skrbela. Drugi dan po večerji pove hči očetu, da poj deta z bratom po svetu službe iskat. Mučna tišina nastane po njenih besedah. Očeta te besede niso premalo presenetile, in tudi mačeha je osupnila. Da bi zakrila svojo zadrego, vstala je izza mize in jezno bentila : »Le idita, kamor hočeta! Bodeta vsaj izkusila, kako se kruh služi. Doslej še itak nista nič hudega izkusila, Iskala bodeta še oba domačega praga, a vprašala bodeta preje, ako ga smeta prestopiti. Le idita, čim preje, tem bolje!« To izrekši stopi iz sobe in jezno zaloputne vrata za seboj. Očetu se je iz prva videlo na obrazu, da je hotel ugovarjati ; toda premislil se je in malomarno rekel: »Le idita, jaz vama ne branim. Bodeta vsaj zvedela, kaj je hudo na svetu !« Iz njegovega obnašanja se je lahko uvidelo, da ni govoril tako, kakor je mislil, da je nerad pustil otroka od sebe. Pa mislil si je, dolgo gotovo ne bodeta izostala, ker se jima bode tožilo po domu; mačeha pa se bode v prihodnje bolj brzdala in se lepše vedla ž njima, boječ se, da ju zopet ne odpodi od hiše. Štefana pa je zelo prestrašila novica, da odideta. Ko sta se drugi dan poslovila od njega, jokali so vsi trije, Rezika in Tone sta prišla v mesto k teti, ki je bila njunega dohoda zelr3 vesela. II. Deset let je prešlo. I oče i mačeha sta se varala, misle, da se otroka čez nekaj dnij zopet vrneta domov. Predobro se jima je godilo pri teti, da bi si želela priti zopet v roke pisani materi. Tone je dobil službo v neki prodajalni« in se kmalu izučil za trgovskega pomočnika, Zapustil je potem mesto in šel še boljše službe iskat. Spričevalo vzgledne pridnosti in zvestobe mu je dalo izvrstno službo. V nekoliko letih si je nabral precejšnjo svoto denarja; vesel je mogel zreti v bodočnost. Rezika je ostala dve leti pri teti. Podpirala jo je v raznih delih in ji bila v 72 Sestra Vincencija. dolgotrajni mučni bolezni zvesta strežnica. Preclno je umrla blaga dobrotnica, razdelila je svoje imetje Reziki, Tonetu in dobrodelnim napravam Toda deklici se je postrežba bolnikov tako priljubila, da je razdala nekaj imetja ubožcem, z drugim delom je vstopila v družbo usmiljenih sester; dobila je ime Vincencija. Takrat je pisala domov, kakor že neka-terikrat preje. Odgovora ni dobila. Sploh je le malo vedela o domu. Še le čez deset let je dobila slučajno natančnejših poročil o njem. Neki bolnik, njen rojak, kateremu je stregla, pripovedoval ji je mnogo žalostnega o njenem domu. Pravil je, da so vedni prepiri v Slivarjevi hiši provzročili ločitev moža od žene. Mačeha ni opustila pijančevanja. Ko je zapravila vse svoje imetje, jela je možu jemati, a ta jo je opazil in ji vse zaprl. Nekega poletnega dne pred leti je izginila iz tamošnje okolice, in odslej je ni nihče več videl in o njej ničesar slišal. Štefan je ostal pri očetu in mu je na stara leta tako rekoč desna roka, Sedaj stanujeta oba v domači hiši; oče je priden tkalec, Štefan pa hodi še vedno k sosedom delat. Bridko je ihtela mlada usmiljenka, slišavši toliko žalostnih novic o svojem domu in o dragem očetu. Takoj je pisala pismo bratu Tonetu in ga prosila, naj se vrne domov in pomaga nesrečnemu očetu. Nekoliko dnij pozneje dobi sestra Vincencija povelje od svoje prednice, naj gre po deželi nabirat milodarov za bolnišnico. Na tem potovanju pride tudi v svoje rojstveno mesto. Vesela porabi ugodno priliko in obišče svojega očeta, S strahom prestopi domači prag-. V sobi zagleda žalosten prizor. Tema, kakoršne je vajena v bolnišnici, vsprejme jo v svojo sredo. Vse je tiho, le ura tiktaka enakomerno na steni. Ze se hoče nazaj v vežo pomakniti, ko jo nekak šum v sobinem kotu zadrži. Tiho pristopi in na postelji ugleda spečega bolnika, V velem, bledem obrazu spozna takoj svojega očeta. Solza se ji utrne iz očij, roke sklene na prsi, milo pogleda kvišku in bolestno vzdihne: »O Bog! Moj oče v taki revščini!« Zgrudi se poleg postelje in bolestno zaplaka. Bolnik se prebudi. Obrnivši se zagleda poleg sebe tujo, neznano ženo v čudni opravi. »Kaj hočeš, žena, tu poleg mene?« jo nagovori. »»Stregla vam bodem in molila za vas««, odgovori usmiljenka ter šiloma zatre solze v očeh. Oče upre oči v njo in jo zre nekaj časa nepremakljivo; kar naenkrat pa se dvigne, pograbi krčevito njeno roko in zakliče: »Rezika, Rezika! moja hči!« Usmiljenka se ne more več premagovati. Žalost in veselje se borita v njenem srcu, in obe nasprotni čustvi prodreta šiloma na dan. Oklene se očeta, bridko zaplaka in kliče: »»Oče, oh moj oče!«« Bolnik, ves prevzet od veselja, da je prišla njegova hči, omahne nazaj na posteljo in zaspi. Kmalu pa se spet prebudi in nenavadno utrjen povprašuje Reziko o njenem sedanjem življenju. Usmiljenka mu brani govoriti in mu obeta, da mu bode vse povedala, ko nekoliko okreva; a ker oče vedno le sili in prosi, pove mu hči ob kratkem, kako je sedaj in kako je srečna. Neizmerno oveseljen po njenem pripovedovanju začne i on počasno pripovedovati zgodbe iz zadnjih preteklih let. Pravil je, da je mačeha po odhodu otrok vedno bolj zapravljala imetje po loterijah in žganj arij ah. Ko pa ni ničesar več imela, izginila je pred nekoliko časom iz tega kraja ; od tedaj je ni nihče več videl. „DOM IN SVETI' 1890, štev. 3. 73 Debele solze se udero po bolnikovih licih; kmalu pa se ojači in nadaljuje: »Rad bi vama bil pisal, a sram me je bilo, sram, da bi zvedela, kako se godi, sram, da bi pripovedoval komu, kaj naj piše, ker sam ne morem pisati. Tako smo bili nemilo ločeni — zaradi moje trme. O kako nesrečnega stori človeka pohlep! Jaz sam sem kriv tolike nesreče vama in sebi. Pa z Bogom sem se spravil danes zjutraj, svet ima po meni svarilen vzgled. Ti, Rezika, si tukaj : sedaj manjka le še Toneta. O, potem bi rad umrl. Ali je srečen Tone ?«