------     147    ------
Vprašanja in odgovori.
Drugi odgovor na 90. vprašanje : Kadar salata naredi glave pa hjče iti v seme, prerezi za polovico debelosti steblo pod glavo. Iz rane prične kmalu teči sok, a neprerezana polovica daje glavi še vedno toliko soka, da se ohrani ter ostane zato trda in lepa še 2 do 3 tedne.                             A. Hočevar, učitelj v Zagorji.
Vprašanje 94. Uže večkrat se je pripetilo, da je mojim teletom, kmalu ko so prišla na svet, popek otekel. Mislil sem poprej, da je to kila, a spoznal sem, da je le oteklina popka. Kaj je vzrok taki oteklini in kako jo odpraviti? (P. Ž. v L. na  Koroškem.)
Odgovor: Popek se vname kmalu po rojstvu, če so preveč zanj vlekli, ali če se je ob ostri stelji drgnil ali ranil, ali če je mati presilno mladiča lizala okoli njega. Spoznati je vnetje lahko po oteklini, rdečini, vročini; mladiči največ leže, žalostni so, nočejo sesati itd. Dokler je popkovina vneta le od zunaj, ni nevarno; če pa vnetje zajde v trebuh in se loti tudi trebušne kože in čev, lahko postane silo nevarno, ako nastopijo razlivi ali snet po notranjih delih, če se razširijo bolečine po vsem trebuhu, če je vročina huda in mladič ves omamljen, kaže slabo. Zdraviti je vnetje prvi čas z obkladki mrzle vode, kateri je nekoliko svinčenega kisa pride-janega. Mladič se položi na mehko, suho steljo, okoli popka se namaže s čistim salom ali surovim maslom ali oljem; piti se mu da večkrat na dan, pa po malem mleka izpod njegove matere namol-zenega. Za zdravilo naj se mu kake 4krat na dan vliva noter toplega pa dobrega (ne žarkavega) lanenega ali laškega olja, kateremu se na kake 4 dobre žlice primeša kalomela 36—73 cjg. Če se vnetje ne da potolažiti
z mrzlo vodo, naj se popek pozneje umiva z mlačno laneno vodo, ali naj se pokladajo gorki (pa ne prevroči) obkladki (iz kuhanega lanenega semena ali kaše) na trebuh.
Vprašanje 95. Zakovali so mi konja, in čeravno sem ga precej dal prekovati, vendar še šepa. Blagovolite meni kakor drugim v korist odgovoriti v Vašem c. listu, kako zdraviti zakovane konje, ker se pri naših kovačih ta neprilika gotovo mnogim pripeti. (J. N. v L na Štajarskem.)
Odgovor: Zakovanje ni nevarno, ako se brž zapazi in umno zdravi, nevarno pa je zanemarjeno, če po kopitu razjedajo že mnogi razlivi. Ozdravlja se zakovani konj brez mazanja prav priprosto. Izdreti se mora najprej žebelj, potolažiti vnetje in potem se mora odpraviti vse, kar se je morebiti po ubodu ločilo ali razlilo; to je vse, kar je storiti. Ako kovač z žebljem konja le tako rekoč vbode in žebelj brž izdere, stori najbolje, ako pusti tisto luknjo prazno in jo zamaši s smolo, da ne morejo smeti vanjo. Nekateri kovači jemljo ob takem primerljaji namesto poprejšnjega žeblja manj močen žebelj in ga bolj nizko zabijejo; čeravno je morebiti to devetkrat brez nevarnosti, utegne vendar desetikrat biti zelo nevarno. Sploh pa moramo zopet na ves glas svariti in odvračati od tiste silno škodljve šege navadnih kovačev in mazačev, ki v zakovano luknjo vlivajo trpetinovo olje! Trpetinovo olje je ostra, razjedljiva reč, ki nabo-dene in k vnetju nagnene žilnate dele užge kakor strup. Veliko kopit zakovanih konj se je že pokvarilo po tem nespametnem ravnanji! Če je kovač žebelj brž izdrl, pa je kopito potem vendar zaradi vnetja vroče in boleče, naj se kopito ovije s cunjami, ki se z mrzlo vodo močijo, da se potolaži vnetje. Ako je klin zlomljenega žeblja ostal v luknji, ni druge pomoči, kakor izrezati toliko roga, da se zadrti klin najde in izame. V ta namen se najpoprej žebljeva luknja razširi s kovalnim nožem in, če je treba, tudi na tistem mestu od dilje za 3 ali 4 ^ izreze noga, da nikjer kak razliv ne more zastajati. Ob enem se tudi s ščipalnimi kleščami rožne stene nekoliko odščipne, in s kovalnim nožem potem izreze trivoglati kos /\ poleg stene, kjer tiči zadrti klin, da je rana žilnate stene popolnoma odkrita. Nikar se ne boj izrezati roga rajši nekoliko več nego premalo, ker to je glavno zdravilo, da je vsa rana odkrita in da nikjer ne ostane nič ločenega, če si pa našel, da je odkrušena kopitna kost, poberi ločene koščke s prijemnico čisto proč. Ko je vse to storjeno, položi na rano, kjer si rog porezal, suhih ali pooljenih predivnih osvaljkov, ovij jih ne pretrdo s trakovi in, če more konj biti v miru, oveži kopito s platnenimi cunjami in jih moči z mrzlo vodo, dokler ne jenja vnetje. Kadar so jenjale bolečine, smeti je konja zopet podkovati. Na podkovi se mora po steni potegniti tanka in tako velika kapica, da popolnoma zakrije rano in drži divne osvaljke. Ako rana ni  bila  velika  in  bolečine majhne, sme se, kakor smo
šo rekli, konj brž podkovati, če pa ravno ni sile za delo, vselej je bolje, ako se konj ue podkuje, pa mrzli povoji pokladajo na kopito tako dolgo, da bolečine popolnoma nehajo in konj vsaj korakoma ue šepa. Tudi zoper zastarelo zakovanje ni druzih pomočkov, kakor da se rana odpre, to je, rog povsod, koder je ločen, odreže, in razlivom odpre iztok. Po različnosti tega bo torej včasih treba vso diljo izrezati iz kopita in tudi veči ali maujši kos rožene stene, včasih celo vso steno odrezati noter do žilnatega svitka in, če je že hrustanec nagail, izrezati tudi njega. — Ob takih okoliščinah se mora bolni konj tudi včasih z notranjimi zdravili o-zdravljati. če rad ne je, če gre krma * neprebavljena od njega, naj se mu da vsak dan po 100'00 9j grenke soli in encijana in kalmeža   po 35 00  9j.
Vprašanje 96. Imam konja, ki je res prav izvrstna žival, le to napako ima, da noče čez prag, bodisi v hlev ali pa iz hleva. Izkušal sem uže mnogo, a brez uspeha. Ljudje pravijo, da je v očeh bolan. Kaj je vzrok in kako pomagati? (A. G. v Ž)
Odgovor: To je sploh znana slaba konjska razvada, ki ni nasledek kake bolezni, marveč slabe vzreje in slabega ravnanja s konjem. Razvado je težko odpraviti, in to le z lepim ravnanjem. Hlapec ali kdor vodi Konja v hlev in iz hleva, naj lepo, tiho in prijazno prigovarja živali, naj jo gladi, in kadar stopi mirno čez prag, naj ji da košček cukra ali kaj drugega takega, kar konj posebno ljubi. S kričanjem in celo z bičem se nič ne opravi, ampak razvada prihaja hujša, in konji postanejo pred pragom kar uporni, in čezenj jih je moči peljati le z zavezanimi očmi. Ker nastane ta razvada le vsled slabega ravnanja s konji, zato priporočamo konjerejcem, da jo za časa preprečijo. Najbolje j j pustiti žrebeta vsak dan vsaj za malo časa, da hodijo popolnoma prosto iz hleva in v hlev. Nemec imenuje takega konja „Stall-springer".
-----    148    -----