NATAŠA VELIKONJA Preveč vljudna Preveč vljudna popravek: lahko živim sto življenj in preberem tisoče knjig, lahko sem prisotna v nešteto pogovorih, na teh planjavah nezavednega, bitk, dolgov, mešetarjenj, zvijač, zamolčevanj, zanikanj, laži, o katerih se ti še sanja ne, in vseeno je, ali sem tu vso večnost, ali sem tu prvi in edini in zadnji dan, izmotavam se, misleč, da živim, iz tega zločina, ki je prvo in edino in zadnje in vse življenje, in kot da sem brez atributov živega, vem ne ničesar, torej, nič ne bom zapletala, a nikdar se ne pridruži ničemur, nikar ne ostajaj, na neki točki bo terjala, kar ni njenega, ona, pretenzija oblasti, pretenzija biti izvorna točka, s tisočimi lastnimi imeni, na neki točki bo rekla, vse je tu zaradi mene, toda jaz sem šla zgolj mimo in napisala par stavkov, in če je že bilo kaj zaradi nje, so to bili zgolj stavki, ki jih nisem napisala, toda zdaj jih bom napisala, kajti zdaj pišem popravek in tako bom zdaj napisala vse, kajti tale doba je bodisi anticivilizacija bodisi njen katalizator, in v trenutku, ko prideš, zareži, uniči, prekini civilizacijo, ne pogleduj k vsem tistim svetlobam na koncu tunelov, ne hodi tja, ne približuj se in ne pridružuj kot nek debilen civilizant, to je nateg, na koncu boš, kriva, obtičala v mučilni komori in ne boš več zatisnila oči in ne boš več vedela ničesar in ne boš več videla ničesar in predvsem ne boš več videla nikogar in ne boš več pobegnila pred to ljubeznijo, venomer prežečo oblastjo izza slepečega žarometa, ki se zaenkrat še valja tamle v luži s tremi neprebranimi knjigami in pridiga, in ko se približaš, se skoti, in tale doba, v katero buljimo kot potlačeni debili, je predvsem odgovor, kot ga je sposobna, oblast in žrtev obenem, in jaz vstavljena v ta njen mozaik, v katerem morajo biti elementi povsem nemi, kajti tale kreatura, v katero investiramo življenja, da postane naše življenje, ve vse, ker je njeno vse, ker je ona vse, požira in čisti prostor, da prikrije svojo nezaceljivo nezadostnost, edini možen prostor, in tole tu naokrog je njena posthigienizacijska samota, to njeno mučeništvo je njen absolut, ona je žrtev, ki je tvoja onesposobitev, ona je žrtev, ki se celi z absolutom, ki je tvoj minus, ona odmerja drobtinice, kajti ona je žrtev, ki je dobra oblast, in njena dobra dela so zločini, in kriva sem jaz, toda jaz sem zgolj napisala par stavkov, mimogrede, ne vem, kam sem bila namenjena, po tisti temi naprej, njo sem zgolj srečala tamle in za hip komunicirala, misleč, da živim, da sem v mimohodu, in potem tale z lastnim imenom predsednica vgradi tole moje mimohodno življenje v svoj mozaik in vzklika, kako fino, da sodeluješ, toda jaz ne sodelujem, ne strinjam se z ničemer, in vsepovsod v tistih debilnih socioloških zvarkih piše, oblast ne more ustvariti identifikacije, lahko jo sicer skuša z represijo, toda pobegne ji, kar je sámo jedro napake, kajti oblast ne ustvarja identifikacije, kaj njej mar, kdo si, oblast te začepi v debilen mozaik, od koder ne moreš pobegniti in kjer potem toleriraš debilne koncepte, udarce, za katere ne veš, od kod prihajajo, in nihče ne pobegne, dokler se živo ne zgrudi, in nikar ne toži, nikar se ne potoži nikomur, v tem človeškem mletju postane tvoja tolažnica dober človek, potegne se zate in dobi opravičilo, tebe, in tako postaneš opravičilo oblasti, oblast postane prijateljska zaščita, prijateljska zaščita postane destrukcija, ti pa njen razlog, in jaz, predolgo preveč vljudna, ko bi ji vendar morala ves čas govoriti, kar sem ji sicer nekajkrat rekla, ves čas bi morala rezati, jaz pa sem za hip ostala, za tistih nekaj stavkov, za življenje, ta neprekinjen živčni refleks, misleč, da sem v družbi, v pogovorih, med kolegi, ljubimkami, prijatelji, misleč, da sem jaz družba, pogovor, kolega, ljubimka, prijatelj, in vedno je bil ta prihodnji čas, jaz pa ves čas prav tako sámo jedro napake v pričakovanju prihodnosti kot nove čistine razuma, ki popravlja, obnavlja, sámo jedro napake v razumevanju preteklih časov kot preteklih, in tako se sedaj v večni sedanjosti terorja, brez vsega, brez preteklosti in brez prihodnosti, resocializiram, delokaliziram, da izginem z radarja, da ne pojasnjujem nikdar več, da ne analiziram nikdar več, kajti pojasnilo nima posledic in analiza nima posledic, da mi na kraj pameti ne pade več kaj dobrohotnega o tem, kaj se dogaja, in po kratkem mesecu ugotavljam, da se ne tvori a ma prav nič, povsem anemičen prostor, plus nek čuden droben mrčes je tamle, ki me je v tistih vročih dneh totalno požrl, da, kot v nekem kužnem, mrtvem stoletju, zdaj pa, kaj, dizajn čez, držimo pozo in to je to, pa smo, ali bo za to sistematično opustošenje kdaj kdo odgovarjal, nihče nikdar, torej, vstopim, in ona mi reče, živjo, in jaz ji rečem, fak ju in pokažem fakiča, komajda živa, obdana z debili s tremi neprebranimi knjigami, ki mečejo besedne kode sem ter tja, kimajo drug drugemu, da ne bi razkrili svojega elementarnega neznanja in svoje elementarne nezmožnosti dojemanja in svoje elementarne neverodostojnosti, križem kražem tračarijo, z nepopustljivo željo, da te njihova objektivizacija subjektivizira, gostilničarka križem kražem tračari goste, da nihče ne govori nič več drugega, streže vse tiste butične pire za izkazovanje razlike, statusa, profiliranega okusa, pa čez čas vse one industrijske pire za izkazovanje lokacijskosti, hardlajnerstva, za prizivanje delavstva v kontrapoziciji z malim podjetništvom, glej no, münchenske pivnice, estetizirane, dizajnirane, minimalizirane, z največjo zalogo mikro pirov in mikro scen v tem provincialnem mestu, z izbrano selekcijo provincialnih hord, ki hočejo v tem provincialnem mestu nemogoče, torej, provincialne horde hočejo dogajanje, in ga bodo tudi naredile, in bo iz običajnega dneva v provinci nastal dogodek, in bo iz običajnega dneva v provinci nastal zločin, in bo običajni dan postal zločin, zdaj pa pobegni zgodovini, če moreš, dobri časi, slabi časi, vsi pomešani in vsi povezani, in glej ga, onega doteranega ertevejevskega novinarja, kul tipa z dredi, ves dogodkoven in upravičen in odobren, v monoklu teži lezbijkam in razgraja, in včeraj je bil spet v monoklu in naslednjič ga bomo zaklale, mu rečeva, pa ne sliši, kajti ni res, da se v tej imperialni vojni vselej sproži reakcija, kajti prav danes sem napisala tistih nekaj stavkov in ona stoji na mizi v jedru te münchenske pivnice, tamle ščuva in vrešči, da vodim neko zaroto, sestavlja in razstavlja koalicije v petih minutah in za pet minut, in tudi na promenadni ulici, da ni predaleč, se dogaja zločin, nekaj korakov se lahko drživa za roke, nekaj naslednjih pa ne več, vsi ti srečni ljudje, pozitivni, podporni, polni projektov, idej, vsi omreženi, ah, kako dobri časi so to, štetje lajkov, ali si se atendala, ali boš na onem majavem stojalu, na festivalu gejevskega in lezbičnega filma, tudi tokrat listala homoseksualne knjige, dozirala interes, ne preveč, ravno za drobtinico, podložena z debelo plačo univerzitetne profesorice in brezskrbnim življenjem preučevala literaturo ljudi, ki nekaj korakov stran umirajo od brezperspektivnosti in revščine in spremljajoče norosti, akademičarka, ki si prebrala moj ostani in rekla, to je strup, namesto da bi rekla, debil sem, namesto da bi rekla, parazit sem, žrem iz življenj drugih, rečeš, če ne bi bilo pedrov in lezbijk, bi ne bilo nič, namesto da bi rekla, delam na slovenski akademiji znanosti in umetnosti in sem zato strejt in torej prispevam k niču, toda zdaj imaš še eno možnost, da mi končno vrneš moj denar, se smeje tale strejt, ves narajcan na bitnike, na ginsbergove homo štose, kako ginsberg reče dylanu, če mi ga pofafaš, ha ha ha, kak car, v tej potlačeni vukojebini, kjer je izšla zgolj drobna knjižica ginsbergovih pesmi, zato tale strejt ne ve, kaj je ginsberg pravzaprav govoril, da je obeležil obdobje, kot ga on nikdar ne bo, kajti tale zaposleni strejt, ki občuduje potepuški homoseksualni seks, ne more vedeti ničesar, ve zgolj akademičarkin nič, in tudi na oni strani gostilne nobenega ginsberga, nobenih homoseksualnih tovarištev, četudi se ravnokar tvori nova združba homoseksualnih literatov, prav vseh od nekdaj, natančneje, do nedavnega v eksplicitnem, zdaj pa v implicitnem klozetu, kajti ta njihova literatura je še kar v klozetu, naglašuje drugo osebo ednine, da je naslovnik nerazviden, da je naslovnik abstrakten, da je izkustvo nerazvidno, da je izkustvo abstraktno, da se lahko s to debilno nerazvidnostjo in abstraktnostjo in univerzalnostjo naslovnika in izkustva, z ne črnim in z ne roza in z belim povežejo tudi vse tiste tatinske strejt duše, ki imajo moj denar, in so torej vsi ti literati lepo pomešani in lepo povezani v nerazvidnosti in abstraktnosti in izmikanju in neizstopanju, in torej pišejo, pridi in me poljubi, in kar se mene tiče, pišejo o svojih materah in očetih in nasploh o strejtih in za strejte, torej, predvsem o psih, in le počakaj, kako bo šele zdaj vreščala, sploh pa ne pišejo o tem, kar govori gostilničarka, pa bi o-kakozelo-morali, ampak tudi ona se je, tako kot njeni kameradi, najprej izmikala, si postiljala pozicijo neizstopanja in z njo keš in z njim upravičenost in predvsem odobritev, da je potem ena tam izvorna točka v primežu zavisti pripominjala, da bo na to njeno pivnico napisala, late bloomers, fak of, in seveda ima izvorna točka kot vedno prav, a ne ravno tako, kot bi morala imeti prav, kajti ta izvorna točka je zgolj v primežu nemoči zavisti, kajti ta bela in ne črna in ne roza buržoazija z modificiranim, podaljšanim klozetom je v tej večni sedanjosti brez preteklosti in brez prihodnosti zasedla ves ta njen nični teritorij, ona pa, kaj, govori, da je kot djuna, ker je istega horoskopskega znamenja, pa flika njene fotografije vsepovsod, jaz pa vem, še za hip, preden mi v tej mučilni komori vse izbrišejo, da ni prebrala niti ene njene knjige, niti med onimi tremi neprebranimi je ni, samo nalepila se je na kliše, ki sem ga leta nazaj prebrala in ga nato vsa blazna ponavljala v mimohodu, rekla sem torej, grenka odmaknjenost, ona pa, hop, v centru higienizacijske horde vpije o svoji grenki odmaknjenosti, namesto o nesposobnosti ocene, namesto o svoji cmeravi večno nezadostni sedanjosti, namesto o terorju, ki ga nenehno širi, da, tako je, kot se sprašuje oni rentnik, medtem ko pobira najemnine od brezdomcev, ali bi zdržali svojo lastno kritiko, ali bi zdržali soočenje z lastno verodostojnostjo, da, tako je, kot se sprašuje oni rentnik, medtem ko pobira najemnine od brezdomcev, ali se za subjektivizacijo skriva želja po podrejanju in objektivizaciji drugih, tako kot pri onem strankarskem debilu, ki se poči k mizi, kjer sedimo dva anarhista in ena frikica, in tale strankarski debil avtoritarno blebeta, če nisi v politiki, reče, nisi nič naredil, reče, tisti, ki ne hodijo na volitve, so odgovorni za dvig desnice, take stvari govori ta debil, prepucava nas z nekimi insajderskimi parlamentarnimi trači, hoče, da se odzivamo na te pričice, nobenega konceptualnega razmišljanja ni, nobene zgodovine ni, in niti tri minutke ne pretečejo in tamle je že spet tale strankarski debil, pa one strejt sociologinje tamle na okrogli mizi, ki ne znajo pojasniti homofobije, in potem za mnenje vprašajo strejt kolegico, ki uči gejevske in lezbične študije, v publiki pa dve lezbični aktivistki in en gejevski aktivist, pa ona moderatorka na okrogli mizi o ženskah v glasbi, ki sprašuje glasbenice, če razmišljajo, kaj si bodo oblekle za na oder, pa vsi ti na teh okroglih mizah, ki govorijo o resnih temah in se zraven smejijo, kajti pravilo je, da tisti, ki na okroglih mizah govorijo o težavah, sami nimajo nobenih težav, selekcija provincialne horde je bila opravljena že davno prej, in potem se smejijo, ko rečejo kaj prebrisanega, ho ho ho, in kako se vse te sociologinje in moderatorke in govorci pripravljajo na selekcijo, torej, ob treh popoldne grem dežurat v lezbično knjižnico, in tako tamle na fotelju lezbične knjižnice sedi študentka s filozofske fakultete, prelistava medijski arhiv in mi trosi stereotipe in predsodke o vsem, kar je sploh mogoče, študentka s filozofske fakultete torej dela diplomsko nalogo o zgodovini gejevskega gibanja, ponudim ji ll 25, in mi reče, to ni knjiga o zgodovini, ampak o posameznicah, in torej hoče časopisne članke, in seveda, glede znanja se, preprosto, ne moreš spopadati s tabloidi, in jaz se spomnim, zakaj sem že pred leti hotela zapreti to debilno lezbično knjižnico in zakaj nočem več zbirati debilnega medijskega arhiva, ki postane edini vir znanja teh debilov, ki imajo potem vse to lepo na kupu, skratka, delam škodo, in potem se iz publike oglasi nekdo, torej, objekt-subjekt okrogle mize, govori modre stvari, prav nič več ne upa v spremembo, še v ustvarjanje reza ne več, glas se mu trese, in vem, tako kot ve on, razum je pojem iz preteklosti, in nikomur niti malo mar, hvala za vaše mnenje, moderatorka gleda naokrog, tam zadaj je še nekdo, in potem sem nekajkrat zaporedoma brala hordo, nikogar od horde tako ali tako ni bilo, in moderatorka je spet rekla, hvala za vaše mnenje, in to je bilo to, in gremo vsak v svojo nemo perspektivo in v nemo govorjenje, vsak v svojo egomanijo, oblastništvo, direktno norost, vsak v svojo nemo resnico, razen mene, ki namensko ukrivljam podobo, kar mi govori ves čas, in tako je torej vse, kar rečem, namensko ukrivljena podoba, česar sem že vajena, vajena sem mučenikov neme resnice, toda naj, preveč vljudna, da bi debilu rekla debil, povem še nekaj, djuno prevaja oni strejt sin strejt očeta in tako skorajda vsi tatinski debili, s katerimi imam sedaj opravka in imajo moj denar, imajo poleg strejt in zaposlitvene in horoskopske in strankarske še dedno osnovo, vsi so takšni ali drugačni sinovi ali hčere in prav vsi vlečejo iz incesta profit, in naj mi samo še kdo govori o emancipaciji, kajti med lezbijkami je toliko konfliktov, kajti edino razmerje, ki ga lezbijke imajo, je razmerje z njihovimi materami, in da se to razmerje ne bi prekinilo, da ne bi prišlo do alfakonflikta, ostajajo vir problema lezbijke, kajti zaradi njih imajo te hčere probleme s svojimi materami, a glej rešitev, ni ljubimke, ni problema, in ko gremo torej zaradi konfliktov narazen, če smo sploh kdaj bile skupaj, je olajšanje za vse, in tako se sicer zbližamo zaradi nekih po pravilu debilnih privlačnosti, takšnih ali drugačnih, gotovo pa se po pravilu razidemo zaradi modificiranih homofobij mater in njim prilagojenih klozetov hčera, a da ne bom znova in znova o nedojetih razmerjih znotraj homoseksualnosti, zdaj bom dozirala tudi jaz, torej, oni strejt sin strejt očeta prevaja tudi pasolinija, četudi je pasolini marsikaj kritičnega napisal prav o sinovih in očetih, a brez posledic, kajti za to je potrebna posebna iskrenost, ki je niso zmožni ne ti ne oni, in še prav posebej je niso zmožne lezbične hčere, in tako se torej ta nedojeta in nerazrešena kritika vleče in vleče in tako torej tale sin očeta, zaprisežen antifašist, rad posluša wagnerja, zapriseženega antisemita, zdaj pa mi odgovori, ali je to človek, ali ni to morda debil, ali je to morda ta čista umetnost, ki je lahko samo dobra ali slaba, ne pa bela ali črna ali roza, in ta čista umetnost sega daleč nazaj, začne se že davno pred tem, ko so v tej potlačeni vukojebini začeli homoseksualne bitnike prevajati oni dolgočasni strejti in to kar pri sebi doma, davno preden se je kot glavna literarna pripoved te potlačene vukojebine začela ustvarjati debilna mešanica sfantaziranosti in lastne dolgočasnosti in iz nje izpeljanega niča, ki ga vsi ti pomešani in povezani predstavljajo kot pomensko nabito izkušnjo tujosti, in nekih besednih kod, tja nametanih, da prikrijejo vso to elementarno neznanje in elementarno nezmožnost dojemanja in elementarno neverodostojnost, davno preden je oni mladi debil zapecal hči partizanskih herojev, ko si je torej zapecal možnost in nato vsa leta pisal debilne pesmi o ničemer in postal literarni vzornik za novo generacijo literarnih debilov, ki torej ne piše o ničemer, sploh pa ne o eksplicitnem klozetu svojega literarnega vzornika, pa niti o gostilničarki ne, četudi ta ves čas vrešči, naj že vendar vsi skupaj utihnejo, in nekje vmes se mi je v tej norosti nemih resnic za hip, za življenje, ta neprekinjen živčni refleks, zazdelo, da se lahko prek teh zločinov prebijem s psihološkimi veščinami, kako pomiriti debile, ki sploh ne dojemajo konceptov, kontekstov, argumentov, temveč zgolj požirajo, požirajo, požirajo, da me vendarle ne umorijo še te iste sekunde, in tako sem torej rekla, da ne bom nikdar več pisala o ljubezni, o zavezi med ljudmi, kot da sploh kdaj sem, toda, recimo, da ne morem več pisati o družbenih konceptih, kot so varnost, iskrenost, skupaj, vez, da ne bom nikdar več furala nobenih družbenih konceptov, nobene varnosti, nobene iskrenosti, nikoli skupaj, nobenih vezi, nobenih zavez, kajti kolikokrat sem tako sedela za mizo in pisala ljubezenske pesmi o zamudnem honorarju, in je ona potem poklicala in rekla, da so nelikvidni, da se mi opravičuje, ampak honorarja še ne bo, reče, in potem zavrnjena vloga za prevajalsko štipendijo, in ona reče, društvo prevajalcev upošteva samo prevajalski opus in imam najnižje število doseženih točk, in potem zavrnjena literarna štipendija, in ona reče, javna agencija za knjigo upošteva samo literarni opus, in kolikokrat sem branila dušo pred obupom, denarja ni in ne zdi se, da ga bo spet kdaj, nimam pojma, kako in kaj, in torej rečem, da ne bom nikdar več pisala o ljubezni, da bom brala knjige, recimo, tiste bitnike, recimo burroughsa, ki je šicnil tega, ki je šicnil ono, kerouaca, ki se je od vsepovsod vrnil, k materi seveda, da bom kot vi, ki ob profilacijskih pirih na mizah anemičnih gostiln nenehno govorite o cesti, o burroughsu niti ne, ker ga pravzaprav ne štekate preveč, berete neke besedne kode, ki se vam zdijo sem in tja nametane, skratka, o cesti v tistih anemičnih gostilnah, o kerouacu in cassadyju z one njune fotografije, možatih, tovariških, ampak, seveda, nobene vezi, vi poznate samo debilne fotke s fejsbuka, kjer izgledate kot debili, kajti, seveda, če bi poznali to fotografijo in če bi poznali to cesto, bi se naenkrat uzrli in če bi se uzrli, bi se morali vrniti nazaj in začeti znova in šele potem bi lahko kaj bilo, tako pa ne bo nikoli nič, zgolj ta hrumeč pogon dekompresijskega blebetanja zgolj vam podobnih, in če bi mene kdo iz teh anemičnih gostiln povabil kam, tako kot vam podobni vabijo nek folk sém za tri dni za pet jurjev, s katerimi bi lahko jaz tu preživela leto dni, če bi torej dobila teh pet jurjev, bi se okrepila in bi vam lahko povedala, da ste debili, tako pa tega ne boste nikoli izvedeli, kar je škoda, jaz pa bom občemela tule na tem parobku revščine, da bo potem nek alkoholičen literat tamle gor v zanosu svojega zmotnega percepcijskega delirija govoril, da sem odsotna zaradi nestrinjanja, jaz pa sem zaradi nestrinjanja prisotna, in ko sem odsotna, sem zato, ker nimam tistih pet jurjev, s katerimi bi lahko preživela leto dni tamle med vami in vam povedala to in ono, seveda v primeru, da uspem pobegniti prvotni akumulaciji zaščitniške prijateljice, ki me hoče izgnati iz moje mučilne komore, debilno poimenovane dom, toda potem pomislim, ne bom pobegnila prvotni akumulaciji samo s tem, da sem izmotam iz prijateljičinega objema, ampak sem s to vašo distribucijo denarja prav točno v njej, pa tudi s to vašo distribucijo pozornosti sem točno v prvotni akumulaciji, skratka, ne obstajam in vse, kar imam, je, kot pravite, vaše, in predsednica ponavlja, če ne boste sodelovali, bomo pač importirali, in potem pač importira, in v getu je vselej največja in pripravna zaloga ljudi, in potem organizira vse te siromake, slišim jih vsepovsod in venomer, kako le jih ne bi, kajti ona potem organizira karaoke, in jo vprašam, smo mar lezbijke debili, toda predsednica nima blage veze, kaj ji tako hlepeče prigovarjam z onega parobka, meni, da sem premalo vljudna, meni, da sem prostaška tamle na onem parobku, da sem brutalna, in medtem ko organizira karaoke in obenem meni, da sem prostaška jaz, mi vljudno reče, vsaka ideja je dobrodošla, in, več glav več ve, in, hvala za tvoje mnenje, in torej vstopim in tamle že tisočič nova generacija, vse še v tistem predlezbičnem obdobju, vse še v tisti veliki skupini in pobožnjakarskega videza, preden se postrižejo, potetovirajo, pobrusijo in pobučijo v tisti debilen podalpski moški tip, a zaenkrat še sedijo za isto mizo, in tri dni kasneje še vedno gledam, drugi dan skupine ni več, izganjalski osip se je že zgodil, tretji dan, to je, danes, že ima na sebi prevelik hudi in pred seboj industrijski pir in z gorskim kolesom se fura gor in dol po mestnem bregu, in v treh dneh se je naučila, kako biti debilna lezbijka, in medtem je že konec tudi tiste okrogle mize združenih homoseksualcev in veleposlanikov, kažem jim torej fotografijo zofke kveder, ki so jo ravnokar umorili, kažem jim njeno knjigo, ki sem jo ravnokar dobila v antikvariatu, nobenega večjega navdušenja, o ja, seveda, tu je predsednica, tu je vodja gej kluba, ki pri štiridesetih ugotovi, da obstaja nekdo z imenom ginsberg, in nikomur niti malo mar, briga njih, briga jih le, kako bi čim bolje kapitalizirali debilne koncesije homoseksualnega preživetja, kjer pet homoseksualcev, pet homoseksualk in vsi oni z modificiranimi klozeti in štirje strejti gledajo evrovizijo, se derejo na karaokah, tulijo in ploskajo debilni muziki, ah, ta folklora, ah, ta hlev, in samo pravo besedo je treba uporabiti in sistematično opustošenje je videti kot prava stvar, uničenje inteligence ni prava beseda, uničenje mišljenja ni prava beseda, uničenje ljudi ni prava beseda, in kako so se ljudje borili, da so se na koncu povzpeli ti debili, toda zdaj bom nehala s temi zaposlenimi, ki nekaj pisunijo v prostem času za nadomestek duha, in bom nehala s temi debilnimi hčerami in sinovi, in bom nehala s temi rentniki, razred je izraz, ni, da ti debili tega ne vedo, in bom nehala tudi z vsemi umorjenimi od brezperspektivnosti in revščine in spremljajoče norosti, kakšna solidarnost neki, reče moja draga bivša in me vrže z edinega dela, ki ga še ni dala takšni ali drugačni akademičarki, in bom torej nehala s tistimi petimi lezbijkami, kolikor jih je še na ljubljanski lezbični* sceni, kjer govorijo, centralna kampanja, pozitivna kampanja, ne glbt skupnost proti rkc, potrebujemo strokovnjaka, ki nam bo naredil strategijo, campaigning, pr, ne govorijo, negativna selekcija, oblast, zero intelektualnosti, nobene teorije, nobenega znanja, ne govorijo, kako sesuvajo diskusijo z bolnimi štosi, kako nevtralizirajo pogovor z osebnimi štorijami, ki so, pozorno poslušaj, same katastrofe duha, kjer togo stojijo ob nekem debilnem belem zidu in spuščajo čezse neke težke izjave o svoji marginalnosti in upornosti, v resnici pa tračarijo in se koljejo za ta njen nični teritorij, in tudi horda se sčasoma usiplje, kajti ona venomer pripoveduje iste zgodbe, v prepričanju, da so zanimive, in tako se počasi izženejo, pa se potem počasi spet priženejo, in točno tako se je zgodilo na tej lezbični sceni, ki določa vso preteklost in vso sedanjost in vso prihodnost, in tamle torej sedi tistih pet debilov, umirajoče ljudstvo, in tračari in spletkari in imitira življenje in imitira pogovor in tako je na lezbični sceni lezbični poljub postal provokacija in lezbični tekst je postal provokacija, in lezbična scena je postala poligon horde, ki določa vso preteklost in vso sedanjost in vso prihodnost, in ena od tehle mi ravnokar znova nudi prijateljsko zaščito, torej, destrukcijo, nudi mi izločitev, reče mi, da jaz pa prav gotovo ne bom šla, kajti če bom šla, bom znova kriva za vse, mi reče, četudi bom čisto tiho, kajti one potrebujejo, mi reče, mojo potrditev, zaradi tega, kar predstavljam, mi reče, vse bodo gledale samo mene in ne bodo me pustile, da bom tiho, potem bom nekaj rekla in vse bo padlo name, one pa se bodo lepo povlekle ven iz konflikta in dalje hengale s tistimi, ki so jih at first place hotele sesuti, in zato ne bom šla in če bom že šla, bom tiho, mi reče, in povsod obstaja kritika, razen tule, kajti ko tule kdo izreče kritiko, se zbudijo in vreščijo in ščuvajo tamle na mizah, in kaj pa je namesto kritike, ona tamle na šanku, ki se je lepo povlekla ven iz konflikta in dalje henga s tistimi in tako ravnokar v neskončnost olepšuje ti svoji strejt srednješolski sošolki, prikazuje ju kot nekonvencionalni, protohipsterki, reče, da sta, gre pa za neki preživetveno prefrigani duši, skratka, oportunistki življenja, in se zavedam, da je podlaga tega njenega olepševanja zgolj zanikanje mene, ki sem določljivo zlo, nikakor ne kritična, zla sem, in tako sem torej tiho, prav tako, kot je želela, in ves ta zločin se torej konča in ponikne, četudi sem brez vezi, četudi sem nekoč pisala in živela brez vezi, živela sem v novi gorici, v le corbusierjevem mestu, v bloku edvarda ravnikarja, živela sem v projektu dviga človekovega pogleda, ki ste ga zjebali, in danes živim v le corbusierjevem bloku eda mihevca, ki mu, kognitivno omejena podalpska horda, pravite kozolec, in nisem živela v kajži in nisem hotela prispevati k provincialni mitologiji in nisem hotela pristati ne med vami in ne med nami in ne smem pozabiti, ne smem pozabiti, ne smem pozabiti, da je bilo moje kulturno izhodišče, in tu mislim na otroštvo, na neprimerljivo višji ravni, a jaz znova in znova zastavljam svoj debilni mimohod tako, da sem potem vse dneve in noči v tem provincialnem dogajanju, med temi tatinskimi krvoločnimi vljudnimi potlačenimi debili, ki me zanikajo, pustijo čakati, mešetarijo, zvijačijo, zamolčujejo, lažejo, izključujejo, zanikajo, zanikajo, zanikajo, o čemer se mi še sanja ne, da potem pišem, kot bi ne imela subjektivnosti, kot bi ne bilo subjektivnosti, pišem o tem dekompresijskem pogonu, natrganem, pretrganem, ki naj bi simuliral človeški stik, ljubezenski stik, zavezo, ne, nič ne kaže, da bi se, ljubimke, ljubile, to so zgodbe o osamljenosti ob teh alkoholiziranih infantilnih debilnih ljudeh, glej jih, glej nas, in kar slabo mi dela, kdo se zdaj dviguje tule pred menoj, in četudi ves ta čas gledam to oblast v njen obraz, nič od tega ne opisujem, nič od tega mi ni pomembno, ker je ona edina tema, ljubezen, ta fantazma, ta psihoza, absolutna spoznavna redukcija, in pišem torej o tej propadli zgodbi, poskusu življenja, da se ne bi tako zelo mukoma spraševali, od kod ves ta grotesken zločin, od kod vse to določljivo zlo, in zaradi nje nisem napisala zgolj stavkov, kot je, denimo, tale, kako je, tale izvorna točka lezbištva, ki tamle na mizi zopet vrešči o dostojanstvu lezbijk, zopet požira in čisti prostor, obračala moje lezbične knjige zaradi eksplicitnega klozeta pred svojo materjo, prijateljica, sostanovalka, kakšna ljubimka neki, še prijateljica nisem, ker sem minus ljubimka, in tako sedim tule za mizo in pišem ljubezenske pesmi o tem, kako mi bivša draga, vse dneve v neki mešanici agresije in apatičnosti, brez konca govori razvalina, govori mi ungrateful bitch, pa scatter-brain, potem ji jaz rečem, family idiot, pa vse živo, v argumentacijski stiski, ki eksalira v spor, kajti diskusija je zaradi nerazvidnosti in abstraktnosti vzroka nesmiselna, jo zabrišem tja v vrata in vpijem, nikdar več se ne vračaj, kajti prej ali slej mi boš tudi ti rekla, nikoli več ne bi mogla dejtati nekoga takšnega, kot si ti, kakšnega, te bom vprašala, intelektualko, ki se bori za preživetje, boš rekla, in potem mi boš v istem stavku rekla, get off my back, in potem ti bom napisala, pojdiva na kavo, in potem mi boš napisala, ljubim te, in potem ti bom poslala srček, in potem mi boš poslala smajlija, torej, na bančnem računu imam šest evrov, in ti me sprašuješ, naj ti povem, kaj se dogaja, kaj le se dogaja, nič se ne dogaja, si mislim, mar ne veš, da sploh ni več ljudi? Cvetka Bevc O zbirki Zbirka Preveč vljudna je zbirka iskanja »tistih nekaj stavkov«, ki ostro izrisane podobe družbene stvarnosti spajajo s filigranskimi psihološkimi izseki. Brezkompromisno. Mestoma ironično. In segajo globoko pod videz stvari. Pesmi kot nekajvrstični stavki, polni nenavadnih obratov, s katerimi pesnica Nataša Velikonja spaja magijo poezije z realnostjo, da lahko zasiči resničnost v neki višji obliki. Pri tem ne gre le za vstop v lezbično skupnost, eksistenčna obrobja, kritične vpoglede ali beleženje (ne)naključnih dogodkov, ki jih pesnica »ne preveč prijazno« postavi pred bralca. Ker drugače ne gre. Zato koplje, reže, secira. Z besedami, ki sleng umeščajo v verze, z občutljivostjo, ki zaznava ranljivost posameznika, z dreganjem v meje širše družbene tolerance, s pogledom, ki bo skozi pesničino lupo pokazal na obkrožajočo »debilnost«, pa naj gre za »debilne strankarske civilizante«, »debilne koncepte«, »debilne sociološke zvarke«, »debilno privlačnost« ali »literarne debile« … Ne nazadnje »debile s tremi prebranimi knjigami«. S klicem po odgovornosti. Z našim zanikanjem, uporom ali pristajanjem smo vendar mi oblast. In koga bomo sodili? Kdo nas bo sodil? S katere pozicije? Ali res »… profesor z brezskrbnim življenjem, ki proučuje literaturo ljudi, ki nekaj korakov stran umirajo od brezperspektivnosti in revščine in spremljajoče norosti.« Nataša Velikonja se je rodila 1967 v Novi Gorici. Je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka, lezbična aktivistka. Leta 1992 je diplomirala iz teoretske sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in za diplomsko nalogo prejela Prešernovo nagrado. Objavila je pet knjig poezije: njen prvenec Abonma (1994) velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Sledile so Žeja (1999), Plevel (2004), Poljub ogledala (2007) in Ostani (2014). Objavila je tudi štiri knjige esejev in znanstvenih razprav: Fragmenti svobode (2008), Lezbični bar (2011), LL 25 (2012; v soavtorstvu z dr. Tatjano Greif) in Devetdeseta (2017). Prevedla več knjižnih del lezbične in gejevske teorije ter radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja. Sicer deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v lezbičnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado. Nataša Velikonja PREVEČ VLJUDNA Spremni zapis Cvetka Bevc Zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe Urednik Ivan Dobnik Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Knjiga je izšla v okviru razpisa "Sončnice 2017", za objavo jo je izbrala Cvetka Bevc. © Nataša Velikonja © Cvetka Bevc za spremni zapis © Hiša poezije za to izdajo Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295662336 ISBN 978-961-7016-31-4 (epub)