S.E.D. 38/1.2 1998, stran 85 OC€iknjig OBZORJA STROKE
Rajko Muršič
Božidar Jezernik,
DEŽELA, KJER JE VSE NAROBE: PRISPEVKI K ETNOLOGIJI BALKANA.
Znanstveno in publicistično središče. Zbirka Sophia. Ljubljana 1998. 297 str. ISBN 961-6014-96-X
Ko beremo knjigo o 'deželi, kjer je vse narobe' oziroma o 'nikjeršnji deželi", koi jo je nameraval nasloviti avtor Božidar Jezernik, nas v grlu stiska težko določljiv cmok. ki je zelo specifična, prav balkansko zveri/.ena mešanica smeha, obupa, joka, pravega in črnega humorja, besa, frustraeij, navdušenja, satire, domišljijskih blodenj, resničnosti, tragičnih prigod, srhljivih dejanj iti veličastnih zmot. Zgodba, ki sojo o Balkanu napletli popotniki z vseli vetrov, hi lahko bila le zabavno branje obešenjaška antologija največjih neumnosti, kar jih lahko povrže človeški um. če predstave o tej "hriboviti deželi' ne bi tako pogosto dobile mefistovih sinov. Na območju "lokaliziranega kaosa: slikovitega, vcndar eksplozivnega stičišča med Vzhodom in Zahodom" (11) se je v Prejšnjem stoletju dogajala ena od največjih zmag krščanske (zahodne) Clvilizacije nad muslimanskim (orientalskim) 'barbarstvom . Rezultat je uspešno (re)evropeizirana dežela, na gosto posejana z grobišči kot Posledico občasnih izbruhov medsebojnega sovraštva. 'rva odlika Jezemikovega dela je razkrivanje podobe samih zunanjih oziroma začasnih notranjih opazovalcev, kakor se kažejo skozi svoje Pripovedi. To pa še zdaleč ni edina odlika knjige, ki ji lahko brez n d rž kov pripisujemo izjemnost (na predstavitvi je njen recenzent 'wnuz Mastnak kategorično zatrdil, da gre za eno od najpomembnejših tovrstnih del slovenskega družboslovja in humanistike v zadnjih desetletjih), S pomočjo obilice citatov iz popotne literature o Balkanu i/ ^■'dnjih stoletij nam avtor prikaže poglede na Balkan in njegove ljudi skozi ¿as in prostor oziroma skozi "lokalno" zgodovino in politiko. Pri
tem bralcu/bralki ničesar ne vsiljuje, ampak mu/ji prepusti, da si manjkajoče dele zgodbe (in naukov) splete sam/a. Prav zaradi diskretnega umika avtorjeve avtoritete v ozadje pripovedi, ki jj stkana iz najrazličnejših opisov obravnavanega območju, so Ježem ¡kov i Prispevki k etnologiji Balkana ena od listih knjig, ki jih najprej izpijemo na dušek, potem pa se ponovno vračamo k njim v skrbno odmerjenih dozah. Kajli ogledalo Zahoda, ki ga nastavi avtor z navajanjem najbolj stupidnih delov 'evropske men ta I i trte', skriva več mans, kol jih lahko zazna še tako pozoren pogled ob prvem branju Delo Dežela, kjer je vse narobe je epopeja o evrocentrizmu skozi izključevanje 'drugačnih'. Sodi v kontekst foucaullovske arheologije zgodovine, saj prikazuje še enega od načinov vzpostavljanja evropskega hegemonskega diskurza ob brezkompromisnem izključevanju 'drugega'. Pripoved o genezi orientalizma znotraj Evrope lahko mirne vesti postavimo tudi ob bok Saidovemu Orientalizmu.
Če bi bili tako naivni, da bi od avtorja pričakovali razjasnitev pomena b.ised "Balkan", "balkansko", "balkanizacija" in drugih, ki so vse uglašene na islo predstavno zahodnjaško vižo. bi si kakopak prislužili dolge nosove. Toda kljub temu je ena od pomemhn:h razsežnosti dela v tem. da lahko skozi različne pripovedi vidimo, kako se skozi javni disk ur z ustvarjajo in gradijo imaginarni prostori in geografije leh prostorov, ki z realnimi prostorskimi koordinatami praviloma nimajo nobene zveze. Teorija (družbenega oziroma kulturno posredovanega) kraja in prostora je le ena izmed mnogih implicitnih teoretskih postavk tega dela.
Kakorkoli obrnemo optiko, nekatere rdeče niti pri opisovanju Balkana so bolj čvrste od jeklenih vrvi, ki povezujejo Evropo in Malo Azijo v Bosporju. Ena od njih je, da "balkanski polotok, čeprav je na zemljevidu Evrope, ne spada k 'najbolj civiliziranemu od kontinentov'", koi je na začetku stoletja zapisal Reginald Wyon (Jezernik 1998: 12). Verjelno so se zato pri slavni Encyclopaediji Britannici v zadnji izdaji odločili med balkanske države uvrstiti Moldavijo in Slovenijo. Cirčije pa ne, ko pa je vendar slednja članica Evropske unije in s tem dokazano "civilizirana"! Pri Sloveniji so torej šli še korak naprej od Jovana Cvijiea. ki je geografsko mejo geografskega Balkana postavil na Ljubljanico. Korenine takšnih pogledov, katerih jedro je demoniziranje in oreintaliziranjc lega geografskega prostora, pa segajo daleč v preteklost. In prav po teh sledeh lahko gremo na imaginarno potovanje po Balkanu, sledeč izčrpnim povzetkom evropske po potniške in druge literature, na katerih temelji knjiga Božidarja Jezernika.
Balkan, ki se je za popotnike iz zahodne Evrope začel že takoj za zadnjimi mestnimi palačami Trsta, je bil v njihovih očeh pravi narobe svet. Če morda ni bil, pa so ga takšnega že znali narediti. Tam "onkraj' pač niso poznali prave evropske etikete. Ne glede na to. kaj vse so izjavljali m kakšne neumnosti so prodajali, je zahodnjaški pogled obveljal, saj zgodovino vedno piše močnejši. Zato so se morale predstave o tem. da so npr. prebivalci Bosne "divji, okrutni, kanibabki". da so. skratka, "eno od najbolj divjih ljudstev v Evropi", kar je pisalo v knjigi francoskega konzula v [ ravniku z začetka 19, stoletja (25), prej ali slej udejaniti tudi v praksi. Iz Evrope uvoženi romantični nacionalizem "s sebi imanentno rasistično idejo še vedno spričuje veliko državotvorno moč" (114).
Da je pogled na Orieiu odvisen predvsem od razmerij tnoči. priča dejstvo, da so še v 17. in celo v 18. slolclju pisali o turškem imperiju s strahospošlovanjem in preziranjem Zahoda: "Na njihovi strani je mogočen, silen in bogat imperij, velike vojske, izkušnje v vojni, preizkušeno vojaštvo, dolga vrsla zmag, vztrajnost pri delu, sloga, red, disciplina, zmernost in opreznost. Na naši strani je javno pomanjkanje, zasebno razkošje, oslabljena moč. plah duh in nevajenost na delo ah orožje, krhki vojaki, pohlepni bojevniki, zaničevanje discipline, razuzdanost, lahkomiselnost, pijanstvo, lakomnost; in kar je najslabše, oni so navajeni zmagovali, mi biti premagani." (Gilsenius 1744: 137) (26). V devetnajstem in dvajsetem stoletju ta pohlevnost izgine in jo nadomesti imperialna večvrednost: glavni vogelni kamen opisovanja Balkana poslane prikaz neizkorenljive zaostalosti.
10.
OBZORJA STROKE ocene knjig
5.E.D, 38/1,2 1998, stran 88
Malokdo si lahko predstavlja, kakšne šale si tu in tam privošči zgodovina. Ko so Evropejci trdno verjeli v obstoj "manjvrednih ras" - in jih mimogrede tudi iztrebljali - so prišleke z zahoda na Balkanu naslavljali z "brat", "človek" ali "sosed". Ko pa so evropske rasistične poglede končno ponotranjili tudi na Balkanu, so Bal kunci' šele zares poslali divjaki in se začeli pohijati med seboj. Takrat pa so se seveda Evropejci - v imenu univerzalnih človekovih pravic - zaskrbljeno čudili nad divjaštvom balkanskih 'divjakov'. Barbari v njihovih očeh so pač ostali barbari. In še potrdili so jim, Evropejcem, kako prav so imeli in še imajo prav glede balkanskih 'divjakov'! Čeprav so v Veliki Britaniji še na začetku IS. stoletja javno kazali odsekane glave prestopnikov, so se britanski poročevalci le stoletje kasneje neskončno zgražali nad enakim početjem 'Turkov'. Takšnih preobratov in zgodovinskih 'šal' najdemo v Jezernikovem delu še več. Ni jih mogoče vseh naštevati (med redkimi komičnimi mikastenji zgodovine, tokrat na srečo brez tragičnega konca, morda velja omenili napeto zgodbo o tem. kje v Evropi so odprli prvo kavarno) (197-98), toda nauk. ki ga razberemo iz njih. je pošasten. Demonizacija Balkana je več kot uspela. S presežki. Pri tej demonizaeiji so si štafeto podajali različni naravoslovci, popotniki, novinarji, vojaki, diplomati in humanisti. Alberto Fortisje bil med prvimi, ki so Evropi odkrili "primitivni 111 čustveni svet na lastnem pragu" (63). Razgaljanje virov njegovega navdiha pri opisovanju Morlakov in Morlakinj (npr. njihovih ogromnih prsi, kakršne so v 17. in 18, stoletju 'videli' tudi pri Hotentolkah in drugih) - ter razgaljanje drugih podobnih zgodb - je naslednja izjemna kvaliteta Jezernikovega dela, V tej malodane detektivski analizi se kaže temeljilo večletno delo pri študiju virov. Tudi zato so njegovi sklepi, ki niso prav nič v čast Evropi, toliko bolj prepričljivi: "Vzpon znanosti v dobi razsvetljenstva, ki je prinesel podobo zre I a ti vizi ranega sveta, je tedaj bil hkrati prispevek k povzdigovanju stanja v lastni kulturi na raven absolutne, znanstveno utemeljene vrednote." (69)
Avtor na nobenem mestu ne pridiga in ne vsiljuje svojega mnenja. Le čudi se. In prav v čudenju nad takšnimi toposi, kot so dame z mastnimi prsti, dlakave ribe, predrzni tatovi, prsi do popka, ljudje z repom, trgovci z novci, močni in šibki spol, 1'otogenični videzi, balinanje / glavami, glave v torbi, balkanska statistika in makedonsko vprašanje, kava (povej mi, kakšno kavo piješ. in povem li, od kod si) in cigarete za ljudi z jeklenimi živci ter cvropeizirani mostovi in mesta, je Jezernik dedič humanistične in razsvetljenske pozicije, saj ga vodi čudenje kol temeljno gibalo 'modrosti Zahoda'. Zgodbe o krvoločnih, zakrnelih bitjih, podobnih živalim in tako nevednih, da ne znajo ločevali nili sladkorja od snega (75), pa o čenskah, ki lahko dajo sesek svojim otrokom prek ramen ali pod svojimi pazduhami {64}. o hladnokrvnih tatovih, ki ukradene reči držijo pred nosom tistih, ki so jim jih ukradli (60-62), o človeških stvorih, ki so med vsemi znanimi živimi bitji najbližji živalski vrsti (86), o svetih podobah z izkopanimi očmi in z nožem spraskanimi obrazi (95-101), o denarju, praznoverju in zdravilstvu (102-103), o prvottiih in naravnih, svobodoljubnih in ponosnih ljudstvih, ki jim je h nje vanje mala šala {115-145), o svetovih na tej in oni strani (118), o primeseh žlahtne slovanske krvi med Abesinci (122), o lovu na človeške glave (146-148), rezanju nosov (158), o čarih in prekletstvu kave (205215) ler druge podobne zgodbe, ki so krožile po Evropi v zadnjih stoletjih, so seveda tipični fantazmatski slvori. ki - za nazaj - opravičujejo nečloveško ravnanje z "divjaki" in "primitivci". Te kolektivne predstave oziroma "kulturne konstrukcije" (78) "presegajo naključne iracionalnosti posameznikov in imajo urejeno, izoblikovano in ustaljeno obliko" (77). Niso jih spontano ustvarjali preprosti (jU(ljc v svojih mitoloških predstavah, ampak cvet evropske inteligence in omike. Da bi Evropejci sami sebe opredelili kot civilizirane, so si morati izmislili "divjaka" (86). Takšna pač je stara dama, ki tako rada soli pamet svojim in tujim otročajem!
V določenih delih knjige lahko spremljamo ludi nadvse nenavaden način rojevanja nacionalnega ozaveščanja. ki je sledilo tovrstnim tokovom v zahodni Evropi. Ko so na mirovnih konferencah risali meje novih držav, so ljudi spraševali, kakšne narodnosti so. In ko so ljudje
končno našli odgovor na to vprašanje, so jih potomci istih zahodnjakov, ki so v njih nekoč na silo vrtali z vprašanji v zvezi z nacionalno pripadnostjo, obtožili nacionalizma, kajti procesi nacionalne bomogenizacije so se na Balkanu zaradi najrazličnejših razlogov zelo zavlekli ali ubrali povsem samosvoja pota. In takrat, ko so se končno (lahko) udejanili, so se rodili kot anahronistični spački, ki so pripeljali do reprize zadnjega od sporov in spopadov, kakršne je Evropa doživljala od Dunajskega kongresa do Nflrnbrškega procesa. Kako so se na istem območju borile za nacionalno hegemonijo nad Makedonijo kar štiri sosednje državne sile, ki so svoje ozemeljske težnje utemeljevale na nebuloznib statističnih umotvorih, na koncu pa se je -vsaj na ozemlju "Bivše jugoslovanske republike Makedonije" - ra/.vil samostojen narod, nam Božidar Jezernik prikaže na nevsiljivo objeklivističen, a tudi poučen način. Začne pa, kakopak, z genezo, a ne etnogenezo, ampak genezo nacionalizmov. Najbolj nora od vseh idej se je Mary tdith Durham zdelo prepričanje vseh balkanskih nacionalizmov, da njihov narod izhaja iz Aleksandra Velikega. Pri tem so pač prednjačili Grki, ki jih je prve zajel nacionalistični homogenizacijski virus, ki seje od začetka 19. stoletja širil iz zahodne Evrope. Toda v obdobju 'osvobajanja balkanskih narodov izpod turškega jarma', kar je evfemizem za osvajanje novih ozemelj, ni šlo le za izumljanje tradicij v mehkem smislu (po Hobsbawmu), ampak za po i va rja nje zgodovine, skupaj z načnnim rušenjem vseh urbanih pomnikov 'zavojevalcev', političnim in intelektualnim eksorcizmom nad celotno islamsko kulturo In - nazadnje ali najprej - iztrebljanjem "nepravega" prebivalstva. To, da so dejanjem, ki so šele v devetdesetih letih tega stoletja dobila ime 'etnično čiščenje', se pred manj kot stoletjem na Zahodu ploskali, ker so kristjani 'čistili' muslimane, je seveda le še ena od ironij usodne zgodovine. Ob najbolj neverjetnih načinih utemeljevanja pravice do ozemelj je lahko Durhamova že na začetku tega stoletja zapisala le še naslednje: "Ni teorije, ki bi bila tako zelo absurdna, da ne bi mogla uspevati na Balkanskem polotoku" ( 168). Dodati je mogoče le še to, da ni nobene neumnosti, v katero ne bi nekje nekdo verjel. Tudi na razsvetljenem in 'civiliziranem' zahodu. Poleg izjemnega poznavanja potopisnih virov je ena od velikih odlik knjige ludi v tem. da nam prikaže drugačen pogled na Balkan, kot smo ga vajeni, obenem pa nam postreže tudi z nevsiljivim komentarjem, ki temelji tako na bogatem poznavanju zgodovine balkanskih dežel kot na upoštevanju primerjalne in teoretske literature, s katero je mogoče razlagati zbrano gradivo ali ga vsaj umestiti v določen zgodovinski, geografski in politični kontekst. Enega od primerov takšnih nevsiljivih sklepov in komentarjev najdemo ob pripovedi o mostarskem Starem mosiu: "Tisti, ki so leta 1993 porušili Stari most, niso merili zgolj na most, ampak predvsem na njegovo simbolično vrednost in pomen: na najpomembnejši pomnik mostarske kulturne zgodovine in možnost komunikacije med njegovimi pebivalci r obeh bregov reke. !n to dejanje so naredili v obrambo (krščanske) eivilizaeye in kulture pred muslimanskim fundamentalizmom'." (Jezernik I998a: 242-243), l*ri analizi nekaterih toposov se avtor naslanja tudi na primere in na pričevanja o sorodnih toposih iz drugih delov sveta, s čimer še dodatno podkrepi prepričljivost svojih analiz in jim prida tudi nezgrešljivo antropološko razsežnost.
Prikaz pisarya popotnikov, uradnikov, politikov in znanstvenikov o Balkanu pa je le ena plat zgodbe, ki jo je o Balkanu treba povedali. Ravno tako zanimiva, kot je analiza po potniški h in drugih zapisov o Balkanu, bi bila ludi analiza pojmovanja 'Turka' v ljudskih tradicijah na Balkanu in v Srednji Evropi. To bi bila snov za prikaz manjkajočega Člena v razvoju evropskega pojmovanja orienta'. Tudi v tem primeru bi bila potrebna etnološka primerjava, vendar bi bilo v ospredju etnografsko gradivo z omenjenega območja. Tako kol velja za pričujoče Jezernikovo delo, bi morebitni avtor ravno tako moral posvetiti desetletje, če ne več raziskovalnega iu komparativnega dela. da bi lahko dal prve odgovore. Sklep doslej obdelane plati zgodbe je tragikomično hudomušen in zverižen: "Medtem ko si je Balkan na vso moč prizadeval, da bi bil podoben Evropi, kakršna je bila nekoč, to je
S E.D. 38/1,2 1998, strun 87
ocene knjig OBZORJA STROKE
1ÍD.
nestrpna do različnosti, se je Evropa opredeljevala in se še opredeljuje na podlagi svoje različnosti do Vzhoda, vključno z Balkanom. Pri tem si prizadeva hiti takšna, kakršen je bil Balkan nekoč, ko se še ni evropelziral." (273-274), "Takoj ko so Turki odšli, je evropeizacija dobila polet in halkanski duh /tolerance/ jc bil izgnan, zgodovino pa je nadomestila mitologija, Multikulturnost je postala prva žrtev tega procesa." (275)
Skratka, knjigo Božidaija Jezernika Dežela, kjer je v.sc narobe! Prispevki k etnologiji Balkana odlikuje bogastvo gradiva iti eksotizem nenavadnih zgodb ter predstav, obilica nevsiljivo podanih zgodovinskih, geografskih, političnih in etnografskih zanimivosti in podatkov, na trenutke prav virtuozne primerjalne analize, tekoč, sočen in zelo berljiv slog ter implicitno prisotna teoretska in kulturološka globina. To je brez dvoma eno temeljnih etnoloških del (ne te v slovenskem, temveč tudi v mednarodnem merilu), če etnologijo razumemo kot tisti del antropoloških ved, ki temelji na komparativni metodi Še bolj pa bi mu pristajal podnaslov Poglavja iz psihopaiologlje evropske civilizacije.
George Herber! Mead,
v
UM, SEBSIVO, DRUŽBA.
krtina. Knjižna zbirka Temeljna dela. Ljubljana 1997, 310 str. isbn 961-6174-134
Eno od temeljnih del humanistične in družboslovne literature v tem stoletju se je na naših knjižnih policah pojavilo skoraj neopazno. Res je sicer, daje Mead s svojim delom postavil temelj socialne psihologije in sociologije, toda njegova dognanja in opozorila, da je pri obravnavanju Človeka treha upoštevati tako njegovo družbeno kot specifično simbolno in v zgodovino vpeto življenje, so izjemno pomembna tudi za vsako antropologijo oziroma etnologijo, saj nam pomagajo razumeti najbolj zapleteno izhodišče družbenega: posameznika oziroma sebstvo (angleško self).
lJri Meadovem pristopu ne gre za zamegljen personalizem, temveč za zavedanje kompleksne dialektike družbenega in individualnega, splošnega in posebnega v vsaki dejavni osebi. Na eni strani je dejavni, ustvarjalni, posamični in neponovljivi jaz (angleško I). na drugi strani pa to, kar vtisne vanj družba, listo, kar (p)ostane odvisno - mene (angleško >ne). Prvi je aktivni princip, drugi je pasivni, dialektika obeli je gibalo človeške družbe, pri kateri ni de termin i zma, ampak le bolj ali manj ^oumljive in predvidljive možnosti, poience.
Meadov socialni bchaviorizem se giblje od uma prek sebstva k družbi in 'lazaj. Bistveno je, da v nobenem trenutku ne podleže čarom •"edukcionizma, ampak znotraj vsake posamezne sfere analitično razvija vse tiste pote/e. ki razložijo delujočo celoto in vzajemnosti. Povezovalni mtdij med ireduktibilnimi sferami pa je komunikacija kol bistvo družbenega reda (7), družbenega v njeni totalnosti. Na tem mestu se ni°rda še najbolj približa redukcionizmu, saj se nagiba k zvajanju družbenega na jezikovno komunikacijo. Toda v past se ne ujame prav i{|radi doslednega upoštevanja behaviorističnih izhodišč. Behaviorist opazuje družbena dejstva z vidika posameznikovega vedenja, kot ga toliko opazujejo drugi, "četudi ne izključno s tega vidika". Ker je za razlago vedenja posameznikov bistvenega pomena tudi obravnavanje ^«Idelovanja posameznika v skupini, Mead zastopa socialni ehaviori/em. To pomeni, da vedenja skupine ne razlaga na podlagi analize vedenja posameznikov, kiji pripadajo, ampak na podlagi analize
rp t ■ /' ■" " * •' '
Lemeljna oki a



Um, Sebstvo, Družba
George Hi-rdert Mead
organiziranega vedenja skupine (11). Krog je sklenjen: družbeno dejapje je dinamična celota.
Izhodišče raziskav je dejanje, vsako dejanje pa ima zunanjo in noiranjo plat. Razumeti moramo obe. Pri obravnavanju notranjega vidika dejanja behaviorist ne potrebuje predpostavke obstoja zavesti, čeprav bi njeno zanikanje vodilo k očitnim absurdom. Pri tem je bistveno to, da mentalnega vedenja ni mogoče reducirati na nementalno vedenje (14). Socialno dejanje je pogoj zavesti, zavest naslaja iz socialnega vedenja (17), Ti dve sferi nista zvedljivi druga na drugo, preostane le še wundtovsko razumljen paralelizem, hkratno obravnavanje obojih, fizioloških in psiholoških vidikov delovanja organizma. George Herberl Mead je postal eden od glavnih kritikov nereflektiranega pojmovanja zavesti in s tem odprl vrata k povsem novim vidikom razvoja kognitivnih znanosti. Bistveno je namreč to, da ga je zanimal neopredeljivi vmesni prostor med zavestnim in telesnim, med predstavo in doživljanjem, prostor, v katerem vznika simbolno in kjer se končuje izkustveno, proslor, ki ga zaznamujejo socialni procesi doživljanja, komuniciranje in vzajemno prilagajanje vedenja posameznih organizmov. George Herberl Mead je ponavljal, da pomeni, ki jih prisojamo pomenskim kretnjam in simbolom, nastajajo v izkustvu, bolj natančno, v socialnem izkustvu. Njegov bistveni sklep pa je. da se partikularne naravnanosli skozi družbeno izkušnjo kristalizirajo v skupno, univerzalno stališče oziroma naravnanost, ki jo imenuje "naravnanost posplošenega drugega" (71). Zavest je funkcionalna in ne substantlvna (87), je v bistvu naše konstruktivno selekcioniranje okolja (99). George Herbert Mead jc poudarjal pomen družbenega doživljanja za nastanek jaza oziroma sebstva. toda ni zašel v socialni redukcionizem. Posameznika je razlagal skozi njegove socialne interakcije in vlogo družbenega jaza. "mene" (me), družbo pa skozi dejavnost posameznega sebstva (seli) oziroma njegovega dejavnega dela, neulovljivega in negotovega "jaza" (I). Družbene dejavnike, ki sooblikujejo sebslvo oziroma organizirano skupnost ali socialno skupino, od katere posameznik dobiva enotnost sebstva, jc Mead poimenoval "posplošeni drugi" (117). Učinki družbenega "mene" koreninijo v preteklosti in izkušnjah, delovanje negotovega "jaza" pa je vedno usmerjeno v prihodnost (134) in ga ni nikoli mogoče povsem zanesljivo napovedati. Oba skupaj tvorita osebnost, kot se pojavlja v socialnem doživljanju (135), se vzajemno pogojujeta in sta soodvisni kategoriji enotne