Marina Gradišnik
»Purgerji,
rešetarji in lončarji...«
K zgodovini trga Ribnica na Kranjskem
Ribnica leži v jugozahodnem delu Slovenije. Njeno ime so po svetu ponesli potujoči prodajalci lesenih izdelkov, narejenih na Ribniškem. Za lesene izdelke se je kasneje začelo uporabljati ime suha roba, doline pa se je oprijelo ime dežela suhe robe. Ime suha roba za lesene izdelke domače obrti se je začelo uporabljati iz preprostega razloga. Les, iz katerega so ti izdelki narejeni, mora biti suh, če ne, bo kaj kmalu po začetku uporabe izdelek razpadel. Zato pač so gospodinje spraševale prodajalce lesenih izdelkov: »Pa je suha roba?«
Kljub temu da suhe robe v ribniškem trgu niso nikoli izdelovali, ker se je s to dejavnostjo ukvarjalo predvsem podeželsko prebivalstvo, je zanimivo, da sta se lastni imeni Ribnica in Ribni-čan uveljavili in vse do danes ostali sinonim, ki ga vedno povežemo s suho robo.
Anton Lesar je v svoji knjigi Ribniška dolina na Kranjskem, ki je izšla leta 1864, razložil različno uporabo imen Ribničan in Ribnica. Ribnica označuje potok, dolino in trg. Z imenom Ribni-čani so oddaljeni ljudje Ribničane označevali po podobnem narečju in tako so imenovali ne le vse prebivalce Ribniške doline, pač pa tudi Dobrepo-ljce in Cerkničane. Bližnji sosedje so za Ribničane poimenovali tiste, ki so živeli v Ribniški dolini. Za prebivalce v Ribniški dolini pa so bili Ribničani prebivalci ribniškega trga.1
Beseda Ribnica sicer pomeni območje, prepredeno z vodami in močvirjem. To ime je prvotno označevalo večji del doline med gorama, Veliko in Malo. Po mnenju Milka Kosa se je Ribnica raztezala od Žlebiča pa do Dolenje vasi. »Med
najstarejše zaselke je šteti tiste, za katere je bilo že leta 1241 rečeno, da leže v »pokrajini« Ribnica: oba Zapotoka, Vinica, Sušje, Breg, Gorenja vas, Gorica vas, Dolenja vas in Hrvača«.2 Šele pozneje, v štirinajstem oziroma petnajstem stoletju, so s tem imenom zaznamovali porajajoče se središče s cerkvijo, grajsko stavbo in bivališči obrtnikov - nastal je trg. Krajevno ime Ribnica se prvič omenja leta 1220 kot Rewenicz, konec srednjega veka pa dobi ponemčeno obliko Reiffnitz?
Ribniški trg leži sredi ravnine, na nadmorski višini 489 m. Zanj je značilna obulična karejska pozidava. Na desni strani trga je niz hiš razdeljen v tri kareje, izmed katerih zadnja dva proti trgu ustvarjata manjša vmesna trga, enega pri cerkvi in drugega ob Miklovi hiši. Oba omogočata prehod čez reko Bistrico, ki je spomladi in jeseni velikokrat poplavljala. Pozidana kareja na levi strani pa se proti severu odpreta le pri Struški ulici.4
Staro jedro Ribnice leži na levem bregu reke Bistrice. Čeznjo sta zgrajena dva zidana mostova in dve brvi. En most spada h gradu, čez drugega pa se pride na Veliko Mlako. Velika Mlaka je novejši del trga na desnem bregu reke. Mala Mlaka je venec hiš za gradom; tam so nekdaj stanovali graščinski uslužbenci in služinčad.5
1 Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem, Ljubljana 1864, str. 2.
2	Prav tam, str. 80.
3	Otorepec, Božo: Doneski k zgodovini Ribnice in okolice v srednjem veku, Kronika, letnik 30, št. 2.
4	Arnšek, Rosalia Maria: Miklovi Ribnica na Dolenjskem, diplomsko delo, Ljubljana 2003, str. 12.
5	Kumer, Zmaga: Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini, Ljubljana 1968, str. 19.
60
VSE ZA ZGODOVINO	115
ZGODOVINA ZA VSE		leto xin, 2006, št. 1
govori tudi zapis v župnijski kroniki iz leta 1902: »So se napravile nove kazalne plošče pri uri na zvonikih. Plošče so bile črne barve, številke in kazalci pa pozlačeni. Ljudje so precej godrnjali, češ da ne vidijo na uro - Pripomnim, da Ribničanje sploh radi godrnjajo.«10
Zidanje nove cerkve je razvnemalo tudi gostilniške pogovore in delilo ljudi in njihova mnenja, vendar so bili na koncu vsi bolj ali manj zadovoljni. Verjetno je tudi šegava pripovedka o tem, kako so Ribničani povečali cerkev, plod teh razprav in ribniškega humorja. Tako pripoveduje duhovita ribniška zgodba iz starih časov, da so se Ribničani modro odločili premajhno cerkev razširiti. Okrog nje so zemljišče izdatno pognojili, da bi cerkev lahko bohotno zrasla, pa še sami so zavihali rokave in ji z notranje strani z upiranjem ob stene pomagali pri tem. Suknjiče, ki so jih prej slekli in pustili zunaj, je medtem nekdo pobasal. Ribničani pa so, ko so po truda polnem potiskanju cerkvenih sten stopili iz nje, to izginotje pripisali cerkvi sami, ki da se je s pomočjo gnoja in njihovega truda tako razširila, daje pokrila tudi suknjiče. Ta velika modrost je bila poplačana in od takrat je cerkev v Ribnici menda dovolj velika za vse, ki hočejo vanjo.
oktober 1797.«u Znanec, ki mu gaje poslal, seveda ni niti slutil, kako preroške so bile njegove besede. Kajti že leta 1810 je Cobenzlov sin Janez Filip za sorazmerno nizko ceno prodal gospostvo Ribnica Antonu Rudežu. Tako je Anton Rudež postal gra-ščak. Kljub temu da ni bil plemiškega rodu, sta mu izobraženost in gospodarska uspešnost pomagali prekriti njegov neplemiški izvor in ga povzdignili med najuglednejše ljudi na Kranjskem.13
Poleg ostalih posesti, ki jih je imela v lasti družina Rudež, je bila središče prav Ribnica oz. ribniški grad. V tem času je, po mnenju Staneta Grande, ribniški grad postal eno najpomembnejših shajališč uglednih literarnih in kulturnih delavcev zunaj Ljubljane.14 V gradu so živeli vse do leta 1937, ko so grad prodali jugoslovanski državi, sami pa so se preselili v svojo vilo na Ugarju. Člane družine Rudež mnogokrat najdemo med narodnimi prebuditelji. Anton Rudež je bil velik prijatelj z Valentinom Vodnikom. Verjetno sta se spoznala leta 1793, ko je bil Vodnik kaplan v Ribnici, Anton pa novi oskrbnik gradu. Prijateljstvo seje nadaljevalo tudi potem, ko je bil Vodnik prestavljen v Bohinj. O Rudežu piše tudi Stanko Vraz, ki ga omenja kot poznavalca slovanskih narodov."
Rudeži, zadnji ribniški graščaki
Kot je zapisal Ivan Stopar, je najstarejša zgodovina gradu precej nejasna in ovita v somrak legend. Prvič je grad Ribnica neposredno omenjen v listini iz leta 1263, kjer se gospostvo omenja kot posest Ortenburžanov.11 Leta 1418 so Ribnico kot dediščino Ortenburžanov prevzeli grofje Celjski in za njimi leta 1456 Habsburžani, ki so jo dajali v zakup ali najem različnim upraviteljem. Pozneje so bili lastniki: baron Khissel, grofa Trilleka, grof Cobenzel in družina Rudež.
Zadnji ribniški graščaki, družina Rudež, so v Ribnico prvič prišli konec 18. stoletja kot najemniki gospostva Ribnica. Ko je grof Gvido Cobenzel leta 1797 umrl, je bil Anton Rudež že dobro seznanjen z Ribnico. Leta 1797 je prejel pismo: »Dragi prijatelj! Gospod grofje včeraj zvečer ob 6. uri zaspal z Bogom. Vse se bo spremenilo. Gorica 12.
10	Ribniška župnijska kronika 1868, hrani ribniški župnijski arhiv.
11	Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II. Dolenjska, Med Igom, Ribnico in Kočevjem, str. 119-120.
Jožefi. Rudež, sin Antona Rudeža, je študiral na Dunaju, kjer je bil njegov mentor Jernej Kopitar. S Kopitarjem je 19-letni Jožef med letoma 1812 in 1814 potoval preko Dunaja, Prage, Dresdna do Weimarja, kjer je obiskal slovitega poeta Goetheja. Obiskal je tudi Karlove Vari ter se preko Nurnber-ga, Miinchna in Innsbrucka vrnil v Ribnico. Imel je bogato knjižnico. Zbiral je tudi slovenske narodne pesmi ter sodeloval z Emilom Korytkom pri izdaji prve zbirke slovenskih narodnih pesmi.
Tudi ostali Rudeževi potomci so se udej-stvovali v političnem in kulturnem življenju dežele Kranjske. Teodor Rudež je bil poslanec Kranjskega deželnega zbora, prav tako njegov sin Anton, ki je kar nekajkrat kandidiral pri liberalni stranki in bil izvoljen. Ravno ta Anton Rudež je opustil nemški zapis priimka Rudesch.
12	Dnevnik Olge Rudež Kozler, Utrinki iz slovenske zgodovine, str. 7.
13	Granda, Stane: Rudež, Enciklopedija Slovenije (10), str. 309.
14	Prav tam.
15	Dnevnik Olge Rudež Kozler, Utrinki iz slovenske zgodovine, str. 8.
100	VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
Še danes je znana zgodba o tem, kako so po Ribnici položili rdečo preprogo vse do cerkve, ko se je možila Bukovčeva hči. Bukovčan je bil namreč eden izmed premožnejših tržanov in ta dogodek so ostali spremljali z navdušenjem ter še danes o njem pripovedujejo z istim žarom.
Iz ribniškega trga je, razen več poljskih potov, v 19. stoletju peljalo sedem cest v smeri: Ljubljana, Kočevje, Struge,19 Hrovača, Bukovica, Za-dolje, Sajevec.
Potovanje je bilo nekdaj prava pustolovščina. Problem so bile ceste, ki so bile slabo oskrbovane, slabe pa so bile tudi prometne zveze. Ljudje so veliko hodili peš ali pa so bili sopotniki furmanov. Potovalo seje tudi s poštno kočijo, ki ni služila le za prevažanje pošte, pač pa tudi potnikov.
Kako je bilo potovati po stari cesti s kočijo v Ljubljano, nam opiše Anton Lesar:
»Ko sem, deček še, leta 1834 jeseni o sv. Mihaelu, pervič in potem do l. 1839 v šolo vozil v Ljubljano, jela seje ta cesta kmali odŽlebiča spenjati na Poljanske bregove, ondi je vsakega klanca poiskala, po vsacem navzdol zbezljala, in mislil sem da sem že daleč daleč po svetu, ko sem truden z voza stopil v Laščah, kjer je bilo treba, ako je bil voz količkaj naložen in cesta količkej blatna, napajati upehano živinco.«20
19. stoletje slovi kot stoletje železnic. Seveda so se razmere s prihodom vlaka bistveno spremenile tudi, kar zadeva potovanja, vendar so ljudje kljub temu še vedno uporabljali tudi druga prevozna sredstva. V začetku 20. stoletja se začenjajo v Ribnici pojavljati tudi avtomobili. Ker so bili redki, so vedno znova povzročili val navdušenja enih in seveda kritik drugih. Olga Rudež, žena Antona Ru-deža, ribniškega graščaka, je šofirala enega prvih avtomobilov v Sloveniji.21
Ko že omenjamo prevozna sredstva, seveda ne smemo izpustiti kolesa. V Ribnici so na prelomu 19. v 20. stoletje želeli vpeljati zakon, ki je bil
19	Cesta v Struge je bila speljana z Ribniškega trga, čez Malo goro v Struge. Še danes se ulica, ki poteka ob nekdanji poti, imenuje Struška.
20	Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem, Ljubljana 1864, str. 24.
21	Dnevnik Olge Rudež Kozler, Utrinki iz slovenske zgodovine, Ribnica 2001, str. 34.
izdan leta 1896 in je zadeval kolesarje. S tem zakonom so uvedli posebne kolesarske izkaznice. S tako izkaznico se je moral izkazati vsak kolesar, ki se je vozil po javnih cestah in poteh. Izkaznico si je lahko pridobil le v primeru, če je prej dokazal, »da zna varno in spretno s kolesom voziti ...«22 Pridobljeno izkaznico je moral kolesar »vedno na koles pripeto imeti, kedar se vozi ,..«23 Izkaznica je stala 6 kron. Potrdilo so dobili kolesarji pri županstvu, vendar šele, ko so opravili že omenjeni preizkus »varne vožnje« pri Antonu Schiffrerju, okrožnem zdravniku v Ribnici. K varni vožnji so sodili ne le znanje in spretnost kolesarjev, pač pa tudi pravila, »da morajo po seliščih tudi kolesarji polagoma voziti, se praviloma ogibati, in vožnjo vstaviti kadar vidijo, da se živina plaši, ponoči morajo imeti tudi svetilnice ... «24
Končno vlak!
Konec 19. in na začetku 20. stoletja se skorajda nihče več ni mogel upreti številnim novostim, ki so z bliskovito naglico stopale v vsakdanje življenje posameznika. Z izseljeništvom, največ v Ameriko, je dotekal nov vir informacij o deželah onstran Atlantika in navadah ljudi v svetu sploh. Obzorja znanega sveta so se močno razširila. K temu so prispevala ne le pisma izseljencev in njihove pripovedi, pač pa predvsem časopisi, ki so konec 19. stoletja začeli postajati sestavni del vsakdanjika, »sekundni kazalec zgodovine«.25 Informacije so krožile vedno hitreje. Izobrazbena struktura prebivalcev se je bliskovito dvigala tudi s širjenjem starih in uvajanjem novih šol. V Ribnici je bila po šolskem zakonu iz leta 1869 ustanovljena ljudska (osnovna) šola. Slabih deset let kasneje se je razdelila v deško in dekliško ljudsko šolo. Zaradi vedno slabših pogojev so zgradili novo stavbo, v kateri je bila od leta 1907 nastanjena deška ljudska šola. Od leta 1919 je v Ribnici delovala tudi meščanska šola. Obrtno-nadaljevalna šola je bila ustanovljena konec 19. stoletja in je delovala s krajšimi prekinitvami med prvo svetovno vojno ves čas. Prav tako tudi ponavljalna šola, ki je potekala vzporedno z
22	ZAL, Občina Ribnica, a. š. 21,fol. 1962.
23	Prav tam.
24	Prav tam.
25	Cvirn, Janez in Studen, Andrej: »Ko vihar dirjajo hlaponi«
K socialni in kulturni zgodovini železnice v 19. stoletju, Tiri in čas 2001, str. 57.
100
VSE ZA ZGODOVINO
Marina Gradišnik, »PURGERJI, REŠETARJI IN LONČARJI...«	ZGODOVINA ZA VSE
Železniška postaja v Ribnici. Fotografirano po letu 1920.
redno ljudsko šolo. Marsikdo je svoje šolanje nadaljeval tudi v Ljubljani, ki je bila dokaj blizu.
Ljubljana se je Ribnici še bolj približala, ko je bila dokončana železniška proga Ljubljana - Kočevje. Železnica je v Ribnico pripeljala leta 1893 in z njenim prihodom so se razmere bistveno spremenile: »27. septembra je bila otvoritev dolenjske železniške proge Ljubljana - Kočevje. Z vlakom je krenil nato pot tudi minister za poljedelstvo. Vlak je v Ribnici pričakalo ogromno ljudi in tudi šola je želela pokazati svojo navdušenost nad tem dogodkom. Vsa šolska mladina je šla na postajo pričakat vlak. Tu je napravila špalir, učenka Roza Lukman pa je nagovorila ministra.«26 Prihod vlaka je zagotovo pomenil veliko novost. Ribnica je bila že vseskozi pomembno obrtno in trgovsko središče, ob vzpostavitvi redne proge Ljubljana - Kočevje pa se je še bolj gospodarsko razvila. Odprtje proge je za Ribnico pomenilo lažjo in hitrejšo povezavo s svetom. Z ribniške postaje so izvažali les, seno, drva, govejo živino in svinje ter fižol v Italijo in Avstrijo. Kro-šnjarjem, ribniškim prodajalcem lesenih izdelkov, pa je olajšala pot in tovorjenje suhe robe po svetu.
26 ZAL, Kronika Ljudske šole l. 1893.
Svet se je Ribničanom po eni strani res približal, a žal je tudi mnoge zvabil stran, iskat»boljše« življenje. Predvsem v času izseljeniške mrzlice, ko so ljudje verjeli, daje v Ameriki vse drugače in predvsem boljše.
Poleg železnice sta bili pomembni novosti tudi vodovod, ki je v hiše počasi pripeljal tudi kopalnice in angleška stranišča, ter elektrika, ki je kmalu za seboj pripeljala kino, radio in nasploh bolj »svetlo« življenje.
»Junija 1894 je bilo odprtje vodovoda. Ob 9. uri je bila najprej slovesna maša ... «,27 potem pa je sledila »blagoslovitev vode studenčnice potem vodovoda in vodotoča ...«28 Popoldne se je pod »staro lipo« plesalo.29 Takrat so vodovod speljali v hiše po Ribnici in tudi v župnišče. Vodo za ta vodovod so zajeli pod gričem Petelinjek pri sv. Frančišku in jo napeljali v Ribnico.
27	ZAL, Kronika Ljudske šole l. 1894.
28	Ribniška župnijska kronika 1894, hrani ribniški župnijski arhiv.
29	Predvidevam, da gre za lipo, ki so jo včasih imenovali tudi Miklova lipa in je stala v središču trga pri cerkvi. Podrli so jo leta 1910.
VSE ZA ZGODOVINO	115
Marina Gradišnik, »PURGERJI, REŠETARJI IN LONČARJI.
ZGODOVINA ZA VSE
posode, narejene iz papirnate mase. Gostilna je bila odprta cel dan do odhoda zadnjega gosta. Največji obisk je bil v nedeljo po maši, v času sejmov in shodov. Miklova mama je obiskovala zgodnjo mašo že ob šesti uri, kmetje so povečini hodili k osmi maši. Žene so šle po maši domov pripravljat kosilo, moški pa so se ustavili v gostilni.«36
Pri Miklovih so menda imeli zelo dobro pivo, verjetno zato, ker so imeli svojo ledenico.37 Okoli sodčka piva je bil vedno naložen zdrobljen led. Ko se je pivo natočilo v kozarec, je morala na vrhu nastati kapica - 5 cm pene. Prirejali so tudi pivska tekmovanja. V desetletjih pred drugo svetovno vojno so prosvetna društva in katoliške organizacije v svojem aktivnem boju proti alkoholizmu od svojih članov zahtevale popolno abstinenco. A nobena gonja proti alkoholizmu ni mogla preprečiti, da se ljudje ne bi še naprej zbirali v gostilnah in se jim ne bi po par kozarčkih, ko so se ga že lahno »nacukali«, razvezal jezik in izostril um za kakšne neumnosti. No, ko je prišlo do tega, pa je nemalokrat moral posredovati nočni paznik.
Trški čuvaj in njegove naloge
Za varnost v trgu je skrbel trški paznik ali nočni čuvaj. Ponoči se je sprehajal po kraju, varoval tržane pred ognjem in tatovi ter vsako uro obveščal ljudi o uri ali pa jih opozarjal:
»Poslušajte, vi purgarji,
rešetarji in lončarji.
Varate ogenj, varate luč -
Bog nam da svojo pomiič!
Trškemu čuvaju so Ribničani velikokrat povzročali preglavice, kadar so se preveč »razvneli«. Leta 1884 je županstvo občine Ribnica dobilo prijavo nočnega čuvaja zoper ponočnjake, ki da
36	Arnšek, Rosalia Maria: Miklovi Ribnica na Dolenjskem, diplomsko delo, Ljubljana 2003, str. 82.
37	Debele ledene plasti reke Bistrice so sekali za potrebe ledenice. Mesarji in gostilničarji so si morali priskrbeti zalogo do naslednje zime. Ledarji so si čevlje oblekli v žaklovino, da ni drselo, pomagali so si s »kaulom«, drogom, ki je imel na eni strani dve špici, eno obrnjeno gor, drugo pa dol. Z enim so led vlekli, z drugim pa sekali. Ledenice so bile posebni prostori za hranjenje ledu. Bile so brez oken, vrata so bila ok. 15 cm debela. Led se je v ledenici ohranil skozi celo poletje.
38	Suha roba, uredil Franc Milčinski, Ljubljana 1919, str. 31. Ta zapis ni pravilen zapis izgovorjave ribniškega dialekta, vendar ga zaradi verodostojnosti citata nisem spreminjala.
1,38
»razsajajo po trgu zlasti pri lipi pred cerkvijo in kričijo še bolj nego pred. Do polnoči in še čez, ker motijo in dramijo trudne počivalce... «39 V naslednjih letih je ribniški občinski odbor sprejel več odlokov, s katerimi je hotel preprečiti ali vsaj omejiti popivanje in razgrajanje v nočnih urah, predvsem v središču kraja. Toda kljub vsem tem ukrepom se je nočno veselje nadaljevalo.
Leta 1886 so se tako Ribničani pritožili na c.kr. okrajno glavarstvo v Kočevje in zaprosili za podaljšanje policijske ure: »Fantje so smeli do desete ure zvečer po tergu hoditi ali sploh zunaj biti.«40 Zahtevali so pogostejše patrulje po trgu, posebej ob nedeljskih večerih. Razlog za tako radikalne zahteve je bil predvsem »ponočevanje domačih fantov, ki že nekoliko časa sem cele noči pokonci, ter vedno ukajo, kričijo in uro čez polnoč kričijo. Klopi ali stole pred hišami jemljejo proč i jih v vodo ali nekatere celo na sredo ceste postavljajo. Truge, ki stoje pred kerčmarskimi hišami jih postavljajo na vežna vrata, tako, da bi hišni gospodar, kateri zjutraj vrata odpira, naglo odprl, bi mu truga na glavo padla. Dal so tudi celo žert ali hlod čez cesto, ki pelje iz Kočevja v Ljubljano. Od vozov pobirajo lunke. Zvalili so tudi še celo debelo kamenje na glavno cesto in tako prevoz jako nevarno storili«.41
V naslednjih letih je ribniški občinski odbor sprejel več odlokov, s katerimi je hotel omejiti popivanje in razgrajanje v nočnih urah, predvsem na trgu. Tako so na primer sprejeli odlok, da je prepovedano točiti žgane pijače v nedeljo med dopoldansko in popoldansko mašo.
Ena od zelo pomembnih vlog nočnega paznika je seveda bila varovanje pred ognjem. Ribničani so se bali ognja, saj je njihov trg v zgodovini večkrat pogorel do tal.
Valvazor pripoveduje, da je dne 2. oktobra 1415 požar opustošil ves trg, leta 1445 pa polovico. Tudi leta 1775 so grozni ognjeni zublji zajeli Rib-
39	Kozina, Brane: Nekaj utrinkov iz življenja Ribničanov in Ribniške doline v obdobju življenja in dela gospoda Antona Skubica, Ribniški zbornik, Ribnica 2000, str. 55.
40	Radulovič, Branko: Občina Ribnica v prvi polovici 20. stoletja, Ribniški zbornik, Ribnica 2000, str. 48.
41	Prav tam.
VSE ZA ZGODOVINO
69
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
nico in ob tej priliki je zgorela tudi farna cerkev ter so se stopili cerkveni zvonovi.42
Požari niso Ribnici prizanesli niti v 19. stoletju. Osmega junija 1886 nam zapis v župnijski knjigi poroča: »Zvečer ob 8. uri velik požar v Ribnici. /.../Pogorele so vse hiše proti Pildarju na desni in levi strani zunej Notarjeve, Potem od Pauzarja proti tergu nazaj do Debelakove hiše. /.../229 hiš je pogorelo in od št. 52 proti Gorenji vasi vsa poslopja.«43
Varovanje pred ognjem in skrb za red sta bili osnovni nalogi paznika, vendar ne edini. Njegove dolžnosti so razvidne iz sledečega reda za trškega paznika:
»Opravila terškega paznika so sledeča:
a.	ponočna straža kakor zakon veleva.
b.	vžiganje svetilnic ob navadnem času, pa tudi ob izvanrednih slučajih po naročilu gospodarskega odbora, ter njih snaženje.
c.	paziti na vse trške nasade, mostove, škarpe, vodovod, ter na vse javne naprave, ter natanko poročati županstvu in gospodarskemu odboru, kje da je kaka nevarnost, ali kakega popravila potrebna.
d.	paziti na oskrbnika vodovoda, če on izvršuje svojo dolžnost.
f. pobiranje tržnine.
gu vzdrževanje reda na sejmišču in pa sejmu.
h.	dolžnost terškega paznika je tudi, da naznani storilce neredov, kateri bi se znali po noči ob času njegove službe pripetiti županu.
i.	dolžnost paznika je tudi, da županu ob njegovih »patrolah« po Ribnici v času njegovih službenih ur pomaga.
Terški paznik je podložen v točkah a do g gospodarskem odboru, v točkah h in i pa županu.«44
»Raufenki« morajo biti vedno v dobrem stanju
Govorila sem že o požarih in kako so ti večkrat pustošili po Ribnici. Za varstvo pred to nevarnostjo so Ribničani organizirali požarno obrambo. Leta 1869 je Ribnica dobila prvo brizgalno na vozu. Občane je županstvo opozarjalo in poučevalo o protipožarnih ukrepih, na primer o tem, da se »ne sme nihče v štali, skednju ali kozolcu z golo svečo
znajti; da morajo biti vodne posode napolnjene vsak večer, da morajo biti raufenki in velbje zmeraj v dobrem in čistem stanju«.45
Leta 1887 je ribniško županstvo izdalo razglas: »Da se bolje izurijo naši občani redno in pravilno ali vspešno braniti naše življenje in premoženje proti požarni nevarnosti in da se sploh vpelje na gorišču en red pod veščim in strogim poveljnikom, so sklenili naši prvaki vstanoviti ognjegasno društvo ali prostovoljno požarno obrambo v Ribnici, katera bode, ako ravno jej ne bode mogoče vsacega požara zadušiti se vsaji poganjala, da se bodo pripravljale gasilne priprave. K temu društvu, katero bode gotovo nam vsem na korist, pristopite toraj vsi za dobro stvar vneti možaki in mladeniči kot, delujoči ali podporni udje. /.../Delajoči udje bodo poleg drugih koristi tudi obleko breziplačno dobivali.«46
Jeseni tega leta je županstvo prepustilo društvu za prostovoljno požarno obrambo v rabo občinsko orodje za gašenje.
Obstaja pa tudi pripoved o požarih, ki jo je že leta 1864 v svoji knjigi zapisal Anton Lesar:
»O Ribniškem ognji
Takupreteu velik ogenj je bil, de so samo cve-ki ostali, pa najsem mogel še liile zažgat\ Pri zadnji šiši so biligaspud »ercprester« ogenj panali, pa bi bil še plot kmalu zgorel, ko bi ga ne ubranili. Drugi dan so prišli Dlanjci cveke pobirat \ pa najsmo Ribanča-nje pustili; djali smo: 'Cveke bomo že sami pobrali.' Dlanjci so bili pa ranku hudi, jezili so se na Ribniča-ne, in so djali: 'Bug daj in mati božja, da bi pri nas ankrat gorajlu, tudi mi vam ne bomo pustili!'«47
Bistrica teče skozi Ribnico
Bistrica ni velika reka, je pa najdaljša rečica v Ribniški dolini. Kljub temu, da ni velika, je imela v življenju Ribničanov pomembno mesto. Mlinarjem je služila za mletje moke, pericam za pranje
42	Arnšek, Rosalia Maria: Miklovi Ribnica na Dolenjskem, diplomsko delo, Ljubljana 2003, str. 199.
43	Prav tam.
44	ZAL, Občina Ribnica, a. š. 38,fol. 3544.
45	Arnšek, Rosalia Maria: Miklovi Ribnica na Dolenjskem, diplomsko delo, Ljubljana 2003, str. 200.
46	Prav tam.
47	Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem, Ljubljana 1864, str. 23. Tudi ta zapis ne ustreza pravilnemu zapisu ribniškega dialekta, vendar sem se zaradi verodostojnosti držala citata in zapisa nisem spreminjala. Na to temo je bilo napisanih ali pa še vedno ostaja v ustnem izročilu več različic, to pa je le ena izmed njih. Izbrala sem jo zato, ker je najstarejša zapisana.
100
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
delovati telovadno orodje. Jakob in njegovi sinovi so bili navdušeni sokoli in očitno so spoznali, da bi se s tem lahko tudi kaj zaslužilo. Praga je bila očitno prelomna. Vse do leta 1941 je tovarna JOR izdelovala zelo kvalitetno telovadno orodje, medicinske pripomočke in tudi kmetijsko orodje.
Po repertorijih za Kranjsko lahko zasledujemo v Ribnici le eno osebo, ki ni bila rimskokatoliške, pač pa protestantske veroizpovedi. V letu 1900 ta oseba sicer ni zavedena, mogoče je za nekaj časa zapustila Ribnico in se kasneje vrnila. A danes zagotovo lahko trdim, da je bila ta oseba Franz II-gner, doma iz mesta Labesva v Prusiji, zato se gaje v Ribnici oprijelo tudi ime Prajs. Z Jakobom Ora-žmom sta se spoznala v času Jakobovega uka pri kovaškem mojstru Kersniču v Hrovači. Spoprijateljila sta se in kasneje (leta 1881) skupaj ustanovila kovačnico, ki je prerasla v podjetje JOR. Jakobu je njegov prijatelj Franz zelo pomagal, po pripovedovanju Jakobove vnukinje Vide ga je Franz »gor vzdignil in držal pokonci«.50
Očitno sta bila res dobra prijatelja. Starejši Ribničani še danes vedo povedati zgodbo, kako je Jakob zameril ribniškemu dekanu Skubicu, ker Franza ni hotel pokopati v sveto zemljo, zato ker je bil protestant, pač pa gaje pokopal za zidom pokopališča. Ko sta se po pogrebu dekan in Jakob nekega večera srečala na Mlaki, je Jakob pač pozdravil nasproti hodečega človeka: »Dober večer.« Dekan je odzdravil in takrat je Jakob spoznal, komu je zaželel dober večer. »Ne velja!« je zabrusil dekanu čez cesto, ko je spoznal svojo pomoto.51
Ta konflikt med Jakobom in dekanom lahko razen osebni zameri pripišemo tudi političnemu nasprotovanju. Jakob Oražem je bil namreč med glavnimi ustanovitelji ribniških sokolov in njihov zvesti pristaš, tako kot vsi njegovi sinovi, medtem ko je bil Skubic v katoliškem taboru in je podpiral orle ter vodil svojo hranilnico in posojilnico.
V Ribnici je poleg dekanove delovala tudi liberalna posojilnica. Pomagala je pri izgradnji dveh šol, zgradila je sokolski dom in stavbo za svojo dejavnost. Ribniški trgovci in veleposestniki so
bili v glavnem sokoli, politično torej v liberalnem taboru. Za ribniški trg so se včasih pošalili, da so hiše razdeljene glede na politično prepričanje njihovih lastnikov: desna stran trga so desničarji, leva pa levičarji. To se je govorilo verjetno zato, ker so na desni strani trga stali Slemenčeva gostilna, Sku-bičeva hranilnica in posojilnica, dvorana, kjer so vadili orli, cerkev in župnišče.
Domačini so tudi gostilne delili v liberalne in klerikalne. Na desni strani trga je bila, kot sem že omenila Slemenčeva gostilna, kamor so zahajali duhovniki, izrazito liberalna pa je bila na primer Pakiževa, katere se je prijelo ime »parlament«. Če se je pojavil kak važen sklep za Ribnico, so ljudje rekli: »Tako so sklenili v parlamentu.«52
Ta politična nasprotja so bila v 30-ih letih vedno bolj izrazita. Sokoli in orli so svojo »moč« manifestirali s svojimi telovadnimi nastopi na prostem, v paradah, kjer so strumno korakali v izbor-nih uniformah, fantovskih in dekliških. Za sokole so bile posebej značilne rdeče srajce. V Ribnici so orli nastopali na Farovških mlakah, sokoli pa so imeli svoje stalno mesto na Živinskem placu na Mlaki. Vendar je tako kot povsod drugod ta tekmovalnost spodbudila tudi različne načine zba-danja »nasprotnika«. Tako sokoli kot orli so imeli vsak svojo himno, ki so jo peli na svojih manifestacijah z največjim zanosom. Kaj hitro so se našli mojstri, ki so nekoliko spremenili rimo in s tem zbadali nasprotni tabor.
Orli so takole zbadali sokole: »Sokol vsak je bedak, Če ga pihneš, pade v znak! Sokoli so opice, Ki imajo rdeče jopice ...«53
Sokoli pa so jim vračali: »Dvignite, orli, Oslovska ušesa, Da vas svet'Peter Potegne v nebesa ... «54
50	Petelin, Miloš: Od kovačije do Tovarne telovadnega orodja JOR, diplomsko delo, Ljubljana 2003, str. 9.
51	Debeljak, Janez: Dekan Skubic med Ribničani, Ribniški zbornik, Ribnica 2000, str. 15.
52	Debeljak, Janez: Dekan Skubic med Ribničani, Ribniški zbornik, Ribnica 2000, str. 17.
53	Prav tam, str. 18.
54	Prav tam.
100
VSE ZA ZGODOVINO