Andrej Šavli
Pravljica o zmaju
Pod Slemenom leži zelena ravan. Od roba do roba hitijo čez ujo bele ceste. Kakor z nitmi so pripete z njimi vasice, ti so se umaknile z ravnine pod hrib in se plašno stiskajo pod vznožjem. Česa neki so se zhale? O, saj bi se rade udobno zleknile sredi ravnine. Več prostora bi bilo tara, sonce bi sijalo nanje od jutra do veČera. Ob ravni in široki cesti bi se zvrstile po-beljene hiše, pred rsako ograjen. vrt, na njem cvetliČna greda. Še Ijudi bi se polastilo praznično razpoloženje. Toda ravan je treba preorati v njive, da zraste krompir, oblice in nekaj koruzc za močnik. Ljudje se že lahko potiskajo po klancih in tudi s soncem morajo biti zadovolJDi. Saj sije kolikor morc.
Tako je bilo že od vsega početka. Vdano in minio so sprejemali ljudje vt, božjih rok sonce in dež, točo, sneg in slabo lctino, srečo in nesrečo, rojstvo in smrt. Kdaj pa kdaj, to se pravi na božič iu na veliko noč, so se najedli do sitega celo lielega kruha in mesa, drugace pa so živeli bolj v pomanjkanju kakor v izobilju. In ker so bili revui, so sanjali o bogastvu, zlatu in si,|aju: ker so bili umazani coklarji, k*i so morali vcasih še gnoj izpred Mše zuositi v košu, so sanjali o vitezih na čilih konjih; kcr so bile raztrgaae pesteme, so sanjale o kraljičnah in vilah; ker so bili od vsega sveta pozabljeni pa.stirji in kravarji, so sanjali o kraljevskib prestolih za gorami: ker so živeli ob oblicah, krompirju in močniku, so sanjaii o bogatih pojedmah in o dobrotah Indije Koromandije. Lažje jim je bilo tako. Tzmislili so si pravljice.
Izmislili so si tudi ono o straŠnem zmaju.
Nihče ga ni klical, nihče si ga ni želel, pa se ti privleče od nekod, se jiemamo zlekne v močvirje aJi pa se potegne v kakšno votJino iu pravi;
285
»Tako in tako! Nič dmgače! Vsako leto mi boste dajali sedem najlepših mladeaičev in sedem najlepŠih. mladcnk, sicer joj vam!«
Kaj hočejo ubogi ljudje? Vsako leto mu pripeljejo sedem najlepšili fantov in sedem najzaljših deklet, kajti zmaj ima sedem strašnih glav. Žalost in strah se uaselita po hišah. Matere jočejo za sinovi in liČeranii. Matere so nienda samo zato na svetu, da jocejo za svojimi sinovi in hČerarai. Kralji pozivajo na boj proti strašnemu zinaju. Pol kraljestva obetajo in še roko kraljevske hčere. Res si junaki opašejo ostre meče, zajahajo bistre konjiče in jezdijo nadenj. Toda zaman! Zmaj ne pozna milosti, ne šale.
Koncno se le najde junak, ki je kos krvoločni pošasti. Odseče ji vseh. sedem glav. V sedmi najde celo čudežen lek, ki obudi k življcnju vse zma-jeve žrtve.

TakŠna je pravljica o zmaju. Otroci jo poslušajo in vstajajo jim lasje. Oddaliaejo sef kadar je pripovedovalec končal. Deklicam se utrne skrita sotza, dečki bi se šli najraje poizkusit s pošastjo kakor junak iz pravljice. Nato se deklice potolažijo in deČki zavržejo misel na junastvo, češ:
»Saj je vse Ie pravljica! Saj to ni mogoče!«
Nekega dne pa še je zgodilo nekaj nemogocega. Ko so se ljudje zjutraj prebudili, si pomcli oci, vstali in pogledali po ravnini, jim je zastala kri po žilah. Sedem je bilo dolin, ki so vodile iz ravnine, in po vsaki je gledala strašna zmajeva giava. Bog vedi odkod sc je privlekla pošast, legla nekje za. goro in stegnila svoje vratove po vseh. sedmih dolinah.
»Ali je to mogoče? Ali niso le sanje? Morda le pravljica? Jutri vstanemo in bo vse kakor prej.«
Tako so stokali ljudje m se tolažili.
Tedaj je pošast izpregovorila:
»Gorje vam, Ijudje! Dahnil bom svojo strupeno sapo na vaša polja in posušila se bodo. Pomirali vam bodo otroci od gladu. Zato le brž potolažite mojo jezo in žejo! Vsako leto terjam od vas scdem najlcpsih mladeničev in sedem najlepših mladenk!«
Tako je govorila pošast. Ljudje so poslušali in se zgrozili:
>Za čigav greh nam je poslal Bog to kazen?«
286
Matere so pokleknile iii zajokale:           —
&Vse ti darao, Ie naše najdražje nam pustiU
In starci so rekli:
»Poglej, ukrivljeni so naši hrbti, uvele so naše dlani, usahnila naša moč! Komu naj izročimo zemljo in dom?«
Možje so zapahnili vrata z železnimi zapahi, matere so stisnile otroke v naročje.
»Ne damo jib!«
Zaman. Zmajeve oči so zagorele v strašni jezi, stmpena sapa se je za-kadila iz nosnic in zmajevi jeziki so sikali t polja.
Takrat je vstal izza mize najstarejši sin in rekel:
»Pa pojdem! Da le vi ostanete!«
Vstala je od mize najstarejša hči:
»Saj vidite, kako je...<
Žalost in jok sta se naselila po hiŠah, vaseh in polju.
Šli so proč in se niso vrnili. Šli so drugi, tretji... Prazni so ostali domovi. Le starci in otroci so ždeli v njib. Starce bodo nekega dne pokopali, otroci dorastejo in grodo na pot, ki jim je sojena.
Samo Še majhna iskrica upanja je ostala:
»Jutri se zbudimo, zamahnemo z roko in porečemo: ,Kaj vse se človeku ne sanja!1«
Tudi v meni je tlela ta iskrica. Nekega dne pa je ugasnila. Sanje se ne morejo razbliniti, ker so resnica, Zmaj, ki je legel za goro in terja od nas toliko žrtev, ni oni iz pravljice. Resničen je in grozen. Ime mu je: tujina.
Ta požira Ieto za letom nase najkrepkejše famte in najzaljša dekleia. Na vse strani, po vseh dolinah se razhajajo. Žene jih v svet beda, neplodnosi naših polj, strah pred strupeno sapo, ki ji je ime lakota.
Njih vrste se množijo. Ni jim konca. Tako je šla nekoč Tončka; njene kosti so strohnele ob Nilu. Tako je šel Jakob; zasulo ga je nekje ob Renu. I vanka je v Argentini. Celo Ivanc, ki je pasti-roval na Temljinali in nam prinesel otrokom ne-izcrpen zaklad pravljic s seboj, je utonil v ru-darskem revirju nekje v Franciji ali Belgiji. Celo on, ki natn je prvi pri-povedoval pravljico o strasnem zmaju.
Bog re, če danes Še misli nanjo?
Tako je usaknilo v meni upanje, da bo pri-vid iaginil. Ostalo pa mi je drugo:
>Kje je tu konec? Kje je junak, ki bo po-sekal vseh sedem zmaje-vih glav in nasel v sed-mi celo čudežen lck, ki nam povrne vse žrtvc? Tudi ou raora priti!«
Morda pa Ivauceva pravljica vendarle ne laže...«