Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje ucbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
Vil.
„Novicetr so s serčnim veseljem pozdravile cesarski ukaz od 20. julija L L, in kdo bi ga ne bil, komur je za srečno Avstrijo mar! Ce kri ni voda, tudi narod in jezik njegov nista smet. Ni treba, da bi v velikem poslopji družina družino žalila; vsi prebivavci lahko mimo žive v bra-tovski zvezi, ako se da vsakemu, kar je njegovo. To pravico je tudi nam SI oven co m dal cesarski ukaz od 20. julija, — pa komaj so svoje veselje razodeli nad besedo cesarjevo ali kakor Nemec pravi: ?5noch sind sie nicht zum Worte gekommen", so že zaceli nekteri dunajski in teržaški časniki kričati: „to je nič, to ne gre". Al to še ni dosti! Komaj so rodoljubi začeli — brez vsega ža-ljenja druzih jezikov — po domačih skušnjah poterjevati dobroto in potrebo cesarjevega ukaza, so nasprotniki tega važnega ukaza začeli svetu lagati, rekoč: „es scheint, als ob von gevvisser Seite der alte Nationalitatenstreit wieder angefacht werden soli; allein ich darf versichern, die ver-niinftigen Krainer verlangen nicht darnach". Tako se piše nekemu dunajskemu časniku iz Ljubljane!
Pravico imamo tedaj vprašati: kje je tista „gewisse Seite", o kteri dunajski časnik govori? Naš narod je slovenski narod in bo vesel, kadar bo iz kancelij dobival pisma v tistem jeziku, v kterem se mu povsod tudi božja beseda oznanuje. Med prostimi Slovenci tedaj nobenega narodnega prepira ni. Med drugimi, ki pišejo po naših domačih časnikih, ga — saj kar je nam znano — tudi ni bilo; „Novice" so o cesarskem ukazu od 20. julija že veliko pisale; naj nam kdo, če more, pokaže le eno verstico, ki kaj nepravičnega terja, ali ktera kak drug neslovenski narod ali jezik žali! Natisnite, laž njivi korespondenti, kar ?)Novicea pišejo, in svet bo sam sodil, kje je tista ^gewisse Seite"! Nihče drug ni, kot vi sami ste, kterim je cesarski ukaz tern v peti. Povejte nam vendar: zakaj ste tako^ hudobni, — kako da vas ni sram, da se tako lažete? Če vam cesarski ukaz ni prav, napadite tega! Ce se vam pa hlače tresejo to storiti, pustite nas pri miru! Nikar ne delajte pred svetom  zmešnjav,  kterih pri nas ni!
345
346
„Die verniinftigen Krainer verlangen durchaus nicht nach einera Nationalitatenstreite", — to je gotovo, Ijubeznjiv korespondent! zakaj „die verniinftigen Krainer wunschena, da ne v gimnazijskih šolah spolne cesarski ukaz. Al kakor se nam zdi, ljubljanski korespondent ne imenuje tistih, ki to želijo, ^verniinftig", ampak tiste, ki se cesarskemu ukazu zoperstavljajo. Po tem takem je tista „gewisse Seite" in pa „vemunftige Krainer" edina stranka.
Resnično besedo je govoril o tej zadevi v graškem nemškem časniku ^Telegraf" dopisnik A iz Marburga; prav naravno je pokazal, da „Nationalitatenstreita je edino le med inšpektorji in vodji slovenskih gimnazij in pa med cesarskim ukazom iskati — in nikjer drugod. Zato res željno čakamo, da bi bilo tega razpora kmali konec, in da bi se kmali resne priprave začele za izpeljavo cesarskega ukaza. „Ta ukaz — pravi „TeIegraP — je cesarjeva beseda in cesarjeva beseda je Slovencu vseskozi sveta; po tej besedi pa imajo Slovenci popolnoma pravico terjati, da slovenski jezik na njih gimnazijah postavno veljavo zadobi. Ta cesarski ukaz je za nenemške narode našega cesarstva avstrijanski 5?hathumajum", kterega so vsi radostni sprejeli. Ali se mu bo godilo kakor turškemu? Nadjamo se, da nikdar ne".
Rekli smo že, da prenapetega nihče ne terja, — rekli smo, da zapopademo, zakaj se berž ni izpeljal cesarski ukaz; al resne priprave se morajo že zdaj začeti, da se bo v kratkem spolnila cesarjeva beseda, ktere skerben varh mora biti vsak, komur je mar za blagor domovine in deržave.
Ni nam znano, da bi kdo domačih kaj druzega zahteval. Ki je tedaj )3NationaIitatenstreit?" Svesti smo si, da v Avstrii nismo še tako deleč zašli, da bi tistega, ki se veseli pravične postave in njeno spolnitev brez ovinkov terja, pitali z besedo „prepiravca"!
Iz častitljive roke smo prejeli te dni sledeči dopis:
„Gosp. Terdinov spis je ves prav iz našega serca vzet; vse kar je rekel, smo sami skusili. 10. t. m. sem bil na Gorenskem, pozneje na Dolenskem; povsod smo se pomenkovali od gospod Terdinovega spisa v ^Novicah"; vsakdo je terdil, da je od konca do kraja gola resnica, resnica — k nesreči naši! Martrali so nas moliti po nemško, latinsko in greško — in — in še hebrejsko v 10. šoli, in ko smo izučeni gospodje na deželo prišli, smo mogli malega katekizma iskati in se učiti; iskati kar nam je — čudna, čudna šola vzela. Bog daj, da bi pravica zmagala!"