Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Gradca 29. nov. Včeraj še le smo sopet začeli z Božjo pomočjo v tukajšnem bogoslovskem semenišču „vaje v slovenskih pobožnih ogovorih", ktere so naši predniki -osnovali leta 1849 pod vodstvom častitega kanonika gosp. dr. Bož. Robič-a, prof. cerkvene povestnice in prava. Vodil bo te vaje letos častiti gosp. doktorand Bož. Sinko, seme-niski adjunkt. Nadjati se smemo, da te vaje bodo verlo napredovale in gotovo dober sad rodile, ako le na naši strani ne bo merzke mlačnosti in vtragljivosti, ki se — k sam svoji sramoti moram spoznati — pri nekterih le prezlo razodeva. Premislimo le grajanje, ki ni bilo krivično: „Ne samo stari, temuč tudi mladi propovedniki (pridigarji) so se leta 1856 tako strašen metež slovniških in govorniških jarcov nastreljali, da se Bogme ! kolčikaj izobraženemu ker-sčeniku gruzi poslušati take nespretnosti!"   in gotovo bomo
389
spoznali, kako potrebne so nam takošne vaje. Toliko tistim gospodom, ki se teh vaj nikakor nočejo udeleževati, ako-ravno so jim potrebne kot ribi voda. — Slovenskih bogo-slovcev je letos skupaj 27. — Letos je na tukajšni gimnazii, kjer je, kakor veste , vsako leto tudi dosti slovenskih dijakov, izročen nauk slovenščine nekemu učencu tehnike. Žalostno, da vsako leto je drug učitelj in da se pri nas ne more tako deleč dognati, da bi bil tukaj kakor drugod stanoviten učitelj staro- in novoslovenščine. — V četertek 27. t. m. so naš svitli knez in škof Otokar Maria grof Atems kerstili in zajedno tudi birmali tiste tri zamurke , ktere je zmladletka gosp. Olivieri tukajšnim Uršulinarcam izročil. Kumovale so jim pri kerstu: grofinja Meranova, žl. gosp. Svarcelnova in žl. g. Romanova, pri birmi pa grofinje: Strasoldova, Atemsova, Ditrichsteinova. Kaj lepo so se obnašale deklice in na vse vprašanja svitlega kneza in škofa prav gladko v nemškem jeziku odgovarjale, kar živo pričuje, da imajo dobre glavice, ker so se v tako kratkem času že toliko naučile.
J. Tonekov.
v
Iz Gornjega grada na Staj. 28. listopada. — 9. dan t. m. bila je za Gornjigrad velika in vesela slovesnost, kajti novi zvonovi, kakoršnih ni v celem nekdanjem celjskem okrožji, so po gornjegradskem dolu zapeli. Saj se pa tudi spodobi toliki cerkvi kakor je gornjegradska, kteri glede na velikost in zidarsko umetnost menda v celi štajarski krono-vini ni para, da tudi lepe zvonove ima. Lansko jesen so za fajmoštra tu sem prišli prečastiti gosp. Jožef Flor-jančič in so spoznali potrebo naših zvonov, in farani njih so bili berž pripravljeni k napravi. In glejte! 7. t. m. že pripeljejo iz Ljubljane dva nova zvonova, kterih pervi je 31, drugi pa 19 centov tehtal, in ktera sta z ostalim starim, 10 centov težkim, prav lepo ubrana; četertega, ki bode 5 centov vagal in bo tudi nov, bodo pa še le h koncu t. m. dobili. Pač so hvale vredni častiti gosp. fajmoster. ki so, še le komaj eno leto v Gornjemgradu za fajmoštra, pa so že, razun drugih lepih reči, tri zvonove in med njimi dva tako velika, pripravili; lepše bi obletnice svoje pač ne mogli obhajati; kajti ravno to nedeljo so lansko jesen v Gornjemgradu kakor novopostavljeni fajmoster službo božjo pervi-krat opravljali; — hvale vredna sta tudi cerkvena oskerb-nika (cchmeštra} Matevž Presecnik in Janez Po d-k raj nik, ki sta si dosti stroškov, truda in potov prizadevala, kterih pervi je tudi brez vsega plačila večji zvon iz Ljubljane pripeljal;—hvale vredni so farani, kteri, kadar je za božjo čast kaj storiti treba, so enega duha, enih misel, enega serca, in kteri so o poli leta brez obotavljanja že nad polovico za zvonove zložili, drugo polovico pa bodo v dveh letih zvonarju doplačali, kakor so se ž njim pogodili; — hvale vreden je pa tudi zvonar, gospod Anton Samasa, ljubljanski, ki je s svojim umetnim delom sopet eno rožico v venec svoje zvonarske slave vpletel.
J. Šehel.
Iz Ljubljane. Za zasluženo delavnost ob koleri lanskega leta so presv. cesar po najvišjem sklepu od 7. p. m. podelili vitežtvo Franc-Jožefovega reda gosp. dr. Ludeviku žl. Nagy-u, c. k. deželnemu zdravilskemu svetovavcu, in pa c. k. deželnemu sodniškemu svetovavcu gosp. Janezu Brolih-u, bivšemu okrajnemu poglavarju v Radoljci, — zlati križ za zasluge gosp. Francu Križaj-u, okrajnemu zdravniku v Senožečah, — sreb erni križ s krono pa gosp. Janezu Ferjančič-u, županu na Slapem; ob enern so veleli, da naj se ravno zavolj tega vzroka c. k. dvornemu svetovavcu gosp. grofu Andreju Hohen-wart-u, c. k. okrajnemu poglavarju gosp. Jožef Der-bič-u in pa c. k. kresijskemu zdravniku gosp. dr. Karolu Vesel-u Njih cesarska zadovoljnost razodene. — Kakor je v letu 1844, ko so bili mesca septembra presv. cesar Ferdinand s presv. cesarico Marijo Ano v Ljubljani, gosp. dr. K. Uiepič pametnik (Denkbuch) na svetlo dal, tako misli tudi gosp. dr. Etbin K os ta v spomin osreči vne nazočosti presv. cesarja Franc-Jožefa in presv. cesarice
Elizabete enak dnevnik na svetlo dati, ki bo v 4 razdelkih obsegal: 1. popis vseh slovesnost ob nazo-čosti Nju Veličanstev v Ljubljani na poti na Laško in iz Laškega nazaj grede, — 2. zbirko vseh oklicov, pozivov itd. ta čas, — 3. zbirko vseh pesem, ki so o ti priliki na dan prišle, — 4. natančni popis postojnske jame kakoršna je dandanašnji; — sklepala se bo pa ta knižica s pridjanim imenikom naročnikov svojih, ker ne bo prišla na prodaj v bukvarnicah, ampak se bo število iz-tisov ravnalo le po oglasu naročnikov. Gosp. dr. Etbin Ko sta tedaj poživlja vse, ki ga morejo podpirati v tem delu, naj mu podajo, kar vejo v ti ali uni zadevi, — kar so sami lepega napravili ali natanko vidili, — kar so slišali Nju Veličanstev ob mnogih priložnostih govoriti itd. „Pametnik ta — sklepa gosp. doktor svoj poziv v „Laib. Zeit." — ima priča biti, kako se je krajnska dežela ob veselem tem prigodku skazala izverstna v sjajnosti svojih naprav, v domoljubji in serčni udanosti do svojega cesarja" — tedaj je treba tudi „združene moči44, slavno doveršiti to početje.
390
Odgovorni vrednik: Dr. Janez Bleiweis. — Natfakar in založnik: Joief Blaznik.