Grmec  Vojko:
Gospod Pavlek
I. Pot do trona
Ko grem mimo precej velike hiše premožnega kmeta, gostilničarja Pa-vleka, uglednega vaščana v predvoj-ni dobi, se mi nehote pred ocmi od-vijajo slike iz izrezkov življenja te-ga nekdaj med višjimi predvojnimi oblastniki tako priljubljenega pred-stavnika izrazitih kmetov-kulakov v majhni južnoslovenjgoriški vasi.
Vsa njegova preteklost je podoba človeka z dobro naučeno in spretno izvedeno politikarsko protiljudsko vlogo sredi preproste, zapeljane kmečke množice, ki je gledala v njem edino oblastveno osebnost v vasi. Kolika podobnost med gospo-dom Pavlekom in Cankarjevim Kan-torjem.
V času »presrečnega kraljevanja« gospoda Pavleka so njegove spretne roke znale tako zahrbtno in hudobno posegati v gospodarsko življenje vsa-kega poedinega vaščana, bilo to vi-ničarja ali katerega koli siromaš-nejšega kmeta.
Z vso svojo priliznenostjo in pre-vidnostjo ter s skritim samoljubjem se je v predvojnih letih pri volitvah narodnih poslancev  dokopal  do  na-
mestništva poslanca gospoda Mestni-ka, izrazitega predstavnika liberalne struje. Še preden je zlezel na ta po-ložaj,  ki  je   v   časih protiljudskega! režima veljal za visok oblastni stol-
ček, je osebnost gospoda Pavleka že igrala vlogo občinskega župana, predsednika Kmečke posojilnice ter vlogo nekega odločilnega funkcionar-ja v prostovoljni gasilski četi. Ne bilo bi prav trditi, da je vse te funk-cije opravljal sam, saj bi tega tudl ne zmogel. V začetku svojega udej-stvovanja na protiljudskih oblastnih položajih še ni bila njegova za-hrbtna, častihlepna in izkoriščeval-ska zmogljivost do popolnosti razvi-ta. Tako je bil prisiljens, iskati si pomoči med svojimi ožjimi sotrud-niki. »Kdor išce, tudi najde«, je tri-umfiral gospod Pavlek, ko je posta-vil Sevrovega za svojega tajnika v posojilnici. Sever, še kot nedoraščen deček, je bil vzgojen v strogem krščanskem duhu in je pozneje kot mladenič pripadal stranki klera. Za-kaj si je gospod Pavlek prizadeval, da bi ga priključil ali pa" vsaj prido-bil za liberalno stranko? Vse to je
Pavlek skrival v svoji glavi. Koncem koncev tudi to vprašanje ni ostalo brez odgovora. Odgovor je bil ja-sen:
Tendenca gospoda Pavleka je slo-nela na razbijanju klerikalne struje, toda ne v korist enotnosti ljudstva,
še manj pa v korist odprave strank, temveč v korist jačanja liberalne { stranke, kar bi pomenilo poveličeva-ti samega sebe ter se obdržati na položaju v oblasti. še več: Pavlek položaju, na oblasti. Še več: Pavlek sti in pogoje, da bi mu ponudili stol-ček z višjimi nogami.
Vsekakor je delo gospoda Pavle-ka naletelo na odpor, in sicer pred-vsem od strani glavnega nosilca kle-rikalne miselnosti v vasi, gospoda župnika Starnika. Prižnica in spo-vednica sta bili edini mesti, kjer je lahko gospod župnik obiral svojega strankarskega nasprotnika. Ni ga hotel ljudem prikazati kot goljufa, sebičneža in protiljudskega funkcio-narja, temveč mu je pripisoval brez-brižnost, ga imenoval za nekristja-na ter pridigal 0 liberalni stranki kot skupini ljudi brez vere v Boga in Kristusa. Ljudje sami niso vede-li, ali naj bi verjeli gospodu župniku ali gospodu namestniku poslanca. »Če verjamemo gospodu župniku, se zamerirao gospodu Pavleku in če po-veličujemo gospoda Pavleka, našega namestnika poslanca, bomo pri Bogu j nepriljubljeni«, so dejali nevedni } vaščani, katerim je vse to strankar-sko nasprotje bilo popjlnoma n jasno. Le nekateri, katerih miselnost je bi-la naprednej&a, so tolmačili ljudem, da je cilj obeh strank popolnoma isti: zavajanje ljudstva. Če jih prvi
pridobi, jih drugi izgubi! Vsaka od teh strank želi doseči popolno oblast zase. Ker je pa to tendenca obeh, je nedvomno posledica tega, da se ta dva predstavnika različnih strank bojujeta med seboj. 2al, pa ti lju-dje z napredno miselnostjo, kot so učitelj Sodič, kmetje Vogal, Krajnik in Stramko ter krojač Lehič, niso naleteli na razumevanje pri' vašča-nih, ker je bilo, kljub različnim po-izkusom in načinom tolmačenja, tež-ko iztrgati ljudi izpod vplivov pred-stavnikov obeh strank. Eni so iz po-božnosti in.vdanosti Bogu spoštovali gospoda župnika Starnika in nase-dali njegovim zvijačam, drugi pa za-radi gospodarske odvisnosti od go-spoda Pavleka verjeli presladkim be-sedam liberalcev.
Tako sta si oba protiljudska po-litika postala smrtna sovražnika. *
Fašisti so okupirali Jugoslavijo.
Kakor vse vasi, mesta in kraji v Sloveniji, je tudi ta slovenjgoriška vas občutila okupatorjev zyerinski teror in preganjanje poštenih Sloven-cev. Učitelj Sodič se je takoj po oku-paciji priključil narodno-osvobodil-nemu gibanju, Vogala in njegovo družtno so Nemci odpeljali v tabo-rišče, Krajnika in Stramka pa ustre-lili kot talca. Gospoda župnika Star-nika so izselili na Hrvažko.
Vaščani so bili vznemirjeni in pre-plašeni.
Edino le gospod Pavlek je dobro izvozil iz tega blata. S svojo hinav-ščino se je znal prikupiti Nemcem, se jim vdinjal in prilizoval. Krajevni funkcionarji nacistične stranke so ga povelicevali kot starega avstro-ogrskega bojevnika ter premožnega in.uglednega vaščana.
»Kako dobri in pošteni so Nemci! Poznam jih iz prve svetovne vojne.« Tako je Pavlek hvalil Nemce, ni pa odprl oči in pomislil na to, da ga je rodila slovenska mati in da je oku-patorjeva roka preganjala in strelja-la ljudi, ki so branili čast sloven-skega človeka. Preganjanje in stre-ljanje Slovencev ni motilo gospoda Pavleka, saj je bil prepričan, da se v Nemclh ni zmotil.
Ni bilo dolgo in po vasi se je raz-nesla vest, da je gospod Pavlek za-sedel mesto prvega nemškega žu-pana.
Vso njegovo družino je zajela ne-popisna radost ob velikem prazniku, ki ga je doživela v novo začetem življenju. V Pavlekovi gostilni je za-tiktakala nova ura, ura srečnih in le-pih časov. Oba svoja sinova je po slal v nemško gimnazijo, odkoder bi se naj vrnila z lepo nemščino, ki jo je Pavlek tako ljubil in  oboževal.
(Nadaljevanje  sledi)
Uiejuje uredniški odboi — Odgovomi  urednik:  Rebernak Franjo — NasJov urediiištva: NAŽE DELO Ptuj — Tiei Mariborske tiskame