Jože Dular
Škorci in grozdje.
Trgaieo se bliža in sonce še greje vinograde stare, kjer grozdje zori. Zapazi ga škorec, se malo posmeje pa hitro k toDarišem svojim zleti.
Tam praoi, da videl je grozdje debelo, ki bodo ga lahko še dolgo zobali. To bode med njimi spet enkrat veselo, do jagode zadnje ga bodo obrali.
Pa kmet jih opazi, kako žorgolijo, za glavo se prime, se spomni nečesa in hitro prioleče na dan ropotijo: raztrgane cunje in kurja peresa.
Na sredi uinograda nese strašilo, na kole visoke zdaj perje obesi, da bode se d zraku vse skupaj vrtelo, ko veter jesenski bo vel med dreoesi.
Ko videli škorci so črno postavo, v strahu in grozi so osi onemeli. — Pustili so grozdje, ortooe, dobravo in v kraje neznane čez morje zleteli.
26
«