264
Pesem o suši leta 1834. *)
Oh Oča nebeški, ki v meglah sediš, Zakaj nas tak malokdar z dežem škropiš?
Glej! zemlja že globoko zeha,
In trava zažgana se pleha.
v
Živina se goni navadno na dol, Pa nem're se pasti, in gleda okol;
Pastirič ne poje, ne krika —
Se žali krez lačnega bika.
Kde inda predolga se  versta  kosi, Po sklenjenem dela gibančnjak časti,
Tam letos kmet drugih ne prosi,
Sam svojo otavo si znosi.
Oh kaj 'mo začeli živinca s teboj ?
Za nas bo še dobro, pa tebi bo joj! Mi bomo te mogli zaklati, — Drugač nam nemreš obstati.
Na vodi se letos nam sila godi, Pa zato se žeja nam z vincom gasi — S prežlahnim. požegnanim vincom, Oj dobro še ide Slovencom!
V nedelo večer sem šel z verha domo Krez eno bervicko, krez eno vodo 5
Pa vino mi moč je prevzelo —
Zapičim se v blato debelo.
Zdaj žena za starega norca   me 'ma, Ki vinu nobene več redi ne zna:
Pa kakor me krega in kolne —
v
Se ona se v blato zasune.
„Zdaj žlabrava baba namazi si kljun!" „„Oj ljubi tovaršek, pomagaj mi vun!tta
A zlata, požegnana sraga,
Kak ona človeka premaga!
*) Kdo je to pesem sostavil. nev em prav;  to pa vem, da Slovenci jo radi pojo, ker je tudi napev gladek in niičen._________Pis.