428 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 51 » 1997 » 3 (108) 
Ob koncu bi radi pohvalili še Mohorjevo založbo za resnično solidno realiziran projekt objave 
monografije Škabrijel, ob siceršnjih knjigah Blaukreuz (prevod prve Klavorine monografije) in Koraki skozi 
meglo oziroma Schritte im Nebel (prav tako spisal Vasja Klavora). Upati je, da bo založba tudi najnovejšo 
monografijo s Soške fronte izdala v nemščini, kar bo še po tej poti poneslo Klavorino pričevanje o 
škabrijelski kalvariji v širni svet. 
D a v o r i n V u g a 
Z s i g a T i b o r , Muravidéktôl Trianonig. Lendava : Magyar Nemzetiségi Mûvelôdési Intézet = 
Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 1996. 209 strani. 
Knjiga Tiborja Zsige Od Murske krajine (Prekmurja?) do Trianona je bila izdana v slovenski Lendavi, 
katere ime pogrešamo na naslovnici, od Zavoda za kulturo madžarske narodnosti (na drugi strani: »...ob 
1100-letnici madžarskega zavzetja domovine«), za izdajo je odgovoren ravnatelj Laszló Göncz. Izdajo je 
gmotno podprlo Madžarsko ministrstvo za kulturo in pouk. Tiskano je bilo v Pécsu (Pečuh). 
Knjiga je bila predstavljena v Sombotelu spomladi 1997, o čemer je prva poročala Marija Kozar-
Mukič, etnologinja-kustodinja v muzeju Savaria v Sombotelu v štirinajstdnevniku Porabje 24.4.1997 in 
zavrnila nekatere avtorjeve anahronistične trditve o Slovencih in slovenščini ter pokazala na raznarodovalni 
vpliv knjige v Porabju. Na to sem se odzval podpisani v mesecu maju v več slovenskih tednikih (dnevnik 
Delo članka ni hotel objaviti - brez pojasnila - zato so ga objavili z zamudo Književni listi 29.5.1997). 
Članek sem naslovil: Obtožujem! Napad na slovenstvo Prekmurja!« - da bi zbudil zanimanje za nemogoče 
trditve madžarskega avtorja. Odzval seje v istih listih zastopnik »lendavske založbe, češ da slovenstva nihče 
ne napada in oglasil se je odbor izdajatelja z isto trditvijo ter s podtikanji. Tudi lendavski madžarski tednik 
se je odzval s pikrim smešenjem. Podpisani sem v soboškem tedniku Vestnik od 31.7.1997 (št. 31) do 
18.9.1997 (št. 38) v osmih nadaljevanjih nadrobno s kritičnimi pripombami prikazal vsebino knjige. Sledili 
so še nekateri članki v istem tedniku, ki so nadrobno prikazali lažne trditve knjige o dr. M. Slaviču, Ivanu 
Jeriču in Mihaelu Kuharju. 
Polemika se še nadaljuje, saj sem podpisani objavil v sombotelskem dnevniku Vas Népe 23. 
decembra 1997 odgovor na članek v istem dnevniku 28. junija 1997. 
Zakaj je obravnavano delo anahronistično, čeprav ima znanstveni videz? Ker avtor ne zna slovenščine 
in zato nepravilno uporablja le del slovenske literature o predmetu in jo docela napak citira; ker uporablja 
madžarske sodnijske in politične vire iz časa madžarske zasedbe Prekmurja 1941-1945, kajpada docela 
nekritično in z neresničnimi podatki. Ker avtor ne pozna Slovencev, ne njihove zgodovine, saj jih kar 
povprek imenuje »Vende« katerih jezik, da se bistveno razlikuje od prekmurščine. Itn. Itn. Nekritičen je tudi 
ves način obravnavanja boja za pripadnost Prekmurja državi SHS in dela razmejitvene komisije. To bomo 
skušali na kratko prikazati v naslednjem. 
Nejasen je že naslov knjige: Muravidék pomeni kdaj Prekmurje, pa tudi Pomurje, Mursko pokrajino. 
Tudi pomen formulacije naslova ni jasen -jasno je le eno, da sodi knjiga med množico del, ki v madžarščini 
dokazujejo, zlasti zdaj ob obletnici trianonskega miru, krivičnost te mirovne pogodbe za Madžare. 
Na slovenski strani je o tem predmetu največ pisal Matija Slavic, izvedenec za Prekmurje v 
jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Toda avtor pozna njegova glavna spisa o tem le brez 
naslova, v slabem prevodu v madžarščino, nastalem med okupacijo ter ju stalno citira takole (v prevodu): 
Arhiv Železne županije... Szombathely. Kleklovi spisi, članek Matije Slaviča Slovenska Krajna (naslov 
zbornika, v katerem sta razpravi objavljeni, je: Slovenska krajina) ... prevod« - v nadaljevanju navaja le 
»Slavičev članek«. Gre pa za razpravi: Narodnost in osvoboditev Prekmurcev (Slovenska krajina, Beltinci 
1935, 46-82) in Prekmurske meje v diplomaciji (pravtam, str. 83-107). Torej to nista skromna članka, 
marveč obsežni razpravi. 
Avtor navaja v kratkem zapisu pod črto o Slaviču kot njegovo glavno delo: Sprememba oblasti v 
Mariboru (brez drugih navedb, nikjer ga ne uporablja in ne navaja) - ki pa ga ni. To je napačen prevod spisa: 
Prevrat v mariborski oblasti v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928 (Ljubljana, 1928, str. 215-269). Ne 
pozna pa tudi drugih Slavičevih spisov o tem predmetu. Tudi madžarska strokovna kritika, kolikor smo jo 
doslej dobili, mu očita, da ne uporablja tudi slovenskih virov (literature). Druga avtorjeva metodična napaka 
je, da nekritično uporablja madžarsko propagandno literaturo, predvsem pisanje Aleksandra Mikole, ki pa je 
bil madžarski izvedenec za mirovno konferenco in pravtako nepoučen o Sloveniji in Slovencih kot Zsiga. 
Tako slednji za Mikolo ponavlja, da med Prekmurjem in ostalimi Slovenci ni bilo pred 1918-19 nobenih 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 3 (108) 4 2 9 
V 
gospodarskih in kulturnih stikov; da se prekmurščina razlikuje od »kranjske« slovenščine. Vse take trditve so 
bile tedaj že ovržene v Slavičevih spisih, še temeljiteje pa v zadnjih desetletjih. 
Metodično in vsebinsko vprašanje je tudi obravnavanje Medmurja (hrv. Medjumurje) v isti knjigi, 
ponekod v istih poglavjih. Avtor nekajkrat celo zamenjava madžarski imeni za obe pokrajini. Tudi njegovi 
podatki o dogajanju v Medmurju v letih 1918-1919 niso zanesljivi, kar sem dokazal drugod. 
Avtor, ki se s svojimi založniki tako zavzema za pripadnost Prekmurja Madžarski, še danes ne pozna 
temeljnih dogajanj v prekmurski zgodovini. Tako mu niso jasni (ali jih zakriva) pojmi o Slovencih in 
slovenščini. O Slovencih kot narodu sploh ne govori, marveč jih imenuje kar »Vende«, takole: »Vendska 
ljudstva, ki sodijo v skupino južnoslovanskih ljudstev, so živela do konca prve svetovne vojske, do razpada 
avstroogrske monarhije, v deželah pod avstrijsko oblastjo, Štajerski, Kranjski, Goriški, Istri in v 
jugozahodnih županijah Vas, Zala« - to vse najdemo v Meyerjevem Conversations-Lexikonu iz preteklega 
stoletja!... 
Prekmurske Slovence poveže z ostalimi Slovenci s stavkom: »Vendi na Ogrskem so tiho živeli v 
jugozahodni polovici države, skoraj ločeno od svojih štajerskih bratov, živečih na avstrijskem ozemlju.« Brez 
vsake dokumentacije zapiše dalje: »Na tem ozemlju živeče prebivalstvo se je imenovalo 'vend' (kdaj, v 
katerem jeziku?!) in v XX. stoletju tudi 'Slovenec' (szlovén)«. Brez natančnejše časovne določitve nadaljuje, 
da so jih sosedni Madžari imenovali »tôt« (kot splošno Slovane, posebno pa Slovake, V. N.) in »bömhecze« 
(slov. bornée, bojnéc, iz bogme, V. N.). Niti z besedo ne označi njihovega razmerja do slovenskega naroda in 
na začetku oznake njihovega »kulturnega razvoja« zapiše dvoumen stavek: »Njegov (Prekmurja, V. N.) jezik, 
čeprav kaže mnogo sorodnosti z jezikom sosednih Slovencev, Hrvatov (!), se vendar v bistvenih vprašanjih 
(?) razlikuje od njega, kar je razumljivo povzročalo težave« (kdaj? V. N.). 
Popolno nepoznavanje prekmurske zgodovine, kulture in literature predstavljata trditvi, da so njihovi 
duhovniki morali prevajati »hrvaške in madžarske cerkvene knjige«, kar ni res in ko niti z besedo ne označi 
evangeličanskega slovstvenega dela od 1715 do konca 18. stoletja. Prav tako ničesar ne ve - razen nekaj 
zmedenega - o katoliškem pisatelju Miklošu Kuzmiču, v vsem 19. stoletju pa ne pozna nikogar razen Janoša 
Kardoša. Kar je pri avtorju v tem poglavju najbolj pozitivno, je omemba »nekaj sto Mohorjanov« (kdaj?) in 
njih knjig, »ki so vendar vplivale na prebujanje zavesti pripadnosti k južnoslovanskim ljudstvom«. V tej zvezi 
začenja imenovati - povečini z zamenjanimi osebnimi, krstnimi imeni - kot nekake zarotnike - štiri 
duhovnike, ki jih ponovno imenuje kot nosilce nekega nedoločnega »slovanskega čutenja«, katerega začetnik 
mu je bil Franc Ivanocy, pozneje pa glavni zastopnik Jožef Klekl st. Očitno je, da je avtor zajemal vedenje o 
narodnostnem stanju in gibanju med Slovenci na Ogrskem iz dokaj slabo obveščene druge roke - zopet iz 
pisarij med zasedbo - kar dokazujejo nejasne fraze o »panslavizmu«, pri čemer ne razlikuje med slovenskim 
in slovanskim. Težko si mislimo nekaj stvarnega ob njegovih stavkih o Kleklu: »Samostojno prizadevanje 
slovanskih nazorov je sprejel, bil njegov razširjevalec« in: »Njegovi cerkveni nadrejeni so večkrat ugovarjali 
njegovi aktivni udeležbi v vseslovanskem gibanju, zato je 1. 1910 odšel v pokoj, sklicujoč se na zdravstvene 
vzroke« - kar nikakor ni res. 
Prav tako je neresnična Kleklova udeležba pri »nemirih« v Beltincih v novembru 1918, ko so ljudje 
ropali judovske trgovine in grad grofov Zichyjev. Prav tako je obrekovanje, povzeto po obtožnici 
okupatorskega sodišča v Györu iz 1941 proti J. Kleklu in tovarišem, da sta v Beltincih »ropala« dijaka Ivan 
Jerič, ki se je dan prej vrnil s soške fronte, in Mihael Kuhar iz Bratonec, brat zapisovalca ljudskega izročila 
Števana (str. 66). Oba sta v resnici mirila ljudi in jih odvračala od nasilja, Zsiga pa trdi, da sta pred 
madžarsko oblastjo pobegnila v Ljutomer, kjer sta se pridružila prekmurskim legionarjem. Potomci in 
sorodniki obeh obdolženih so od založništva knjige zahtevali preklic v lendavskem madžarskem časniku, kar 
se pa ni zgodilo. 
Naj tu omenimo, da avtor knjige večino priimkov piše v napačni obliki, kar smo navedli v Vestniku. 
Značilno za avtorja je, da uporablja kričeče naslove poglavij, ki naj bi iz majhnih dogodkov naredili 
velike, npr. »Soboška bitka«, kar je že sam označil z narekovajem, v katerem je Jurišičev samovoljni pohod 
prikazal kot uradno »okupacijo« nove jugoslovanske države, čeprav sta Godina in Slavic vso zgodbo - tudi 
tisti del, ki ga Zsiga zamolči - natanko opisala. Tak naslov je tudi Lendavska »bitka«, kjer je avtor tudi 
uporabil narekovaj (in dodal celo karto!), za šeststranski opis vdora madžarske mejne straže v novembru 
1919 na jugoslovansko ozemlje, da lahko opiše zaprtje lendavskih »talcev« in ministrsko sejo v Budimpešti. 
Zelo tendenčno je prikazano pod naslovom »Po zasedbi« - namreč Prekmurja 12. in 13. avgusta 1919 
z dovoljenjem Najvišjega sveta mirovne konference. Še bolj tendenčno je poglavje »V imenu Prekmurcev, 
toda brez njih«, v katerem obravnava dogodke v začetku leta 1919, ko so Madžari ponujali Prekmurju 
avtonomijo. Enako zveni naslov: »V znamenju pravičnosti ali oblasti?« - o delu razmejitvene komisije in o 
borbi ogrske delegacije za sleherno vas, v kateri je bilo kaj Madžarov. Ker so zastopniki velesil odločili v 
prid naše države, »niso imeli glavnega pomena vidiki pravičnosti, marveč trenutne koristi oblasti« (str. 137). 
430 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 3 (10 
Bilo bi pa v redu, ko bi Francozi za devetdeset let vzeli v najem madžarske železnice in se odločili v korist 
Ogrske, kar nam avtor ponovno razkriva in obžaluje, da se to ni zgodilo. 
V poglavju Trianonska mirovna pogodba (str. 100-106) se Zsiga na široko razpiše o delu 
madžarskega izvedenca za Prekmurje, srednješolskega profesorja matematike in fizike Sândorja Mikole; 
najprej v dveh prilogah odgovora ogrske vlade mirovni konferenci 12. februarja 1920 na njeno zahtevo 
mirovnih pogojev, ki naj bi jih ogrska vlada sprejela. Pri tem docela izmišljeno imenuje Slavičevo francosko 
brošuro Quelques remarques... v madžarščini: A vend kérdéw (=Vendsko vprašanje) - o vsebini Mikolovih 
brošur, ki jih je sopodpisal peštanski slavist Jânos Melich, piše Slavic v razpravi Prekmurske meje v 
diplomaciji. Tu naj omenimo 1928 izdano (kar na njej ni označeno) Mikolovo knjižico A vendség multja es 
jelene (Preteklost in sedanjost vendstva), ki jo je podpisani ocenil že 1932 v ČZN in v kateri menda ni niti 
enega veljavnega, nespornega stavka. Pisana je v istem iredentističnem, propagandnem slogu kot brošuri za 
mirovno konferenco, z namenom prikazati, da ogrski - prekmurski Slovenci niso imeli nobenih stikov z 
ostalimi Slovenci, od katerih se razlikujejo tudi po jeziku, itn. Avtor se na to knjižico vidno opira, le da 
docela prezre njene edino vzdržljive trditve o delovanju evangeličanskih pisateljev. 
Bile bi zabavne take trditve, ko ne bi širile neverjetnih neresnic v propagandne namene; da je bila v 
šolah Prekmurja po 12. avgustu 1919 (v resnici šele čez leto) »glavna sprememba pouk slovenskega jezika 
namesto prekmurščine (vend). S tem se je začelo pretapljanje prekmurskega (vend) prebivalstva v 
slovensko...« (str. 90). 
Take nejasne misli in trditve so se širile tudi med zasedbo 1941-1945 in madžarski zgodovinarji jih 
bodo prepisovali, lendavski Ogri pa bodo protestirali, da knjiga nikakor ne pospešuje asimilacije porabskih 
Slovencev. Kot učenec ljudske šole v Bogojini v letih od 1915 do 1919 vem, da smo se slovensko učili le 
verouk (pa četudi le v prekmurskem narečju, ki smo ga dosledno imenovali slovenščina), ves ostali pouk pa 
je potekal - kot tudi na drugih prekmurskih šolah - zgolj v madžarščini. Kako je bilo v prejšnjih stoletjih, 
nas pouči Horvat-Kokoljeva knjiga Prekmursko šolstvo (1977), kjer zvemo, da se je sredi 19. stol. začela 
odstranjevati prekmurščina iz osnovnih šol, kolikor je je bilo in so jo nadomestili z madžarščino, s čimer se 
je zares začelo »pretapljanje prekmurskega prebivalstva« v - madžarsko, česar nočejo razumeti (če jim je to 
znano) izdajatelji in urednik te knjige v Lendavi 1996 v Republiki Sloveniji in kar tudi za nekatere slovenske 
politike »ni vprašanje«, kot nam isti Ogri v svojem tisku trdijo. 
Kako se igračkajo doktorji znanosti tudi v Lendavi, ki so menda prebirali rokopis te knjige, dokazuje 
še en kuriozum: Ivan Hribar, »namestnik osrednje vlade«, je postal Andrej in na nedoumljiv način »pozneje 
vodja lendavske politične uprave« (str. 128). 
Zakaj je bila obravnavana knjiga napisana danes? Nepoznavalci zgodovine v lendavskem Zavodu za 
kulturo madžarske narodnosti in njegov založniški odbor v svoji onemoglosti očitajo ocenjevalcem 
obravnavane knjige, da »si prizadevajo na zavajajoč način očrniti pomurske Madžare, njihove organizacije in 
institucije... Knjigo lahko razumejo tako le tisti, ki zaradi kakršnegakoli razloga ne morejo sprejeti 
zgodovinskega dejstva in so si zadali za cilj ustvarjanje konfliktnega vzdušja. Tovrstne članke obsojamo tudi 
zaradi tega, ker si prizadevajo 'informirati' tak krog bralcev - in s tem vplivati na oblikovanje javnega 
mnenja -, ki madžarskega jezika ne razume, zato si ustvarijo odnos do publikacije, posredno pa tudi do 
pomurskih Madžarov le na podlagi tega, kar preberejo v člankih in izjavah. 'Nesporazumi' takšnega 
značaja bi morali biti predmet razprav zgodovinarjev in jih ne bi smeli uporabljati za zavajanje javnosti...« 
(Književni listi - Delo, št. 34, 12.6.1997 in v vseh drugih listih, kjer je bil objavljen moj članek o knjigi). 
Kulturniki iz Lendave ne berejo menda ne naših ne madžarskih listov, da bi našli v njih ocene 
vsakršnih, tudi zgodovinskih knjig, zato ukazujejo, kdo in kje jih sme ocenjevati. Učenčki madžarskih šol 
smejo brati o prekmurščini, da se bistveno razlikuje od slovenščine in vse druge nemogoče trditve, mi pa ne 
smemo biti prizadeti, če s tem ne soglašamo, če obrekuje avtor našega rajnega očeta, strica, prijatelja. 
In zakaj je bila knjiga še napisana zdaj? V treh jezikih objavlja na koncu za kazalom dva odstavka o 
njeni vsebini, katerih zadnji se glasi: »Avtor knjige dr. Tibor Zsiga prikazuje na osnovi verodostojnih 
dokumentov pripravljenost večine prebivalcev bojevati se po določitvi novih meja za pravico do 
samoodločbe, pa čeprav z orožjem.« Za vse to naj bi bili tudi Slovenci po besedah zastopnika založništva -
hvaležni avtorju... 
V i l k o N o v a k