PETJE IN DRŽAVA Razmerje petja do države je isto kot do človeka, samo da se v razmerju do države ta pomen zelo stopnjuje, ker je to razmerje petja do posameznih ljudi večkrat prav ohlapno, do države pa vedno enako, kvečjemu se tu pa tam še poveča. Pesem spremlja človeka od zibeli do groba pri vseh važnejših trenot-kih. S pesmijo si človek teši 'bol, v pesmi toži, s pesmijo se raduje, oznanja svoje radostno čuvstvovanje svoji okolici in daje duška polnemu srcu; s pesmijo se navdušuje za vzvišene- polete in, če drugega ne more, v radosti zavriska. Česar ne more izreči noben jezik, česar ne morejo opisati nobene besede, to pove pesem, ker imajo čuvstva svoj izvor in sedež v srcu, srce pa govori predvsem s pesmijo. Kakor človek v svojem življenju, prav tako ima država v svojem času trenutke, ki jih praznuje s pesmijo in poveličuje z godbo; narodni prazniki, dnevi veselja, radostnih spominov ne minejo nikdar brez slovesnega praznovanja, ki je vselej združeno z godbo in pesmijo. Spomine na velike zgodovinske dogodke praznujemo isMako s slovesnostmi, ki jih večamo in lepšamo s pesmijo. Država se zagrne v žalno tančico, nje lice se zmrači, bolest jo prešine do zadnje vasi — žalni dan, spomin padlim žrtvam praznuje sleherno srce, vsa država. Turobno-votlo poje boben, tožno se razlegajo žalostinke, mehko-žalostno ihte žalni spevi. Domovina je v nevarnosti, bojni rog zapoje in kliče junake na hrambo svetih pravic. Po širokih cestah, po širnih planjavah se zbirajo navdušeni sinovi. Na njih licu ni bojazni, srce jim je navdušeno, krepke budnice jim vro iz prsi in podžigajo šibkejšim tovarišem pogum. Pesem je ono sredstvo, ki elektrizira mišice in kite slehernemu brambovcu, da vse pozabi in vidi pred seboj samo koristi domovine. Pa kaj bi še dalje naštevali. Jasno je: pesem je v življenju države izredno važno sredstvo, pesem spremlja državo prav tako v vseh važnejši'] trenutkih kot človeka. Zato mora biti državi do tega, kaj nje ljudstvo poje, kako poje in ali sploh poje. Gojitvi petja in širjenju pevske umetnosti bi morala posvečati država svojo najvišjo skrb. Temu načelu pa popolnoma nasprotujejo sedanje razmere. V učnih načrtih je odkazano petju skoro prav zadnje mesto daleč tam za telovadbo in menda celo za ročnimi deli in drugimi »veštinami«. Nam pevcem to gotovo ni vseeno, kakšno mesto prisoja državna uprava naši umetnosti in kako mislijo o tej najlepši in naj iskrenejši, hkrati najširji ljudski umetnosti odločivni faktorji. 0 izrednem blažilnem, vzgojnem vplivu petja na človeško dušo, posebno pa še na njegovoi srce bi bilo škoda izgubljati besede. To vedo že tički na vejici. Kdor torej prizna potrebo srčne vzgoje, tisti mora ceniti predvsem pevsko umetnost, jo podpirati in jej, kjerkoli mogoče, iti na roko. Državi mora biti veliko do tega in v prvi vrsti do tega, da pospe- — 26 — šuje to stran duševne vzgoje. Če kdaj prej v stoletjih, je to sedaj po teh letih človeške posurovelosti še posebno nujno. Če vidijo državniki rešitelje domovine samo v krepkih mišicah naših telovadcev in športnikov, je to zmota, kajti prenapeto kultiviranje telesa in samo telesa ubija v človeku vsak višji polet, vsi ideali pri tem zatemne, torej tudi ono živo jodoljubje, ona iskrena ljubezen do vzvišenosti žrtev za domovino. Človek, ki mu manjka srčne vzgoje, ni in ne more biti moralno tako trden, da bi žrtvoval svojega boga — telesne spretnosti — abstraktnemu pojmu, kar je slednjič ljubezen do doma. S tem nočemo odrekati niti malo te moralne moči našim sedanjim telovadcem. Toda do zgornjega sklepa nas pripelje dosledno izpeljano oboževanje telesne nege. Kolikor je duša nad telesom vzvišena, za toliko je petje nad vsako telesno spretnostjo. One, ki so za petje gluhi, a ki jim je vse telovadba in šport — kot priprava za brambo domovine, one bi samo rad vprašal: Ali ste še kdaj doživeli, da se je pojoča armada umaknila? Ali je mogoče navdušenje brez veselega vriskanja, brez petja in ali je zmaga brez navdušenih borcev mogoča? Mišice, naj so še tako spretne in še tako debele, močne, ne pomenijo nič, če jih ne užiga sveto navdušenje, ki ima svoje središče v srcu in to žarišče razpihati, razvneti more in hoče samo pesem. Pojoča armada pozna samo eno pot: vedno neomahljivo navzgor in naprej. In če je temu tako, ali ni potem dolžna skrbeti država za to, da njeni državljani goje to lepo prevažno umetnost. Ali ni potemtakem sramota, ki se jih rodi malo enakih v vsakem stoletju, da je odkazano v šolah petju zadnje mesto? Stari rodovi Grki, Rimljani in drugi so pesem drugače cenili. Glasba jim je bila ena najvažnejših učnih predmetov, enakovredna sestrica, štela je Grku z modroslovjem in govorništvom kot ne-obhodni predmet splošne izobrazbe. Niti prenapeti športniki Lacedemonci je niso tako zametavali, kot jo danes mi — kulturni narodi. Razloček med različnimi ročnostmi (veštinami) in petjem, oziroma glasbo je tako velik, da človek, ki ta razloček le od daleč pozna, nikdar ne spomni glasbe pri ; ročnostih in ne misli pri glasbi na ročnost. Največji glasbenik je po tem današnjem principu klavir, ki avtomatično igra WagTierjevo opero v obsegu šestih oktav, kakor je tudi najspretnejši virtuoz ne bi mogel. Čemu potem sploh šole? (Konec prih.) PEVSKI SPOMINI. (Dalje.) piše Jakob Aljaž. V. V Ljubljani. Ko sem se vrnil z Dunaja v Ljubljano sem hodil pet v stolnico k Foersterju. Sodeloval sem pa tudi kot I. tenorist v čitalniškem zboru. Peli smo tudi rusko himno, pa nam jo je kesneje policija prepovedala. Vendar pa so jo leta 1867. maturanti le še peii. Oskrbel sem jim jo jaz, pel pa ne. Zaradi panslavističnih govorov so prišli vsi v preiskavo, med njimi tudi sedanji dvorni svetnik Šuklje, gospod s Kamna. Tudi mene je pol leta kesneje zasliševal strastni nemškutar sodnik Gerčar. Ker je v zapisnik drugače pisal, kot sem govoril, nisem hotel podpisati, dokler ni popravil, ko sem Šukljeja zagovarjal. L. 1867. sva šla s skladateljem Davorinom Jenkom pomagat Sokolom zaspane Kamničane budit. Takrat je Sokol, s katerim smo vsi sodelovali, krepko deloval za vzbujanje narodne zavesti. Kranjska mesta pa so bila tedaj (razen Loke) vsa v nemških rokah, kot n. pr. štajerska do prevrata, Pri naši maši v Kamniku smo peli tudi Jenkov zbor: »Ti, ki si nas vstvaril . Udeležba iz gori navedenega vzroka ni bila velika. — 27 — Zanimivo je bilo na Šmarni gori primerjati pevce, ki so prišli ob shodih iz vseh krajev na božjo pot (velikonočni in binkoštni torek, rožni-venški ponedeljek), ko so se vrstile maše druga za drugo. Moj oče so bili šmarnogorski ključar in so znali pevce po vrednosti oceniti. Seveda so bili to preprosti, maloštevilni pevci, ki so peli vse na posluh v najpreprostejši domači harmonizaciji. Ce so kdaj zunaj cerkve na gori zapeli v kvartetu izvežbani pevci, dijaki ali bogoslovci (tedaj so vsi nosili visoke cilindre), kot n. pr. oba Klinarja, Razboršek, Belar — so jih ljudje kar občudovali in nad lepoto takega ubranega petja strmeli in pevce z očmi, pesmi pa z ušesi in odprtimi ustmi požirali. Tedaj je bilo tako petje velikanska redkost. Danes je kvartetov1 brez števila, saj ima vsaka župnija, da ne rečem skoro vsaka vas svoj zbor — pogosto zelo dobre in izvežbane, mogočne in številne ... 1 Kvartet jo zbor samo štirih pevcev; za vsak glas je samo po edem GLASBENA PRAVILA. (Dalje.) Priobčil P. H. Kaj se pravi biti muzikaličen? Nisi muzikaličen, če moraš neprestano na note gledati; ali če ti kdo obrne dva lista mesto enega, pa ne moreš več naprej. Si pa muzikaličen, če pri neznanih skladbah že naprej slutiš, kaj ima priti, znane skladbe pa že napol na pamet znaš. Skratka: Glasba ti mora tičati nele v prstih, marveč v glavi in v srcu. Kako pa človek postane muzikaličen? Dragi moj, tenek sluh in bister razum sta dar božji. Toda oba se dasta izpopolniti; ne s suhoparno teorijo, marveč z dejanjskim sodelovanjem v zboru in orkestru. Opazuj obseg človeškega glasu; prisluškuj, kateri intervali so kremeniti, kateri pa bolj mehki. Rad poslušaj ljudsko pesem, ker ona ti nudi najlepše melodije in nosi na sebi značaj svojega naroda. Zgodaj se vadi v starih ključih, sicer ti ostanejo zakladi preteklosti prikriti. Pazi na značaj raznih instrumentov in zapomni si njihova svojstva. Jako koristno je poslušati dobre opere. Nove skladbe nikar precej ne obsodi. Kar ti prvi trenutek ugaja, ni vsekdar najboljše. Umetnike je treba študirati. Marsikaj ti bo jasno šele v pozni starosti. Kadar presojaš skladbe, loči dobro, kaj ima služiti umetnosti, kaj pa diletantskemu razvedrilu. Za dela prve vrste se vsekdar zavzemaj, drugim se ne rogaj. (Dalje prih.) ------------------------------- NOVE SKLADBE --------------------------- P. Higolin Sattner in Emil Hochreiter: Planike. Na šmarnični oltar položila — —. Z dovoljenjem knezoškofijskega ordinariata Ljubljana, 1. marca 1923, št. 733. 10 Marijinih pesmi za mešani zbor. Manuskript 1923. Samozaložba. 18 Din. Te pesmi hvali najbolj to, da odmevajo že z vseh dolin in gričev, dasi so komaj dobro izšle. Lahke so, mehke, melodiozne, jasne, ušesu in srcu prvi hip dostopne, pa vendar nimajo nič manjvrednega, prostaškega, vsakdanjega na sebi; nasprotno plemeniti, v toploti iskrenega, globokega čuvstva dozoreli plodovi so, ki jih moramo prištevali temu, kar je najboljšega zapel slovenski duh naših src Kraljici - Mariji. Preproste so, pa ne iz slabosti, ampak iz hotene omejitve — notranje glasbene vrednosti pač ne določuje zunanje, oblikovno bogastvo, dasi, da tudi to poudarimo, v vsakem taktu skoro kar zaporedoma srečujemo oblikovne domisleke, izpričujoče mojstrstvo roke, ki jih je pisala. — 28 — NARODNA PESEM V SEKIRICAH. M. Bajuk. GERBIČ FKANC: Album slov. narodnih pesmi. 50 slov. nar. pesmi za klavir in petje. II. zvezek. Vsebina: Prišla bo pomlad. — Dekle na vrtu zelenem sedi. — Še za en literček vinca bom. dal. — Pojte, pojte drobne ptičke. — Lepo je pomlad. — Delaj, dekle, pušeljc! — Oj kod bova vandrala? — Jurij Benko, vzemi Lenko! — Na klopci sva sedela. — Moja ljubca je še mlada. — Od C’iovca pa do Marpurga. — V Gorjah zvoni. — Ko ptičica sem pevala. — Vsi so prihajali. — Ljuba ti, pomlad zelena. — Čez tri gore. — Ptički pojejo. — Regiment po cesti gre, — Gozdič je že zelen. — Odpri mi kamrico! — Kaj naj tebi dam? — Solnce je šlo za goro. — Pastirička kravce pase. — Slovenski smo fantje. — LjubljanVa LjubijanVa. — Nocoj pa oh nocoj. — Po gorah grmi. — Trije kovači. — Jaz pa pojdem na Gorenjsko. — Pod klančkom sva se srečala. — Nič ne maram. — Visoka je gora. — Pij, pij, saj ga 'mamo več! — Meglica. — Barkica izplavala. — Ena ptička prletela. — Nikdar ne bom pozabil. — Danes je taisti dan. — Mi ptička zapoje. — Moj očka imajo konjča dva. — Kaj boš za mano hodil? — Oglar je zauber fant. — Tlaka m’ je ukazana. — Pobič sem star šele 18 let. — Dekle, kdo bo tebe troštau? — Kadar boš ti vandrat šou. — Zini raj vesel. — Na planincah solnčece sije. — Soča voda je šumela. — En starček je živel. —: Album kol zgoraj. III. zvezek. Vsebina: Perice. — Sladko je vince. — Stoji mi lepo polje. — Mati ziblje. — Pijte, jejte! — Dekle na vrtec gre. — Dober večer ti voščim.*— Ženka mi v goste gre. — Sem bila stara sedem let. — Kukovca mi nosi list. — Vidim, draga moja. — ('dej, kak mimo gre! — Stoji mi poljice. — Sneg za to leto slovo je že vzel. — Oj deklica, povej mi to! — Ena ptica priletela. — Pojmo na Štajersko! — Ptička veselo žvrli. — Eno si zapojmo. — Le hitro, mati. — Le)) ti je brezov les. — Od kod si dekle ti doma? — N’coj je prav lep večer. — Prišel je jegerček mlad. — Kak’ b’ te ljubila! — Tam, kjer lunica. — Jaz pa le počas. — Jaz sem pa revček fajfo zgubiu. — Na Vršovcu doli sedi. — Štirja fantje igrajo. — Barčica je splavala. — Goreči ogenj. — Le enkrat bi videl. — Dober večer, stari očka. — Kdaj moramo piti? — Srečno, srečno, ljubca moja! — V nedeljo zjutraj vstala bom, — Janez, kaj se kujaš? — Hudi glas iz Gradca gre. — Tam na zelenem travniku. — Kaj pa, dekle, tukaj delaš? — Fantje po polj gredo. — Pevaj mi, črni kos! — Ne bom se možila. — Na Gorenjskem je fletno. — Ptičke po zraku letajo. — Jaz sem čula ptička peti. — Že rožce cvetejo. — Nobene bukvice. — Razpodite se meglice! —: Pogled v nedolžno oko. Pesem za tenor in klavir. V rokopisu (prof dr. Kozina v Ljubljani). V pesem je vpleten pri »Spominja me čarobnih let