330 Barbara Habič MARKO ŠVABIČ, LJUBAVNE POVESTI Marko Švabič je pred desetletjem vzbudil veliko pozornost s knjigo Sonce sonce sonce, pozneje se je njegovo ime redkeje pojavljalo v revialnem tisku, predvsem kot avtor kratke proze, ne da bi mogli za objavami slutiti obsežnejši ustvarjalni projekt, za katerega je nujno potreben daljši čas, priprava, študij, skratka, vsi pogoji za pisateljsko delo. Druga Švabičeva knjiga je prišla bralcem v roke po še »naloženem kapitalu« hipnega pisateljskega uspeha in že spričo tega zbuja širše zanimanje ob pričakovanju avtorjevega umetniškega, ustvarjalnega zorenja. Ljubavne povesti* so le okvirni naslov za pet novel oziroma črtic na skupno temo; preproste so po pripovedni fakturi, dnevno prigodniške, vsakdanje, vzete iz izsekov neproblematičnega, povprečnega sveta, potrošniškega malomeščanstva, ne preveč pogumnega bahaškega apetitarstva, kot Književnost bi kakega slovenskega realista iz 19. stoletja pomladil za sto let. Švabičeva zgodnja modernistična proza se je izognila lahkotnosti, sedanja v Ljubavnih povestih je zapustila poprejšnji stilni nastavek; namesto radikalizacije prvotnih izhodišč, iskanja novih možnosti in gradnje na razvidnih temeljih je pisatelj ubral drugačno, razvojno presenetljivo pot; konservativnejšo, če s tem mislimo tudi bolj komunikativno; lažjo, če opozorimo na sodobni »večer-niški« stil, z opazno nonšalanco, deloma ironijo in grotesko, ki ob nekaterih komaj predvidljivih fabulativnih razpletih vendarle dokazujejo, da ne gre za prave zgodbe, »ki jih piše življenje«, marveč hoteni artistični kliše, z vsemi obvezami in posledicami. V Najljubši pacientki je v ženski prvoosebni izpovedi nakazal pripovedno raven »avšaste« mladenke o njeni veliki ljubezni s filmskim zvezdnikom in o njenem polomu. A spričo fabu-lativnega preobrata ni uspel artikulirati razvidnejšega, usodnejšega jezika kot * Marko Švabič, Ljubavne povesti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1982, zbirka Nova slovenska knjiga, urednik Janez Mušič, opremil Jure Kocbek, grafično oblikovala Dunja Furlani, str. 184. 331 Marko Švabič, LJubavne povesti nosilca avtentičnega dogajanja. »Uglajena mlada gospa« je zmožna nekakšnih »refleksij« o življenju, tipa: »Bilo je pač jasno, da živim in bijem in žijem tu v tem kupu mesa, ki je moje«. Skratka, zgodbica neprepričljive konstrukcije, čeprav slutimo ravno v tem poizkus približevanja nekemu malomeščanskemu razumevanju odnosov med mladimi zakonci. Uslužbenec in ljubezen, najdaljša novela v knjigi, aktualizira temo iz sodobnega »poslovnega sveta«. Spretno zasnovana zgodba s tipičnimi protagonisti, predstavniki uspešnega srednjega sloja ali tistimi, ki v tem vidijo svoj »življenjski domet«; z obvezno preračunljivostjo, načrti na daljavo ... dobiva v drugem delu žanr »kriminal-ke« lažjega komičnega tipa, s presenetljivimi zapleti in še bolj razpleti, z arzenalom »vrednot« in »morale«. V tem prebrisanem nasprotju »interesnih sfer« in »delitvah dela«, ničesar ne manjka, najmanj pa naključij, kot elementov razkrivanja »prave« podobe tipičnih likov. S to novelo je Švabič pokazal prenikavo poznavanje malomeščanske nravi, svet naivnih kalkulacij in spletk, megalomanske nabuhlosti in duhovne revščine, kupnolastniških odnosov. Tipično majhen domači svet s pogledom onkraj svojih zmožnosti. Črtica Že dolgo vas opazujem govori o ljubezni med uradnikom in snažilko. Tudi tu je razvidno delno neskladje med umišljenim in udejanjenim odnosom. Švabič se spretno poigrava z ljubimcem in njegovo sposobnostjo dobiti »še sto boljših babšet, če hočem«, potem ko je očaral naivno snažilko, opravil »svoje« in jo zapustil. Temni april se po duhovitosti obravnavane teme približuje Uslužbencu in ljubezni: starševska preračunljivost pri »izbiri« hčerinega moža, hčerina »hvaležnost«, nacionalni ponos, »pobeg« k ljubemu študentu, njegovo razočaranje spričo njene »dotaknjenosti«, »sprva«, otrok, vojska, drugi otrok, stanovanje, še ljubezenska kriza in v epilogu njegov samomor. Tipični kozmetični dosežek, kajpada hote in z vso veščino, z vso kranjsko (dogaja se v Kranju) tipičnostjo, skoroda »zgodovinskostjo«. Koliko norčevanja slutimo v tem Šva-bičevem novelističnem prijemu! In še črtica Ostrigla sem si lase, kajpada o ženski nečimrnosti, ljubezni in »uničenem življenju« (pri enaindvajsetih letih), o njenem sanjskem begu v »bosno in hercegovino«, ker se v »Sloveniji« ne da »povedati ljubezni«. Skrivna vez z ljubimcem s ceste... Ženska izpoved kot pri Najljubši pacientki ... Ljubavne povesti so pisane na kožo slovenskemu povprečnemu bralcu, za to se ni bati za njihovo berljivost. Bralci bodo doživljali resonanc več kot dovolj, v tem konformističnem, z vsemi težavami zabeljenem življenju, zlasti če ga zastrupi »ljubav«, ki tako kot pri Tavčarju tudi pri Švabiču prinaša človeku le nesrečo, iz katere največkrat ni pomoči. Švabičeve Ljubavne povesti so neke vrste dvojna parodija: na ljubezenske teme polpreteklega domačega pisateljskega izročila in na razkošje sodobne problematike mladih, na njihov velik svet, čustva, tudi sebičnost in lakomnost, brez kakega socialnega in kolektivnega čuta, zato tudi odnosi v teh povestih in črticah nimajo družbenih, marveč le zasebne dimenzije, do družbe je še precej daleč, kot da vsi tu pehajoči se in jokajoči se »junaki« ne bi vedeli, kje da živijo in delajo, kje poganjajo svoje korenine. Švabič, hote ali nehote, vede ali nevede, prepričljivo kaže, kam pelje ta s »kozmetiko« obdani in »opeharjeni« malomeščanski, pridobitniški in ego-istični svet (kajpada slovenski, da ne bo pomote.) Švabičeva knjiga ni prinesla velike literature in ji v primerjavi s prvo lahko očitamo celo nazadovanje, vendar ostaja v okviru hote eksplicirane trivialnosti koherentna, dosledna, s spretno 332 mimikrijo sloga, za katerega smemo domnevati, da ni čisto »pravi« Švabi- čev. Marijan Zlobec Marijan Zlobec