172
Govori v državnem zboru*)
o narodnih  zadevah  slovanskih v seji  14. in 17.
maja 1. L
(Govori  g. Cerne-ta, g. dr.  Toman-a,   g. škofa  Litvi novica, g. D esc h man na in g. ministra L a sser j a.)
Govor gosp. Černeta, poslanca goriškega.
„Predlog ta, ki ga je gosp. poslanec Tašek ravnokar bral in za kterega se je oglasilo manjše število gospodov v finančni odbor izvoljenih, res je pravičen in se drži pravil vse hvale vrednih, toda ker meri samo na to, da bi se za severne kraljestva in dežele po enaki meri skrbelo, in ker se tedaj južnih kraljestev in dežel, namreč: Dalmacije, Pri-morja, Kranjskega, Korotana in Štajarja, ki imajo slovansko ljudstvo, čisto ne spominja, zato je enostransk in nepopoln. Mislim torej, da spolnem svojo dolžnost, če ga nadomestim s tem le sploh govorečim, za vse dežele pravičnim nasvetom, namreč:
Visoka zbornica naj izreče, da pričakuje od vlade, da bo ona o prihodnjih prilikah za dosego enacega ravnanja z vsemi v manjšem državnem zboru zastopanimi kraljestvi in deželami primerno število služb pri najvisi sodnii izročila takim možem, ki so razun druzih za to potrebnih lastnosti v teh deželah služili in kteri dotične deželne jezike znajo.
Sedaj mi je razložiti vzroke, na ktere se opira moj nasvet, in pri ti priliki mi bode ob enem dopuščeno odriniti nek star oseben dolg, s kterim sem samo zato toliko časa zastajal, ker mi popred ni kazalo v zbornici govoriti o tej reči, dokler so se pretresale čisto druge stvari. Prevzviše-nemu gosp. ministru Lasser-ju je bilo namreč dopadlo takrat, ko smo v ti zbornici govorili o svobodi v izbiranju in razkladanju naukov, po mojem tadanjem govoru pozvati me: naj povem tiste djanja in dogodke, iz kterih   se   vidi,   da   uradniki   (cesarski   postav-
*) Ker „Novicew donašajo vselej govore, ki to rec zadevajo, popolnoma po stenografičnih spisih, podajo danes tudi gori napisanih 5, o kterih so v obče že v poslednjem listu govorile.
173
Ijenci) v Pri morju z ondotnim slovanskim ljudstvom delajo kakor s heloti ali sužniki.
V  tistem govoru sem poglavitno tožil zoper to, da se slovenski jezik iz šol in cesarskih kancelij povsod in zmer odganja, kar bi se po mojih mislih celo pod pametnim absolutizmom ali samovladstvom nikakor ne smelo goditi in kar po nobeni ceni ne more ostati, kakor hitro nastopi ustavno vladanje, to je, tako vladanje, ki se ravna po željah ljudstva.
Nakanil sem bil takrat popisati velike napake in škodljive nasledke, ki prihajajo iz tega popolnega zanemarjanja slovenščine glede na omiko in telesno blago slovenskega ljudstva , kakor tudi glede na tiste namene , ki jih hočejo cesarske gosposke in zlasti sodnije doseči. Vse, kar sem takrat djanskega povedal, vsemu svetu je znano in očitno in se tajiti ne da, znano mora biti tudi visokemu minister-stvu; torej ne more nihče pričakovati od mene, da bom tukaj našteval posamne primerljeje in dogodke, kar bi bilo ueprilično in ne bi imelo konca ne kraja, in to tem manj, ker sem samo Bogu in vesti svoji dolžan odgovor za besede, ki sem jih vpričo visokega državnega zbora tako rekoč pred vsem svetom, kakor me veže dolžnost in kakor sem prepričan, govoril na korist celega cesarstva in pa tistega naroda, kterega sin sem.
Da bi pa vendar vsem tistim, ki jim je za resnico mar, ki pa ne vedo, kaka je v resnici po moji domovini, to reč pojasnil in ob enem svoj današnji predlog zastran najviše sodnije dotrdil, naj mi bo dopuščeno , ob kratkem tu razložiti, kaka navada velja pri nas Slovencih, kar se tiče cesarskih služabnikov in postavljencov in pa glede šolstva. Kar bom govoril, ne meri ne zoper stan uradnikov in učiteljev sploh niti zoper posamne osebe izmed njih in kar bom izgovoril graje, velja samo dosedanji rabi in navadi.
Slovenci stanujejo po kraljestvu ilirskem (namreč na Kranjskem, Koroškem in Primorskem), na južnem Stajar-skem in še po nekih predelih lombardsko-beneškega in ogerskega kraljestva, ter jih je vseh kaki poldrugi milijon duš, ki žive zdržema in vsi skup, ne ločeni po kakem tujem vmes ležečem ljudstvu, proti jugu in solnčnemu izhodu naslonjeni na sorodne Hrvate in na severju v dotiki z Nemci, na zahodu pa z Lahi.
Do leta 1848 so bili SIovenciv v kraljestvu ilirskem, kar se tiče sodnijske razdelitve, s Stajarci vred pod celovško nadsodnijo ali apelacijo. Po današnji razdelitvi pa so oni silno razdrobljeni. Ce namreč tudi čisto molčimo od unih, ki žive v lombardsko- beneškem kraljestvu in na Ogerskem, nahajamo Slovence pod štirimi političnimi pogla-varstvi, namreč pod štajarskim, kranjskim, koroškim in primorskim in morajo celo pri šest različnih zborih iskati in čakati zastopanja ali zagovora, namreč pri štajarskem, koroškem, kranjskem, goriškem, tržaškem in istrskem zboru, v sodnji zadevi pa so vsi pod tržaško in pod graško deželno nadsodnijo.
V  vseh teh deželah in krajih, bodi si na vaseh in trgih, bodi si v mestih, ni je menda ne ene više ali niže službe pri sameznih ali pri zbornih gosposkah , ktera bi se dala opravljati dobro in kakor gre brez znanja slovenskega jezika, in vendar je zlasti v Primorju, pa tudi na Štajarskem in Koroškem težko najti eno gosposko , pri kteri ne bi služili vsaj nekteri če ne mnogi uradniki, ki ne znajo ziniti po slovensko, ki jim ni dano s Slovenci, ki prihajajo pred nje, naravnost in brez srednika pomeniti se in reči opravljati in ta neugodna primera je za slovensko ljudstvo toliko neugodnejša, kolikor viša je služba, torej najhujša pri deželnih poglavarstvih in nadsodnijah.
Za vse pismene opravila in za notranjo službo pa, če ravno se je oznanilo, da imajo vsi narodi enake pravice, čeravno se je tolikokrat prosilo in moledvalo, in čeravno je slovenski  jezik  popolnoma   dober   za to,   velja  vendar  še
zmer nemški in ozirno v Primorju laški jezik za edini opravilni ali službeni jezik, dokler jezik naroda, jezik slovenski, pred vratmi čaka. Službe cesarske pa se sosebno na Primorskem dajejo Lahom iz lombardsko-beneškega kraljestva in južnega Tirola in pa Nemcom. Nemci se v prvih letih svoje službe nauče laškega, če ga popred še ne znajo, slovenščine pa ne znajo in se je tudi ne nauče, in ravno njih čakajo najviše, najboljše, najtolstejse in najlahkejše službe. Lahov pa in zlasti v Primorju nerojenih je med uredniki ondi toliko, da niso samo posedli skorej vse službe po mestih , ampak da se skoraj pri vsaki gosposki tudi zunaj mest nahaja po kteri. Ne meni ne drugim pa ni mar naučiti se slovenščine, če bi služili tudi v krajih, kjer zunaj Slovencev živa duša ne prebiva. Domači, to je, med primorskimi Slovenci rojeni uradniki pa se postavljajo posebno v službe na kmetih, češ, da se lahko pečajo s slovenskim ljudstvom, in kadar gre po tem za kako višo službo, puščajo se oni ravno zato v nemar, ker so, če tudi znajo tri jezike, potrebniši na deželi, kjer je med slovenskim ljudstvom pomešano manj drugojezičnih, in tako prihaja nazadnje čez več let, ko osive in se jih tako rekoč dolga uavada službovanja pri politično-sodnih gosposkah prime kakor železna srajca, da se pravi od njih, da oni niso več dobri za svetovavce in za više službe , ktere toraj pripadajo unim, večidel tujcom , manj jezikov govorečim; zavolj česar pač smejo ti domači po svetem pismu tožiti: Non est bonum sumere panem ftliorum et dare alienis. Za to in odtod biva, da zlasti v Primorju pri deželnem poglavarstvu, pri visi sodnii, pri vseh zbornih gosposkah, pri tržaški državni nadpravdnii, še četrti, da! še peti, tudi šesti del uradnikov ne more s Slovanom naravnost kakor si že bodi pogovoriti se in da se celo pri 29 primorskih okrajnih (kan-tonskih) gosposkah povsod dobivajo uradniki perovodniki, ki besedice slovenske ne razumejo in s Slovenci brez srednika govoriti ne morejo in vendar ste od teh 29 okrajnih gosposk samo dve take, da imate edino z laškim ljudstvom opraviti, samo enajst jih je v okrajih, kjer so Lahi in Slovenci, šestnajst pa jih je med čisto slovenskim ljudstvom. Kar se pa tiče nizih služabnikov in pisarjev teh gosposk, tudi na to stran ni dosti boljega povedati.
Da bi Vam, gospodje, povedal samo en primer v ti reči, Vam hočem naznaniti, da tik moje domačije je okrajna gosposka, postavljena nad ljudstvom 30.000 duš, od kterih je 20.000 , namreč dve tretjini Slovencov , ki ima 5 ali 6 takih urednikov perovodnikov, da ne znajo slovenskega jezika.
Enake razmerja so tudi na Štajarskem in južnem Koroškem, kjer, da celo molčimo od poglavarstva in deželne nadsodnije v Gradcu, sosebno po mestih, v Marburgu, Celju, Ptuju, Celovcu itd. je službo dobilo in še dobiva dokaj tacih, ki ne znajo slovenskega jezika, pa ne zato, ker morda pripravnih mož ne bi bilo , ampak zgolj za to, ker se na slovensko narodnost gledati neče ter neče; edina krajnska dežela, mislim, na to stran nima ravno toliko vzroka pritožiti se.
Prehajaje na šole hočem omeniti le nekaj malega. Znano je, da do leta 1848 se še slovenski jezik ni učil, nikar da bi se bil kak drug nauk po slovensko razkladal. Po novi osnovi šol in učenja je bilo sicer zapovedano na gimnazijah slovensko slovnico učiti, toda gospodje ravnavci se dosti ne menijo za ta nauk, in kdor hoče, da bi mu se odpustil, to kaj lahko izprosi, in živa želja vse dežele, da bi se saj kaka dva nauka po slovensko razlagala, da bi se učenci vadili čednega govorjenja in da bi iz njih postali o svojem času pripravni, slovenski jezik gladko govoreči uradniki in sodniki, ni bila izpolnjena kratko nikar, marveč, če bi bil kak učitelj na to stran zinil, da ga je volja delati tako, kakor dežela želi, jako bi se bil zameril, še kazni ne bi bil odšel.
V tem ,   ko   izvrstni  slovenski učitelji zunaj slovenske
174
zemlje služijo, ali iz ogrskih dežel odpravljeni po službi gledajo, postavljeno je na gimnazijah slovenske dežele, zlasti na takih, kjer ne uče samo duhovni redovniki, mnogo učenikov, šolskih svetovavcov in ravnavcov, ki besedice slovenske ne umejo in kterim še celo ni mogoče pogovoriti se s slovenskimi starši svojih učencov. To je gola, čista resnica, takošne so djanske, očitne okoliščine med Slovenci. Po imenu pa ne morem naštevati tega in unega, vsaj to, kar sem omenil, mora vladi biti znano , tudi je vendar le mogoče, da je bil ta ali uni brez svoje prošnje odzgori postavljen na mesto,  za ktero ni.
Težko pa bi bilo povedati, ktera je od teh dveh reči vzrok, ktera pa nasledek ali učinek, namreč da se, kakor sem razložil, slovenski jezik iz šol in pisarnic odriva in pa da se na Slovenskem postavljajo učitelji in uradniki, ki slovensko ne znajo.
Po vsakem ste te dve reči v tako tesni dotiki med sabo, da ena na drugo dela in moč ima; šola namreč, ko neče vpeljati slovenščine za učni jezik , rada se izgovarja s tem, da ni treba učencov učiti po slovensko, ker pri cesarskih gosposkah, kjer bodo oni enkrat službe iskali, samo nemški ali pa laški jezik kraljuje; nasproti se pa cesarske gosposke po nesrečnem kolobarju „circulus vitiosusu imenovanem opirajo ravno na to, da ni dobiti uradnikov in pisarjev, ki bi slovensko znali; z eno besedo, šola in pisar-nica, ali da bolje rečem: šolski svetovavci, ravnavci, uradniki in predsedniki sodnij trdijo s tem posredoma, da slovenski narod je na svetu za volj njih, da slovenski narod se mora ravnati po njih, ko bi ravno nasprotno veljati imelo, ker ondi jedo slovenski kruhek, ker se plačujejo oni s slovenskimi, če tudi cesarsko-avstnjanskimi dnarji.
Iz vsega tega je očitno in nad vse gotovo, da je žalostna resnica, kar sem govoril od zanemarjanja slovenskega jezika v šolah in pisarnicah, da kakor je podoba, to zanemarjanje bi trpelo do sodnega dneva in da, kakor se vidi, visoko ministerstvo brez ozira na pravilo enacih pravic med narodi, ktero je Nj. c. k. apostoljsko veličanstvo presvetli Cesar slovesno razglasil, ni namenilo v tej reči slovenskemu ljudstvu pomagati kakor bi umno in pravično bilo; ker drugače bi se si. ministerstvo, ko je šlo za odgovor na moje vprašanje (na mojo interpelacijo), — pomi-slivši na malo ne 20.000 podpisov, ki jih znana prošnja ali peticija na sebi ima iz vseh krajev in vrst slovenskega ljudstva, in glede na vprašanje od 23 narodnih zastopnikov zastavljeno, — ne bilo obrnilo na uradnike za kake pojasnila in sporočila, od kterih se je lahko naprej vedilo, kake ... (Govornik preneha nekoliko).
Predsednik: Ali bi gosp. govornik ne hotli vendar ostati pri stroških pravosodnega ministerstva?
Poslanec Cerne: Po mojih mislih gre, kar govorim, k temu in k odgovoru gosp. ministra na moje vprašanje. (Na levi strani se začne neko gibanje in sliši se glas: Pa vsaj ne k naj visi sodnii!)
Predsednik: Kakor jez menim, k naj visi sodnii se to ne prilega. V oddelku za bogočastje in šolstvo bilo bi priličneje. (Govornik še le ne povzame besede). Prosim, hotel sem samo to opomniti.
Poslanec Cerne (govori na dalje): Ker sicer bi ministerstvo , pripravljaje odgovor na moje vprašanje, bilo uradnikom postavilo dobo, v kteri se jim je naučiti jezika tistega naroda, med kterim služijo, kakor je visoko ministerstvo samo ukazalo ravno to za Moravsko in Galicijo vzhodno, kakor se je to na Ogrskem in Hrvaškem ni davno tega zgodilo, in kakor se je celo v Ilirii, ko je bila pod francozko oblastjo, zgodilo glede na francozki jezik, kar očitno izpričuje, da to ni nikak zadržek, kteri bi se premagati ne dal; ker sicer bi visoko ministerstvo drugega dela mojega vprašanja, ki meri na primerno razdeljenje službenih mest, ne bilo pustilo brez vsega odgovora......
Prosim gospode, da bi mi ne segali v besedo; če ni dopuščeno kakor   kdo želi,   se   ve   da treba mi bo sesti in
molčati. (Po kratkem prenehljeju).....ker sicer bi visoko
ministerstvo drugega dela moje poprašbe ne bilo pustilo celo brez odgovora, marveč bi bilo službe primerno razdelilo, pri tem porabilo tudi kake iz Ogrskega in Hrvaškega nazaj poklicane uradnike, ki sedaj brez dela plačo vlečejo, in tako napravilo, da bi pri vseh službah bili uradniki, ki narodni jezik znajo , in da bi tako bilo izpolnjeno , kar postava zahteva in kar ljudstvo po vsi pravici pričakuje.
Potem, ko gosposke, ki v slovenskih deželah službo opravljajo (bilo jih je poprašanih 105, in med njimi je samo 5 slovenski jezik zagovarjalo), v svojih sporočilih na ministerstvo proti vpeljanju slovenščine niso mogle povedati zdravega in trdnega vzroka, poprijele so se teh le izgovorov. Rekle so prvič, da bi pravica ne bila varna, če se začne po kancelijah slovenski pisati, — rekle so drugič, da bi s tem pravosodje zastajalo, — tretjič, da slovenski jezik ima Bog ve koliko narečij ali posebnih govoric, in četrtič, da slovensko ljudstvo samo ne čuti take potrebe in ne želi vpeljanja slovenščine v kancelije.
Dolžnost mi je, ravno omenjene izgovore gosposk ali teh uradnikov nekoliko posvetiti z lučjo zdravega razuma in prevdariti jih po danih postavah, da se bo vidilo, kakošni so, in da uradnikom odprem oči, o neveljavnosti tistih po-močkov, s kterimi so doslej dolgo, pač predolgo zatiranje in pridrževanje ene izedmed najsvetejših pravic slovenskega naroda opravičevati, v resnici pa nič opravičili niso.
Začnimo tedaj z izgovorom, da slovenščina bi utegnila pravice v nevarnost pripravljati.
Kakor je sploh znano, pišejo se v cesarskih pisarnicah največ kupne in prodajne pogodbe, ženitne pogodbe in oporoke (testamenti), in pa še sodnijski zapisniki ali protokoli, bodi si v političnih, bodi v civilnih ali kazenskih rečeh, vse te pisanja se najpred po slovensko prevdarjajo, pretresajo in načrtujejo , potem pa — po nemško ali po laško pišejo, kar se zapiše, to se po tem spet mora iz nemškega ali laškega v slovenski jezik prestaviti in pretolmačiti, da se spet zaslišijo udeleženi ljudje, če imajo kaj popraviti in bolj razjasniti in še le potem se — napisano sklene in podpiše. Vsak mora spoznati, da utegnejo pri tem ravnanju, pri tem dvojnem tolmačenju in prestavljanju pravice priti že v veliko nevarnost tudi ondi, kjer dotični uradnik slovenski jezik popolnoma zna, in kam še le ondi, kjer ni taka, kjer tedaj uradnik ne zna slovensko , kar je priznano v ministrovem odgovoru, da se ravno po velikem delu pri slovenskem ljudstvu nahaja.
Ne smejo se torej gosposke, ne smejo ee uradniki nanašati na varnost pravic in zato upirati se upeljanju slovenskega jezika, ker bi po njem pravice mogle priti v nevarnost, marveč slovensko ljudstvo sme nasproti po vsi pravici zahtevati to vpeljanje jezika ravno zavolj veče varnosti pravic.
Kar se pa tiče zamud in zahtevanja v pravosodnih opravilih, hočem tu iz tisoč primerljejev, kakor se dan na dan gode, povedati samo enega, ki bo tudi ta člen kakor je treba, pojasnil.
Primeri se nekemu Slovencu, prijatlu mojemu, ki po navadi nemški jezik rabi in nemškega pravdosrednika ima, da mora pri sosedni okrajni sodnii podati neke vloge, tožbe in prošnje za izvršbo ali eksekucijo ter reče svojemu nemškemu pravdosredniku, da mu jih naredi. Poda jih; toda zavrnejo mu jih s tem, da ondi ni nemški, temuč da je laški jezik uraden (kancelijsk). Moj prijatel se začudi temu ter se pritoži naprej , toda tržaška viša sodnija je potrdila sklep prve sodnije. Odloki prve sodnije so bili izdani 9. in 10. decembra 1856 pod št. 7931, 7932, 7933, in sklep više sodnije pa je od 10. febr. 1857 pod št. 173. Ni mu bilo toraj drugo kakor popustiti nemškega in iskati si laškega pomočnika.    Moral je   v drugo   plačati   za delo,
175
»templje, pot, trpeti zamudo rasa in ob enem zamudo v tem opravilu za ljubo vzeti. Malo potem je ravno ta prijatel moj moral neke vloge podati pri drugi tudi bližnji okrajni sodnii, ter jih je dal po novem laškem pravdosredniku napraviti, al zavrnili so mu jih s tem, da ondi ne vlada laški, ampak nemški službeni jezik. Tu se je ponovilo, vse kar sem pred omenil, zapustivši laškega je moral poiskati spet nemškega pravdosrednika, vdrugič stroške za delo, štemplje, poti plačati in pa še zamudo časa in v svojih opravilih za ljubo vzeti.
Ni treba, menim, daljšega razkladanja, da se prepričamo, da uradniki ali gosposke nimajo prav, če se vpeljanju slovenščine ustavljajo iz ozira na to, da ne bi pravosodne opravila zastajale, marveč da one nasproti ravno po rabi drugih jezikov zastajajo.
Še se je reklo, da slovenski jezik ima nek veliko narečij, to je, da v vsakem kraju drugači govore. Pač se je čuditi, kako je mogoče, da so to, za kar se popred ni vudilo, našli ravno tisti uradniki, od kterih se je spoznalo, da slovenskega jezika ne razumejo in kteri tedaj kratko nkar ne morejo soditi: ali so kje sploh in kake so narečja.
Kar sem opomnil, samo je že zadosti in kaže, da ta d«kaz nima nič v sebi; vendar pomislimo še eno. Uradniki se prestavljajo pogostoma iz enega v drug kraj in čeravno je njihovo znanje slovenskega jezika pičlo, vendar morejo z njim shajati v službi povsod, kar ne bi bilo mogoče, da so res različne narečja v slovenščini in sicer tako različne, da bi se ljudje raznih slovenskih krajev drug drugega ne raz-uireli. Ta izgovor tedaj tudi ne velja in une gosposke se ga po  pravem  ne morejo poprijemati.
Bodi mi zadnjič dopuščeno, v misel vzeti še četrti izgovor, namreč, da ljudstvo samo te potrebe ne čuti.
Človek ne more zapopasti, kako je to mogoče , reči vpričo že večkrat omenjene, z 20.000 podpisi opravljene prošnje, in vpričo moje poprašbe (interpelacije) podpisane od 23 narodnih zastopnikov ali poslancov, izmed kterih je bilo izvoljeno sedem v ravno teh slovenskih deželah, kteri namestujejo ljudstvo od najmanj 700.000 duš, in kteri v ustavni državi imajo sami in edini pravico razodevati želje ljudstva, pravim, kako je mogoče pri vsem tem še trditi, da slovensko ljudstvo na to stran nikake potrebe in želje nima.
Po tem takem se slovenskemu ljudstvu še celo človeška natora, človeške potrebe in lastnosti odrekujejo. Reče se, da žejni ne potrebuje pitja, da lačni ne potrebuje jedi; al se pa mar ta potreba zato taji, da bi se s tem slovenski narod napotil na misel, na tak sklep ter bi v ti reči posnema izgled, ki je bil dan na Ogrskem in Hrvaškem, odkoder so vse tuje in narodnega jezika neznajoče uradnike o) kratkem odpravili, iz dežele poslali (Oho! — ne-pokojn* gibanje), to menda vendar ne!
Teko, gospodje moji, godi se sploh v slovenskih deželah. Hočem li razložiti hude nasledke tega? bilo bi težko delo popisati vse, toraj bom le nekaj malega povedal.
Nasledki ti, kakor mora vsak previdni brž spoznati, jako so žalostni za znanje, za omiko in premožnost slovenskega ljudstva; zakaj šole in celo očitno življenje puščajo ga brez vse dobrotne dotike in spodbude, kakor bi jih ne bilo; nasledki ti so neznano škodljivi glede na telesni blagor in na piemoženje, kakor tudi kar se tiče narodnih, moralnih in dušnih zadev.
v
Skala glede na telesni blagor se vidi zlasti v tem, da narod čedalje bolj boža in siromaši in to je nasledek dosedanje rabe, ki se podaja iz nje sam po sebi. Kajti, če res ta velja, kdor kaj zna, če je res „znanje moč", morajo pač Slovenci svojim sosedom, Lahom in S'emcom nasproti, kterim se na vsako stran bolje godi in kteri so potem prišli na višo stopnjo omike, brez vse moči biti; se ve da ne govorim tukaj od tiste male pešice Slovencov, ki so si v tujem jeziku vsakoršno znanje  zadobiii.    Kjer koli bo Slo-
venec z imenovanimi sosedi opraviti imel, manj bo imel dobička kakor oni. To se vidi zlasti v [stri, kjer ne samo premoženje, ampak tudi zemljišče iz slovenskih v laške roke prehaja in kjer se celo ljudstvo čedalje bolj potalijančuje. Vprašaj ondi mladega Slovenca, kteri jezik govori; odgovoril ti bo, da slovenski ali ilirski. Reci mu pa dalje: ,.Tedaj si Ilir ali Slovenec ?" „Ne — odvrne ti — jez seru Italijan !u
Taka je, kar se tiče narodnosti.
Škodo dosedanje rabe pri Slovencih glede na notranje, na dušne lastnosti ljudstva lahko vsak sam sprevidi, če pomisli na to, kar se je v ti visoki zbornici slišalo in govorilo, in kar se je drugod bralo. (Nepokoj in hrup med poslanci ne neha.) Kako bi človek mogel drugači zapopasti obnašanje ljubljanskega kneza in škofa, od kterega je visoko ministerstvo posnelo te besede, „da slovenske šolske bukve so take, da slovenščina sama je taka, da se po slovensko ne morejo učiti drugi nauki kakor k večemu morebiti kršanski nauk" — kako, pravim , bi bil sicer mogel ljubljanski knez in škof tako govoriti in s tem pozabiti slovenski narod, kterega sin je, in kterega prvi branitelj bi imel on biti, v tistem času, ko se poganjajo ogerski kardinal Scitovsky za ogerski narod, hrvaški škof Strossmajer za hrvaški, slovaški škof Mojzes za slovaški narod, rusinski škof Litvinovič za rusinski, češki škof Jirsik za češki narod; v tistem času, ko vsi avstri-janski narodi svojo duhovščino na čelu imajo; ali kako bi se sicer moglo zapopasti in razjasniti, da je tržaški gospod škof v ravno pretečenem postnem času svoj pastirski list samo v laškem jeziku izdal, ne vprašaje za to, ali ga bo veči del njegove cede , ali ga bodo namreč Slovenci tudi razumeli ali ne, kteri lahko po vsi pravici vprašajo, če njih visi pastir more reči sam od sebe: Jez sem dober pastir, razumem svoje ovce in ovce moje razumejo mene?
Al kako bi si človek pojasnil in razložil to, da visoko ministerstvo neče spoznati, da je slovenski jezik popolnoma dober in pripraven za šole in za pisarniško rabo, da neče tega spoznati, čeravno ve, da je od države izdanih pisem, ki imajo tudi slovensko besedo na sebi, ne na tisoče, ampak na milijone v rokah avstrijanskih in drugih Evropejcov, — menim namreč papirnate desetice in državne dolžne pisma od narodnega posodila od leta 1854, na kterih se ponaša tudi slovenski jezik kakor vrstnik in enak drugim; — čeravno ve, da so vse postave, kar jih je v Avstrii od leta 1848 na dan prišlo, tudi na slovenski jezik prestavljene, da toraj ta jezik že ima vse potrebno besedstvo za pravnike in za vse predele očitnega življenja; čeravno ve, da je pri najviši pravosodni oblasti na Dunaju celo posebna prestavljavnica za to; čeravno tedaj ve in vediti mora, da slovenskemu jeziku v ti zadevi nič ne manjka?
Kako bi sicer visoko ministerstvo, ktero ve, da je za napravo nemških in laških šolskih bukev v Avstrii doslej skrbela država sama, moglo našo željo, da bi se v šolah slovenski učilo, odbiti s to opombo, da ni tacih šolskih bukev, — iz česar se vidi, da so Slovenci obsojeni za razšir nemškega in laškega jezika in nauka iz svoje mošnje dodajati, v tem, ko se njih lastni jezik, njih lastna omika zadržuje in zatira.
Da je res, kar sem tu izgovoril, vidi se iz besed mi-nisterstva samega, ki je v odgovoru na vprašanje poslanca dr. Porenta-ta spoznalo za trdno , da večina Primorcov so Slovenci, pa vendar se je mislilo samo na napravo nemških in laških gimnazij, ktero ravnanje ni samo pregrešek zoper pravilno mišljenje, ampak tudi zoper pravice slovenskega naroda.
Resnico mojega govorjenja potrjujejo dalje besede mi-nisterstva o ravno tisti priliki izrečene, s kterimi se je potreba nemške gimnazije v Trstu zagovarjala zato, ker se v goriškem osrednjem semenišču duhovskem uči zunaj latinskega tudi po nemško,   kar   pa  nikakor   ni   res  in kar sa
176
tudi nekteri goriški bogoslovci v časnikih ovrgli in popravili, s tem pa sebi slabeje spričevalo o obnašanju nakopali.
Kakošno drugo ime se prilega tedaj vsem tem okoliščinam, ki gospodarijo med Slovenci, kakor: krivica, zaničevanje in nečislanje celega slovenskega naroda, ktero mora ta narod ves skup in v posamnih delih od vseh strani in na vse strani trpeti? Kako bi se drugače dalo zapo-pasti in bi mogoče bilo, da se tako razširjeni in mnogoči-tani nemški časnik, kakor je malo tacih, menim tu tistega, ki nosi na čelu lepe besede: „Enake pravice za vse", in ki se ponaša kakor poglavitni povzdigovavec nemške omike, ne sramuje slovenski narod in njegov jezik zaničevati, črniti in psovati, kakor se ne more grje in huje, da tako na laž postavlja sam tisto vodilo, ktero si je izvolil in na čelu nosi, in da s tem ob enem potrjuje nemški pregovor, ki pravi, da kdor ima kako škodo, temu prihaja tudi sramota sama po sebi. Drugi nemški časniki se tudi ne obnašajo dosti lepše slovenskemu ljudstvu nasproti, s čimur pa se menda nemški narod in njegova omika ne bota močno prikupila drugim avstrijanskim narodom. Toda naj svet sodi o tem, — vidili bomo, kako se ta reč izide.
Nasledki tega ravnanja s Slovenci so dalje tudi na to stran škodljivi, da ovirajo namembe in delavnost cesarskih gosposk. Zakaj težavno, če ne nemogoče je opravljanje reči pri tistih gosposkah, kjer se cesarski postavljenec in pa ljudstvo prav razumeti ne moreta — kar se primeri dostikrat, in kar povrh tega v ljudstvu nezaupanje in nezadovoljstvo dela in napravlja; nasledki tega ravnanja so škodljivi za pravosodje, — ker pri njem ni nobene varnosti in gotovosti za to, da se razumeta ta, kteri sodi, in uni, komur se sodi; oni so škodljivi dalje za finance, — ker one se morejo povišati samo s tem , da se poviša blagovi-tost in premožnost ljudstva, te pa spet ne more biti brez omikovanja in podučevanja ljudstva; nasledki so zadnjič škodljivi tudi za državo, za cesarstvo, ker samo omikan narod, ki se sam svoje vrednosti zaveda, kos je braniti in ljubiti, kakor je treba, svojo domovino.
Preglejmo zdaj še enkrat kratkoma celo podobo.
Res je, da šole za slovenski narod napravljene — kterih je pa še vse premalo — so poptujčevavnice, ki mu jemljejo izmed njegovih sinov najbistrejše glavice, delaje iz njih od nekdaj le odpadnike narodne, namesti da bi tudi one pripomogle k omiki in blagovitosti ljudstva, razvijaje slovenski učni jezik, in namesti da bi odrejale take uradnike, kteri bi ljudstvo lepo razumeli, — kar nasproti vsi Nemci in Lahi od svojih šol v resnici vživajo.
Res je, da na slovenski zemlji postavljene in s slovenskim, če tudi cesarsko-avstrijanskim dnarjem plačevane gosposke in pisarn i ce kakoršne koli odbijajo vse slovenski jezik tako, da celo slovensko pisane vloge zavračajo — in to se ima spremeniti samo če bo mogoče in kjer se bo dalo; — vse naznanila, povabila, naročila, naredbe in razsodbe, ki jih dajejo te gosposke v političnih, civilnih, kazenskih, finančnih in vseh druzih rečeh, pošiljajo vse Slovencom ne po slovensko, ampak samo po nemško ali v Primorju po laško, torej v jeziku , kterega ne znajo, kar ljudem napravlja vsakoršne napake in pomote, namreč da zamujajo postavljeni čas (brišt) in zato škodo trpe, da prihajajo v zgubo na dnarju, da jih kaki stranski pisači v pest dobivajo in skubejo itd.; — in to bi se imelo spremeniti samo če bo mogoče in kjer se bo dalo — v tem, ko se nasproti z Nemci in Lahi v teh rečeh vse drugači dela.
Res je dalje, da vsaka naredba in naprava in kar se vidi pri gosposkah, nosi že na čelu pečat tega zanemarjanja slovenske narodnosti, na pr. vsi naprej natisnjeni obrazci ali formularji, vse v sodivnici na steno pribite ali v časnikih natisnjene naznanila in sodne naročila, vsi dekreti, ki jih dobivajo varhi (jerobi, tutorji) z dotičnim podukom vred itd., vsi so le nemški ali laški, čeravno so namenjeni Slovencom ... (Tukaj mu seže v besedo:)
Predsednik: Prosim resno,   ostanite pri ti reči,   za
ktero gre, ali prav za prav vrnite se k nji.
Poslanec Cerne: Po moji sodbi sem ravno pri ti reči. (Smeh in hrup.)
Predsednik: V tem mi ni drugo treba kakor po-prašati visoko zbornico, kaj ona meni.
Poslanec Cerne: Ce ne smem razložiti razmer in okoliščin, kakor so pri slovenskem ljudstvu , da bi se iz tega pokazala potreba preuravnati najvišo sodnijo, kakor enakopravnost hoče....
Predsednik: Pa tu ravno gre samo in edino za najvišo sodnijo.
Poslanec Cerne: Ravno to se mi zdi, je potreba povedati, če hočem pokazati potrebo, da najvisa sodnija bodi sostavljena po splošnih enači h pravilih. Ce pa ne smem dalje govoriti.... (tu mu seže v besedo:
Predsednik: Hotel sem samo opomniti v drugo, da gospod govornik se ne drži tiste reči, o kteri je danes govorjenje. Prosim, govorite!
Poslanec Cerne: Ce razmerje slovenskega naroda ne gre k reči, tedaj, gospod predsednik, imate pač prav......
Predsednik: Prosim, ne začenjajte prepira z mano, ampak govorite.
Poslanec Čeme: Res je, da pri jemanju novincov k vojakom (tu se nekteri narede na smeh) so različni natisnjeni formularji, različni spiski ali imeniki razredni in vj-jakojemni in pa različne spričevala (atestati) skoz in skoz samo po nemško ali po italijansko , tako , da se Slovenci, kterih se to tiče (tu nekteri poslanci vekajo: Glasneje!), veliko težje in z večimi stroški kakor pa Nemec ali Italijan, morejo soznaniti z razrednimi imeniki ali pa potrebne p3d-pise pod spričevala dobiti itd.
Res je, da še celo nalogi kakega plačila in davkarske bukvice in enaki zapisi se ne pišejo po slovensko, tako da se iz njih Slovenec še nikar ne more prepričati, ali je to, kar se vsakikrat terja od njega , tudi prav, ali je plačilni nalog bil pravičen, in pa, če je tudi res zapisano in odbo-tano to, kar je odrajtal — da od urbarjev, gruntnih bukev in katastrov celo molčim — ko nasproti za Nemce in Lahe vsa druga velja. Res je dalje, da politične gosposke imajo navado županom čisto slovenskih občin ali sosesk pošiljati vse svoje naročila in povelja samo v nemškem ali kškem jeziku, ki ga ne razumejo, in ta navada, kakor skušnja uči, pogostoma poštenim, sprevidnim in od ljudstva čislanim možem, ki pa kancelijskega jezika ne znajo, brani prevzeti županstvo ali jih sili odpovedati se ga, in na njih mesto prihajajo potem taki, ki jih ne priporoča trdna, poštena volja in previdnost, ampak samo znanje gosposkinega jezika, taki, ki se po tem na vso moč poganjajo za ta tuj jezik, ker jim županstvo zavaruje, ter si po tem — sebi ne pa občini na korist — na pr. nemške in laške postave , lamesti slovenskih naročajo.
Res je tudi, da Slovencu pogostoma, bodi pri civilnih, bodi kazenskih sodnijah, ni dano, pogovoriti se luravnost osebno s tistim uradnikom, kteri je postavljen ravno za to opravilo in je zato prisegel, marveč ta pogovor te mora dostikrat tudi v najimenitnejih rečeh opraviti po srednikih večidel nesamosvojnih in nezaprisežnih , kakor so: zapiso-vavci, praktikanti, na dan plačevani ali pa stranski pisarji, večkrat tudi samo uradovni služabniki ali strežaji; ia ravno tako Slovencu, kteri samo svoj materni jezik govori, ni mogoče, bodi z deželnim poglavarjem, bodi s predsednikom više sodnije ali deželne in kresijske sodnije ali z Tišim državnim pravdnikom, ali s predstojniki okrajnih s»dnij naravnost in osebno govoriti; — ko nasproti Nemec ali Lah v tacih in podobnih primerljejih kar ne pozna te fkrbi, da ga morebiti niso prav razumeli. — Res je ravno tako, da v Primorju so skoraj vsi advokatje in notarji, skoraj vsi zdravniki, in po istrskih mestih skoraj vsi duhovni sami Lahi, tako, da Slovenec, kteri jim mora zaupati sroje blago
in premoženje, svoje zdravje in življenje, svoje poštenje in vrh tega še dušno zveličanje, in to, se ve da za dobro plačilo, nima nikake gotovosti in varnosti zastran tega, da so ga tudi  prav razumeli.
Res je, da vsem narodom, ki žive v sosedstvu okoli Slovencov, dano je biti pri gosposkah sojenim in v šolah podučevanim v tistem jeziku , ki so ga najpred od matere slišali in naučili se, v kterem svoje najsvetejše in najiskre-nejše občutke Bogu razodevajo, v kterem v cerkvi besedo Božjo poslušajo; samo Slovencom pa da se odbija ta najsvetejša pravica. Celo meni samemu je v ti visoki zbornici takrat, ko sem prosil za odgovor na mojo interpelacijo, zastavljeno ravno zoper te napake, bila beseda odvzeta, med tem ko je nasproti nek drug poslanec v cisto podobnem primeru ne le do konca dogovoriti smel, temuč tudi prejel zagotovljenje zastran dotičnega opomina pri ministerstvu.
Ce tedaj z očmi preletimo celo tu razgrnjeno podobo, k ktere se vidi, kako se Slovenci povsod za neko drugo in niže pleme ljudsko štejejo, kako oni na vse strani in zadeve očitnega življenja vživajo manjše pravice in od države prejemajo manjše dobrote memo Lahov ali IVemcov, s kterimi vendar oni za ohrambo in brambo cesarstva vsaj enake bremena nosijo, vprašam vas, gospodje, naj reče, kdor koli pošteno in pravično misli, ni mar Slovenec sam na sebi med vsemi tukaj zastopanimi narodi avstrijanskega cesarstva, kar se tiče splošne omike, šole in pravosodja, zares kakor paria (zaverženec), ni mar še vedno paria, če tudi so slovenske korenine bili Dolinar, Vega in vsi enaki možje, kteri so po prijaznosti sreče dosegli višo učenost, ki pa s svojimi, večidel v kakem tujem jeziku spisanimi knjigami niso celo nič poboljšali stanu svojega izvirnega naroda!
Zanašam se pa na moč, ki jo ima resnica v sebi, in opiraje se na cesarsko besedo, na besedo našega žlahnega in vitežkega vladarja, trdno imam upanje, da doživimo kmali ti^ti čas, v kterem bodo možje, ki drže krmilo avstrijanske države v rokah, bolje spoznali, kaj velikemu cesarstvu našemu koristi, in ko bodo zapustili dosedanjo pot, ki je peljala k zatiranju, trganju in slabljenju slovenskega naroda v prid nemštvu na eni in italijanstvu na drugi strani ter nastopili drugo, nasprotno pot, namreč pot narodne iz-reje in narodne omike. To upam toliko živeje zato, ker je slovenski narod , po svojem notranjem krepkem jedru in s pomočjo katoliške cerkve, ki mu je od nekdaj bila zvesta braniteljica in zavetnica , zlasti pa s pomočjo niže duhovščine, kos bil vsem tem pogubnim močem, ter ni onemogel.
Prevzvišeni gospod minister Lasser pa je o tisti priliki tudi blagovolil zagotoviti nas, da ministerstvo ima v rokah moč in da ga je volja , te napake odpraviti , in jez sedaj drznem prevzvišenega gospoda ministra spomniti tiste njegove obljube, da se izpolni, nasproti pa od svoje strani zagotovljam in sem porok, da se bo s tem v ljudstvu; ki šteje poldrugi milijon duš, udanost do vkupne domovine in radodarnost in pa za darovanje potrebna premožnost ti domovini v prid podvojila. Samo, če se vekoma pravično vodilo: „Enake dolžnosti, enake pravi ceu popolnoma izpelje od najniže okrajne gori do najviše sodnije, samo tedaj bo mogoče za stanovitno popraviti avstrijanske zadeve in zboljšati avstrijanske finance". (^Nekteri poslanci pritrdijo rekoč: Pravo tako.) —Predlog ta gosp. Cernetov je večina odbila, kakor je  bilo že zadnjič rečeno.
Govor gosp. dr. Toman-a, kranjskega poslanca.
Gospod predsednik ! Jez imam predlog za konec tega oddelka lil. sploh „oskrbljevanje pravosodja v kronovinah".
Ako mi dovolite, gospod predsednik, besedo, bom kar začel govoriti ter svoj predlog podpiral. — Moj visoko-častiti rojak, poslanec gospod Čeme, je zadnjič napravil predlog o enaki zadevi, in ga obširno razložil. Slavna hiša morebiti ni dosti natanko poslušala v nekterih delih govora gospoda poslanca Cerne-ta. On si je za predmet izvolil načelo   enakopravnosti   narodov   in   posebno tistega naroda,
7    ------
iz kterega se je rodil. Jez vem, gospodje moji, ta predmet v tej hiši ni priljubljena stvar (causa ingrata). (Oho! na levi.) Pa vendar bom to zoprno stvar, in sicer ravno zavoljo tega, ker je pravična stvar, predstavljal v tacem obziru, da mislim, slavna zbornica se bode s predlogom mojim sprijaznila, ga sprejela in potrdila. H koncu tega oddelka stavljam predlog, ki izvira izenacega temelja, kakor oni, bi ga je gospod poslanec Cerne predložil. Predlagam namreč :
Slavna zbornica naj izreče, da pričakuje: „Da bo vlada za sodniške službe pri viših deželnih, pri deželnih, okrajnih CkantonskiJi) in druzih sodnijah po vseh kraljestvih in deželah, namestovanih v državnem zboru, z ozirom na pravico udeleženih narodov, volila in potrjevala le take može, ki so sicer za službo to sposobni, pa razumejo tudi jezik naroda popolnamau.
Ce bi ne bil zadnjič ovržen bil predlog gospoda poslanca Cerne-ta, bi mi, kakor mislim, ne trebalo podpirati ga, ker to je reč , ki se razume sama po sebi. Al ravno za pomirenje narodov, mislim, da treba ta predlog podpirati in potrditi.
Dasiravno je v temelju naše državne ustave, v ces. diplomu od 20. oktobra, izrečena enakopravnost vseh narodov, — dasiravno se v ministerskih razglasih to načelo naravnost potrjuje, — dasiravno so te besede slovesno in s povdarkom izgovorjene v prestolnem govoru našega gospoda in cesarja, — dasiravno nam gospodje ministri zagotovljajo pogostoma, da je to vodilo tudi njihovo, je vendar še marsikaj, kar uresničenje ravnopravnosti ovira.
Vodilo narodne enakopravnosti, mislim, je ustavno vodilo, ktero je slavno ministerstvo napisalo svoji zastavi.    V ustavni državi   se morajo ravnati  vse   gosposke   in vsi nizi služabniki   po   vodilu,   ktero   izvoli ministerstvo.    Mene pa napeljuje k  govoru ravno  ta  okolišina, da se v kraljevinah in deželah   ne   ravna   po  vodilih , ktere izrekujejo gospodje ministri,   ampak   da   se   jim   ali glede na narodnost ali glede na ustavnost nasprotuje.    Ker ste slavna vlada in zbornica izrekle svojo voljo, naj bi se skrbelo, kolikor le mogoče, da dotični predlogi in pravila dobijo veljavo. Naznanil se je razglas od 15. sušca t. 1. od gospoda upravnega ministra, kot sedanjega vodja ministerstva pravosodja, o interpelaciji gospoda Cerne-ta v tej hiši.    Pozneje pa bom spri-čal,   da celo to tako pičlo priznanje naših zahtev glede slovenskega  jezika v sodnijah   se ni spolnilo.    Mogoče mi  bo predložiti   slavni  zbornici resnične prigodke, pisma izvirne. Drugi   velik   nagib k predlogu,   ki   sem   ga   kot malo izpeljavo, kot doslednost predložil, daje tudi pravosodje samo po sebi.    Je li pravosodje mogoče   pri   kakem narodu drugače, kakor v jeziku materinskem ?   Mislim, da mi tega ni treba   obširno   spričevati;   le iz zanikavnega  (negativnega) obzira   bom povedal kaka dva izgleda iz svoje  domovine v dokaz, kako je nemogoče v druzem jeziku, kakor v jeziku naroda   opravljati   civilno in kazensko pravosodje.    Ko sem bil zadnjič doma, pride nekdo k meni, ki je imel tožbo zastran motenja posesti;   tožba je bila rešena v nemškem jeziku, in v nji se je reklo,   da   bode   dan   za to tožbo „ia loco   rei   sitae".    Mož   gre k svojemu  nemškemu   posveto-vavcu,  kakoršnih je pri nas po kmetih, ki ne razumejo zadosti nemškega  jezika.    Ko pa pride   nemški   modrijan   do besede ,,in loco rei sitae", je bila cela njegova vednost jezika  pri  kraji;   al  da se reši   iz   zadrege,   reče   možu, da bode obravnava (dan)   pri sod ni i.    Ta gre tedaj napovedani dan v kancelijo ;   med   tem  pa se godi obravnava „in loco rei sitae", to je,   na   mestu,   o   kterem   je   bila pravda.    Moža, ki ni prišel, kontumacirajo ; njegovo za-htevanje, naj  se stvar postavi v poprejšni stan, se ovrže, in tako  je prišel   njegov   nasprotnik v djansko   posest,   tožnik pa bo moral skrbeti, kako da spravi s svojo dobro pravico nasprotnika iz posesti.
Drug važen prigodek iz kazenskega pravosodja: „Leta
177
178
1850 (ali kadaj) je bila porotna sodba v Ljubljani. Neka dekla je bila zatožena detomorstva (da je otroka svojega umorila). Nemško pisani zapisnik je bil vzrok pomote. 5,Jez sem otroka pokrila s senom — pravi obtožena — in se nato vlegla (po tem opravku namreč). V zapisnik pa se je pisalo, kakor da bi se bila na otroka vlegla „und ich legte mich daraufu). Ta zapis in pa mnenje zdravnikov, da je podoba, da je bil otrok zadušen, je bilo zadosti, da je bila obdolžena detomorstva. Še le ko se je dodala obravnavam slovenska prestava iz nemškega : „in se na to vlegla" (namreč na dete) je dekla temu nasprot-vala rekši: Tega nisem govorila; jez sem se na seno vlegla, ne na otroka ; vlegla sem se, da bi spala po temu.
Taka je, gospodje moji, taka je v civilnem in kazenskem pravosodju ; tako pride čast, varnost in življenje človeško v nevarnost, če se pravosodje opravlja v ptujem jeziku. To sem zavoljo tega omenil, gospodje moji, ker je preuzvišeni gospod minister žl. Lasser slednjič omenil v svojem govoru „da le za p os k ušnj o se je dovolilo, da pišejo sodnije v našem jeziku ; in da mu bo ta poskušnja prizadjala morebiti mnogo odgovornosti, akoravno se trdi, da se godi to za zboljšanje pravosodja.
Gospodje moji! Svest sem si, da je preuzvišeni gospod minister pri vsem tem le dobro mislil za pravosodje; pa vendar je to pomota, ako se misli, da je pravosodje pri kakem narodu mogoče v kakem druzem jeziku, kakor v domačem. To se ne sme nikakor imenovati poskušnja in ne sme ostati poskušnja. Trdno smo prepričani, da le ta-daj, kadar se bo pravosodje oskrbovalo v našem jeziku, le tadaj bomo imeli pravično, čisto pravosodje, in le tadaj, kadar se skrivnostno zagrinjalo odgrne, ki ljudstvo loči od sodnika, da enostranost, slabost uma, nevednost in tož-Ijivost ne bodo utegnile skrivati se zanj, da bo po tem mogoče, opominjati gosposko in svariti, da naj vsigdar opravlja svojo dolžnost. Nečem se vrniti, da bi pretresoval vzroke, zarad kterih je preuzvišeni gospod minister le tako malo privoljenje dal našemu jeziku; pa saj to naj omenim, da privoljenje njegovo izvira iz mnenja gosposk, ki pa za to ni.so ne pooblastene, ne dovolj poducene. Oblast za to imajo le zastopniki naroda.
Zastopniki naroda smo mi poslanci v državnem zboru in poslanci deželnih zborov in vsi gospodje iz moje domovine, kakor sede tu, vsi so podpisali peticijo na preuzviše-nega gospoda državnega ministra, v kteri se je zahtevalo, naj se vpelje slovenski jezik v sodnijah, kakor tudi v šolah sploh. Krajnski stanovi so zahtevali ravno to že leta 1848, in so terjali, naj se odloči komisija v deželi, da se bodo morali uradniki podvreči izpraševanju, znajo li jezik popolnama ali ne. Slovensko družtvo je ravno tisto leto dalo na znanje svoje želje. Peticija, ki sem jo omenil, je bila podpisana od 20.000 Slovencov iz vseh stanov, in ako se mi dovoli in se mi ne očita neskromnost, rečem, da sem s tem, da sem se potegoval za one načela, ki sem jih zmirom očitno očitno izgovarjal, si pridobil zaupanje slovenskega naroda po vseh krajinah.
Upiravši se na to, sem mislil, da smem upati, da bode tak razglas, kakoršnega nam je Nj. ekcelencija gospod upravni minister naznanil v seji 17. sušca t. L, za kterega smo hvaležni, da bode tak razglas — rečem — pri gospo-skah moje domovine spodobno spoštovan, to je, da bodo se po njem ravnale ; al to se ni zgodilo.
Tolikrat se govori o sodniških uradnikih zastran znanosti slovenskega jezika, in vselej se pravi, da ga znajo vsi. Gospod vitez Tschabuschnigg je rekel ne davno, da vsi gospodje svetovavci pri najviši sodnii in pri visi soduii itd. znajo jezik. Ako ga res znajo, bi ne bilo več zadržkov, da se popolnoma vpelje jezik v sodnije. — Pa dozdeva se mi, da še celo pri okrajnih (kantonskih) sodnijah, pri urad-nijah po deželi ne znajo gospodje uradniki slovenskega jezika, ali ga pa znati nočejo,   ker bi mi sicer ne bilo mo-
goče celi kup tožb in prošinj predložiti, ktere so bile dne 8. sušca 1862 mestni delegirani okrajni sodnii v Novem mestu na Krajnskem izročene, s posebno prošnjo, da bi se rešile v slovenskem jeziku, ktere so pa vse prišle nazaj rešene v nemškem jeziku. (Govornik pokaže listine.)
To, gospodje moji, to ni spoštovanje ministerskih razglasov, in mi moramo želeti, da slavno ministerstvo zapove gosposkam, naj spoštujejo vladne ukaze. Ako ne čislajo ukazov, ki zadevajo narodnost, tudi z ukazi o ustavnih zadevah ne bodo ravnali bolje. Gospod Tschabuschnigg je zadnjič rekel, da, če bi se ustreglo željam tistih, ki hočeja vpeljavo narodnega jezika v sodnije, bi državni zbor tako rekoč zapadel priljubkam jezikoslovnim. Tega vender ne verjamem. To se mi zdi le bolj šala, in zato se v pretres tega nočem spušati, sicer bi bil primoran bolj grenke povedati.
V tem obziru naj le to opomnim, da naš jezik je še živ jezik, da je jezik živečega krepkega naroda, da ni samo predmet za jezikoslovne preiskave. Že poprej sem dokazal, da so opravičene skupščine zahtevale vpeljavo slovenskega jezika v sodnije in šole, in s tem so one besede popolnoma ovržene.
Ako gospod Tschabuschnigg pravi nadalje, da on v svoji praktiki tisti čas, ko je služil v Celovcu in Terstu, ni vidil nikdar potrebe, da bi bil sodniški jezik slovenski, bi mu jez odgovoril na to sledeče:
Kdo nek si je tisti čas upal izreči, da želi svobodni tisk, svobodo učenja, odgovornost ministrov, pravico združbe-vanja in sploh temelje ustavnosti ? Vender nasprotujem temu, da bi se takrat že ne bila čutila ta potreba. Jez skor nikdar nisem bil pri sodnii, da bi se ne bila ta ali una stranka branila podpisati zapisnik nemški, ki ga je cesarski uradnik napravil. Ali ni to zadostno znamenje ne-zaupnosti, in kje bi bila postava, da bi se taki upiravec kaznoval ? ali ni imel prav, da ni podpisati hotel zapisnika, ki je bil spisan v ptujem mu jeziku? Mislim, gospodje mojit nihče izmed nas ne bo podpisal zapisnika , pogodbe ali kaj druzega, kar ga zaveže v česa, ako je pisan v ptujem, nam nerazumljivem jeziku! V tem , da se ljudje branijo podpisati zapisnik, se že posredno kaže želja naroda, da bi v kancelijah vladal jezik, kterega razume.
Žal mi je, da moramo ravno mi Slavjani, ki smo cesarju vedno udani in zvesti, ki vlado podpiramo v vseh pravičnih rečeh, se vseskozi bojevati za pravice svoje, za vsako ped pravice svoje. Pa naj bo, — bojevali se bomo s postavnimi pripomočki! Sinovi našega naroda so se vojskovali za obstanek Avstrije z Napoleonovci, s Prusi in Turci, — vojskovali se bodo z dušnimi pripomočki na postavni poti, in potem naj se govori o nas, karkoli je komu drago. Eno pa še povem : (govornik govori s p o vzdignjenim glasom) Ko je naš presvitli vladar, naš premilostivi cesar in gospod pred nekoliko mesci in tedni v Borgoforti in v Ljubljani vidil sine naših revnih rojakov, jih je sprejel v materinskem jeziku, in razlegala seje ta vesela novica po celi deželi. Tako ravna naš gospod in cesar, — uradniki pa se sramujejo našega jezika in  ga  zatirujejo!  (Pravo! pravo!)
Predsednik: Predlog gosp. poslanca dr. Tomana se glasi: „Visoka hiša naj izreče da pričakuje, da bode vlada za sodniške službe pri višeh deželnih, pri deželnih, okrajnih in družili sodnijah po vseh kraljestvih in deželah name-stovanih v deržavnem zboru z ozirom na dotične, udeležene narode, volila le take može, ki so sicer za službo sposobni in ki tudi znajo dotični narodni jezik popolnoma".
Predsednik: Ali se ta predlog podpira? (Večina hiše to potrdi). Predlog ta je tedaj podpiran.
Govor gosp. škofa Litvinovič-a iz Galicije.
„Ne bojte se, gospoda, ako podpiraje predlog svojega tovarša gosp. dr. Toman-a besedo poprimera, da Vas bodem
'
179
s predolgim žalostnim krikom nadlegoval. Le malo besed bodem spregovoril, od kterih želim, naj bi segle v srca Vaše, čeravno vem, da ljudem na srce govoriti, se šteje v državnih zborih le v nenavadne pripomočke. Tudi ste mi zlo olajšali besedo s tem, da Vas je veliko podpiralo Tomanov predlog.
Pred vsem Vam pa, gospoda, povedati moram, da je mene in prijatle moje Vaše unidanje glasovanje zoper dr. Tašekov predlog zlo razžalilo. Saj je to, kar je Tašek zahteval, bila le želja, ktero naj bi izrekli, in želja je bila edinih Vaših prijatlov, ki so Vam še zvesti ostali, ko Vas je mnogo druzih zapustilo. Bila je želja, kako naj se ustanovi naj viša sodnija v našem cesarstvu, da bode ta sodnija dobra podoba Avstrije in sostavljena iz mož vseh narodov, ki delajo in poveličujejo Avstrijo. (Pravo-klici na desni strani). Al niste nam spolnili te želje! Pa že vem, zakaj ne? Veči del Vas, gospoda, ne ve, kaj se to pravi, ako je narod mutast, ker zastopniki njegovi, to je, tisti možje, ki ga imajo zastopovati pri Njih Veličanstvu, mi-lostljivem našem Cesarju, ne razumejo njegovega jezika. Vi, gospodje, tega nikdar niste skusili; hvalite Boga zato! in Bog daj, da nikdar ne skusite. (Pravo! na desni strani). Al Slovani so to skusili in bridko skusili; to je tako, kakor da bi — da v primeri rečem — se otroku najbolji dar Božji, jezik, vzel in da revše mora gluh in mutast stati pred svojimi starši. V imenu Njih Veličanstva premilostljivega našega cesarja se pravica razsojuje v Avstrii in to sodbo govore narodom služabniki cesarjevi, — treba je tedaj, da se govori to v jeziku, kterega vsak razume, da vsak ve, da je sodba pravična. Al tako dosihmal ni bilo. Upajmo, da bode bolje, — zadnji čas je. Nočemo na drobno še enkrat razkladati, kar so rekli moji častiti tovarši, — brez konca in kraja so ravno take nadloge, ki jih trpi ljudstvo v moji domovini. Tudi v Galicii še ni resnica postala enakopravnost narodov in jezikov, po kteri se ima Avstrija v nov in srečen stan preroditi. In to je še posebno žalostno, da to sveto načelo se še celo zasmehuje, zakaj gola resnica je, da ko je nedavnej nekdo neki okrajni gosposki podal pismo v rusinskem jeziku, se je nosilo to pismo po kancelii okoli, zasmehovalo in zasramo-valo. (5?Res je, res!u — v središču). Ravno tako, zlasti kar nas Rusine zadeva, žalostno in skor neverjetno je, da uradni nemški časnik že več mescov zoper nas rogovili, nam separatizem in sto druzih grdih reči očita, zato, ker neprenehoma prosimo in beračimo, naj tudi naš jezik velja v kancelii. Vse to je resnica, in zato, gospoda, me je v srce zabolelo, ko sem zadnjič (pri Cernetovem predlogu) vidil, da ste predlog odbili. Mislim pa, da Vas bo volja, danes to popraviti. Ako danes potrdite predlog častitega mojega tovarša dr. Toman-a, se bo vendar to zgodilo, kar nam unidan, čeravno je bilo le kot želja izrečeno, niste dovoliti hotli. Potem bo pravosodje res v obličji ljudstva kot zastopništvo misel cesarjevih, in sodnije bojo res to, kar bi imele biti in potem bojo tudi naše najviše sodnije sčasoma take, kakor jih želimo. To pa bi bilo žalostno, ako bi mi, kar nas je še Slovanov še v tej zbornici ostalo, da obravnujemo najvažnise dnarstvene zadeve, še tega izprositi ne mogli, kar narodno življenje zahteva. Gospoda! ako pre-svitli cesar sam, ako vsi cesarjeviči naše preslavne cesarske hiše več jezikov našega cesarstva razumejo in v teh jezikih govorijo z našimi otroci, ki so vojaki: zakaj bi vse gosposke, politične in sodniške, ne ravnale po izgledu cesarjevem in bi z ljudstvom ne govorile tudi v ljudskem jeziku? To mora biti; to je prav po avstrijansko, in ker je ta misel prava avstrijanska misel, zato prosim: glasujte za dr. Tomau-ov predlog!"
Govor gosp. K. Deschmann-a.
„SIavna zbornica! Poslanec krajnski gosp. dr. Toman je podpiraje svoj predlog omenil tudi neki detomor. Ta prigodba
bi utegnila v tej hiši krivo misel o zverševanji pravosodja na Krajnskem izbuditi. Naj tedaj popravim, kar je dr. Toman o oni prigodbi napčno povedal, ker sem bil pri porotni sodbi v Ljubljani (ako se ne motim leta 1850) kot porotnik pričujoč in se je še dobro spominjam. Ta reč je bila vsa dru-gač, kakor jo je dr. Toman povedal. — Od vseh strani je sum letel na žensko, da je svoje dete umorila. Zaprli eo jo tedaj in jo postavili pred porotno sodbo. Resnično je, da je pri vvodnem preiskovanji uradnik, kije besede zaslišane ženske v zapisnik zapisal, zlo nemaren bil; al ta uradnik je rojen Krajnec in krajnskega jezika popolnama zmožen. Kar je dr. Toman očitoval, zadeva le nemško besedo, zakaj uradnik je v protokol zapisal: ,,ich legte mich darauf*4 („nato sem se vlegla"), ne pa „ich legte mich auf das Kind" („na otroka sem se vlegla"), čeravno se je trdilo , da je ženska v svojem domačem jeziku rekla : „na otroka sem se vlegla". To kaže, da je oni uradnik v nemškem jeziku šušmaril, ne pa, da bi slovenskega jezika ne znal. Porotniki so si bili trdno svesti, da ne smejo na dvomljiv izraz v nemškem zapisniku se zanašati in so besedo „daraufu (nato) tako vzeli, da se je dekla po porodu vlegla, ter sojo za nedolžno spoznali detomora. Po tem takem ni to resnično, kar je dr. Toman poprej rekel. Časniki so pozneje to reč napak zavili in jo po svojih namerah sprevrgli, tako, da je lansko leto deželna sodnija ljubljanska ta primerljej v uradnem deželnem časniku razjasnila, česar pa menda častiti poslanec krajnski ni bral.
Zastran predloga dr. Tomanovega pa moram reči, da nadušenje njegovo za materni jezik, nadušenje za slovenščino, ktero je častiti poslanec iz Krajnskega že tolikrat v tej hiši razodel, popolnoma spoznavam, vendar mislim, da ta stvar nikakor ni godna za razsojo v tej hiši — razsoja namreč: ali je slovenski jezik že pripraven za sodnije, ali so sedanji okoljščine že takošne, da bi se dalo v njem uiadovati, to je, da bi se vse slovensko govorilo in pisalo v pisarnicah. Sicer pa moram tudi še to povedati, da sodniške uradnike na Krajnskem živa želja navdaja, kolikor je le mogoče, vstreči pravičnim željam ljudstva. Povem le to, da že več mescov, preden je gospod minister Lasser odgovoril na Cernetovo interpelacijo, je ljubljanska deželna sodnija vsled neke slovenske vloge sklenila, da vsaka slovenska vloga se ima sicer nemško rešiti, nemškemu pismu pa vselej tudi slovenska prestava dodati. Potem, kolikor saj jez vem, ni ljubljanski deželni sodnii nobena slovenska vloga več došla. Ali je bilo pozneje slovenskih vlog na kupe, mi ni znano. Prosim, da mi slavna zbornica ne zameri, ako sem jo s tem svojim govorom morebiti preveč nadlegoval. Le v popravo one prigodbe, ki jo je dr. Toman tu naznanje dal, in za čast sodniških uradnikov, sem mislil, da se moram potegniti".
Konec govora Tomanovega.
Poslanec dr. Toman: „Mojemu predlogu je nasproti govoril sam poslanec iz Krajnskega Deschmann. Jez mu ne bom nič prerekoval; saj tudi ni treba , ker je on posreduje le moj predlog podpiral, ko je djal, da je pomota pri oni porotni sodbi, ki sem jo omenil, izhajala iz tega, ker je bil zapisnik po nemško pisan. Kar je pa rekel gospod dr. Herbst, temu je morda vzrok to, da pisava ni dosti jasna. Nisem hotel izreči misli, ktera je po njegovem mnenju v nji, akoravno mislim, da če se predlog bolj natanko pregleda, bi se že dobile potrebne reči v nji, kterih želi gospod dr. Herbst, ker predlog je ravno to, da za sodniške službe pri viših deželnih, pri kresijskih in pri deželnih sodnijah se volijo in postavljajo , z ozirom na narode taki možje, ki so sicer za službo pripravni, pa znajo tudi narodne jezike. S tem se ravno reče, da, kjer v okraji en jezik nadvladuje, ga morajo znati vsi dotični služabniki, in kjer se govori več jezikov, se morajo naučiti vseh teh. Pa, da ne ostane nobena dvomba in da pridem drugi strani
180
hiše nasproti, hočem izraza „voliti" in „p o trdi ti" spremeniti v „postavlj a t i" in mesto konečnega stavka, kije bil: „ki so sicer za službo sposobni, in znajo narodni jezik popolnoma*', ker pravi dr. Herbst, da se s tem porazumlja, predlagam ta stavek: „ki so sicer za službo sposobni in znajo jezik dotične sodniške okrajne popolnoma".
Po tej spremembi, mislim, utegnem predlog toliko bolj priporočati slavni hiši, da ga potrdi, ker se ravno s tem ovrže to, kar očitajo Nenemci nemškemu narodu, da druge zatira, kar pa nikakor ni moja misel. Danes, gospodje moji, ko je nemški narod tukaj po svojih zastopnikih namestovan, bi tako očitanje po pravici zadelo narod. Al jez imam predobro misel o pravičnosti slavne zbornice, da bi se ne nadjal, da bo sprejela predlog moj po tej spremembi".
Govor gosp. ministra Lasser-ja.
Ko gosp. minister razodene svoje misli o plači nižjih sodniških uradnikov, prestopi k drugemu delu in govori tako-le:
„Tudi druzega dela onega govora nesmem prezreti, ki zadeva uradni jezik in narodnost sploh. Rad priznavam, da je bil glas, s kterim je danes poslanec dr. Toman omenjal naprave, ktere je pravosodno ministerstvo poslednji čas naredilo, in odgovore na dotične interpelacije, bolj miren in meni bolj ugodeu kakor uni v poslednji seji. V poslednji seji je dotični govor v meni skrb zbujal, da bo morda utegnil ta ali uni omilovaje ali pa nekako zlobno reči meni, meni, ki sem rekel v začetku iste seje, da nisem porajtal marsikterega pomiselka s stališča pravosodnega ministerstva, da sem na svojo lastno odgovornost, v prid slovanskega jezika kaj ukazal, — da ta ali uni — pravim — mi utegne reči: „Glej, to si si zdaj pridelal!" Al današnji govor gosp. poslanca dr. Toman-a mi je izgovoril hvalo za dotično na-redbo pravosodnega ministerstva. Res je sicer pristavil, da se je prav malo še zgodilo , in še to malo — to je bolj prav za prav vzrok pritožbe — se ne spolnuje.
Zahvaljujem se dr. Toman-u tudi za to malo priznanje. Ako se pa reč res ne spolnuje, morem le izreči, da bo pravosodno ministerstvo, ako po pritožbah ali po neposred-njem naznanjenju zve, da se tem ukazom od gosposk upor nasproti stavi, da bo, pravim, pravosodno ministerstvo že vedilo, tako upornost zmagati.
Pravilo narodnosti in enakopravnosti je eno najviših pravil vlade avstrijanske; pravim eno najviših, toda ne edino. Tudi glede uradnega jezika si je ministerstvo prizadevalo in si še vedno prizadeva, temu pravilu zvestemu ostati.
Ne glede na notranjo službo gosposk, ktero vrediti je tudi notranja zadeva vlade, se ono pravilo ravnopravnosti izvršuje tako, kakor je gospod izvestnik tudi rekel.
Ministerstvo si bo odslej prizadevalo skrbeti, da bo pri vsakem uradu in pri vsaki gosposki ljudem pripušeno in mogoče, svoje zadeve z besedo ali pa pismeno v svojem domačem jeziku razodevati in da bodo iz kancelij njim umljive odpise v tistem jeziku dobivali, v kterem so pismo gosposki podali. To je sploh pot, ktere se bo ministerstvo v vsakem službenem oddelku držalo.
Sicer pa nikakor ne prikrivam, da meni pri uradnem jeziku v prvi vrsti stoji opravljanje službe, v drugi pa jezik.
Priznavam in čislam vsako prizadevanje za omiko in pospešenje jezika. Mislim, da tako prizadevanje toliko več hvale zaslužuje, kolikor bolj zanemarjen , kolikor bolj pokvarjen je kak jezik.
Mislim pa tudi, da bodo tudi tisti gospodje, kteri hodijo po tej poti, ktera je blaga in jo tudi jaz popolnoma priznavam, sami spoznali, da mora pravosodno ministerstvo najprvo na opravljanje službe in še le potem na jezik ozer jemati, ali z drugimi besedami, da naloga ministerstva mora
biti, najprvo na to gledati, da se po obstoječih formalnih in materijalnih postavah sodništvo tako urno, tako ugodno, tako dobro, kakor je le mogoče, izvršuje, in da se še le potem in kolikor se to s prvo nalogo sklada, tudi pravilu enakopravnosti deželnega jezika zadostuje. Ne dam si ovreči, da more jezik pri sodnijah le sredstvo za namen , nikakor pa ne biti namen sam. Kakor bi jez tega ne mogel reči, da je prav, ako bi pravosodno ministerstvo kdaj misel obšla, sodni jezik samo za to urediti, da bi se ponemčevalo in potali-jančevalo , ravno tako se mi zdi nepristojno , da bi se s sodnim jezikom samo in na prvi stopnji krajnščina , hrvaščina ali češčina razširjevala. Jezik je samo pomoček ura-dovanju, glavni namen pa je pravosodje.
Obrnem se k predlogu gosp. dr. Toman-a samemu, kteri zahteva, da pri podeljevanju služb naj se gleda na to, da dobivajo uradnije, ktere imajo z ljudstvom opraviti, samo take može, kteri deželni jezik dobro znajo. O tem moram kaj več spregovoriti, sicer bi utegnilo komu se dozdevati, da je to pravilo, ktero so prvi sprožili gosp. dr. Toman in oni, kteri podperajo nasvet njegov. Al tega načela se je vlada že odnekdaj držala. V tem že je to načelo zapopa-deno, kar sem pred kot občno ravnalo imenoval, i« na ktero sem jaz nanašati se že večkrat v tem slavnem zboru priložnost imel. Moram pa spoznati, da se izpeljavi tega pravila nasproti stavijo mnoge težavnosti, in dostikrat je še celo nemogoče, izpeljati ga. Nečem ravno o tem tu omenjati, da gosposki pri razpisu službe ne pridejo vselej čisto verjetne spričevala , ali je tisti, kteri za službo prosi, res tudi zmožen jezika ali ne. Vsi veste, gospodje, da s spričevali se marsikaj  da dokazati, kar pa v resnici ni.
Drugo je, da vlada nima povsod popolnoma pripravnih ljudi pri rokah. V Primorji je posebno taka. V Primorji je treba, da vsaki uradnik je popolnoma kos trem jezikom, nemškemu, talijanskemu in krajnskemu. Razun znanja pravosodnih ali drugih postav od človeka, kteri v državno službo stopi, tudi to vse še tirjati, se pravi veliko terjati; za to se mu pa samo 300 gld. na leto kot pripomoček, in za prvo vslužblje nje 4—500 gld. poda; ta plača vendar ni tako zlo mikavna, da bi bilo mogoče, vsaki čas popolnoma sposobnih uradnikov dobiti.
Vseh tacih težav, prosim gospode, da se tudi spomnijo, kadar se začujejo tožbe tako glasno zoper ravnanje ministerstva. Nemogoče je, kakor je bilo že danes rečeno, za uradništvo naberati rekrutov, marveč skrbeti moramo, da se nam ponujajo služabniki; dobički pa, ktere jim državna služba ponuja, dandanašnji, zlasti v službi na deželi, niso tako zapeljivi, da bi mogoče bilo, od ponudnikov toliko terjati. V Primorju posebno se res je primerilo in se ni dalo odvrniti, da je prišel kdo v krajnsk okraj za uradnika, kteri je razumel popolnoma nemško in popolnoma talijansko, krajnsko pa le slabo, in da nasproti v talijauskem okraju se primerilo je, da je znal uradnik krajnsko in nemško, bolj slabo pa talijansko. Po tacih praktičnih potih mora uradnik dostikrat samo zato hoditi, da mu je v nizih službah v dotiki z ljudstvom mogoče, se sčasoma naučiti jezika, kterega še ne razume popolnoma. To so premišljevanja celo na drobno; al izgovoriti sem jih moral enkrat za vselej, ker krik zoper ravnanje ministerstva v vseh teh rečeh je res že strašen.
Zadnjič mi bodi dovoljeno še na to tretjo točko obrniti se. V deželah, kjer jezik še ni tako popolnoma omikan, da bi imel razumljive vse tehtnične besede , kterih trja služba, zlasti pravosodna služba, — v deželah tacih — pravim — se današnji dan od uradnika ne more več trjati, kakor da se z ljudstvom more porazumiti, in da se pri vsaki uradnii vsaj eden nahaja, kteri zna pisati razpise v jeziku ljudstvu umljivem. So pa tudi dežele, kjer ta ali uni deželni jezik še ni tako omikan za pismeno uradno službo, in tu ne morem nikakor terjati, da ume popolnoma vsaki uradnik ta novi književni jezik, kteri se še le omikuje. Da v nekterih deželah   ljudstvo   novejega   knjižnega   jezika sploh   še   ne
razume, ima vlada gotove dokaze. Točen dokaz tega je to, kar se je zgodilo z državnim zakonikom , kterega se je v neklerih krajih, kakor na pr. na Štajarskem in na Krajn-skem, vendiško in krajnsko ljudstvo branilo, ker tega knjižnega jezika ne ume, in raje si je dalo ta zakonik v nemškem jeziku poslati, ker se vendar v vsaki srenji nahaja ljudi, kteri umejo nemško in prestavijo nemško postavo v krajnski ljudstvu umljivi jezik. („Pravou — na levici.) Gospodje! morda bo kdo rekel: „to so uradniki povedali"; jez pa zastavim svojo besedo, da sem to sam na svoje ušesa slišal od županov na Štajarskem in Krajnskem. To vse je iz djanskega in službenega življenja posneto, in prosim Vas to dobro prevdariti, ako se v eno mer toži, da ministerstvo ta ali uni jezik v nemar pušča.
S vsem tem sem hotel le samo dotrditi, da sem praviloma (v principu) zastopljen z nasvetom poslanca To-mana, ki ga je slavna zbornica tako iskreno podperala; pa tudi, da to je pravilo (načelo) , kteremu zadostiti si vlada od nekdaj po svoji dolžnosti in kolikor je moč prizadeva. Jez sam bom tedaj za ta nasvet  glasoval". (Obširni „pravo-kliciu.)
(Predlog Tomanov, kar naši braci že vedo, je obveljal.)
181