^^^H Zatajuj se! ^^H ^^^T^ n- Svetniki. ^l | Kako potrebno nam je zatajevanje, so nam pre- I lepo dokazali tudi vsi svctniki in svetnice, najzvestejši I posnemalci Jezusa in Marije. I Obračaj in zasukavaj reč, kakor hočeš, slednjič I moraš priti do prepričanja, da samozatajba je privedla I svetnike v nebesa, in to takoj povem, da se moraš I tudi ti zatajevati, ako hočeš kdaj priti v njih družbo. I Brez zatajevanja ni poti v rajsko domovino. I Kateri Ijudje pa so med svetniki ? Izvzemši ne- I dolžnc otročiče nam jih tako-le našteva cerkvena I pratika: apostoli, mučenci, spoznovalci škofje, I spoznovalci, device, device mučenke, ne- I device,nGdevicemučenke; posebej še po stanu I cesarji, kralji, duhovniki, redovniki, opatje,. delavci itd. I Nimam te za tako nevednega, da bi ne znal sam I presoditi, koliko zatajevanja je zapisanega v vseh feh K imenih. Koliko so se morali zatajevati sveti apostoli, I da so tako slavno izvršili svoje sveto poslanstvo, — I koliko sveti mučenci, dasosi zaslužili to svojo I najlepšo in najslavnejšo krono nebeško, koliko sveti _ I sp ozn o valci raznih vrst, da so tako hvalno in častno 1 [ rešili težavno nalogo vsak po svojem stanu, — koliko I sveti nedolžni mladeniči in mladenke, da so se [ izkazali v samostanih in med svetom tako izvrstne I junaške bojevnike ter srečno rešili in neomadežano _ 1 ohranili belo lilijo rajske nedolžnosti ... ¦ f Tudi pot sama, po kateri so prišli svetniki v svojo | rajsko čast in radost, je zgrajena večinoma iz samega l zatajevanja. Jezus je rekel, da je ozka; kdor se ne I I zna zatajevati, krene raje po široki. Pristavil je, da so I I: ob koncu tudi tesna vrata, skoz katera se pride v I I življenje; kdor se ne zna zatajevati, ne mara za tesnobo. I I Nebesa imenuje kraljestvo, katero si je treba s I I s i 1 o pridobiti; kdor se ne zna zatajevati, se ogiblje I I vsake težave, kaj li še težkoče, ki se da le s silo pre- ¦ I magati. f V kratkem: naloga, ki jo mora izvršiti, kdorkoli hoče priti za svetniki v nebesa, je taka, da je ni mo-goče izvršiti brez junaškega zatajevanja. Zahteva namreč: v nedolžnosti ostati ves čas zemeljskega potovanja alipa temeljito sepoboljšatiin vztrajati v izpokornosti; v obojem slučaju skrbno se ogibati greha in pridobivati si čednosti. Vsakdo pa vL, da je kaj takega nemogoče brez zata-jevanja. Tega mi ni treba še Ie dokazovati s posebnimi zgledi, ker se lahko vsakdo prepriča iz življenjepisa slehernega svetnika. 12. Pogani. Dasi je premagovanje samega sebe neizogibno potrebno v dosego zveličanja, se vendar prišteva na-ravnim pomočkom; nadnaravno je k v toliko, če imamo pri zatajevanju nadnaravni namen in nas pod-pira nadnaravna božja pomoč. Zato pa nam je razvidno iz zgodovine, da je bil to poglaviten pomoček onim boljšim poganom, ki so se prizadevaii za pametno in modro življenje. Pogani so se namreč le tako mogli zveličati, če so izpolnjevali naravno postavo, ki so jo poznali iz glasu svoje vesti. Ravno zatajevanje je bilo večkrat pri poganskih modrijanih tako veliko, da so cel6 nam katolikom vzor. Modrijan Platon, n. pr., je živel tako skromno, da je večkrat jedel le po enkrat na dan; dediščino je podaril svojim bratom; nikdar ni hrepenel po višjih službah, dasi je bil jako sposoben zanje; velikodušno je od-pustil Dioniziju hudo razžaljenje itd. — Diogen je živel le ob rastlinstvu in nekuhanem mesu; jako ubožna je bila njegova obleka; stanoval ni v hiši, marveč vsodu; še po zimi je hodil bos. Ko mu je nekoč ponujal Aleksander Veliki, da naj si izvoli od njega milost^ kakršno hoče, je malomarno odgovoril: naj se mu toliko umakne, da bo moglo solnce sijati nanj, ter mu ne bo delal sence. A tudi mogočni Aleksander sam se je znal junaško zatajevati. Nekoč je vodil svojo vojsko skoz kraje, kjer ni bilo vode, ter je bil zelo žejen. Posreči pa se nekim vojakom, da dobe nekoliko vodč 12* — 180 — ter mu jo veselo prineso. Žejni junak pa je noče piti, marveč izlije vodo po tleh in še dalje trpi žejo s svo-jimi vojaki. Kako koristno se je zdelo zatajevanje že poganom, je povedano prav lepo v oni pravljici o junaku Her-kulju; z naslovom: ,,Herkulj na razpotju". Ko je bil Herkulj nekoliko odrastel, je pasel po bregovju črede svojega očeta. Na paši je imel čas premišljevati, kakšnega življenja naj bi se poprijel v prihodnosti. Na misel mu pride, ali bi ne bilo najbolje zanj, ko bi mogel živeti brezdelno v veselju in uživanju. Še ves utopljen v take misli pride do razpotja. Tu sede in premišljuje, na katero pot bi krenil. Kar stopita predenj dve prikazni: ena z milim a res-nobnim obrazom, drugi pa se je na obličju razodevalo lahkomišljeno in razkošno veselje. Slednja se najprej oglasi: ,,Jaz se zovem radost; mladini, ki hoče za manoj, obetam brezdelno življenje polno razkošnega veselja, konec pa je neslaven in sramoten. Ako hočeš, pojdi za menoj". — ,,Jaz pa sem čednost", reče po- I hlevno druga prikazen; Bkdor hodi za mano, ga čaka delo, trud in zatajevanje, pa moja težavna pot pelje do nesmrtnosti". — ,,Za tabo pojdem," vzklikne od- 1 ločno Herkulj; ,,naj bo tvoja pot še tako težavna, po 1 njej hočem hoditi, da me le pripelje do nesmrtnosti!" Sramotno bi bilo zate, mladi Čitatelj, ko bi imel <¦ rnanj poguma v zatajevanju kot oni poganski mladenič. I Herkulj si je hotel pridobiti le svetno slavo, tvojernu 1 zatajevanju pa je zagotovljena večna čast in sreča! I