VOKALNI OKTET JELOVICA Škofjeloški pevski sestav, oktet Jelo vica, je učakal triindvajset pomladi, na kar se je po spletu raznih okoliščin zad nja formacija pevcev razšla. Dotlej je ta naš oktet vidno oblikoval slovensko zbo rovsko kulturo v poustvarjalnem in v interpretacijskem pogledu. Za trdim de lom so šele prišli uspehi, prišli smo do pestrega in bogatega repertoarja, kar je zadovoljevalo strokovne kritike in pub liko. Oktet Jelovica se je uveljavil v Slo veniji, v takratni Jugoslaviji in v zamej stvu. Vsaj po poslušanju pa je bila Jelo vica znana na vseh kontinentih sveta. Pevci Jelovice smo imeli moralno in materialno podporo pri pokrovitelju iste ga imena, pri matični bazi, Zvezi kultur nih organizacij Škotja Loka in v vsej takratni občini Škofja Loka. Ob desetletnem jubileju sem zapisal v koncertni bilten tele misli in podatke: Jeseni leta 1969 smo se prvič sestali. Odbral nas je Marijan Kovač-Puvlinov iz Zminca. Vsi zbrani smo že imeli izkuš nje iz raznih pevskih zborov in iz glas benih šol. V nekaterih pogledih smo bili že narejeni pevci, a nam je še marsikaj manjkalo za zvokovno in interpretacijsko homogen in uspešen pevski oktet. Za mar sikaj od tega je poskrbel vestni in mar ljivi prvi umetniški vodja Jelovice, pro fesor Peregrin Capuder iz Ljubljane. Vpe ljal je nam ustrezen in publiki všečen repertoar, primeren pevcem in skupini. Oktet Jelovica leta 1971 218 Dobri nastopi so nas opogumili in delali smo še bolj z zanosom. Prepevali smo v lastno zadovoljstvo - vdajali smo se ča rom, kijih nudijo zvoki narodnih in umet nih zborovskih pesmi. Po prvih sezonah je bil oblikovan uspešen osrednji sestav. Takrat smo dobili v oktet Toneta Blaz- nika, basista iz Škofje Loke, in Leona Marolta. tenorbaritonista iz Ljubljane. Tako je nastal oktet Jelovica. Prvi nastop dokončno oblikovanega osrednjega se stava je bil na Prešernov dan, 8. svečana 1971 v Kranju. Na lastno pobudo smo zapeli pri pesnikovemu spomeniku v me stu, nato pa še na samem grobu neumr ljivega Slovenca Prešerna... Nekoč smo prepevali na zborovanju novinarjev Jugoslavije in zamejstva v Škofji Loki. Publicist Silvo Matelič je bil tako prevzet od petja, da nas je pri poročil Radiu Ljubljana. Dobili smo va bilo na snemanje in kmalu smo izdali malo ploščo, naš prvenec v tovrstni pro dukciji. Tedaj nam je pomagal že naš zunanji sodelavec Tomaž Tozon. Pevci smo družno delali naprej. Na vadili smo se drug drugega, si med seboj pomagali v vseh ozirih. Brez sloge in razumevanja ni dobrega zborovega zvo ka. Opravljali smo tudi organizacijske zadeve, ki so pomemben člen uspešnega delovanja vsakega pevskega zbora. Organizacijski vodja okteta Ivan Brez nik je mene določil za kronista skupine, ker sem imel dober spomin na razne pev ske in druge oktetove dogodke. To delo mi je prišlo prav tudi zaradi možnosti literarnega oblikovanja. Za uvod sem v kroniko zabeležil: Pesem naj slovenskega delovnega člo veka bodri v naporih pri ustvarjanju nje gove prihodnosti. Krepi naj mu narodno zavest in spominja naj ga vseh trenut kov narodove preteklosti, ki jo slovenska pesem izroča sedanjim in prihodnjim ro dovom. V prvih desetih letih je imel oktet Jelo vica čez štiristo nastopov. Program so se stavljale slovenske narodne in umetne pes mi ter pesmi še nekaterih narodov Evrope Oktet Jelovica z vidnimi slovenskimi športniki leta 1975 219 od Urala do Atlantika. Peli smo slovenske, dalmatinske, ruske, češke, makedonske, španske, italijanske in nemške pesmi. Naj raje smo imeli pesmi slovenskega Koro- tana. Napravili smo veliko LP-ploščo, na kateri so posnete naše uspešnice. Plošča se imenuje Spomin na zimski večer. Naši nastopi v vseh letih delovanja so bili celovečerni koncerti, priložnostna slavja, otvoritve vseh vrst, kulturna in politična zborovanja, komemoracije, roj stva, poroke, osebni prazniki, pogrebi, športna slavja, revije zborov, razni jubi leji, podoknice, zdravice, festivali, slavja doma v Jelovici, srečanja zborov slo venskih lesarskih tovarn, srečanja z raz nimi zbori Slovenije, Dalmacije in za mejstva, srečanja slovenskih oktetov v Šentjerneju, verska slavja in obredi - skratka povsod, saj je pesem človekova večna sopotnica. Vsi nastopi so bili za pevce Jelovice dragocene izkušnje, vseh se radi spo minjamo na tak ali drugačen način, vsi so nam pri srcu, saj so tako rekoč skoraj vsi nepozabni. Največkrat se spominja mo nastopov v Omišu v Dalmaciji, nasto pov med Slovenci na Goriškem in na Koroškem pa pri zdomcih v deželah Evro pe in drag nam je spomin na nastope na festivalu Socialistične internacionale tam daleč v Barceloni v sončni Kataloniji. Vsak nastop je bil doživetje zase, vsak je bil poučen, pa naj je bil dobro ali slabše izveden. Učili smo se tako na na pakah kot na uspehih. Meni je najbolj dragoceno spoznanje, kako humano je poslanstvo pesmi in glasbe nasploh. Pe sem je razumljiva v vseh jezikih sveta, najsibo narodna, umetna, renesančna, him- nična, elegična, lirična, dramatična in kdove kakšnega karakterja ali zvrsti, je univerzalno sredstvo za sklepanje znan- stev, za sodelovanje ali celo za prijate ljevanje. In kako je bilo pravzaprav tisto jesen 1969. leta? Ko smo se pevci prvič sestali, smo se najprej dodobra ogledali. Kako bo zvenelo naše petje? Kakšne so želje in pričakovanja posameznikov in seve da, kakšne so ustvarjalne možnosti teh osmih glasov? Nasprotij med nami ni bilo, čeprav smo bili različnih poklicnih in socialnih slojev. Ta rokodelec, oni in ženir, tretji sociolog, četrti umetnik... Eno nas je vezalo - volja, veselje do prepe vanja, zaljubljenost v slovensko pesem. Profesor Capuder je bil najbolj zado voljen, ko je uvidel sorodnost glasov in njihovo izenačeno glasnost. Glasovi za oktet morajo biti čisti, dovolj barviti, pravega obsega in volumna, pa dovolj visoki in nizki, pač po zahtevah skladb. Nekaj od teh zahtev smo že prinesli s seboj, veliko smo pridobili z vajami. Pri izvedbah je zahtevana čistost, enovitost, vertikalna ujetost, dikcija, in še veliko je teh presnetih skrivnosti, ki naredijo pesem dovršeno, ušesu prijetno, duši pri kladno, razpoloženju primerno in kritiki sprejemljivo. Verjetno nihče iz prvotnega sestava okteta Jelovica ne bo pozabil prvih pes mi, ki jih je zborovodja Capuder vadil z nami. To so bile Zdravica. Tam na vrtu. Štajerski fantič. Vse so bile vsebinsko umestne. Prva simbolizira novoustanov ljeno druščino, posajeno za slovensko javorjevo mizo mile kmečke domačije. Druga opeva slovenski raj pod Trigla vom, dekle in cvetje na domačem vrtu in hrepenenje po domači zemlji. Tretja pa v razposajenem in pevskem štajerskem fantiču pooseblja slovenskega pevca, kot ga posnemamo pevci Jelovice... Pesmi je odbiral zborovodja, upošte vane so bile tudi naše želje, vsak je pri nesel kakšno lepo skladbico od kdo ve kod... Do nastanka okteta Jelovica v Loki in okolici ni bilo veliko pevskih zborov. Malo zborov pomeni siromašno konku renco in šibko kvaliteto. Nastopi naše Jelovice so spodbudili nastajanje novih zborov v Loki in okolici. Nastali so Loka, Lubnik, Spev, Škofjeloški oktet, Gore- 220 njevaški oktet, zbori v Selški in v Po ljanski dolini. Oživela so zborovska sre čanja in rasla je kakovost petja. V oktetu Jelovica smo bili tudi takšni pevci, ki smo bili sposobni soliranja, kar je zborovodja tudi uveljavljal. Nepoza ben je bil Marijan Kovač kot tenor solist v italijanski La montanari, pa Leon Ma- rolt v koroških pesmih, Zdravko Ogris pri dalmatinskih, pa moja malenkost pri nekaterih liričnih slovenskih pesmih. Zla sti je blestel Zdravko Ogris, ki je umel jodlati. kar je bila vsekakor noviteta v slovenskem zborovstvu. Nekateri preveč čistunski kritiki so to zavračali, toda Slo venci smo vendar alpski, evropski narod in torej nismo prišli iz zakarpatskih polj in sibirskih tajg... Tako je bil naš oktet tudi inovativen in dobro sprejet. Iz tistih dob je znan tudi naš Ivan Breznik, ki je bil solist pri ruski Dvanajst razbojnikov. Šolo je odpel kot pravi ataman Kudijar in mi z njim vred smo bili na nastopu kot pravi donski kozaki. Manj znano je, da je oktetu Jelovici po nekaj letih grozil razpad. V Loki se je ustanavljal nov oktet in bili so posegi po pevcih Jelovice. Nakane je preprečil naš Breznik z reorganizacijo našega ok teta in pred nami so bile nove možnosti razvoja in napredka. Kljub uspehom smo ostali skromni, tudi pohvale smo jemali z rezervo. Priznanja pevce tudi kvarijo, boljša je blaga kritič na distanca, ker je vzgojna. Samo to vem, da nič ne vem, je nekoč rekel Grk So krat... Loški rojak in župan Zdravko Krvina nas je nekoč vzel s seboj v Šele pod Košuto, na Koroško. Krvina je bil naš prijatelj, simpatizer in ljubitelj slovenske pesmi. V Selah je bila dvorana polna do zadnjega kota. Vrstile so se naše pesmi, ki so jim vrli Selani neutrudno aplavdi- rali. Na koncu sta spregovorila selški župan Herman Velik in župnik gospod Vavti in oba sta nas pohvalila. Skorja Loka se je kasneje s Selami pobratila, za kar je zaslužen ravno Zdrav ko Krvina. Jelovičani smo v Selah še večkrat nastopali, žal smo bili s pesmijo priča tudi preranemu pogrebu selškega župana Hermana Velika. Mi v Sloveniji ne poznamo dovolj koroških političnih razmer. Kakšno moč ima pesem, naj pove tale zapis. Po nekem koncertu v Selah smo jelovičani tako omehčali koroške duše, da sta si selški župnik Vavti in selški župan Velik prvič podala roki. Po litika ju je ločevala, združila ju je slo venska pesem. Danes sta žal že oba Sela- na pokojna, naj ju blago krije slovenska koroška gruda. Začetki sodelovanja Tomaža Tozona z oktetom Jelovica segajo v čase, ko smo delali prvo gramofonsko ploščo na Radiu Ljubljana. Dokončno je prevzel vodenje okteta leta 1972. Takrat smo se priprav ljali za festival dalmatinskih pevskih klap v Omišu. Program smo pripravili in obdelali še s prof. Capudrom, nakar je prišlo do menjave zborovodij. Slovo od zaslužnega človeka ni bilo brez bolečin, toda s Tozonom so bili pred nami novi izzivi. Tozon je izbor za Dalmacijo neko liko adaptiral, da smo uspešno prestali avdicijo. V predtekmovanju smo nato dosegli nastop v finalu v Omišu. Veliko klap iz Dalmacije je izpadlo, slovenska Jelovica ne. V finalu smo se tudi izkazali, a glavne lovorike so pobrali pač nedo segljivi Dalmatinci. Tehnično in glasov no nismo zaostajali, manjkalo nam je dalmatinskega srca in duše. Izvedbeno so na njihov način nedosegljivi. Ne vem, če še kje kateri narod s tako srčnostjo in ognjem prepeva svoje pesmi kot ravno Dalmatinci. Evropa to ve in nastopi v Omišu so vedno predvajani na Evroviziji. Za svoj festival in za svojo pesem živi vsa Dalmacija. Ni Dalmatinca, ki bi se zmrdoval nad svojo pesmijo, tako kot se velikokrat pri nas v Sloveniji dogaja slo venski pesmi. Hrvaški tisk nenehno spremlja dogajanja v Omišu od avdicij do končnih nastopov. V Sloveniji pa je 221 na naše zborovstvo odziv le površen... V Omišu smo bili uspešni še na en način - pridobili smo si namreč novih prijateljev iz raznih klap Dalmacije. Klapa Srdela nas je povabila v Makar- sko. Tam smo imeli na trgu nastop z vencem slovenskih pesmi, ki so jih Ma karani zvesto poslušali. Srdela je kasneje večkrat prišla v Loko. Atraktivne Dal- matince je Loka vedno lepo sprejela. Z Makarani smo se jelovičani tudi uradno pobratili s ceremonialoma v Makarski in v Skorji Loki. V letu 1973 smo se spet prijavili na nastope v Omišu, a smo žal že na avdiciji odpadli zaradi neustreznega izbora skladb. Te so bile večinoma umetne, zahteve fe stivala pa so po izvirnih, narodnih pes mih. Ko smo imeli najbolj homogen sestav in ustrezen spored, smo leta 1977 spet uspeli v Omišu. To pot smo nastopili kot septet, kar je ustrezno število pevcev za pravo klapo. Naš izbor pesmi je bil do volj originalen in atraktiven, da smo pre pričali strogo strokovno komisijo vidnih hrvatskih skladateljev in drugih strokov njakov. Uveljavitev okteta Jelovica je bila vse stransko odmevna. Na slavja in nastope so nas vabili od blizu in daleč. Redno smo se srečevali z oktetom Bratje Pirnat, ki je edinstven sestav na svetu - sestavlja ga osem rodnih bratov iz Jarš pri Dom žalah. Srečanja z nastopi smo gojili z Gori škim oktetom, z Briškim oktetom, s Šent- jernejskim oktetom. Nastopi so bili iz menično pri vseh sestavih, bili so dobro obiskani in zanimivi. Vsak oktet je bil kot utrip pokrajine, iz katere izhaja. Ko šata gorenjska pesem se je zlivala s po nosno primorsko, ta z mehko dolenjsko in tako naprej do sklenjenega kroga. Kot Oktet Jelovica na festivalu dalmatinskih pesmi v Omišu leta 1977 222 bi slišal bučanje Save, šumenje Soče, videl valovanje Drave, igrivost Krke in lesket srebrne Sore. Pesmi so bile dih dolenjskih gričev, utrip Brd in šepet go renjskih polj in gozdov. Na ta srečanja so prihajali slovenski umetniki z raznih področij. Rado Simoniti, Marjan Gab- rijelčič. Tone Logonder, slikarja Merhar in Puntar, razni literati ter lokalni in državni politiki. Okteti smo se program sko dopolnjevali. Spet so bila sklenjena mnoga znanstva in prijateljstva. Jelovičani smo imeli še srečanja z zbo ri v okviru lesarske oranže. Tako smo imeli nastope Škofjeločani, Mariborčani, Logatčani, Sempeterčani, Prevaljani, Slo- venjgradčani... Najprej smo se srečali na gostoljubnih Prevaljah. Nastope smo vedno sklenili s skupnimi pesmimi. Druž no zapeta pesem je porodila idejo o usta novitvi zbora Lesarji Slovenije. Zdelo se je kot utopija, a Tomaž Tozon kot duša ideje ni odnehal. Nekaj let je stvar tekla, čeprav so bile udeležbe na vajah nepopolne, vaje pa so bile od Maribora do Postojne. Uspehi so prišli, saj smo posneli LP-ploščo. Kasneje je prišlo do zapletov, ki so bili za oktet Jelovico sko raj usodni. Nepozabna so tudi srečanja Jelovice z znanimi slovenskimi športniki med le tom in ob koncu leta pri razglasitvah najboljših. Snovalec teh srečanj je bil radijski novinar, neutrudni Franci Pav- šer. Z nami so se družili Miro Cerar (tudi pevec), Ivo Daneu, Borut Petrič, Mirna Jaušovec, Miro Steržaj... Včasih je Ster- žaj celo pristopil k našim tenoristom in smo družno zapeli kakšno štajersko... Imeli smo nekoč turnejo po Zahodni Nemčiji. V Munchnu, v Nurnbergu in v lngolstadtu smo zapeli na otvoritvah slo venskih izseljenskih kulturnih društev, vsa z imenom po poetu Sorskega polja Simonu Jenku.V lepi bavarski deželi smo večkrat zapeli še marsikje, tako tam kot na poti domov. Doživeli smo imenitno slavje, 1000- letnico Škofje Loke leta 1973. Koncerti- rali smo pred številnimi povabljenci v naše staro mesto. Škofja Loka je ime nitna, za slovenski narod pomenljiva za radi Brižinskih spomenikov. V Loki je bil napisan prvi slovenski gledališki tekst - patra Romualda Pa- sijon. Loka je imela prvo dekliško šolo in Loka je prvi kraj v Sloveniji, ki je dobil elektriko. Znani so še loški cehi, industrija, v Loki so doma umetniki, znan stveniki in še marsikaj bi se našlo. Pravi Ločani so ponosni na svoje lepo, staro mesto. Velik dogodek za Škofjo Loko je bil obisk predsednika nekdanje Jugoslavije leta 1977. V Dražgošah smo se z njim srečali tudi pevci Jelovice in smo mu zapeli nekaj slovenskih in zagorskih pes mi. Tudi Tito je prepeval z nami... Z vidi ka današnjih časov je to mogoče nepo membno, a vendar je bil to zanimiv dogo dek. Kljub prevrednoteni zgodovini je bil Tito voditelj pomembne države, kar je konec koncev pokazala udeležba vseh voditeljev držav sveta na njegovem po grebu v Beogradu leta 1980. Leta 1980 beleži oktet Jelovica me njavo pri tenorjih. Izguba cele glasovne skupine bi bila skoraj usodna. Zame njave so bile enakovredne. Tomaž Tozon je obnovljenemu oktetu napovedal ne moten napredek. Obilica dela je rodila nove sadove, vrstili so se novi nastopi, peli smo tudi na festivalu v Omišu, to pot kot gostje posebnega večera v okviru slavja s slovenskim programom. Za to priložnost smo imeli slovenske narodne noše, ki so se zelo podale k lepi dal matinski arhitekturi starodavnega gusar- skega Omiša. Slovenska pesem je našla lep odziv pri zborovsko razgledani dal matinski publiki. Veliko dela in drugih naporov povzro či, da kdo omaga ali celo odneha. Naš oktet so bremenila nekatera vpreganja v druge zbore, ki so že obstojali ali pa so 223 se priložnostno porajali. Tudi Tomaž To- zon je bil veliko zaposlen. Slovenski oktet. Logaški oktet. Kvartet DO. zbor Lubnik. Kvartet Spev in zbor Lesarji Slovenije so bile njegove velike obveznosti. Več- tirnost nekaterih pevcev Jelovice in nje nega vodje ni ostala brez posledic. Ker smo nekateri pevci Jelovice odpovedali sodelovanje v nekaterih Tozonovih zbo rih razen v Jelovici, je Tozon rekel, da z Jelovico nima namena več kaj večjega ustvariti, saj smo menda že dosegli nivo, spriča katerega ni več motivacije za več je podvige. Uporabil bi pa Jelovico le še za popolnitev zbora Lesarji Slovenije. Omenjena usmeritev zborovodje je po vzročila seveda nekatera nestrinjanja med pevci in zborovodjo. Mi smo bili vendar še pripravljeni kaj ustvariti kot oktet, saj smo bili zavezani pokrovitelju Jelovici in širši javnosti. Nismo se spri jaznili, da postanemo le komponenta ve likega korpusa, v katerem bi jelovičani poniknili, kot si ne zaslužimo. Zapravili bi identiteto v megalomanskem čredni- štvu, kar je tudi bilo odsev tistih časov. Tomaž Tozon je nato napovedal svoj od hod i/, okteta Jelovica, kar se je leta 1984 tudi zgodilo. Bilo nam ga je resnično žal, toda nismo preprečevali svobodnih potov nemirnega umetnika. Razhod nam je prizadejal obilo težav. Dobrih zboro vodij ni vedno na razpolago. Začasno je prevzel vodenje okteta Jelovica Valentin Bogataj, ravnatelj loške Glasbene šole. Obenem je bil naš sopevec - basist in delo je teklo dalje. Utrjevali smo stari repertoar in snovali novega. Spričo odhodov nekaterih pevcev iz okteta je spet pešala kontinuiteta delo vanja. Po resni krizi v letu 1986 smo se v letu 1987 na novo opomogli z izborom nekaterih novih in mlajših pevskih moči. Dobili smo kar ustrezne glasove, saj so Oktet Jelovica leta 1980 224 bili tako zanimivi, da je vrgel nanje oko tudi kak imenitnejši zborovodja iz loških zborov. Novi sestav okteta Jelovica v letu 1987 je prevzel v vodenje prof. Slavko Mihel- čič iz Ljubljane. On je znan umetnik, slovenski skladatelj, pedagog in zboro vodja. Pridobiti nam ga je pomagal skla datelj, prof. Stanko Prek, ki je tudi prija telj našega okteta. Z novim zborovodjem smo v letu 1989 prispeli do 20-letnice okteta, kar smo proslavili tisto jesen v Škofji Loki. Naštudirali smo veliko no vih, zanimivih skladb. Imeli smo obilo nastopov po Sloveniji in v zamejstvu. Bili smo celo izvajalci krstnih izvedb skladb izpod peresa našega neutrudnega zborovodje, prof. Slavka Mihelčiča. Te so povečini napisane polifono ter v na rodnem tonu, kot take so pa v veselje tako izvajalcem kot publiki. Še zapis iz brošure, izdane ob 20-letnici okteta: Naše drevo. Gorenjski kmet najrajši vsadi jablano na jesen. Zrahljana zemlja je tedaj kot zibelka sadiki v neprijazni zimi in tako utrjena dočaka prebujenje pomladi. Dre vesce vzbrsti, ozeleni, korenine se okle nejo grude, iz katere črpajo sadove živ ljenja. Jablana požene veje in vrhove. Poslej je kmet le še sadjar, ki skrbi za ugodje drevesa, da je kos viharjem. Kme tu poplača drevo trud s sadeži vsakršne letine... Podobno drevo je tudi oktet Jelo vica, ki smo ga zasadili takratni in neka teri sedanji zanesenjaki. Sadjar je bil pravzaprav Marijan Kovač, ostali smo pa družno pazili na mladiko. To ni bilo krmežljavo drevesce, ne divjaček in ne meglasta barjanska jelša. Bilo je samo niklo, kleno drevo, neupogljivo, košato kot hrast Sorskega polja, kakršne še dan danes vidiš na ozemlju tisočletne Loke. Drevo je rodilo obilne sadove, ni se dalo kljub viharjem, vraščeno je bilo v rado darno polje... Da smo dočakali zavidljiv jubilej, smo našli moč kar v pesmih samih, ki smo jih doživljali vsak na svoj način. Pesmi je v slovenski zakladnici dovolj in smo lahko zadovoljili sebe in publiko. Oktet je bil vse čase vešč raznih kompozicij domače in tuje zborovske literature. Za motiva cijo so nam bila besedila raznih avtorjev ali pa glasba izpod imenitnih peres. O pevcih le to, da so vsi dajali podobo zvoku okteta. Osip pevcev ni bil nikoli usoden, če prav je povzročal zadrege. Jedro sestava je ostalo zvesto skupini, sicer ne bi doča kali obeh desetletij. In poslušalci - pub lika? Teh Jelovci ni nikoli manjkalo. Če se izrazim bolj domače, to so bili naši pravi navijači, takšne je napravila pesem Jelovice. V naši publiki je slovenski po nos in gorenjska trma. kakršna je bila v obeh članih okteta, ki sta vztrajala vse dobre in slabe čase od 1969 do 1992. leta. Vsa leta od začetkov do konca okteta je bila z oktetom Jelovica še nepozabna Marija Lavrinec-Lebar iz Škofje Loke. Bila je nepogrešljiva napovedovalka na mnogih naših nastopih. Bila je pomemb na vez med nastopajočimi in publiko. Z lepo, umetniško besedo, je dajala dosto jen pečat nastopom Jelovice in utemelje vala sleherno zapeto umetnino s primer nimi, logičnimi uvodi in s tehtnimi pre sojami vsebin skladb. Tudi v poslednjem obdobju okteta Je lovica je bilo obilo sadov. Z izbranimi programi prof. Mihelčiča smo razvese ljevali poslušalce na silno raznovrstnih nastopih. Repertoar so sestavljale po dobne pesmi kot dotlej, vedno smo imeli na programu tudi izbor zborovske sa kralne glasbe od renesanse do moderne dobe. Kar predolgo so bile odrinjene iz slovenskega javnega glasbeno-pevskega življenja dela, saj so svojevrstni biseri v slovenski zborovski zakladnici. Med mnogimi nastopi je vsem v spo minu turneja okteta Jelovica po Italiji tja do večnega Rima in nazaj domov v letu slovenske osamosvojitve, točneje v 225 juniju mesecu leta 1991. Prepevali smo na radiu Vatikan, po rimskih cerkvah in na sprejemu pri svetem očetu Karlu Woi- tili - Janezu Pavlu Drugem. Papež se je z nami tudi rokoval in pri omembi romar jev iz Slovenije smo strumno zapeli Ipav- čevo pesem Slovenec sem. Prepričati publiko v deželi muzike je bil podvig, ki je uspel Jelovici. Prepričali smo Italijane s pesmimi Slovenije, najbolj pa z njihovo nesmrtno La montanaro... In kakšna so naša spoznanja? Pesem ima neizmerno moč. je poslanka miru in sprave, spodbuja prijateljstva in pleme niti ljudstva vseh ras, spolov in katerekoli vere. Vse pesmi so lepe, a lepših od slo venskih nima svet - to trdim smelo, do kazov je dovolj. Imamo pa Slovenci to lastnost, da hitro znamo tudi pesmi dru gih narodov. Zato, zaradi našega odnosa do vseh pesmi, nas svet spoštuje. Spoznanje, da je najlepša pesem slo venska pesem je zame neomajno. Skriv nost je bila vedno le v tem, zakaj je tako. Odgovor je bil hitro na dlani potem, ko smo obšli nekatere dežele Evrope in ko smo poslušali vtise obiskovalcev naše Slovenije. Naša, slovenska pesem je naj- žlahtnejša in najlepša zato, ker je doma v najlepšem delu vesoljne zemlje, v Slo veniji. Tako lepe. pestre, zanimive dežele ni nikjer drugje na belem svetu. Naša pesem je odsev teh lepot in dragocenosti in je sama /ase biser naše domovine. In za konec izrek - Prelepo je bilo, da bi trajalo. To velja tudi za oktet Jelovico. Poleg prijateljev smo imeli tudi nasprot nike, vplivne in močne. Naš oktet je bil predvsem v zadnji dobi večkrat izpo stavljen pristrani kritiki. Bili smo pri uve ljavitvah ovirani z ignoranco, z neupo števanjem. Spodkopavanje okteta kot sku- Oktet Jelovica i umetniškim vodjem prof. Slavkom Mihelčičem leta 1989 226 pine je bilo preveč očitno, da ga ne bi spregledali. S tem in z novačenjem na šega kadrovskega potenciala je usihala naša dejavnost in ustvarjalnost. Krivi so tudi nekateri premalo lojalni in nepre vidni oktetovi člani zadnjega obdobja, ki so nasedali lažnivim obljubam krivih prerokov in s tem obračali oktetu hrbet. Ne glede na vse je bilo delovanje okteta Jelovica kot lepa. pestra kompozicija z uverturo, jedrom in finalom. Ta skladba je bila dinamično bogata od začetnega crescenda do logičnega decrescenda. Nek moder umetnik je rekel tudi, da drevesa umirajo stoje... Vsi pevci okteta Jelovica leta 1969 do leta 1992: od Marijan Kovač, Škofja Loka France Jenko. Draga Zdravko Ogris. Škofja Loka Avgust Jamnik, Škofja Loka Ivan Breznik, Škotja Loka od 196« do 1992 od 1969 do 1992 od 1969 do 1980 od 1969 do 1980 od 1969 do 1979 Srečko Peklaj, Zgornje Pirniče od 1969 do in od 1987 do Janez Bohinc. Gorenja vas od 1969 do Jože Oblak, Škofja Loka od 1969 do Leon Marolt. Ljubljana od 1971 do Tone Blaznik. Škofja Loka od 1971 do Simon Križaj. Kranj od 1975 do Ciril Plesko. Škotja Loka od 1979 do Gregor Šolar, Kropa od 1980 do Franci Sluga. Škofja Loka od 1980 do Valentin Bogataj. Gorenja vas od 1984 do Jože Rupar. Škotja Loka od 1987 do Lojze Bogataj. Škofja Loka od 1987 do Jože Benedik. Kranj od 1987 do Ivo Kržišnik, Škofja Loka od 1989 do 1975 1989 1971 1971 1992 1984 1985 1985 1986 1986 1992 1992 1992 1992 1992 Vsi zborovodje okteta Jelovica od leta 1969 do leta 1992: Pcregrin Capuder. Ljubljana Tomaž Tozon. Ljubljana Valentin Bogataj. Gorenja vas Slavko Mihelčič. Ljubljana od 1969 do 1972 od 1972 do 1984 od 1984 do 1986 od 1987 do 1992 France Jenko 227