izraza svojemu političnemu nuziranju potom političnih partij ali pa potom nacionalnih organizacij. Prav nikjer ni podlage z* stališče, ki ga zavzemajo naši dnevnopoli tični partizani, da bi imele samo politične seveda pod njihovim vodstvom stoječe partije pravico predstavljati politično volje jugoslovenskih nacionalistov. Ogromna ve-
li izraz razpoloženja in volje v jugoslovenskih nacionalistov pa >lenška resolucija, ki jo kongres tik po poklonitvi Od-
mm
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.
■BgggS"-— .—-?!	■	■	—. ■	.....— ...... —..  .1	.......	  —-------     -..- -..............................................................                   ■	-	-
Leto V.	Ljubljana, dne 7. julija 1936.	štev.	19.
Kongres Narodne Odbrane
Težko pričakovani in od vseh jugoslovenskih nacionalistov pazljivo spremljani kongres Narodne Odbrane, ki se je vršil v dneh 28. in 29. junija t. 1. v Kragujevcu in je bil zaključen na Oplencu, je končan. Delegatje odbranaških organizacij, ki so se udeležili kongresa, so se vrnili na svoje domove in med svoje brate, da jim povedo vtise, ki so jih dobili na tem kongresu. Vtise? Saj prav za prav ne more biti govora o vtisih kongresa, ki ni bil nobeno običajno zborovanje, marveč je bil elementaren 'izbruh obupa resničnih jugoslovenskih nacionalistov nad današnjimi razmerami, pa tudi elementaren izbruh odločne volje teh nacionalistov, da hočejo z vsemi svojimi silami poseči v razvoj dogodkov in storiti vse, da se bodo dogodki v bodoče razvijali v drugem pravcu. In tako so odhajali delegatje s kongresa, ki je na svojem zaključku z velikanskim navdušenjem izglasoval Oplenško resolucijo Narodne Odbrane, v svoje domove polni navdušenja in polni sveže, neuklonljive borbenosti.
Ne bomo opisovali poteka kongresa kot kronisti, hočemo podčrtati le nekaj osnovnih misli in nekaj osnovnih smernic, ki jih je dal ta kongres kot izraz razpoloženja izven političnih partij stoječih jugoslovenskih nacionalistov in kot izraz njihovega gledanja na bodočnost naroda in države.
V	tem oziru prihaja predvsem v poštev volitev predsednika. Že doslej je vodil Narodno Odbrano vojvoda Trifunovič-Bir-Čanin, že doslej je določal smer njenega delovanja ta legendarni junak, ki je toliko let svojega življenja prebil v najtežjih horbah za osvobojenje in ujedinjenje in je postal v teh borbah sicer invalid brez leve roke, toda pri tem prekaljen borec za vse •ne ideje, ki so vodile sto in stotisoče padlih borcev, ko so polagali drug za drugim svoje življenje na oltar naše skupne svobode in našega ujedinjenja. Vojvoda Bir-Čanin! Osebnost, ki je ne samo po imenu, marveč tudi po svoji izraziti postavi postala priljubljena med ogromnim delom naših srbskih bratov, osebnost, ki vzbuja pozornost, pa naj se pojavi kjerkoli in pred komerkoli. Zaupanje jugoslovenskih nacionalistov ga je postavilo pred leti kljub težkemu nasprotovanju zelo vplivnih činite-ljev na mesto predsednika Središnjega odbora NO v Beogradu, kongres v Banjaluki v letu 1933. je potrdil to izvolitev na skrajno manifestanten način. Toda vse to je bilo le senca onega navdušenja in onih manifestacij, ki jih je doživel naš vojvoda Bir-Čanin v Kragujevcu in na Oplencu. Iz vse države zbrani delegatje NO sploh niso dopustili, da bi se o točki-»Volitev novega predsednika« vršila debata, čim je prišla ta točka na dnevni red, je nastalo burno vzklikanje »Živel Birčanin, zdravo Vojvoda« in hočeš nočeš, vojvoda Birčanin se je moral ukloniti tej enodušni in na tako navdušen način izraženi volji svojih bratov.
Pa še več! Poročila na kongresu so bila taka, da so morala vzbuditi v vseh prisotnih vtis obupne resnosti današnjega položaja. Resne prilike zahtevajo odločnih ukrepov, odločne ukrepe pa morejo izdajati le odločni možje, ki niso vezani na običajne oblike društvenega življenja, marveč so v svojih odločitvah svobodni. In zato je kongres izglasoval svojemu Vojvodi Bir-Čaninu posebna pooblastila. Predvsem to, da daje samo on smernice delovanju NO in da je vsled tega upravičen razpolagati z vsemi silami Narodne Odbrane in ima popolno svobodo v izbiranju svojih najožjih sodelavcev. Vsi prisotni, med njimi mnogi stari, v borbah za svobodo osiveli junaki, so se zavedali resnosti trenutka, pa tudi važnosti svoje odločitve. Zavedal se je pa vsega tega najbolj Vojvoda Birčanin sam in je dal tej svoji zavesti tudi zunanjega izraza na način, ki je njemu svojstven. Brez praznih fraz in premišljujoč vsako besedo je izjavil, da sprejme mesto predsednika, da sprejme podeljena pooblastila, ker se zaveda, da danes niso več časi, ko bi se mogli jugoslovenski nacionalisti še posvetovati na levo in desno in razpravljati na
dolgo o potrebnih ukrepih. Treba je delati in to hitro delati, kajti gorje, če bo zamujena tudi sedaj prava, morda poslednja prilika!
Zunanji NO zbranih ; je dala 0~ je sprejel
izraza r tom ] ' nih f
za
)
-j par-J voljo Ogromna ve-
Brat Ilija Ž. Trifunovič
vojvoda Birčanin, predsednik Središnega Odbora Narodne Odbrane
branašev na grobu blagopokojnega Viteškega Kralja Aleksandra Ujedinitelja. Kaj izraža ta resolucija?
Predvsem eno. Če smo stali jugoslovenski nacionalisti doslej skoraj pasivno ob strani in motrili s težko nevoljo razvoj dogodkov, nočemo tega storiti tudi v bodoče. Nočemo biti več običajni opazovalci, mi hočemo dobiti vpliv na vodstvo vseh javnih poslov v naši Domovini, mi hočemo, da se bodo vsi življenjski problemi našega naroda in države reševali na način, ki bo najbolj odgovarjal interesom nacije in države. Pri tem se niti najmanj ne plašimo psovk o fašizmu, ker se zavedamo, da je danes v očeh gotovih elementov fašist vsak, kdor ne pristaja na njihove razorne tendence, zlasti pa je danes fašist vsak oni, kdor se odkrito priznava k jugoslovenski miselnosti. Če je to fašizem, potem smo mi Od-branaši v resnici fašisti, pa čeprav resnični fašizem nima nikjer hujših in odločnejših nasprotnikov kot jih ima ravno med nami, jugoslovenskimi nacionalisti. Škoda je časa, da bi se branili proti takim bedastim očitkom, predvsem pa nismo in nočemo biti tako neumni, da bi nasedali limanicam, ki jih nastavljajo s svojim večnim blebetanjem o fašizmu jugoslovenskih nacionalistov ljudje, s katerimi jugoslovenski nacionalisti nočejo imeti nobenega posla.
Kongres se je zavedal, da bo sklep glede poseganja NO v javno življenje izzval pri nasprotnikih ugovore, češ, NO je bila doslej nepolitična, s svojo Oplenško resolucijo pa je postala politična, torej partizanska. Vsled tega je kongres podčrtal, da ima vsak državljan pravico izražati svoje politično naziranje tudi potom drugih, ne samo partizanskih organizacij, in da vsak državljan svobodno izbira, ali hoče dati
čina teh nacionalistov stoji danes izven političnih partij in bo stala pod dosedanjimi razmerami izven partij tudi v bodoče. Ali naj ta velika večina jugoslovenskih nacionalistov v resnici izbira samo med dvema možnostima, da ali stoji popolnoma pasivna in brezpomembna ob strani ali pa se utopi v tej ali oni jugoslovenski partiji ter izgubi vsled partijske discipline možnost udejstvovanja v tem pravcu, da se vendar enkrat odstranijo vsi oni izrastki našega političnega življenja, ki so napravili doslej še iz vsake partije aparat, ki je kljub večini dobrega članstva dejansko služil le politič-
nim ambicijam in interesom posameznih oseb? Mi nismo proti partijam kot takim, mi pa smo in moramo biti proti načinu, kako so se do danes vse te partije ustvarjale, kako so se formirale in kako so vsled tega tudi delovale. Mi moramo biti proti temu načinu zlasti vsled nesrečnega dejstva, da je zgrešena konstrukcija in vsled tega zgrešeno delovanje partij največ škodovalo jugoslovenski misli, ki je danes za-sovražena vsaj na videz v tolikem delu našega naroda le vsled tega, ker ta narod ne zna ločiti jugoslovenske misli kot take od onih oseb, ki so to misel več ali manj samolastno predstavljali in izvajali na tako nesrečen in zgrešen način!
Razumljivo je mogel kongres NO zavzeti le enp stališče, in sicer to, da se jugoslovenski nacionalisti nočemo utapljati v raznih političnih partijah in nočemo postati s tem orodje, s katerim bi razni voditelji zopet kompromitirali jugoslovensko misel, da pa tudi nočemo stati pasivni ob strani, pač pa hočemo kompaktno pod enotnim vodstvom izražati svoje politično naziranje potom vodstva svoje organizacije. Politično naziranje? Da, politično naziranje, toda ne politično v smislu ogabne dnevne politike, marveč politično v smislu široke državne in nacionalne politike. Odslej ne bo mogla niti ena partija več govoriti o tem, da predstavlja ona in samo ona vse jugoslovenske elemente v državni politiki. Predstavljala jih bo samo takrat, če in kadar bo pod gotovimi pogoji dosegla sodelovanje izven političnih partij stoječih in pod enotnim vodstvom nastopajočih jugoslovenskih nacionalistov. Kdaj se bo to zgodilo, o tem ne bodo odločale partije, o tem bo odločalo vodstvo teh jttgo-slovenskih nacionalistov in to vodstvo Si bo že znalo zagotoviti potrebne garancije za tako sodelovanje. Ne morda garancije v svoje lastne osebne svrhe! Pač pa garancije v tem smislu, da bodo izginile vendar enkrat iz našega javnega življenja gotove že davno preživele figure in da bo šlo delo v resnici za tem, da postane Jugoslavija nacionalno neodvisna, svobodna in močna, gospodarsko napredna, socialno pravična in moralno čista, pa da bo vendar enkrat konec neprestanim aferam in da bodo doživeli najtežjo obsodbo naroda vsi njegovi škodljivci.
Vse ostalo sledi iz resolucije, ki bo brez dvoma mnogo in napačno tolmačena, ki pa je vzbudila veliko navdušenje vseh resničnih jugoslovenskih nacionalistov. Njim se hoče dela, njim se pa hoče tudi uspehov! Ne radi lastne časti in radi lastnih žepov, marveč radi Stiske, v katero sta zašla narod in država vsled delovanja pretežne ycčine naših političnih faktorjev. Čas hiti in zahteva nujnih odločitev. Zato kličemo tudi mi slovenski Odbranaši svojemu predsedniku: Zdravo naš Vojvoda, vodi nas, mi gremo za Teboj!
Oplenška resolucija
Narodne Odbrane
1. Odobruje se delo dosedanjega vodstva Narodne Odbrane ter izreka predsedniku celokupne N. O. bratu Iliji Ž. Trifunoviču-Birčaninu in vsem njegovim sodelavcem v Središnjem odboru in Plenumu zahvala, ker so očuvali neodvisnost in enodušnost Narodne Odbrane kljub vsem poskusom dobiti vpliv na njeno delo in jo oslabiti. Ta pravec vodstva organizacije se proglaša kot pravilen.
2. Z ozirom na težke prilike, ki so nastale za našo Domovino v notranje- in zunanjepolitičnem oziru zlasti po nenadni smrti blagopokojnega viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja in z ozirom na nevarnosti, ki groze vsled dnevno načenja-nega vprašanja državne preureditve, Na-
rodna Odbrana ne more, ne sme in noče v tako usodnih časih ostati v vlogi običajnega opazovalca.
Zavračajoč vse ugovore, da se meša v politiko, podčrtava N. 0. svojo trdno voljo, da poseže v izvrševanju nalog, ki jih predvidevajo njena pravila, v prav vsa vprašanja javnega življenja, da vpliva zakonitim potom odločno na vodstvo javnih poslov ter stori vse, da se bodo vsi problemi, ki nam jih postavlja življenje, rešili na nacionalno najbolj koristen način.
3.	Dolžnost in pravica državljanov in-teresirati se za razvoj javnega življenja v Domovini niti ni niti ne more biti monopolizirana za politične partije in partizane.
iugoslovenskih
naciionalistov
V	svobodni Domovini je prepuščeno svobodnim državljanom, da se po svoji svobodni volji odločijo: ali hočejo to svoje interesiranje izživljati potom političnih partij ali pa potom kake izvenpartijske organizacije. Ena od takih organizacij, veddo strogo ižvenpartij-ska, toda nikdar nepolitična v s Bi is la nacion&lno-politične delavnosti je N a 1* o d h a O d b r a h a.
4. Vsi oni, ki skušajo potom slabljenja
ne moči, avtoritete in narodnega edin-
stva doseči svoje cilje: naj bo to vzbujanje in jačanje plemenskega šovinizma, ustanavljanje in krepljenje klerikalizmov ali pa nvedba razredne diktature — vsi ti rušijo zavestno ali nezavestno državo, koje veličino smo izvojevali z najstrašnejšimi krvavimi napori in koje organizacijske temelje smo stverUi in prignali vsi brez vaz-like plemena* Vefe in partije. Tak« fcd po* skušava čest# m teiiAo »borbe ta »vo-bodo« in »borbe pffiti f&šlžffld« s tendeft-cioznimi obtožbami odriniti resnične jugo-slovenske nacionaliste. Ib dočim se nacionalno jugoslovenski opredeljeni prepirajo, ali so fašisti ali niso, ruši nasprotna stranka s svojo tajno in javno delavnostjo temelje državne moči in življenjske sile naroda.
Zadnji čas je, da se v svrhe nacionalno-politične in narodno-obrambne delavnosti združijo pod en nacionalni prapor vse jugoslovenske nacionalne organizacije, skupine, skupi nice in posamezniki, katerim je ideal nacionalno neodvisna, svobodna in nočna, gospodarsko napredna, socialno pravična in moralno čista narodna zalednima.
Želeč vsaj naši deci mirnejše in srečnejše življenje v močni Domovini, nalaga Dižavni kongres NO novo izvoljenemu Sre-dišhjeftiu odboru dolžnost, da mora zastaviti Vso avtoriteto Narodne Od-Mahe V cilju čimprejšnje ustvaritve te nacionalne močne gru-pačije in pokaže narodu vsakOga posa-iheiftikai ali skupino, ki bi ii kakršnegakoli razloga preprečeval dosego tega cilja.
Državni kongres Narodne Odbrane poziva jugOslovenski narod, da se grupira v prvi vrsti okoli nacionalnih organizacij, ki DOdb oprte na razpoloženje naroda edine t stanu, da postavijo v tej naši zemlji vsa-iega na svoje mesto, napravijo konec aferam, izzovejo narOdno obsodbo vseh na-fodnih škodljivcev, ter zagotove dovOlj dela, kruha ih svobode poštenim ih delavnim državljanom Domovine.
5. Kongres smatra, da se moreta narod in država danes braniti samo, če razpolagata s čim dovršenejšimi sredstvi ne samo vojaške oborožitve in organizacije, marveč tudi mpralne in gospodarske moči in pripravljenosti. Kot zaključek svojih pogledov na sodobne naloge Narodne Odbrane podčrtava Kongres, da je treba:
jačati zavest in ljubezen za moč in silo države ter naglo dovršitev vseh vrst narodne obrambe v rokah države ih domačih podjetnikov;
čim dosledneje in uspešneje provajati nadelo Svoji k svojim, načelo socialne pravice in pravične udeležbe produktivnih elementov na plodovih pridobitnega dela zlasti potom organizacije gospodarstva v zadrugah in državnih podjetjih;
v zunanjepolitičnih odnošajih tudi v bodoče potom pogodb in kolektivne varnosti čuvati mir in pravično stanje v svetu ter $t6jrirečiti povratek dinastij, ki so v prošlosti tiranizirale naš narod ter izzivale svetovna krvoprelitja;
storiti Vse, da dobe politične meddržavne zveze čim iačjo gospodarsko Vsebino na temelju medsebojno interesne solidarnosti in ravnopravnosti.
6. Celokupnemu članstvu Narodne Odbrane se nalaga brezpogojna dolžnost, da se drži v vsakem oziru in tudi glede manifestiranja svojega političnega razpoloženja najstrožje navodil Središ-njega odbora N. 0. in omogoči s tem sigurnejši vpliv Naroda® Odbrane «a razvoj prilik in reševanje nacionalnih
šanj v javnem življenja.
Govor
j
predsednik* Narodne odbrane voivocte lliie Ž. Trifunoviča na grobu Olaienopoilvšeg Kralia Aleksandra na Oplentu 29. luna 1936 godane
burama i vetrovima koji večno vitlaju Evropom i svetom. Ti su ga vetrovi, niedju-tim, oborili; jer je Providjenje čiji su pu-tevi nedokučivi, htelo da u granitne temelje Jugoslavije uzida i kosti njenog G lav nog Neimara.
Stoga če Jugoslavija, i ako teško po-godjena smrču njenoga Tvorca, večno biti čvrsta i stamena, jer če gorostasni duh ve-likog Kralja, lakim pokretima svojih ne-vidljivih i bezšumnih krila stalno lebdeti nad Jugoslovenima i opominjati ih na njihove dulnosti prema zemlji za kolu je samo u poslednjem period u borbe, je ona vodila za svoja slobodu, palo milion žrtava. Tako če sva paklena priželjkivanja onih koji još nikako ne mogu da se užive u stvarnost, biti uvek blagovremeno para-lisana.
Gordi i ponosni što smo imali sreču da budemo nesebični saradnici takvog Kralja, mi članovi Narodne odbrane, dobro-voljni vojnici otadžbine j fanatični zatoČnici jugoslovenskog nacionalizma, polažuci da-nas venac na Kraljev grob, smatramo da čemo se najbolje odužiti njegovoj mučenič-koj uspomeni ako i ovog puta pozovemo ceo naš narod, da čuva delo najboljih naših pokoljenja i da Uzvišenom Prvencu Ujedi-niteljevom, Njegovom Veličanstvu Kralju Petru II, svagda i u svima prilikama ostane odan i veran.
Blaženopočivši Kralj Aleksandar neka večno počiva u slavi i neka mu tajanstveni žubor Jasenice, uz skladno brujanje rud-ničkih šuma, stalno peva zanosnu pesmu o slobodi i napretku Njegove Jugoslavije. Živeo Kralj Petar II.!
Bes malo punih dvadeset meseci deli nas od onog kobnog dana kad su medju-narodni zlotvori, zloupotrebivŠi pravo azila i široke slobode u velikoj republici Fran-cuskoj, ubili na njenom tlu Ujedinitelja jugoslovenskog naroda, Aleksandra I. Kara-djordjeviča, Kralja Jugoslavije.
Našem narodu je još tada bilo jasno da je Veliki Karadjordjev Praunuk morao pasti samo zato, što je smetao onima koji iele da prekroje svetsku kartu. Naprotiv strana štampa, gotovo večim svojim delom, a naročit« ona iz neprijateljsklh zemalja, pa daiiekle i Ona iz prijateljskih, dobro flalaha I* dnbokih kesa Šefova OVog stra-hovitog medjunarodnog komplota, činila je sve što je mogla da ubistvo našeg vrlog Kralja prestavi svetu kao posledica unu-trašnjih razmirica u našoj otadžbini. Medju-tim dogadjaji koji su gotovo odmah posle Marseljske tragedije otpočeli da se nižu jedan za drugim kao na filmskom platnu, požev od abisinske kampanje pa zaključno sa najnovijom akcijom za povratak Habsburga u Beč, dali su nesumnjivu potvrdu mišljenju jugoslovenskog naroda, dok su stranu štampu svirepo demantovali.
No bilo kako bilo, naši zakleti nepri-jatelji su uspeli da uklone našeg narodnog Vodju i Kralja baš onda kad nam ie On bio najpotrebniji. Pa ipak glavni cilj — raspad Jugoslavije nisu postigli, jer je naš narod umeo da se uzdigne iznad te krvave provokacije.
Nesretni naš Kralj, oseeajuči »da se nešto iza brda valja«, kao to lepo kaže naš narod, kao je znao šta ga može snači na tom putu, ipak je hrabro pošao u susrct
Sličice s kongresa
Dne 27. 6. 1936 na kolodvoru v Kragujevcu. Četa uniformiranih četnikov z zastavo. Zastava že vsa strgana in preperela, četniki samo zreli možje, katerimi se vidi, da go v resnici četnikovali in da nosijo s polno pravico svojo zgodovinsko, četniško obleko. Poleg te čete vojaška godba s predstavniki oficirskega zbora, nato predsednik občine Kragujevac s predstavniki tamošnjih nacionalnih organizacij. Peron poln iia težko pričakujoč vlaka, ki naj pripelje delegate Narodne Odbrane na kongres. Komaj še vlak ustavi, zasvira godba, navdušeno vzklikanje sprejme Odbranaše iz vse državo, predvsem njih voditelja Vojvodo Birčahina. Proti vsem navodilom ga obkolijo stari četniki, vsi g£ poznajo, z vsakim izmed njih se rokuje, vsakemu izmed njih Žari oko, ko stoji pred junaško postavo svojega enorokega tovariša, Vojvode Birčanina.
Sledi oficijelni sprejem. Predsednik občine pozdravi delegate ne le v imenu Kragujevca, marveč tudi v imenu Šumadije in Si»-madincev, nato cvetje in sprevod v mesto. Povsod stoje gruče meščanov m Okoliških kmetov, povsod živahno pozdravljanje.
Dne 28. 6. 1936 ob pol 8. uri zjutraj polaganje venca na grobove v Kragujevcu pokopanih češkosKovaških vojakov, ob 9. uri polaganje venca na iftipozatni spomenik v vojni padlim Šumadincem. Povsod obkroža Odbranaše veliko število domačinov, ki jih spremljajo korak za korakom. Pred spomenikom padlim Šumadincem govori naš dr. Vauhnik Miloš iz Maribora, njegove besede izzovejo solze v očeh navzočih.
Isti dan ob pol 10. uri odhod Odbranašev izpred spomenika padlim Šumadincem k novemu spomeniku, katerega je postavilo delavstvo Kragujevaškega arzenala iz lastnih sredstev Blagopokojnemu Kralju Aleksandru. Ko se pojavi med Odbranaši vojvoda Birčanin v slavnostni obleki, vzbudi s svojo impozantno zunanjostjo splošno pozornost. V bližini stojita dva mlajša Šumadinca v svojih lepih narodnih nošah. Ne poznata vojvode Birčanina. Eden izmed njih reče proti drugemu: »Gledaj, ovo je, sigurno jedan ministar«. jBfUgi ga *avra<sr »Budalo, gde si ješ vidio ministra foez ruke«.
Nato odkritje spomenika Velikemu Aleksandru! Kdčfr at bil navzoč, si ne more predstavljati ogromne mase naroda, ki je prisostvovala tem n odkritju in s svojo globoko resnostjo kazala, da se zaveda pomembnosti in veličine padlega Kralja. Po otvoritvenih ceremonijah in govorih defile vojaštva, nato defile ca 10-000 delavcev iz arzenala. V največji vročini, pod najhujšo pripeko so vztrajale mase, dokler ni bila slavnost zaključena. Razšle so se mirno in disciplinirano, ne da bi imeli javni organi sploh kaj posla z njenim urejevanjem.
Popoldne ob 15. uri otvoritev delavnega dela kongresa NO v Domu prostovoljnih gasilcev v Kragujevcu. Krasna, sijajno vzdrževana zgradba z lepo, res reprezentativno dvorano, kot je ne najdemo v naših krajih. Seveda so prišli kragujevaški ognjegasci do tega svojega krasnega doma le potom zadužbine! Dvorana polna delegatov NO, ki pazljivo poslušajo otvoritveni govor vojvode Birčanina. Kratki pogledi v prošlost, kratka ugotovitev današnjega stanja, nato samo smernice za bodočnost. Takoj je bil ustvarjen živi kontakt
med Vojvodo in njegovimi sodelavci, takoj je bilo ustvarjeno ozračje, iz katerega je vzrasla Oplenška resolucija. Sledilo je poročilo generalnega sekretarja Bjeliča, sledila so poročila nadzornega odbora. Brez debate je bila dana razrešnica. Nikomur ni bilo za velike govore, vsem se je mudilo ^ »Slučajnostim«, kajti šele tam naj bi delegatjepovedali svoje mnenje glede bodočega delovanja Narodne Odbrane. Toda tm je bila še točka »volitev novega predsednika«: Ta točka je zahtevala precej časa, toda ne radi vprašanja kandidata, marveč radi burnih manifestacij, ki so nastale pri tej priliki in so trajale tako dolgo, da je Vojvoda Birčanin slednjič pomiril navzoče s svojo izjavoi »Oiida bračo, primam«. •Zojpet je Vzvalovila vsa dvorana in zopet so vsi navzoči burno vzklikali: »Zdravo Vojvoda!«.
Pri slučajnostih smo morali nato slišati gorostasnoeti, ki si jih sploh ne bi mogli predstavljati. Kaj se dogaja danes na šolskem poijh v našem »ahatu, kjer se kupuje jugoslovanska deca za tuje šole z leji in pengi, kaj trpe "danes črnogorski orli! Tudi če bi hoteli, ne bi mogli o tem poročati. Kongres je pod vtisom teh strašnih poročil naprosil Vojvodo Birčanina, naj gre osebno na lice mesta, naj ugotovi v osebnem stiku z našim trpečim narodom vse te strahote in naj nato uporabi vso avtoriteto celokupne organizacije, da se napravi konec stanju, ki je tako nečastno in škodljivo za našo državo in za naš narod,
Pred zaključkom svojega dela je izvolil kongres še thi častne člane Narodne Odbrane. Zakaj, to povedo že imena teh častnih Članov. Prvi je vojroda Peter Bojovič, veliki vojskovodja naše vojske, glavni tvorec proboja solunske fronte. Drugi je Branislav Nušic, znani književnik, ki je s svojimi deli mnogo več koristil ugledu naše države kot nebroj naših vodilnih politikov. Pri tem pa eden izmed ustanoviteljev Narodne Odbrane, ki je daroval svojega sina edinca na Žrtvenik Domovine. In slednjič naš Mile Pavlovič, naš Čika Mile ali naš Mile Krpa. Mož, ki je kljub svojim 71. letom še vedno na delu od 4. ure zjutraj do poznega večera, mož, ki predstavlja živo zgodovino vsega dela in vseh borb za svobodo in ujedinjenje, mož, ki je kot mlad profesor vzgojil one generacije jugoslovenske mladine, ki so žrtvovale svoja življenja v osvobodilnih borbah. Pri tem pa mož, ki je po aneksiji Bosne in Hercegovine kot čevljar prepotoval te dve deželi in se skril pred avstrijskimi špijoni s tem, da je hodil od vasi do vasi kot čevljar in krpal čevlje. Odtod tudi njegov naziv Mile Krpa.
V	svojem imenu in v imenu odsotnih dveh tovarišev vojvode Bojoviča in Branislava Nušiča se je Mile Pavlovič zahvalil kongresu za podeljeno priznanje in odlikovanje. »Ni mi treba več odlikovanj, dovolj mi je, da mi je dala svoje priznanje Narodna Odbrana, za katero in v kateri delujem od njenega početka in v kateri bom vztrajal do zadnjega svojega diha.« Nato pa je rotil navzoče delegate, naj se zavedajo vse strašne obupnosti današnjega položaja in naj se zavedajo, da se prične šele sedaj poslednja borba za resnično osvoboje-nje in ujedinjenje, borba, ki bo brez dvoma mnogo težja kot so bile vse dosedanje. Njegova izvajanja so bila tako iskrena in presunljiva, da ni bilo ploskanja, ko je končal
svoj govor. Vsi so ostali pod globokim doj-mom težkih besed, ki jih je izrekel na njih naslov Čika Mile, eden izmed najožjih sodelavcev Blagopokojnega Kralja Petra L, pa tudi eden izmed onih redkih, ki so se namenoma branili in ubranili vseh odlikovanj in priznanj, ker niso hoteli sprejeti niti najmanjše nagrade za delo, katero so izvršili v interesu naroda in države. Kajti to delo je dolžnost, kdor vrai dolžnost, ta ne računa z odlikovanji in jih vsled tega tudi odklanja!
Dne ‘29. junija t. 1. ob 10. otvoritev slavnostnega dela kongresa. V prvih vrstah sede oficijelni predstavniki Kragujevca, sredi med njimi zastopnik Nj. Vel. kralja Petra II., obdan z najvišjimi oficirji kragujevške garnizije. Poleg njih sede predstavniki civilnih oblasti, župan občine Kragujevac, zastopniki vseh nacijonalnih organizacij, za njimi pa delegati Narodne Odbrane. Točno ob 10. uri se dvigne Vojvoda Birčanin, pozdravi vse iuw /.oče in izgovori .svoje globoko premišlje-he in pomembne pozdravne besede. Za njim dobi besedo senator br. Ljubibratič, mož, ki je bil od bivše Avatro-ogrske obsojen na veSftla, mož, kateremu se vidi na obrazu, s kako muko govori o težki prošlosti in kako težko mu je, ko ne more govoriti o sedanjosti tako, kot si jo je zamišljal v času suženjstva in kot je to z vsemi iskrenimi nacijonalisti pričakoval, ko je zasijalo sonce svobode. Nato pozdrav Šumadiji in Šumadincem, ki ga govori ljubljanski delegat dr. Cepuder Josip in s tem zaključek tega samo kot zunanja manifestacija zamišljenega dela kongresa.
Ob pol 13. uri privozijo pred hotel Jadran lepi kamijorii, ki jih je stavila vojska na razpolago delegatom NO za prevoz iz Kragujevca na Oplenac in od tu v Mladenovac. Resno se vsedajo delegatje v moderne kami* jone naše vojske, resne so oči ogromnega števila domačinov, ki prisostvuje temu slovesu, saj se zavedajo vsi, da NO ne prireja nobenega izleta na Oplenac, marveč roma tja na Kraljev grob, da zaključi fam svoj kongres in izglasuje svojo Oplenško resolucijo. Med zvoki vojaške godbe in med pozdravljanjem navzočih množic zaropotajo motorji.
Prva pot na Oplencu vodi Odbranaše v kripto, kjer počiva truplo Velikega Kralja. Prvi spregovori Vojvoda Birčanin, njegov govor objavljamo posebej. Za njim spregovori senator br. Ljubibratič, nato se oglasi s kratkimi besedami katoliški duhovnik in član našega vodstva br. ČiČic. Na njegov poziv zmolijo vsi navzoči neglede na svojo vero Oče naš za pokoj duše padlega Borca. In nato se oglasi mala Ljubljančanka Živka Kalčeva. Položi šopek na grob Velikega Kralja in izreče besede: »Minilo bo kmalu dve leti, odkar je prebila sovražna krogla Tvoje dobro srce. Ko polagam ta šopek na Tvoj zadnji dom* se Ti zaobljubljamo, da hočemo izpolnjevati Tvojo zadnjo željo in Čuvati Jugoslavijo«.
Malo oči je ostalo suhih, drug za drugim so se delegatje ganjeni odstranjevali od kraja, kjer leži Tvorec Jugoslavije, ki je moral samo radi svoje jugoslovenske misli leči tako zgodaj v grob. Po kratkem skupnem kosilu v bližnjem hotelu takoj nadaljevanje kongresa in sklepanje o resoluciji. Vsem iz srca je govoril brat Bjelič, ko je čital besedilo predlagane resolucije. Odstavek za odstavkom te resolucije je vzbudil enodušno pritrjevanje navzočih, vse to pa se je spremenilo naposled v navdušeno vzklikanje šefu organizacije Vojvodi Birčaninu. Ze osiveli dr. Krstič Marko je dal v svojem div nem govoru izraza ljubezni in spoštovanja Odbranašev do njih Vojvode. In ko je ta stari nacijonaini borec vzkliknil: »Vodi nas Ti, enoroki sin Topole, naš Vojvoda in šefe, ni bilo prej konca navdušenemu vzklikanju, dokler se ni dvignil Vojvoda Birčanin in v krasnem govoru povedal, da se zaveda odgovornosti, ki mu jo je naložil kongres, da pa se čuti dovolj krepkega in odločnega, da bo to odgovornost tudi nosil in da upa, da bo opravičil zaupanje, ki so mu ga izkazali najboljši nacijonalisti iz vse države.
Nato zaključek kongresa in razhod. Toda ta razhod ne znači konca, marveč znači začetek!
Opozorilo
Na predvečer rojstnega dneva mladega našega Kralja, Nj. Vel. Kralja Petra II., dne 5. septembra 1936 bo priredil Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani poleg drugih manifestacij tudi večjo javno prireditev, seveda s sodelovanjem drugih nacionalnih organizacij. Svoje članstvo in vso javnost opozarjamo že sedaj na to prireditev. Točen čas in kraj objavimo pravočasno.
Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani.
Organlzaeliam in članstvu NO!
Dne 6. septembra 1936, na rojstni dan Nj. Vel. Kralja Peka II., so vrši občni zbor Oblastnega odbora N. 0. v Ljubljani. Kraj bo določen pozneje. Organizacije naj se drže točno navodil, ki so jih prejele v zadnji okrožnici ter naj pošljejo svoja poročila in svoje prijave do določenega termina. Preskrbe naj že sedaj, da bo zažarelo na predvečer po vsej naši domovini nebroj kresov kot znak ljubezni in vdanosti mlademu našemu Kralju.
Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani.
Triumf jugoslovenske misli
Na Vidov dan je zaplapolal v beli Ljubljani prvi dobrovoljski prapor. Ljubljana je praznovala s tem dnem proslavo najpomembnejšega dne naše nacijonalne lvistorije
— 201etnico ustanovitve dobruške divizije ju-goslovenskih dobrovoljcev. Nacijonalna javnost je pravilno pojmovala pomen teh svečanosti in le radi tega je tudi bila vsa proslava tako veličastna, dostojanstvena in globoka.
Na predvečer Vidovega dne so zagoreli kresovi po naših planinah. Kljub dežju, ki je ta dan vztrajno padal, se naši nacijonalni fantje in možje niso plašili pota visoko v breg določenih gora. Malo pred pol deseto je zagorel prvi plamen na Krimu. Za njim so se prižigali drug za drugim in kmalu ni bilo hriba brez spominske lučke mrtvim in ognjenega signala mladih, žilavih naeijonal* nih borcev, ki ao bodrili na daljavo s 'tem
— v zgodovini naših očetov toliko pomembnim znamenjem.
Vidovdansko jutro ni pregnalo dežja, ki je padal tudi vso noč. Oblaki so stiskali _iz sebe vse, kar so premogli, kakor bi hoteli napraviti poslednjo preizkušnjo nacionalistov. Pot v Ljubljano je bila razen za one, ki so mogli priti z vlakom, nemogoča. Pešci, kolesarji in oni, ki so imeli pripravljene vozove, so bili prisiljeni ostati doma. Pa vendar se je pričelo zbirati članstvo posameznih organizacij že ob pol desetih na Kongresnem trgu, množica je naraščala od minute do minute in ob desetih je krenila povorka pred magistrat, kjer je zavzela določena mesta. Ogromna množica pa je ostala v Stritarjevi ulici tja do fračiškanske cerkve, ker ni mogla dobiti mesta na trgu pred mestno hišo. Pred magistratom je že stala postrojena častna četa naše vojske, ki je sodelovala pri svečanostih razvitja prapora.
Slavnostni občni zbor!
V sejni dvorani mestnega magistrata se ije pričel točno ob deseti uri slavnostni občni ■fcbor naših dobrovoljcev, ki ga je otvoril predsednik sreske organizacije naših dobrovoljcev v Ljubljani, profesor Jeras. Dvorana je bila nabito polna zastopnikov oblasti, poedi-nih udruženj in organizacij. Svečano razpoloženje, ki je vladalo na tem zboru, je imelo Viden granitni temelj skupne misli, volje in odločnosti, ki se je odražal na obrazu poedin-cev, kakor tudi v dinamiki celotnega občnega zbora. Jugoslovenska ideja je prišla tu do onega veličastnega izraza, ki ne trpi nikakih motenj političnih, osebnih in drugih malenkostnih na vlak. Jugoslovenska ideja je zajela in prežela dvorano v tem svečanostnem trenutku z vidnim izrazom notranje discipline, jeklene volje in živo vero v popolno zmago.
V takem razpoloženju čustvene in razumske enotnosti je spregovoril prof. Jeras. Pozdravil ije udeležence proslave, predvsem predstavnike naše hrabre vojske, delegate organizacij in društev ter vso široko javnost, ki je pokazala to pot polno razumevanja do-brovoljskih žrtev, napora in dobroveljske misli. V svojem govoru se je nato spomnil padlih drugov za svobodo zemlje in najdragocenejše žrtve, blagopokojnega Viteškega Kralja Ujedinitelja, ki je moral položiti svoje kosti v temelje Jugoslavije kostem svojii vojnih drugov, da za večno utrdi dograjeno stavbo.
Takoj za tem je posvetil svoje misli in besede Njegovemu Veličanstvu kralju Petru II. ter poudaril, da je prva in najsvetejša dolžnost dobrovoljcev pomagati mlademu kralju pri izvrševanju svete oporoke, ki mu jo je zapustil njegov veliki oče in da so to svojo
dolžnost dobrovoljci vedno pripravljeni izvrševati do skrajnosti. Za tem je prečita! uda-nostno brzojavko Nj. Vel. Kralju istočasno z globoko zahvalo za kumovanje praporu, Nj. Vel. Kraljici Mariji, kraljevemu namestništvu, ministru vojske in mornarice ter Zvezi vojnih dobrovoljcev v Beogradu.
Pri zahvali predstavnikom oblasti in korporacij je posebno prisrčno pozdravil vojnega tovariša-dobrovoljca čehoslovaškega konzula g. inž. Minjovskega, za tem pa predstavnike vseh bratskih organizacij: Oblastnega odbora Narodne Odbrane v Ljubljani, Kola 'jugoslovanskih sester, Udruženja vojnih invalidov, Sokolske župe Ljubljana, Maribor in posameznih društev, Soče, Vodnikove družbe, Jugoslovenskih naprednih akademikov Jadrana in Edinstva, Zvezd kulturnih društev, Ruske matice, Oblastnega in krajevnega odbora' Jadranske straže, Zveze jugoslovenskih emigrantskih združenj, Tabora, Jugoslovenske ženske zveze, Splošnega ženskega društvi,. Čiri l-Metodove družbe, Kluba jugoslovenskih akademikov iž Trsta, Istre in Gorice, Narodne strokovne zveze, Udruženja ^efejifov, Udruženja rezervnih oficirjev, Zveze društev privatnih nameščencev, Jugoslovensko-Čeho-slovaške lige, Legije, koroškihfoorcev, Zv&ze Maistrovih borcev, Strelskega okrožja in posameznih družin, Zveze obrtnikih društev, Jugoslavenskega profesorskega društva, Starešinske organizacije Preporoda in Primorskega akademskega starešinstva, Branibora, Kneginje Zorke, Gasilske zajednice, Udruže-nja ^lov«5k^r%Č}te1jitva, Udruženja jugoslovenskih železrajžarjev in brodarjev, Jugoslovenske majke, Kluba Primork, Kluba koroških Slovenčev in ostalih organizacij.
Beseda kovačev Jugoslavije
Po pozdravu predsednika prof. Jerasa je nastopil slavnostni govornik g. Lorger, podpredsednik sreske organizacije, ki je ob viharnem navdušenju vseh prisotnih izvajal sledeče:	............
Gospoda!
Prijatelji in zastopniki društev!
Dragi tovariši vojni dobrovoljci!
Ni moj namen, da Vam gredočim v naslednjih kratkih besedah povodom današnjega slavnostnega občnega zbora naše Sreske organizacije vernih dobrovoljcev v Ljubljani, ki ga prirejamo skupno z našo sestrsko 'organizacijo v Mfurlporf^'" posvetitve našega- df zgodovino nastanka
nacijonalne države Kraljevine Jugoslavije. Vse te momente in zgodovinsko važne podrobnosti našega medvojnega dobroveljskega pokreta, ste slišali že deloma ob priliki slavnostnega predavanja našega tov. prol. dr. Ernesta Turka na naši letošnji marčevi akademiji, v proslavo 201etnice ustanovitve I. jugoslovenske dobrovoljske divizijie v Rusiji in b^jev v Dobrudži ter ob priliki predavanja našega tov. Rajka Pavlina, pretekli četrtek v ljubljanskem radiju. V celoti pa se boste lahko poučili o zgodovini našega dobroveljskega pokreta v zadnji svetovni vojni iz knjige, ki jo bo izdala naša Sreska organizacija letošnjo jesen, s sodelovanjem vseh njenih članov in ostalih jugoslovenskih vojnih dobrovoljcev — Slovencev.
Svrha današnjega našega slavnostnega sestanka, v navzočnosti tako velikega števila zastopnikov prijateljskih nam društev in organizacij ob priliki velikega in pomembnega dogodka, ki ga doživlja naša Sreska organizacija vojnih dobrovoljcev v Ljubljani z razvitjem svojega društvenega prapora, ki mu kumuje naš ljubljeni mladi kralj Nj. Vel. Peter II., prvorojeni sin našega nepozabnega in junaškega vojnega tovariša in vrhovnega komandanta, blagopokojnega Viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja, svrha tega našega slavja, pravim, naj bo, da se malo poglobimo v pravo gibalo in ideje našega dobro-voljskega pokreta ter črpamo iz njegovih gigantskih podvigov, borb in uspehov za naše narodno osvobojenje in ujedinjenje, potreben nauk in smernice za očuvanje naše najveeje nacijonalne pridobitve vseh vekov.
Ob zamisli na naš dobrovoljski pokret v zadnji svetovni vojni si nehote zastavimo vprašanje: Kaj je vzvalovilo nalik viharju in zrevolucijoniralo okoli 60.000 Jugoslovenov, živečih de tedaj v tujem robstvu avstro-ogrske
narodnega edinstva, enakosti in bratstva, ki naj povedejo narod v lepšo bodočnost in blagostanje.
Po tolikih vojnih uspehih in uresničenju svojih revolucionarnih sanj in idealov z osvobojenjem našega naroda in z ustvaritvijo naše narodne države Jugoslavije, so se dobrovoljci posvetili po končani svetovni voijni svojemu civilnemu poklicnemu delu. Velika večina njih pa se je zamogla poprijeti šele tedaj zopet nadaljevanja svoje stanovske usposobitve in izpopolnitve ter nadaljevanja in završevanja svojih pred vojno započetih študij. Vrste vojnih dobrovoljcev so tvorili namreč po ogromni večini mladi ljudje — omla-dina — 18 do 251etni študentje, akademiki, kmečki sinovi, mladi delavci in obrtniki. Bila je to tedaj generacija, ki je bila šele na razvojnem pohodu ter je radi tega prepustila po življenjski nujnosti starejši generaciji ureditev in upravljanje naše, na bojnih poljanah izvojevane narodne samostojnosti in državne skupnosti.
Sama do skrajnosti požrtvovalna, idealna in nesebična je generacija vojnih dobrovoljcev, čeravno tedaj še mlada, a vendar že z junaško vojno preteklostjo, popolnoma zaupala starejši generaciji, da bo znala in bo voljna urediti skupni državni dom in bratsko sožitje Srbov, Hrvatov in Slovencev — Jugoslovenov v onem duhu in idejah, ki so ustvarile našo Jugoslavijo na bojnem polju — v dahu in idejah dobroveljskih legij!
Te legije je zbral in vodil od zmage do zmage, preko neštevilnih hekatomb najdragocenejših žrtev, klic svobode, narodnega edinstva, enakosti in bratstva k stoletnemu snu naših narodnih velikanov k veliki, lepi naši Jugoslaviji!
Zato je neminoven postulat, ki temelji v samem nastanku Jugoslavije, za njen uspešen razvoj, za njeno nepremagljivi* gostanje vsega jugoslovenskega ljudstva, aa _ Meiftbih v duhudobrovolj-K v duhu resnične svobode, «fiustva, -iskrenega bratstva vseh Srbov,
se je oprijelo vse v navdušenju ob-em, prosvetnem, !Hj polju,ža svoj na-'očnop v svoji na-Zavedalo s« je te svoje naj-pridofeitve ter pričakovalo meri zagotovitev švoje 'nacijo-jti; socijal-
skih 1
naše
skem in
cijona
od nje v
zeniljo,
voboidno
nalne. eksistence ter neg* in kulturnega nj!®#*.
| jS£pft' kmet je tedaj veselo zaoral globoke brazde v svojo	pgodov*osk»;.
ozirajoč se protinebw,4*mu pošlje svo jugoslovensko sonce obilen blagoslov.
Naš obrtnik in mali trgovec sta zastavila vso svojo agilnost in energijo, da doprinegeta kolikor mogoče tudi na svojem področju k razvoju samostojne jugoslovenske gospoda r-
monarhije, deloma pa raztresenih po vseh kontinentih sveta, da so se dvignili z nezlomljivo voljo in elanom s puško v reki ter se vrgli v borbe za nase narodno osvobojenje in ujedinjenje, ob strani junaške srbske vojske in armad ostalih zaveznikov?!
Katera je bila ona gonilna sila, ki ije navdajala vse te številne dobrovoljske legije po Dobrudžinskih planotah, preko Albžnskih gora, na potu preko Širne Rusije, Sibirije, Vladivostoka, Indije in Sueza na Solunsko bojišče, ,po arktičnih tundrah severne Rusije in Murmana, po bojiščih Italije in Francije, preko prostranih gladin Atlantskega in drugih oceanov ter Sredozemskega morja, posejanih s sovražafaai miftasti in torpedi, zapuščajoč udobna svoja ognjiŠčftin domačije v Ameriki, Avstraliji in drugod, list prebivajo naši izseljenci, ali ostavljajoč varna vojaoujetniška taborišča širom Rusije la Italije ter zgrinjajoč se neustrašeno kakor prave legije smrti na bojišča proti tisočletnim zatiralcem ia tlačiteljem našega naroda.
Bil je to klic izmučenega, iz tisoč ran krvavečega, teptanega ia izkoriščanega naroda.]
Klic Kosovega polja, Gospe Svete, Matije daiKti
Klic svobode, edinstva, enakosti itn bratstva ...
Klic našega srca, naše duše in naše krvi...
da je napočil dan neizprosnega obračuna z vekovnim sovragom našega naroda, dan vreden največjega idealizma, naporov in žrtev za dosego narodnega osvobojenija in ujedinjenja v lastni, samostojni, nacijonalni državi.
Ta klic je navdal nepregledne in neustrašene naše legije, da so šle z največjim prezirom smrti ramo ob rami s hrabro srbsko vojsko v eno najstrašnejših in najbolj krvavih borb, kar jih pozna dosedaj svetovna zgodovina.
Pod modrim in hrabrim vodstvom nepozabnega in ljubljenega vrhovnega komandanta tedanjega regenta, sedaj blagopokojnega Viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinitelja, so udarile hrabre dobroveljske in srbske čete po svoji koncentraciji na solunski fronti s taksnim nazaustavljivim zaletom in nezlomljivo. silo na sovražnika, da je postal vsak njegov odpor zaman.
Proboj in zlom celotne sovražne fronte na Solunu je dne 15. septembra leta 1918. zapečatil sovražnikovo usodo.
Zmagoslavne naše čete, pa so se vračale zopet v nerazdružljivi objem radostnega našega naroda, ki mu je zasijala z njihovo zmago na bojišču zarja svobode, kot predpogoj
ske podjetnosti.
Naš inteligeart mizmom svojega vojne možnosti slaip#sti, prir _ no možnost ude,
zazrl z največjim opti-poleta v vse raz-iovenske državne Fmu bo prinesla pol-ovanja njegovih duševnih
zmožnosti ter temu primerno zasigurano eksistenco.
Mogočno in samozavestno je zaplul 1. decembra leta 1918. naš driavnf brod na odprto gladino svetovnega morja, razpel je svoja jadra ter krepko zarezal prve brazde v valov-je svoje bodočnosti.
Na poveljniški most so stopili možje iz naroda in prijeli za krmilo, ljudstvo pa je z zaupanjem izročilo svojo usodo v njihove roke.
Toda zla usoda je hotela, da s© je začelo drenjati h krmilu vedno več poklicanih in nepoklicanih krmarjev.
V borbi za krmilo pa so izgubili kompas osnovnih načel ia smernic duha ia idej, na
katerih je bila ustanovljena in zgrajena naša jugoslovenska državna ladja.
Naše nebo so zagrnili temni oblaki. Razburkani valovi so se začeli zaganjati v naš državni brod, krmarji pa so začeli debato, kakšen kompas bi bilo treba nabaviti za ladjo, ki je začela nihati sem ter tja po valovju.
Ljudstvo je zajela kriza nezaupanja in malodušja. Brat je začel sumničiti in dolžiti brata. Namesto svobode so se začeli množiti znaki medsebojnega zatiranja in preganjanja.
Namesto enakosti, vedno pogostejši znaki za*-postavljamja in izkoriščanja. Namesto edinstva ljubosumno čuvanje svojih posebnosti in ko^ risti ter malenkostno razglabljanje medsebojnih diferenc. Namesto bratstva vedno pogostejši izbruhi medsebojne mržnje in sovraštva.
In zgodilo se je, da je zamrla radost in veselje na naših kmetijah. Polje in gozd sta onemela, a za plugom stopa s sklonjene glavo naš obupani kmet.
Prej upanja polne oči našega delavstva in rudarja so postale vodene in votle v skrbi za nezadostno skorjo kruha zase in za svojce.
Obrtnik in mali trgovec tarnata ter se borita za svojo eksistenco.
Duševni in intelektualni cvet naroda pa je otopel pod težo duševnih in materijelnih razmer ter se vdaja vedno bolj malodušju in apatiji.
In nada naše bodočnosti, naša doraščajo-ča mladina, v velikem številu nezaposlena prepuščena sama sebi, gleda v ta, ne po njeni krivdi izmaličeni obraz Jugoslavije in čuti nad seboj vso težo krivice ter se udaja nacijonalni brezbrižnosti ali celo negativizmu.
Predragi!
Kaj mora res biti ia< ostati takšna zla usoda našega naroda? Kaj res ne premore nak, na. v*eh naravnih dobrotah bogata, ju-zemlja zadostnih življenjskih sokov za Doljše življenje vseh njenih sinov in hčera?
0, da! Premore |Ut v izobilju!
Rešitev je v nas samih in v vsem našem jugoslovenskem ljudstvu, ki mora že vendar enkrat postati samo brez tujih varuhov in svetovalcev kovač svoje sreče in boljše usodel
Naj nas zatorej današnje naše slavje in spomini na nesebično dobro vol jako junaštvo in požrtvovalnost v osvobodilnih bojih navdaja z novim ognjem apostolstva za širjenje dobroveljskega duha in dobroveljskih idej širom lepe naše Jugoslavije, da jih vsadimo v srce in dušo celega našega naroda.
Potem bo dobila naša jugoslovenska državna ladja zopet svoj pravi kompasi
Krmarile pa jo bodo resnična svoboda, edinstvo, enakost in bratstvo vsega jugoslovenskega ljudstva!
In Jugoslavija bo postala srečna, močna in nepremagljiva, ker bo dobroveljska!
In v to nam pomozi Bog in sreča junaška!
Te besede se bile spremljane z burnim odobravanjem in ob koncu žele vihar navdušenja. Predsednik prof. Jeras je nato prečital pravilnik o praporu Sreske organizacije vojnih dobrovoljcev v Ljubljani, ki ureja vse potrebno in določa kot prvega praporščaka rezervnega kapetana g. Vinka Sirca; Prečital je vrsto pismenih pozdravov slavnostnemu občnemu zboru, nakar so sledili kratki pozdravni govori la čestitke g. dr. Ravniharja v imenu mestne občia«, g. inž. Bevca v imenu Sokola kraljevine Jugoslavije, g. prof. Prosenca za Oblastni odbor NO, g. dr, Pirkmajerja za Jadransko stražo, ge. Govekarjeve za Jugoslovensko žensko »vezo in prol. dr. Čer-melja za Zvezo jugoslovenskih emigrantskih združenj.
Prof. Jeras je zaključil zborovanje pet minut pred U. uro, nakar so vsi zborovalci odšli pred mestno hišo, kjer so se točno ob 11. uti pričele svečanosti razvitja prapora.
Prmd magistratom
Stopnišče pred me . bile spremenjeno \ velik i nestno okrašen z zelenjem
atom je .. bil slav-i narodno troboj-
vojske, brigadni general Jovanovič, pomočnik bana dr. Majcen, župan dr. Adlešič, zastopnik univerze prof. dr. Kos in vsi zastopniki orga-
nico. V ozadju se je odražal kip Nj. Vel. Kralja Petra II. Na odru so bili zbrani poleg zastopnika Nj. Vel. Kralja, divizij, komandanta generala Nedeljkoviča, vsi predstavniki oblastev in organizacij, med njimi zastopnik ministra
nizacij, udruženj in korporacij, ki so prisostvovali slavnostnemu občnemu zboru. Narodno Odbrano sta zastopala gg. dr. Dular til France Kobentar. Ves trg pred mestno hišo je nudil izTedno lepo sliko. Od Robovega
Medtem so se na častni tribuni na Kongresnem trgu zbrali poleg divizijskega generala g. Nedeljkoviča predstavniki oblasti in poedinih organizacij. Vojna muzika je ob prihodu povorke na kongresni trg stopila ob bok tribune, na kar je pričel defile, ki je pokazal železno disciplino vseh sodelujočih
Naročajte
»POHOD«
Tako so jo občutili in doumeli vsi prisotni. Niti eden od navzočnih ni mogel prikriti mogočen utis pojava naše ijugoslovenske matere, ki se je s tem svojim poljubom ia prapor sklonila k svojemu padlemu sinu, vzela
iz njegove otrple roke simbolj njegove ideje ter ga visoko držeč nad glavo nese sama preko trupel in preko lastnega srca — v končno zmago!
Pripenjanje trakov
Sledilo je pripenjanje trakov ostalih zastopnikov in delegatov poedinih udruženj in organizacij. Novi dobrovoljski prapor je dobil ta dan trakove od sledečih organizacij, oziroma korporacij: Aktivni oficirji ljubljanske garnizije, Sokolska župa Ljubljana, Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani, Udruže-nje rezervnih oficirjev, Jadranska straža, Kolo jugoslovenskih sester, Splošno žensko društvo, Savez jugoslovenskih emigrantskih udruženj, Udruženje četnikov, Akademsko društvo Edinstvo, Gasilska zajednica in Organizacija jugoslovenskih nacionalistov iz Zagreba.
V	Imenu Oblastnega odbora Narodne Odbrane v Ljubljani je pripel trak na blagoslovljeni prapor vojnih dobrovoljcev g. dr. Dular s sledečimi besedami:
»V imenu Oblastnega odbora Narodne
Odbrane pripenjam ta trak na prapor, ki je bil stkan na bojnih poljanah s krvjo dobrovoljcev in je blagoslovljen sedaj v svobodni domovini. Naj bo ta prapor sedaj kakor v bodoče simbol, okoli katerega boste vedno zbirali vse svoje sile, v borbi za očuvanje svobode in pridobljenih nacijonalnih vrednot, do končne zmage.<
Predsednik sreske organizacije vojnih dobrovoljcev prof. Jeras je nato izročil prapor praporščaku, ki se je zaklel, da ga bo vedno čuval in nosil neomadeževanega v čast dobro-voljcem in ponos domovine.
Nato je predsednik položil pred spomenik kralija Petra krasen lovorjev venec z državno trobojnico, iz množice pa je zamolklo zadonelo v spomin Velikega Osvoboditelja: Slava!
in polno razumevanje veličastnega momenta, ko je v Ljubljani prvič zaplapolal prapor naših vojnih dobrovoljcev ter na tako svečan in mogočen način pozval jugoslovenske naci-jonaliste k vztrajnemu delu, do končne popolne zmage dobrovoljske misli in jugoslovenske ideje.
Uprava »POHODA« je razposlala vsem naročnikom, ki doslej še niso poravnali naročnine za list, položnice. Veliko število naših naročnikov je v polni zavesti svoje dolžnosti napram listu, ki v teh najtežjih časih vrši svojo nalogo, poravnala svoje obveznosti. One, ki doslej tega niso storili pa prosimo tem potom, da to čimpreje store ter tako omogočijo redno izdajanje listaj ki živi od svojih prijateljev — naročnikov. — Naročnikom, ki kljub ponovnim opominom svojih obveznosti niso poravnali, bomo prisiljeni ustaviti list. — Uprava »POHODA«.
spomenika pa do odra se je vrstil prapor za praporom prisotnih sokolskih deputacij. Za in okoli spomenika je stala močna četa naših vrlih gasilcev. Dohod v Stritarjevo ulico ije bil zaprt s sokolsko konjenico. Nasproti spomenika kralja Petra je bila postrojena vojaška četa in izredno veliko število oficirjev ljubljanske garnizije, za njo pa je oklepala ves trg množica zastopnikov vseh naših nacionalnih organizacij. Levo od mestne hiše je bil postavljen oder za združeni zbor Hubadove župe. Celotno sliko slavnostnega odra je izredno poživila močna skupina narodnih noš.
Točno ob 11. uri so zapeli pevci Adamičevo >Molitev«. Po tem veličastnem uvodu je spregovoril prof. dr. Ernest Turk, katerega govor prinesemo v celoti v prihodnji številki.
Po govoru dr. Turka, so vsi prisotni počastili spomin padlih dobrovoljcev in njihovega prvega voditelja Viteškega Kralja Uje-dinitelja ter vseh žrtev za naše narodno osvo-bojenje in izgraditev svobodne narodne države z enominutnim molkom, ki ga je rezko presekala trikratna zaporedna salva iz vojaških pušk.
Vojaška godba je zaigrala koračnico in sledil je obred blagoslovitve prapora po katoliškem obredu, ki ga je izvršil župnik g. Janko Barle, nato pa še g. prota Budimir po pravoslavnem obredu. Po blagoslovitvi je izročil prota Budimir novi prapor zastopniku visokega kuma divizijskemu generalu g. Ne-deljkoviču, ki je poljubil prapor in nagovoril predsednika Udruženja vojnih dobrovoljcev g. prof. Jerasa:
>V imenu visokega kuma Nj. Vel. kralja Petra II. Vam izročam ta prapor z željo, da bi Vas vodil do nove časti in slave, kakor ste se z njim venčali v vseh borbah doslej. Naj bo ta prapor istočasno uteha tudi materam onih, ki so padli za veliko in svobodno Jugoslavijo, mladini pa naj bo živa priča Va-
MaSa
ših velikih dejanj in žrtev in sveti simbol, za katerim naj stopa po Vaših stopinjah. Narod ujedinjene Jugoslavije čakajo še velike naloge. Ohraniti državo je mnogo težje, kakor jo ustvariti. Naj mladina ceni in spoštuje vse, istočasno pa tudi zvesto čuva, kar so ji ustvarili predhodniki. Pot, ki jo imajo za seboj dobrovoljci in njihovi zmagoviti tovariši je edina pot do svobode, pravice in življenja.«
S temi besedami je kraljevi zastopnik izročil prapor predsedniku prof. Jerasu in pripel nanj trak, ki ga je poklonil Nj. Vel. kralj Peter II.
Predsednik Udruženja vojnih dobrovoljcev prof. Jeras se je iskreno zahvalil za pozornost, ki so jo bili deležni ob tej priliki vojni dobrovoljci na najvišjem mestu ter prosil zastopnika visokega kuma, da tolmači globoko hvaležnost dobrovoljcev na naijvišjem mestu za to priznanje, kakor tudi ponos vseh dobrovoljcev, da kumuje njihovemu praporu mladi kralj, sin blagopokojnega Viteškega Kralja, njihovega vrhovnega poveljnika v vseh borbah in vojnega uruga. Poudaril je, da so vojni dobrovoljci trpeli, krvaveli in šli v najhujše borbe vedno le z edinim ciljem: svoboda in ujedinjenje jugoslovenskega naroda. Za ta cilj so se borili ramo ob rami s slavno srbsko vojsko in ga dosegli v krvavih borbah, v katerih je poginilo na tisoče njihovih tovarišev. Pri tem pa jih je vodilo vedno le eno načelo: ne koristi, ne slave! In to nesebično sokolsko načelo vodi jugoslovenske dobrovoljce tudi sedaj pri njihovem delu. Njihova trdna vera v lepo bodočnost Jugoslavije je danes prav tako neomajana, kakor je bila trdna njihova volja zmagati na bojnih poljanah. Prapor, ki so ga razvili vojni dobrovoljci pa naj bo živa priča herojskih podvigov naših borcev za svobodo, v slučaju nevarnosti pa ona sredina okoli katere se morajo zbrati vse sile za očuvanje priborjene svobode.
Povorka
Praporščak g. Sire je stopil na trg pred slavnostni oder. Prapor za praporom sokolskih edinic in ostalih organizacij so prihajali ter se pobratili z novim praporom dobrovoljcev.
Nato se je formirala povorka, ki jo je otvorila sokolska konjenica. Za njo je sledila četa pešadije v polni vojni opremi s praporom in aktivni oficirji ljubljanske garnizije z brigadnima generaloma Jovanovičem in Po-padičem na čelu. Za oficirskim zborom so korakali s svojim novim praporom dobrovoljci, na čelu dve materi padlih dobrovoljcev, gospa
Batičeva iz Maribora in ga. Kumljeva iz Ljubljane. Gosta množica naroda, ki je segala od magistrata pa do frančiškanske cerkve, je burno pozdravljala naše vojne dobrovoljce. Za sokolsko godbo so korakali s svojimi prapori, poštarska godba, gasilci s svojo zastavo, prapori podmladkov JS in Skavti. Sledila je močna skupina pestrih narodnih noš, nato prapori vseh ostalih nacijonalnih in kulturnih organizacij, godba Sloge, deputacija četnikov v mrkih uniformah z zastavo, skupina narodnega ženstva in številni zastopniki vseh organizacij in udruženj.
K praporu je pristopila mati v Dobrudži padlega dobrovoljca. Bledo, kot iz marmorja izklesano lice je izražalo obnovljeno strašno bol, ki jo trpi materino srce pri izgubi najdražjega — svojega otroka. Ali v tem licu je bil tudi ponos jugoslovenske majke, ponos, ki ga je tako jasno izrazila že v odgovoru na vabilo, ki so ji ga poslali naši dobrovoljci: Pridem z veseljem, da se oddolžim spominu sina — junaka. Temnordeč trak s simbolom trpljenja, se je prelil kot potoček krvi preko prapora in na njem so zablestele mogočne besede herojske jugoslovenske matere:
Matere padlih v spomin mrtvim in vzpodbudo živim.
Njene ustne so skušale izraziti to, česar ji je bilo tako polno njeno srce, nato so se sklonile nad prapor, in se dotaknile simbola, ki je vodil njenega sina v boj, zmago in smrt za svobodo domovine. Veličastna v svoji boli, silna v ljubezni, bila je ta skromna, tiha ženica verna slika jugoslovenske matere, ki zataji svojo bol v žaru ljubezni, zvestobe in zavesti dolžnosti do domovine.
mati
Veličastna povorka se je gibala po Stritarjevi ulici, Miklošičevi cesti, Tavčarjevi ulici, Tvrševi in Šelenburgovi ulici na Kongresni trg. Povsod je bila predmet glasnega, na
vdušenega pozdravljanja, posebno pozornost pa so razumljivo vzbujali povsod naši dobio-voljci.
Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja la Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. *. ■ o. z., Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi t Ljubljani.