Andrej Lutman
Pesmi na zadih
Zarana po svetem duhu
Moja mena v obnebje brez neba, brez obredja.
Tkanje v vedru se namaka, kanje v vetru, v razpotegu izredna razmera, brez redu, brez mere in z oblo daru.
In s tabo za zmeraj v zameno za poganjke, za poglede, za zamero.
Po gnoju zaduhti, po ognju hiti tisti sveti svetli sel, ki naredi rdenje za zoro po stopinjah oračevih bosih nog, po spinjeni tekočini mladice; ob stiku in mrmranju noči duh sveti.
Ravna pot
od kod do kam ravnä ravan ravnino od tod do tja
od tod do tam je pot gre tod tja pelje zapelje tam in spet je tu naravna pot
Tu
Tu v tišini brez glasu in z zamolkom vije viba ridast ples
do vrhov vseh obronkov v zven in odmev.
Tu na mestu ni na blizu in na dlje. Vse je zdaj za tu in za zadaj v napeti preži na prihranek v snu.
Odondodni ples in prežanje v otrplem liku sta telesu zven zavzven zaznave vmes. Vselej na dno odmevata molk slaja in lesk loja ob potiskih naletov štrlin medmestnih sil kar prek rek in pod podi skozi duri v odboj.
Oblike leže v sencah likov bliže od zaznavne razdalje do prve ploskve v megli tik pred vstopom pod red medmestnih sil za skromen občutek pripadanja toku.
Traja raja in poje ples. Enkrat steče tok tja vmes in takrat stre razdalje na tišino z odbojem molka ob prihranjen sen.
Tiho je tu na mostu z mesta nad mesto.
Jutranjica
V peni pnoče se svetlobne rane na nebo s podobami mraka in zarje in z liki v megli proti sencam pelje kroglo lučnega zdriza nad vetrove skozi rove pod izvira žar.
Razpre predele in razprede sveže vezi med dvige do ponikov mimobežnih sil.
Brez milosti v razpiranju slaju svojih sledi določen delež po pričakovanjih od davnin izloči odločitev za vnovično vezavo dne z drugačnimi oblikami svetlobe in teme.
Je jutro na dnu dne in je dan ud noči s stisanimi glasovi v zazrklju dremavih oči.
Je
Je skrivno znano, je domače javno, je zasebno tuje. Je zasebno domače, je skrivno tuje, je znano javno. Je znano skrivno, je javno domače, je zasebno tuje. Je tuje skrivno, je zasebno javno in znano domače. Je skrivno javno, je domače zasebno, je znano tuje. Je domače tuje, je skrivno zasebno, je javno znano. Je domače skrivno, je tuje znano, je javno zasebno. Je znano domače, je zasebno skrivno, je javno tuje. Je skrivno domače, je znano zasebno, je tuje javno. Je tuje domače, je javno skrivno, je zasebno znano.
Polž na zeli
ko se polž ponudi krogu
na
tiste
jate
piS
navadi oblak na
dihanje
cele
zaloge
zeli
V duhu kos
duh kot sok
širiš
hud tok kos
meso sem mešam mah in prah v hrup maham kot hud duh tavam smem vate o vojna vonjev
si sij
iSčeS glas in čeSeS las ko hočeš smeh in krč črk sva znoj sveteč sama sebi vriSč topot poti za tu zaris Sirjav kosiš
Sodoben odnos
sodobna vdanost od dobe do trenutka v očesni peni v stiku s tališčem ednine stke vez
dnevno in nočno je dano kot sod v nos in pred oko
in donos novega stališča v vrenju pare vrvenje zaveze podobe in slike beže
v ubežne like kdaj sežeta vase kot vdor v srce
Podpotje
pot po nebu dan za dnem v noč
preide dneva ves kos in zdaj spi še dolg dan čez šale teme ko se spet pesem pne čez molke predano zamesiš smeh in srh
se daleč vidi prek očesa je svet kot tih sik glasov iz lis na nebu kisla slika žarkov danica sili v zlom na silo vzhoda vodi slo likom v zaton
pot pod zemljo noč za nočjo v dan
vzid kakor kip kipi k zahodu soj je trd spoj do večernice preide silna slina v prejo iz ust kot pik poljuba vate a le se zri v sence in njih molk preden odložiš pogled na zdaj ti znova sen se peni z žvižgi že nežni nočnež sledi žaru iz noči v noč za novo močjo