P a š n i k. Posvečuj praznik! Tudi o šolskem oziru bi se moglo dan danes bolje gledati, kako mladina posvečuje praznik. Navadno hodi mladina ob nedeljih in praznikih v cerkev iti iz cerkve kakor drugi Ijudje, in če je za šolo, hodi tudi v ponavljavno šolo, in potem je naj več sama svoja, to je, malokdo gleda na njo, kje je, in kaj dela. Brezskerbni starši manj pazijo na svoje otroke, kakor na svojo živino, ktere nikoli ne puste na paši brez pastirja in varha. Ob delavnikih morajo otroci delati pri odraščenih na polji, ali kteri so pri rokodelstvu, delajo v delavnici; ob nedeljah in praznikih pa so naj več sarai svoji gospodarji, ter se klatijo sami po vseh krajih, le tam ne, kjer bi bilo dobro za nje. Vidiš jih po cestah in potih, kako postopajo, se pahajo in celd popotnike nadlegujejo, —vidiš jih po vertih, na polji in v gojzdu, kako delajo škodo, in počenjajo med sabo same malopridnosti. \i tedaj prav, da je mladina ob nedeljih in praznikih tako zapuščena. Starši in drugi predaiki bi mogli skerbeti, da bi se mladina ob nedeljih in prazuikih ne pačila, teuiuč, da bi se ravno o Gospodovih dneh bolje izobraževala iu žlahtuila na sercu in telesu. Mladina naj se raduje in naj nedolžno veseljuje, toda nikoli brez varha in brez modrega napeljevanja. Ali bi ne bilo prav, ko bi se po kmetih in tudi v mestih osnovale primerne inladinskt; družbe, ktere bi se tako rekoč saine živile in gojile brez posebnega gospodovavnega vredevanja svojih prednikov. Take družbe naj bi imele knjižnice ali bravnice, da bi vsaki lahko kaj bral ali brati slišal, in sic«r kaj takega, kar bi bilo zanj naj bolj primernega. Tudi skupne postene veselice, kakor na pr. lepo petje, spodobne igre, in druge primerne zabave naj bi se obhajale v tej družbi. Po taki pošteni poti naj bi se kratkočasila mladina pa tudi njih predniki, ter naj bi se tako odpravljale sirovosti in vse hudobije pri sedanji mladini. Starši, učitelji, rejniki, predniki! prevdarite to misel, in glejte, kako bi se na pravo srečo naše nadepolne mladinc izverševala! p. Pomocki li keršanski odgoji. Keršanski otrok ni le samo po naravi podoba božja, ampak je tudi po svoji nadnaravni vrednosti začetek k višjemu nauienu. Ker se pa pomočki ali sredstva morajo vjemati znanienom, tedaj so pa tudi odgojilna sredstva dvojna, namreč nadnaravna in naravna. \adnaravna podelijo otroku višjo luč, višjo moč in višje plemstvo; naravna pa storijo serce obcutljivo za nadnaravna. Začetek vsake odgojeje božja milost v človeškem sercu; tedaj pervo nied vsenii odgojnimi sredstvi ni naravno, ampak nadnaravno. Ker mi to važno resnico verujemo, smo drugih misli, kakor tisti, ki mislijo, da morejo samo s svojirni močmi in s svojo puhlo modrostjo vzrejevati. Ker je življenje sploh reč stvarnikova, tedaj je gotovo višje življenje, življenje v Bogu, h ktererau tudi keršanskega otroka prištevamo, vedno in vedno reč božja, in se ne niore sarao po naravnih pomočkih zbujati in dospeti do popolnomasti. Resnično pravi apostelj: ,,Xe, da bi mi sanii iz sebe kaj zamogli, ampak kar zamoremo, zamoremo le po Bogu". So pa tudi naravna dobra dela, naravne čednosti in naravne pravice; toda pravo setne za vse, kar je resnično in lepo, zgine vsaki trenutek v človeškem sercu, kakor hitro ga Bog zapusti, in postane mertvo za vse dobro in resnično, ako ga božja milost ne oživlja in ne povzdiguje. Milost božja pa naui doliaja po vedno iskrenejšeni zjedinjenji s Kristusom; to se pa le tedaj zgoditi niore, ako smo v njegovi cerkvi, in se vdeležujeino njenih pomočkov: molitve, službe božje in prejemanja sv. zakramentov. Ako mi zgodovino, sveto zgodovino, kakor odgojilno zgodovino vseh ijud- stev priznavanio, najdemo, da se je Bog pri tem posluževal zgledov, uka in navade. Navada, živeti po božjih zapovedih in predpisih, ima veliko vpliva na znotranjega človeka, in ga prostovoljno k dobremu pripravlja in vedno bolj okrepčuje. Že v starem zakonu se nista zgled in uk pogrešala, bodi si pri očakih ali pri prerokih. Novi zakon je pa zgolj zgled in uk, in se naslanja tako rekoč na bolj omikano človeštvo. V njem beseda postaja meso, in z izverstnim zgledom ia ukom ves svet prešinja. Zgled, uk in navada so bila že od nekdaj odgojilna sredstva, kterih se je Bog sam pri vzrejevanji posluževal; tedaj se jih morajo tudi odgojitelji, kakor namestuiki božji, posluževati. Zgled je ogledalo — duša prave odgoje. Da pa v resnici tudi to bode, je treba: 1. da se zlaga z naravo, potrebšino in okolnostjo otrokovo, da ga otrok posnemati more. 2. On mora milino moralne lepote otroku tako pred oči postavljati, da ga otrok lioče posnemati. 3. On mora vse upore in sebičnost v otroškem sercu zadušiti, da ga otrok tudi djansko posnema. Zgled tedaj ne sme biti prisiljen, še manj pa soie biti podoben krinki, ampak mora biti djanski. Nestalnost v dobrem zgledu je hinjavi prepodobna, da bi je rejenec z bistritni očmi ne opazil. Kako overžljiva je tedaj taka misel, če odgojitelj meni, da je dovolj, če on le občuti, ravna ali govori, kar in kakor hoče, ako se le pri svojih učencih dobro vede. Perva dolžnost odgojiteljeva je, da vse, kar zahteva od svojih otrok, da si naj pred sam prilasti in privadi, in da sam tako dela, kakor hoče, da bi delali in se obnašali njegovi učenci.