pogledi umetnost kultura družba TiTO iN TOVARiŠi Biografija države, ki je več ni Lov NA ČAROVNiCE AKADEMiJA Iz oči V oči Zgodovina politične Prispevki k Neda Pagon histerije Hollywooda družbenemu razvoju in Rado Pezdir WWW.POGLEDi.Si štirinajstdnevnik 10. avgust 2011 letnik 2, št. 16-17 Brezplačen izvod EPK Kako je EPK spremenil madžarski Pecs one Hočevar rim: večen in svet, minljiv in posveten Knjiga o Rimu, o čarobnem imperiju z veliko dušo, o pripovedih mestnih četrti in o dveh državah v enem mestu, ki je svet zase. Svet, ki še sam sebe noče do konca razumeti; to bi mu namreč lahko usodno škodilo. Ali je italijanska in cerkvena prestolnica kljub vsemu svetovljanstvu in trditvam, da vse poti vodijo v Rim, vendarle podeželsko mesto? Cena 19,95 EUR* Novinarsko pot je začel pred štirimi desetletji na slovenski televiziji, potem je bil ducat let pred koncem hladne vojne dopisnik iz Latinske Amerike in Karibov, kjer je nastala knjiga Vulkani ne umrejo. Po vrnitvi je vodil in urejal televizijski dnevnik, deloval kot novinar televizijske zunanjepolitične redakcije in ustvarjal številne reportaže iz tedaj vroče Srednje in Vzhodne Evrope. Pozneje je bil urednik zunanjepolitične redakcije časnika Republika, do odhoda v Rim pa urednik zunanjepolitične redakcije Dela. Tone Hočevar Delov dopisnik že poldrugo desetletje poroča iz večnega mesta. 4 AN *Stroški pošiljanja niso vključeni v ceno in znašajo 2 EUR za Slovenijo. Naročilo velja do razprodaje zalog. Delo, d. d., Dunajska cesta 5, 1509 Ljubljana, 540840 KNJIŽNI KOTIČEK Naročila in dodatne informacije: 080 11 99, 01 47 37 600, narocnine@delo.si oz. Knjižni kotiček na www.delo.si 4-5 DOM IN SVET ZVON 6 Leta nevarnega življenja Tito in tovariši, zajetna biografija zgodovinarja Jožeta Pirjevca, že od izida kraljuje na prvem mestu najbolje prodajanih knjig. Kako je intonirana in kakšne so njene vrednostne perspektive? 8 Zgodovina politične HistERijE Hollywooda V kratkem časovnem zamiku sta izšli knjigi, ki se ameriškega filma lotevata skozi prizmo politične histerije, poznane kot antikomunizem oz. makartizem. Prvo je napisal Američan Jim Hoberman, drugo Marcel Štefančič, jr. 10 Tobačna: mesto v mestu V Ljubljani na območju bivše Tobačne tovarne nastaja malo mesto v mestu. Če bo projekt izpeljan v celoti, bo nudil presežek v doživetju prostora in arhitekture. 11 VojNA kot večno VRAčANjE Nikoli več, ponavljajo tisti, ki doživijo vojno. In tisti z zmožnostjo empatije, človekoljubja ter refleksije. Pa vendar se vojne ponavljajo vedno znova in povsod. O tem govori tudi zanimiva razstava Kontinuiteta v celjski Galeriji sodobne umetnosti. 12 Kako jE rasel strip na Slovenskem V ljubljanski Mestni galeriji so pripravili največjo retrospektivo domačega stripa doslej. Predstavlja mejnik v galerijskih postavitvah stripovskega ustvarjanja pri nas. 13 Trenutek kot način BiVANjA V najnovejšem romanu Svoboda belega gumba Milan Dekleva stopnjuje in nadgrajuje zanj značilne tematske poudarke: tesnobo pred smrtjo kot način človeške eksistence. 14 VAjE V logiki iN trening BoLEčINE Agota Kristof je pisateljica madžarskega rodu, ki je leta 1956 emigrirala v Švico in tam ostala do svoje nedavne smrti, 27. julija letos. Ločitev od domovine in svojcev je najbolj zaznamovala njeno življenje in ustvarjanje. Med drugim je objavila štiri romane, tudi Trilogijo, ki je zdaj prvič v celoti prevedena v slovenščino. 15 Umetnik v vsej svoji samoti Letošnje poletje v Londonu zaznamujeta dve pomembni retrospektivi: Mirojeva obsega skoraj tri četrt stoletja njegovega delovanja, prvi večji celoviti prikaz dela Tracey Emin pa pove veliko o ustroju in načinu delovanja likovne scene zadnjih dveh desetletij. 16-20 PROBLEMI: DEMOKRACIJA IN DRUŽBENO UPANJE Morda v Sloveniji ta čas ni aktualnejše teme od vprašanja, s kakšnimi sredstvi in institucionalnimi reformami povečati udeležbo državljanov pri tem, kar so včasih imenovali res publica - javna stvar, danes pa govorimo o politiki oziroma življenju v skupnosti. Tokratna tema Pogledov tako prinaša nekatera izhodišča in predloge članov Akademije za demokracijo, ki želijo prispevati k javni diskusiji o problemih družbenega razvoja Slovenije. V njej sodelujejo Lenart Škof, Rok Svetlič, Zvonko Bergant, Tomaž Grušovnik in Tomaž Pavčnik. 21 PECS - EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE 2010 Peter Rak je obiskal nekoč zaspano provincialno madžarsko mesto Pecs, da bi preveril, kako lahko izvedba projekta Evropska prestolnica kulture sproži renesanso nekega mesta. Bo uspelo tudi Mariboru? 24 POTOPIS Novinarka Agata Tomažič in fotograf Voranc Vogel sta prestopila reko Muro, da bi ugotovila, od kod izvira toliko sodobnih slovenskih pisateljev. 28-29 RAZGLEDI ALEN ŠIRCA - carlo GiNZBURG: Sir in črvi agata tomažič - peter kolšek: Vaserkeber in druge dogodbe ANEj korsika - TAjA kramberger, drago BRAco rotar: Misliti družbo, ki (se) sama ne misli BoŠTjAN videmšek - ivo GAjič: Brane Oblak 30 DIALOGI iz oči V oči: Neda Pagon in Rado Pezdir 34 ESEJ ALENKA PUHAR: Kako nismo ubili Leva Trockega 36 LITERATURA uroš zuPAN: Najlepša punca, kar sem jih videl 37 KRITIKA KNJIGA: Andrej Medved: Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar (Matej Krajnc) KNJIGA: Dušan Merc: Planet žensk (Mojca Kirbiš) KNJIGA: Gregor Rozman: Tapkanje na mestu (Ana Geršak) KINO: Besa (Špela Barlič) KINO: Super 8 (Denis Valič) 38 AMPAK Andraž Teršek se odziva na članek Boštjana Tadla Tretji človek in nadstandard (Pogledi, 13. 7. 2011) 39 BESEDA BRANE Kovič: Globalizacija umetnostnega trga POGLEDI.SI Vesna Jurca Tadel piše o predstavi Somrak bogov Tomaža Pandurja (www.pogledi.si/kritike/grozdje-lubenice-zeljnate-glave) NA NASLOVNICI: Prizorišče snemanja filma Šanghaj režiserja Marka Naberšnika po romanu Ferija lainščka Nedotakljivi pri prekmurski vasi Filovci, ki sta jo na svoji poti obiskala tudi naša novinarka agata Tomažič in fotograf voranc vogel. pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 2, številka 16-17 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo izhaja vsako drugo in četrto sredo v mesecu odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel urednica: Agata Tomažič lektorica: Eva Vrbnjak likovni urednik: Ermin Mededovič tehnični urednik: Matej Brajnik poslovna direktorica: Mojca Mededovič izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 35.000 naročnine in reklamacije tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje aline.belinger@delo.si tel. (01) 4737 566 nina.kinkela@delo.si tel. (01) 4737 560 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. Mestna občina Ljubljana ' ' ' ^ • republika Slovenija ministrstvo za liuituro Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010. Meceni Pogledov so BTC, d. d., Cankarjev dom, Ceeref naložbe, d. o. o., Festival Ljubljana, Mercator, d. d., SRC, d. o. o. in Slovensko narodno gledališče Maribor. Si mlad. Brez denarja. Vstopnice so drage. Mi to štekamo. Prvih 5 prihodnjih 14 dni Spletna stran artsJournal prinaša zanimive podatke o tem, kako se zlasti newyorške kulturne institucije trudijo pritegniti tudi obiskovalce, ki si običajnih cen vstopnic ne morejo privoščiti. Broadwaysko, se pravi povsem komercialno gledališče Roundabout v okviru svojega programa HipTix članom (članstvo se avtomatično podaljšuje do 1. januarja leta po dopolnjenem 35. rojstnem dnevu člana) omogoča nakup vstopnic po za New York nepopisno dostopni ceni 20 dolarjev (trenutno približno 15 evrov) za vse predstave. Člani lahko kupijo dve vstopnici, a tudi drugi obiskovalec mora biti star manj kot 35 let. Za vsako predstavo je članom namenjenih 5 odstotkov vstopnic, občasno pa zanje organizirajo tudi zabave in srečanja z ustvarjalci. Bolj zagreti ljubitelji si za 75 dolarjev lahko kupijo zlato članstvo, kar jim omogoča boljše sedeže in vabila na koncertna branja novih gledaliških iger. Posebna odlika tega projekta je prodaja vstopnic po zelo znižanih cenah tudi vnaprej, se pravi, da jih je mogoče kupiti tudi za sicer razprodane predstave. To pomeni, da ne gre za obupan poskus vendarle prodati še kakšno vstopnico na dan predstave, temveč graditi dolgoročno skupnost zvestih obiskovalcev. Obstaja pa tudi posrednik neprodanih vstopnic: organizacija Play-by-Play za letno članarino 115 dolarjev ponuja neomejeno število vstopnic, a zelo blizu dneva predstave, tako da je obisk težko načrtovati vnaprej. Na drugi strani pa neprofitni sklad TDF, Theatre Development Fund, katerega poslanstvo je širiti dostopnost umetnosti, omogoča cenejše vstopnice poklicnim umetnikom, pa učiteljem in tistim, ki so prav tako zaposleni v neprofitnem sektorju. Podobni sistemi obstajajo tudi marsikje v Evropi, najbolj posrečen pa se zdi tisti v Dunajski državni operi, v kateri kar 565 vstopnic za stojišča (to pa je četrtina vseh mest v dvorani) začno prodajati šele uro pred predstavo, stanejo pa le nekaj evrov (parterne vstopnice so nekaj dražje od balkonskih in galerijskih). Za bolj »vroče« predstave se veterani postavijo v vrsto že sredi dneva, kakšni si prinesejo stolčke in malico, vsekakor pa so vrhunske predstave vsaj finančno zlahka dostopne. B. T. Berlusconi v romanu »Zamisel, ki se je porodila Sasi Chiattiju, je bila veličastna in preprosta hkrati: ob odprtju svoje vile prirediti tako ek-skluzivno in imenitno zabavo, da se je bodo spominjali vsi kronisti prihodnjih stoletij in bo v zgodovino naše Republike zapisana kot veledogodek. On sam je začel kot neugledni nepremičninski posrednik in se sčasoma povzpel do slovesa ekscentričnega milijarderja. Politiki, podjetniki, estradniki in slavni športniki - vsi bodo prišli in mu izkazali spoštovanje, tako kot Sončnemu kralju. Toda za tako odmevno zabavo ni mogoče prirediti sprejema z glasbo, plesom in postrežbo hrane in pijače. Treba bi bilo narediti nekaj docela nenavadnega in neponovljivega, nekaj, ob čemer bi vsi obstali odprtih ust.« Tako nekako se začne - ohlapno prevedeno iz italijanščine - roman Niccoloja Ammanitija z naslovom Che la festa cominci (Naj se zabava začne). Izšel je že leta 2009 in ni treba prav veliko pronicljivosti, da iz nastopajočih, predvsem glavnega junaka z imenom Sasa Chiatti, izluščiš vse protagoniste italijanskega javnega življenja s Silviom Berlusconijem na čelu. Nad Viteza se zadnje čase zgrinjajo temni oblaki, zato se zdi prevod Ammanitijevega romana v francoščino še posebno aktualen. Pod naslovom La Fete du siecle (Zabava stoletja) je izšel pri založbi Robert Laffont (v slovenščino še ni preveden, smo pa zato letos dobili Ammanitijev Jaz in ti z letnico izida 2010 v izvirniku). Toda Simonetta Greggio, literarna kritičarka Le Monda in dobra poznavalka Ammanitijevega dela, nad Zabavo stoletja ni preveč navdušena. Knjiga prinaša parado amo-ralnih osebnosti, kot da bi vstale s strani tabloidnih revij ali oživele z zaslonov komercialnih italijanskih televizij. Eden od likov je tudi pisatelj, 41-letni Fabrizio Ciba, ki ga kljub srednjim letom vsi še vedno imenujejo za pisatelja mlajše generacije, nastopa pa še Saverio, ki se preživlja s prodajo rustikalnega tirolskega pohištva, v svojem skrivnem življenju pa se imenuje Mantos in je član satanistične sekte, katere člani med eno svojih orgij neko dekle živo zakopljejo „ Je Zabava stoletja dober roman?, se sprašuje kritičarka Le Monda. Napisana je tekoče in zabava z udeleženci pisatelju služi samo kot ozadje, zato malce spominja na Fellinijevo Dolce vita z Mastroiannijem v vlogi fotografa - zguba je tu seveda slavni pisatelj, ki že leta ni napisal niti vrstice. Je knjigo kljub temu, da ji nekaj manjka, treba prebrati? Ja, ker se ob njej nasmejimo in nas na koncu ima, da bi zajokali, zapiše Simonetta Greggio. In ker bi si Berlusconija, če ne bi obstajal, morali izmisliti. Ammaniti je danes eden tistih italijanskih književnikov, ki najbolje ubesedujejo dogajanje v svoji deželi. A. T. KiRiL DZAJKOVSKi (iN DRUGi) V VELENJU Na festivalu mladih kultur Kunigunda v Velenju, ki bo potekal od 19. do 27. avgusta, bo nesporno najbolj sijoča zvezda Kiril Džajkovski, svetovno znani makedonski didžej. Koncert, na katerem ga bo spremljal orkester najboljših makedonskih glasbenikov, bo imel 19. avgusta v Letnem kinu ob Škalskem jezeru, vstopnina bo zmernih sedem evrov. »Vrhunska elektronika s tradicionalno makedonsko melodiko, trubači in goslači, afro-karibskimi pridihi in energijskimi udari,« obljubljajo prireditelji, Mladinski center Velenje. Po otvoritvenem večeru bo občinstvo lahko prisluhnilo prekmurski ŠKM bandi (poimenovani po beltinškem narodnoosvobodilnem junaku Štefanu Kovaču Marku) in Big Band Voxu, ki (priložnostno) združuje znana pevska imena - Sanja Mlinar, Tomaž Hadalin in 6pack Čukur. V ponedeljek bodo nastopili alternativci Srečna mladina in Muškat Hamburg, v torek »se bodo z verige strgali Stekli psi«, sreda je rezervirana za Terrafolk ob spremljavi violinistke Anje Bukovec. V soboto, 27. avgusta, bodo Kunigundi v slovo zaigrali Noctiferia in Negligence. Velenjski festival pa ni samo glasbeni - gledališko razsežnost bosta predstavila »slovenski Monty Python« v atriju velenjskega gradu in Borut Veselko v Domu kulture z monokomedijo Laži, ampak pošteno. Obiskovalci si bodo lahko ogledali prostorske inštalacije in se udeležili delavnic afriškega bobnanja, capoeire in Strojnice s Primožem Oberžanom. PO TABORU BODO RJOVELi MLADi LEVi Ljubljanska četrt Tabor bo epicenter dogajanja med festivalom Mladi levi, ki bo trajal od 19. do 28. avgusta. Eden glavnih prireditvenih prostorov - poleg Stare elektrarne, seveda - bo ploščad Slovenskega etnografskega muzeja, kjer bodo na prvi dan festivala ob 20. uri uprizorili padanje domin. Gre za gledališko predstavo ene najbolj znanih sodobnih angleških gledaliških skupin Station House Opera, ki ima naslov Dominoes. Po besedah prirediteljev, zavoda Bunker, je bil projekt že večkrat nagrajen. »Ideja je preprosta; kolona podirajočih se domin. Vendarle pa so domine v tem primeru veliki zidaki in na tisoče jih je.« Gotovo ni naključje, da je med sponzorji tudi podjetje, ki izdeluje gradbeni material. Spored Mladih levov je raznolik in v celoti dostopen na spletnem naslovu www.bunker.si/slo/mednarodni-festival-mladi-levi-2011, rdeča nit so gledališke predstave in dogodki v najrazličnejših oblikah, ne manjka pa tudi vizualne ustvarjalnosti (razstava Tanje Radež z naslovom Deklice in dečki, ki se navdihuje pri polpretekli zgodovini in zbirateljih), okroglih miz (denimo na temo Kulturne industrije vpostindustrijskem času - bistroumni nesmisel?), sprehodov (t. i. Jane's walk s krajinsko arhitektko Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora in sprehod po Taboru s čebelarjem Andrejem Bertocchijem) „ VRHUNSKi operni paket Ljubljanski festival bo v finalni furioso zadnje dni avgusta prešel s ponovnim gostovanjem Akademskega državnega baleta Borisa Eifmana iz Sankt Peterburga, tudi tokrat z dvema klasikama, po lanskih Hamletu in Ani Karenini tokrat z Onjeginom (29. 8.) in Don Kihotom (30. 8.). Sledil bo (31. 8.) slavnostni koncert ob šestdeseti obletnici Slovenskega okteta (njegov baritonist Jože Vi-dic je zablestel tudi v otvoritvenem dogodku letošnjega festivala, 8. simfoniji Gustava Mahlerja), za tridnevni zaključek pa bo v Ljubljani gostovala Litovska državna opera s tremi povsem različnimi nastopi: najprej (5. 9.) bo orkester spremljal globalno izjemno uspešnega malteškega tenorista Josepha Calleja na koncertu arij in duetov (s sopranistko Alyson Cambridge), sledila pa bosta dva dogodka za sladokusce: najprej Verdijev Otello (6. 9.) v režiji izjemno cenjenega litovskega gledališkega režiserja Eimuntasa Nekrošiuša, za čisto zadnji dan festivala (7. 9.) pa Judinja Jacquesa Halevyja v koprodukcijski postavitvi, ki so jo po režiji Günterja Krämerja iz leta 1999 prevzeli iz Dunajske državne opere. Ta je dogajanje iz 15. stoletja v času koncila v Konstanci prestavil v naš čas, tema pa je kajpak antisemitizem. Na dunajski premieri je bil režiser izžvižgan, zato bo zanimivo videti, kako takšna interpretacija zdrži današnji pogled. Vsekakor hvalevredno operno gostovanje na vsaj gledališko zanesljivo najvišji ravni! URBANA KLASiKA Festival Maribor, najbolj urbana prireditev klasične glasbe pri nas, tudi z duhovitim sloganom v angleščini Festival of SeriousLYFANTASTIC Music, bo letos od 1. do 11. septembra na več prizoriščih po Mariboru. Morda še Richard Tognetti večjo pozornost kot doslej posveča sodobni glasbi, a tudi na sodoben način, za kar je v največji meri zaslužen umetniški vodja festivala, avstralski violinist (in še marsikaj) Richard Tognetti. Letos festival morda nima tako zvenečih imen iz tujine kot prejšnja leta, bo pa na dveh koncertih z izjemnim programom nastopil dirigent Marko Letonja, ki je v zadnjem letu v Sloveniji odmevno vodil opero La boheme v Mariboru, v Ljubljani pa simfonike RTV in orkester Akademije za glasbo. Na obeh festivalskih koncertih, 3. in 6. septembra, bo zraven tudi Tognetti, na enem kot solist v Ligetijevem Koncertu za violino iz leta 1992. TURŠKA KNJiŽEVNOST iN jANČAR NA ViLENiCi Na 26. mednarodnem literarnem festivalu Vi-lenica, ki bo potekal od 7. do 11. septembra, bo letos v središču turška književnost, predstavljena v okviru projekta Manj poznane evropske književnosti. Nagrajenec letošnje Vilenice je Mir-cea Cartarescu - pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, literarni kritik in novinar, ki se je rodil leta 1956 v Bukarešti v Romuniji. Avtor v središču je Drago Jančar, ki ga ni treba podrobneje predstavljati, morda velja dodati le, da se je njegov novi roman To noč sem jo videl po podatkih združenja knjigotržcev tudi julija uvrstil med deset najbolje prodajanih del. Geslo festivala je Beri v živo. »V središču našega zanimanja bodo literarna branja in različni razmisleki o performativni naravi literature, ki se bodo dogajala med 6. in 11. septembrom,« sporočajo prireditelji. Nastopilo bo 30 avtorjev, festival pa bosta podaljšala nastop lanskega nagrajenca Dževada Karahasana, ki bo predvidoma v mesecu oktobru, in okrogla miza Kdo je lahko slovenski pisatelj? (23. 11.), ki bo odprla aktualno temo tujih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo pri nas, še piše na spletni strani www.vilenica.si. Diktatura glasbe je diktatura mesa. In divji ples Rozajanov priča o njegovi zmagi, o zmagi šibkega mesa nad močnim duhom. Glasba je orožje mesa v tem neusmiljenem boju, zato je tudi njeno bistvo meseno. Medkulturni dialog po japonsko Slovenski fotograf Gorazd Vilhar, ki od leta 1985 živi na Japonskem, je imel v ljubljanskem Cankarjevem domu pozimi razstavo svojih fotografij japonskih svetišč in praznovanj. Kompozicijsko izjemno premišljeni detajli bogate duhovne tradicije so enako cenjeni med fotografi po vsem svetu kot med poznavalci starodavnih japonskih običajev. Vilhar je z ženo, ameriško antropologinjo Charlotte Anderson, tudi soavtor več knjig, v katerih to snov predstavlja tako z bogatim slikovnim gradivom kot s poglobljenimi interpretacijami. Njuna monografska študija Incomparable Japanese gardens je bila konec leta 2009 v časniku New York Times uvrščena med priporočene nakupe za božična darila. Vilhar trenutno pripravlja novo razstavo Razodetja božanstev (Kami-no Keiji), ki bo konec avgusta v galeriji Bunka Kaikan v mestu Nara, prvi japonski prestolnici iz 8. stoletja. Zanimivo je, da bo šlo za dvojno razstavo: skupaj z Vilharjevimi japonskimi motivi bosta razstavljala japonska zakonca Yoshiharu in Nobuko Shintaku, ki pa fotografirata evropske motive, večinoma prav tako različnih religioznih praznovanj in slavij. Na razstavi v Nari bosta predstavila fotografije, ki so nastale v Italiji, naslovila pa sta jih Srednji vek, predstavljen sedaj (Chusei-o Ima-ni). Zakonci Shintaku in Vilhar bodo letos skupaj razstavljali že drugič, marca so se predstavili tudi v Kjotu. P. P. Spomini Matije Bravničarja Glasbenik in član skupine Katalena Boštjan Narat v Literaturi o mesenosti glasbe S pomočjo Društva slovenskih skladateljev je pri založbi Forma 7 izšla knjižica Spomini in srečanja, ki jo je po zapisih skladatelja, pedagoga in violinista Matije Bravničarja (1897-1977) zbral in uredil njegov sin, violinist, nekdanji dekan in sedanji redni profesor ljubljanske Akademije za glasbo Dejan Bravničar, spremno besedo pa ji je pripisal dr. Primož Kurent. Slednji med drugim za Bravničarja - ki je (spet med drugim) avtor štirih simfonij, dveh oper (obe po libretih na Cankarjevi drami), Koncerta za violino in orkester, samospevov, klavirskih del, violinskih skladb, operete, simfoničnih pesnitev in komorne glasbe - zapiše, da sodi skupaj z L. M. Škerjancem, O. Kogojem, S. Ostercem in B. Arničem med najpomembnejše predstavnike slovenske glasbe, »ki so obogatili zlasti takrat še skromno slovensko simfonično glasbo«. Bravničarj evi zapisi so nastali v zadnjih letih nj egovega življ e-nja, ukvarjajo pa se večinoma z dogodki iz njegove prve polovice. Razvrščeni so kronološko po dogodkih, ki jih obravnavajo, na koncu je dodanih še nekaj strani aforizmov, med katerimi bi poudarili enega: »Beethoven je rekel: 'Glasba je božje razodetje.' Jaz mislim, da je človekovo razodetje.« V tem aforizmu je obilo snovi za razmislek o vrsti razlik: o tem, kako sta do tako različnih stališč prišla skladatelja, ki sta rojena dobro stoletje in četrt vsaksebi, ki sta prihajala in živela v popolnoma različnih okoljih, pa tudi o slovenskem narodnem značaju in o umetnosti v stoletju za tistim, v katerem je Nietzsche oznanil smrt Boga. STOMINI in SREČANJA Glede na izid dobra tri desetletja po avtorjevi smrti so za sodobnega bralca morda najbolj zanimivi avtorjevi pogosto anekdotični spomini na sodobnike, s katerimi je zlasti v času med obema vojnama soustvarjal morda najbolj živahno obdobje v zgodovini slovenske glasbe: Marija Kogoja, Lucijana Marij o Škerjanca in Slavka Osterca. Daleč največ je spominov na Kogoja, s katerim sta bila z Bravničarjem goriška rojaka - knjižica bi bila zato lahko dragocen vir tudi za spremljajoče materiale prihajajoče uprizoritve Kogojevih Črnih mask v okviru Evropske prestolnice kulture - Maribor 2012. Za širšo kulturno zgodovino pa bo morda presenetljiv citat Josipa Vidmarja: »Čudno se ti bo morda zdelo, toda jaz Brahmsa ne maram.« Žal ne zvemo, kdaj je Vidmar to izrekel, bi pa knjižica lahko bila tudi izhodišče bolj ali manj romansirane zgodovine tega obdobja slovenske glasbe. V njej bi lahko mrgolelo tudi pikantnosti: Bravničar denimo pove, da je Marjan Kozina pisal tudi »v humoristične liste in včasih prav dobro. /„/ Nekoč sem mu rekel: 'Marjan, tvoja zadevica v Pavlihi me je spravila v smeh in dobro voljo. Če bi ti znal v muziki pisati z istim učinkom na poslušalce kakor na bralce, bi bil največji slovenski komponist.' Od takrat me je Marjan zbrisal s seznama svojih prijateljev.« Glede na to, da vsi zapisi govorijo o že dalj časa pokojnih, jim pikrost lahko odpustimo in j o beremo kot simpatičen dokument umetniških prijateljevanj in rivalstev. B. T. Glavni pokrovitelj: HAIR Lasje, ljubezenski rockovski muzikal z angleško zasedbo iz Londona 22., 23., 24. in 25.8. / 20.30 / Križanke Pokrovitelj 22. 8.: Pol , r> L. ki so v imenu industrializacije in napredka pognali na obrobju Sobote, so milejša kršitev; kot najbolj grob poseg v mestno tkivo Šaro-tar izpostavlja stanovanjske bloke z mnogo preveč nadstropji. Prvi med takimi je t. i. judovski blok, trinadstropna stanovanjska stavba, ki je zrasla na mestu nekdanje sinagoge. Soboško sinagogo so namreč porušili leta 1954 (judovska občina po koncu vojne tako in tako ni več zmogla zaživeti, saj niso mogli sestaviti niti »kvoruma desetih odraslih vernikov, ki so nujno potrebni za branje sefer tore v sinagogi«, piše Šarotar v Biljardu v Dobrayu). Moderni blok - v času našega sprehoda po Murski Soboti se je ravno pripravljal, da dobi nov oplesk - je zrasel nasproti poslovno-stanovanjskega poslopja v lasti Josipa Benka (1889-1945). Na pogorišču, resda le metaforično rečeno, njegovega predvojnega mesnopredelovalnega imperija je zrasla tovarna Pomurka. Pozornemu obiskovalcu ne bo ušla drobna spominska tabla na fasadi: zahvala Benku za vse, kar je storil za Mursko Soboto. Povojna oblast se mu je, čeprav je v duhu dobrih poslovnih odnosov vseskozi sodeloval tudi s partizansko stranjo, zahvalila z razlastitvijo in ustrelitvijo. Leta 1993 je bil na ponovnem sodnem procesu rehabilitiran, svojevrstna ironija pa je, da mu je spominsko tablo od vseh organizacij in združenj, v katerih se je udejstvoval ali omogočal njihovo delovanje (bil je med drugim tudi banski svetnik v kraljevini SHS), dalo namestiti - prostovoljno gasilsko društvo. RDEČEARMEJCi iN PARTiZANi Druga svetovna vojna je Soboti dolgo prizanašala, potem pa se je v zadnjih dneh, točneje v marcu 1945, kot razjarjena smrtno ranjena žival z opletanjem repa nesramno znesla nad spokojnim, kar malce zakotnim varašem. Zadnje dni marca so nebo nad ravnico začeli razsvetljevati odbleski izstrelkov iz Stalinovih orgel (o čemer piše tudi Branko Š0men v mladinskem romanu Med v laseh), prihoda rdečearmejcev pa marsikdo ni doživljal kot osvoboditev. Vendarle se danes ob obisku ni mogoče izogniti orjaškemu spomeniku v čast pripadnikom obeh vojska, ki da sta z združenimi močmi razklenili nacistični jarem: kipa rdečearmejca s čelado in dolgim plaščem ter partizana s titovko in v pehotni uniformi sta delo kiparja Kalina. Postavi v nadnaravni velikosti, stoječi na spomeniški ploščadi, ki je delo ruskega vojaškega inženirja Arončika in ki bi po prvotnih načrtih morala imeti sestrske pomnike v vseh večjih mestih držav v sovjetski interesni sferi, izražata vsaj tolikšno zmagoslavje in veličastje kot poslopje na drugi strani soboškega parka: grad, ki je bil domovanje madžarske plemiške rodbine Szapary. Njen daljni potomec je tudi Peter Esterhazy, eden najbolj znanih sodobnih madžarskih pisateljev, pove Šarotar. In doda, da je kot služkinja pri rodbini Szaparyjev nekoč daleč nazaj delala tudi njegova prababica (kar je ubesedil v eni od zgodb v zbirki Nostalgija). Vrata soboškega gradu tvorijo os z vhodom v luteransko cerkev, zgrajeno leta 1910 nekaj sto metrov stran, opozori Šarotar in se nasmehne: s tem da so madžarsko plemstvo, po veroizpovedi katolike, hoteli podražiti. Luterancem, natančneje luteranskim prekmurskim piscem, pa so v parku postavili spomenik. Štefan Küzmič (evangeličanski pastor, ki je prevajal nabožna dela, med drugim Male szlovenszki katekizmus ali Mali slovenski katekizem, 1752), Franc Temlin (leta 1715 je izšel Temlinov prevod Luthrovega Prekmurje, dolga leta odmaknjeno od osrednje Slovenije zaradi geografske umestitve in politične ureditve, je zadnje čase, tudi po zaslugi avtoceste, bliže. Malega katekizma, ki velja za prvo prekmursko knjigo), dr. Franc Ivanocy, so imena na spominski plošči. Vse to so osebnosti, ki so odločilno prispevale k oblikovanju prekmurskega knjižnega jezika. Tega je po drugi svetovni vojni izrinila standardna knjižna slovenščina, s čimer so se strinjali tudi (mlajši) prekmurski izobraženci, ki so menili, da ni več potrebe po ločenem knjižnem standardu, kot piše Helena Dobrovoljc v Prekmurju za radovedneže in ljubitelje. V prekmurščini, ki se je v tako poseben govor razvila zaradi mnogih dejavnikov, med drugim geografske oddaljenosti, politične pripadnosti ogrskim državnim tvorbam in pristojnosti zagrebške škofije, se danes ne piše več. Pojavlja pa se v pesmih in romanih, tudi kot filmski jezik, piše Dobrovoljčeva. Čeprav je zato včasih film treba opremiti s podnapisi, tako kot Petelinji zajtrk „ Nerazumljivost je eden prvih pomislekov, ki poslušalca, neopremljenega z znanjem prekmurščine, obide tudi ob poslušanju besedil Steklih psov. Pa vendar so ti v intervjuju za portal RTVSLO MMC ob izidu prvenca Koga briga zatrdili, da nimajo takšnih težav. »V pomoč vsem 'non native' Prekmurcem pa je k CD-ju priložena tudi knjigica z vsemi besedili, kar je 'must have' vsake raperske plošče. Torej smo poleg plošče izdali tudi neke vrste pesniško zbirko urbane, sodobne prekmurščine,« je povedal bobnar Ivor. Še dobro, da je angleščina v Sloveniji obče razumljena „ S KOLODVORA V ŠANGHAJ Prekmurski pesnik Jože Livien, ki ga srečamo na pragu kavarne soboškega gradu, piše v knjižni slovenščini, in to kljub svojemu romskemu poreklu. Srečanje z njim nas opomni, da je čas za premik iz Murske Sobote, v filmsko romsko naselje. Kaj je bilo ponavadi zadnje, kar je videl obiskovalec Sobote, kakršna se je risala na črno-belih fotografijah? Ker je bil v tridesetih in štiridesetih letih še bicikel razmeroma težko dosegljivo prevozno sredstvo in je z avtom prah po soboških cestah dvigovala le gospoda, kot je bil Benko, je bila to prav gotovo mestna železniška postaja. A ker so osebna prevozna sredstva - pa ne le kolo - v našem času bistveno bolj dostopna, je temu primerna tudi podoba kolodvora danes ... Propadajoča železniška gostilna, zamazani zidovi postajnega poslopja, na peronu pa kot edina čakajoča na vlak Romkinja z vrečami in otroki. Ne, še nekdo je bil tam: gospod, ki je, bržčas nevede, počival na spomeniku. Kdo bi mu zameril, čakanje si je odločil napraviti znosnejše, tako da je sedel na klopco z vgravirano kratko informacijo o soboških Judih, katerih zadnja pot je prav tako vodila s soboškega kolodvora - z enosmernim transportom v Auschwitz aprila leta 1944. Poleg klopce je bil položen kovček, ulit iz brona, in del umetniške inštalacije. Zgolj priložnostna obogatitev je bil nabožni kipec, ovit v celofan, s katerim je gospod, čigar naglas je izdajal osrednjeslovensko poreklo, nekoga čakal. Koga, nam je ostalo neznanka, vsekakor pa je upati, da se je razkrilo vsaj čakajočemu, ki mu to tistega avgustovskega torka okoli poldneva še ni bilo jasno, saj je trojico udeležencev odprave pozdravil z besedami: »Dober dan, a smo mogoče mi domenjeni?« Vljudno razložimo, da ne, da se je najbrž zmotil. Kajti mi smo namenjeni v Šanghaj, kjer nas že pričakujejo. MAGiČNi REALiZEM iN ODVEČNOST Nadrealističnega pridiha in nekakšne zmedenosti - kdo koga čaka in kdo vstopa v čigavo zgodbo in kaj je resnično in kaj izmišljeno? - se po prihodu na prizorišče snemanja filma Šanghaj nismo povsem otresli. Ravno nasprotno: mimohod po ulici romskega naselja, ki je bilo od daleč videti zelo realistično in je šele škiljenje za lesene deske razkrilo, da gre v resnici za Potemki-novo vas, saj za njimi ni bilo toplih domov, le nagrmadene igrače, vozički, nečke, krste, sandali z debelim podplatom in srebrnimi jermenčki, je tolikanj razburkal domišljijo, da je bilo edino logično vprašanje ob pogledu na gospe v natakarski opravi, ki sta si nedaleč stran od šotora, pod katerim se je zbrala glavnina filmske ekipe, dali opravka s pladnji s hrano: sta nastopajoči v filmu ali res skrbita, da filmarji niso lačni? Pozneje se izkaže, da le ne gre pretiravati in da tudi filmarji jedo, natakarici pa sta prišli tako rekoč v paketu s toplimi obroki iz soboškega hotela Diana. Ampak mnogo bolj zabavno se je bilo še naprej poigravati z občutkom nejasnosti, češ ali smo mogoče tudi mi del filma? Člani snemalne ekipe so posedali po setu in se družili z igralci, med vsemi je krožil Feri Lainšček, avtor romana Nedotakljivi, ki je knjižna predloga za Šanghaj v režiji Marka Naberšnika (Lainščkova tropska čelada -resnici na ljubo se je bilo pred soncem, ki je neusmiljeno pregrevalo panonsko ravnico pod sabo, treba zaščititi s čimerkoli - je prizorišču dodajala še bolj eksotično noto). Imata modri zaboj in metla, prislonjena k vhodu v največjo hišo v romskem naselju, ki pripada glavnemu junaku Belmondu, posebno vlogo v filmu ali sta le, kar sta v resnici? Takšna spraševanja so, nedvomno tudi zaradi sončne pripeke, dosegla višek pred rumenim mercedesom, pod katerim je ležal listek z napisom - »RUMENI MERCEDES«. Magični realizem, Marquezov Macondo pri Filovcih, je tudi filmsko ekipo napadla pogubna bolezen pozabljivosti? Ne, nič takega, pipa je včasih res samo pipa: listek se je bil preobrnil, na drugi strani je bila natisnjena registrska številka in obvezna peterokraka zvezda. Ko so jo obrnili na pravo stran in pritrdili na prednji odbijač krasnega nemškega avtomobila, so se dvomi razblinili. Pa še sonce se je za nekaj časa skrilo za oblake ... Ravno dovolj, da se glava ohladi in si človek zbistri duha: postopanje po setu in omotavanje v razglabljanje, kaj je film in kaj resničnost, je popolnoma brezplodno, ker je resnica tu ena sama: da smo vsi, ki nismo nujno potrebni pri nastajanju filma, kratko in malo odveč. Saj ne, da nam bi to dali brezpogojno vedeti, pa vendar se vsakdo, ki zakoraka na ^ 26 POTOPIS pogledi 10. avgusta 2011 set, prej ali slej dokoplje do spoznanja, da je v delanju filma mnogo manj romantike kot v gledanju filma. Minute, ki se odvrtijo pred gledalčevimi očmi, so jagodni izbor neštetokrat ponovljenih in posnetih prizorov. »Ton!«, »Teče!«, »Akcija!« so bili klici, ki so se razlegali iz zvočnikov nad snemališčem; ob zadnjem je vse zamrznilo. Toliko slabše, če te je »Akcija!« doletel nekje na pol poti med senco in soncem, z zložljivim režiserskim stolčkom v rokah, kar se je zgodilo maskerki, ki j e morala obstati prav tam, okameneti kot zavedni državljani SFRJ, ko so 4. maja zatulile sirene na čast obletnice Titove smrti (to so v resici posneli nekaj dni prej). Škripanje peska pod njenimi nogami bi povzročalo preveč hrupa. Tišina je bila popolna in vseobsegajoča, slišati je bilo le brnenje agregata, iz katerega se je napajala snemalna oprema. Ali pa, ampak to ni bilo načrtovano, ogorčen in rahlo razdražen vzklik »Danica, ne mi tega delat!«. Danica Ikovic, vodja produkcije iz produkcijske hiše Arsmedia, se brž odstrani in malce v zadregi odsmeji stran. Torej se zgodi tudi najboljšim - prijazna in skrbna gospa, ki nas povabi, naj s filmsko ekipo pojemo še kosilo in nam postreže tudi s točnim urnikom snemanja prizorov zunaj in znotraj, sicer ves čas vzbuja vtis, da je seznanjena z dogajanjem na vseh koncih snemališča hkrati in je kot po čudežu tudi prisotna na več koncih hkrati. »Ja, se zgodi, sicer redko, a takrat usodno,« se zasmeji še enkrat in nas povabi, naj ostanemo z njimi do večera, ko bodo snemali nočne scene in potem kuhali bograč. Povabilo vljudno, a odločno zavrnemo - čaka nas obisk pravega romskega naselja v bližini Črenšovcev. Do tja se podamo mimo Beltincev. Zapis vasi na zemljevidu ne obeta ničesar posebnega, a se nam naselje, potem ko izstopimo iz avtomobila, parkiranega v senci dreves v parku beltinškega gradu, ki po imenitnosti prav nič ni zaostajal za murskosoboškim (danes pa kliče po prenovi), razkrije kot čisto pravo mestece s široko osrednjo prometno žilo in vsemi drugimi pritiklinami, ki bi pod habsburško jurisdikcijo zagotavljale pridobitev mestnih pravic. Ne pa tudi v ogrski upravni tradiciji, ki trgov in mest ni poznala. Beltinci so živ dokaz, kako lahko prometne povezave za vselej spremenijo usodo nekega naselja: ko so leta 1924 speljali železniške tire skozi Mursko Soboto, je bil to za Soboto začetek razcveta, za Beltince, dotlej približno enako velike in pomembne, pa začetek zatona, pripoveduje Šarotar. Razmerja sil med mestoma so morebiti nekoliko uravnotežili pomembni ljudje iz Beltincev (Vlado Kreslin, profesor, etnolog, novinar Štefan Smej, etnolog Vilko Novak) in živo glasbeno-folklorno dogajanje, za katerega skrbi KUD Beltinci (Beltinška banda, Mlada Beltinška banda), od tu je tudi Štefan Kovač Marko banda. SKANSEN PRi ČRENŠOVCiH Romsko naselje Kamenci pri Črenšovcih se od Šanghaja razlikuje približno toliko kot Ljubljana od Adis Abebe. Kamenci so čisto prava vas z zidanimi, večidel opleskanimi hišami, registriranimi avtomobili srednjega razreda in urnikom odvoza smeti. Nikakršne potrebe torej ni, da bi službeni avtomobil iz previdnosti parkirali kje daleč stran, zapeljemo se, do koder nam (asfaltirana) pot dopušča. »Kje je Ludvik?« vpraša Dušan Šarotar. »V centru,« izstreli prebivalka. V centru česa, vasi? Ne, center je velika lesena brunarica z rdečimi pelargonijami na okenskih policah in izveskom: »Romski kulturno-informacij-ski center«. Najnovejša pridobitev vasi, zgrajena deloma z denarjem iz evropskih skladov in še vsa dišeča po novem. V notranjščini so računalniki in vse nujne informacijske pritikline, na verandi pa otroci rišejo - v sklopu poletnih delavnic za okoliške prebivalce, Rome in Slovence. Ali Cigane in Slovence - Ludvik pravi, da noče biti Rom, da v poimenovanju Cigan zanj ni nič žaljivega. Ludvik Levačič, nekakšen poglavar vasi, gospod v živomodri srajci in z zlato verižico s križem okoli vratu, je rojen v Prekmurju, v Kamencih živi skupaj z družinskimi člani, med katerimi je tudi 33 vnukov. Zadnji dve leti je po posredovanju Agate Sardelič, predsednice Društva za trajnostni razvoj Pomurja, zaposlen pri projektu romskega kulturno-informacijskega centra. To je prva redna služba v njegovem življenju in jemlje jo z vso resnostjo. Obiskovalcev ni ne konca ne kraja, sem so prišli generalni sekretar Sveta Evrope Thomas Hammarberg (ki je bil zaradi svojega vegetarijanstva precejšen izziv za romsko gostoljubnost), tu je snemala videospot za eno svojih pesmi Saša Lende-ro, v Kamencih je bil posnet Halgato, prvi film po Lainščkovi literarni predlogi, hiti razlagat Ludvik Levačič. Tudi ustvarjalcem Šanghaja je rad svetoval glede podrobnosti pri postavljanju filmskega prizorišča, ki je po njegovem mnenju nadvse veren posnetek romskega naselja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nekako iz tistega obdobja, ko je Ludvik spoznaval notranjščino mariborskih zaporov. V devetih mesecih je opravil osemletko in tečaj za voznika viličarja, se zareži. In se spoprijateljil z vzgojiteljem, ki ga je pred nekaj leti prišel obiskat v Kamence. »Ste že slišali, da bi vzgojitelj iz zapora prišel obiskat obsojenca? Sem rekel: Feri, to moraš popisat v zgodbi!« navdušeno razlaga Ludvik. Feri je seveda njegov prijatelj in redni obiskovalec Feri Lainšček. Romsko naselje, ki šteje 127 prebivalcev (27 različnih družin), si hodijo ogledovat celo s turističnimi avtobusi, izvem. To iz Kamencev dela nekakšen skansen, muzej na prostem. S to razliko, da se »prebivalci« Skan-sna v Stockholmu po končanem delovnem dnevu preoblečejo v civilne obleke in odidejo domov, prebivalci Kamencev pa ostanejo, kakršni so. Gostoljubni in potrpežljivi do vseh, ki se priložnostno pomešajo mednje za kakšno uro. »Poglej!« prihiti do mene z nasmehom do ušes in dlanema, sklenjenima v nekakšno posodico, črnolasi fantič. Nato razpre roki in prikažeta se pikčasti žabici. Živi. Zaenkrat še živi. Ne, vrni ju, koder si ju vzel, nekam zraven vode, sicer se bosta izsušili na soncu, mu poskušam dopovedati. Fantek pa nič, kar smeji se in se igra z žabama. Najbrž sta že vajeni, se bosta že izmuznili po svoje, ko jima bo presedalo biti igrača. Naredim korak naprej po glavni ulici in naletim na nosoroga. Malega, plastičnega - še eno igračko. Poberem ga in iščem lastnika, pa ga ni na spregled. V naslednjem trenutku se znajdem tako rekoč iz oči v oči z vidro. Nagačeno in pritrjeno na vhodni steber ene od hiš. Je to vidra, vprašam nedaleč stran sedečo gospo. Ne, zmaje z glavo, ko ponovim vprašanje, to je lisica! Ne pustim se odgnati in naposled izsilim priznanje iz sosedovih ust: ja, res je vidra. Pomirjena se odpravim do roba vasi. Tam stoji lopa, pokrpana s plakatom »Touristik Kreutzer, eine Marke von Thomas Cook«. Ja, skansen „ POKOJNiKi, Ki^jiH NE OBiSKUJE NiHCE VEČ Na poti do Lendave se prvič srečamo z dvojezičnimi napisi na obcestnih tablah, npr. Kapca - Kapca. Na obzorju se, prvič, odkar smo prešli Muro, dvigujejo vzpetinice, Lendavske gorice. Hribčki, ki jih obrašča trta, so dobrodošel zapik za begajoč pogled, ki na brezpogojno ravninskem območju ne najde obstanka, bega in išče prepreko v obliki gora ali vsaj za spoznanje dvignjenega brega, a vse zaman. Dorde Balaševic, panonski mornar in predvsem avtor besedil z nesporno pesniško vrednostjo, je na enem od koncertov v Sloveniji pred leti popisal svojo izkušnjo selitve v gorato državo: v blaznost ga je tiralo, da se je obzorje zapiralo z vzpetinami, kamorkoli se je zazrl, se mu je pogled odbijal. Ob vznožju Lendavskih goric je Dolga vas, kjer je judovsko pokopališče. Sem so bili preneseni tudi nekateri nagrobniki iz Beltincev, sicer pa so zadnjega človeka tu pokopali leta 1945. Ob branju priimkov se zdi, kot bi se pred očmi vrtela odjavna špica hollywoodske uspešnice; seveda če se uklonimo stereotipu, da osebe s priimki, kot so Blau, Goldenstem, Rosenberg, Hirsch ipd., že dolgo obvladujejo ameriško filmsko industrijo. Bolj kot na pokopališče prostor spominja na senčnat park, kamor se človek pride sprehodit in razvedrit. Če ne bi nad zaplato trave lebdela neka mehka žalost, ki tem siloviteje prodira v obiskovalca, ker so nagrobniki ožarjeni s svetlobo poslavljajočega se dne. Nagrobniki so, z izjemo mahovnate obrasti, čisto goli. V judovski tradiciji je namreč navada, da svojci s kamenčkom, ki ga položijo na nagrobnik, zaznamujejo vsak svoj obisk na pokopališču. V Dolgi vasi se s kamenčkom ponaša en sam spomenik - pomnik vsem prekmurskim Ju- '-Wis-'-! dom, umrlim v holokavstu. Pokojnikov iz Dolge vasi pa ne obiskuje nihče. ViNO KOT SONCE, Ki TONE Zadnje sončne žarke odhitimo lovit na Lendavske gorice. Hitrica naj bo opravičilo za našo brezbrižnost do Lendave, na ošvrk skozi okna drvečega avtomobila prijetno obmejno mestece z lepo obnovljenimi pročelji hiš v prepoznavnem panonskem secesijskem slogu in, kar je še pomembneje, dom eni najštevilčnejših skupnosti madžarsko govoreče manjšine, ki je poleg romske in judovske še eden od kamenčkov v mozaiku prekmurske multikulturnosti - pa naj se ta izraz sliši še tako obrabljeno. V primerjavi z razvpitostjo Goriških Brd so vinorodna območja severovzhodne Slovenije oaza miru in ena najbolje varovanih skrivnosti. Izguba za vinarje, dobiček za obiskovalce, ki se tako lahko razporedijo v ravno pravšnji gostoti, da niso prikrajšani za mir in spokoj in razgled na prekmursko ravnico. Ko sončna krogla dokončno utone za obzorjem, se prižgejo luči in čeprav v resnici osvetljujejo tako banalne točke, kot je lendavska rafinerija nafte, se je lepše potopiti v občutek, da sedimo nekje na morju in zremo v neskončno morsko ploščo. In počasi srkamo ravno prav ohlajeni renski rizling. Sebastian Flyte iz Waughovega romana Vnovič v Bridesheadu je v svojih divjih študentskih letih na Oxfordu vina rad opisoval z nadvse slikovitimi metaforami, denimo »kot bi srna hušknila iz gozda« ali kaj podobnega; kakšno primero bi okusu renskega rizlinga pridal Dušan Šarotar? To vino je kot sonce, ki je pravkar zašlo, se zasmeji Šarotar, ki se strinja, da je skoraj kot na morju. In priznava, da mu gre pisanje o prekmurski ravnici najbolj od rok prav v zatočišču na enem od jadranskih otokov. Njegov pisateljski kolega iz Lendave, Štefan Kardoš, v Pobočju sončnega griča vleče vzporednice med ravnico in puščavo, glavnega junaka iz fiktivnega mesta Krasta, ki ima vse lastnosti enega od mest na slovenskem severovzhodu, pa vleče na tunizijske ali madžarske sipine - te je najti v pokrajini Kumaniji, pri vasi Fülöphaza. Puščava je, kot vedno, tudi v Kardoševem delu materializacija človekove osamljenosti. Morda pa nekoliko tudi tiste panonske melanholije, ki jo v Prekmurcih radi iščemo ljudje onkraj Mure - pa se pogosto izkaže, da gre le za stereotip. NEBO NAD ŽENAVLJAMi Osamljenost, predvsem pa odmaknjenost in zakotnost so tudi glavne poteze orisovanja ozračja v Ženavljah na začetku tridesetih let 20. stoletja, kot ga je podal Milan Vincetič v knjigi Nebo nad Ženavljami. Neznosna vročina, sopara, komarji in vaški pijančki v gostilni Mikola v Petrovčah so tiste konstante rutiniranega vsakdana, ki ga temeljito razburka dogodek, ki bi na glavo obrnil še življenje v večjem mestu: pristanek stratosferskega balona z belgijskima znanstvenikoma. 18. avgusta 1934 sta na ženaveljske njive strmoglavila Max Cosyns in njegov pomočnik Nere Van der Elstom, za njima pa je pridrl še trop novinarjev iz vse Evrope, ki so iz bližnje pošte hiteli telegrafirat matičnim uredništvom vse o spektakularnem dogodku. Dan, ko nam je Evropa padla na glavo, kakor je Filip Robar Dorin podnaslovil dokumentarec iz leta 1994, je zatorej več kot primerna oznaka. Stratosferski balon bo »Ženavlje, če le Bog da, spremenil v kraj, ki ga bo znal izgovarjati s pravilnim trdim goričkim ž, seveda s primernim spoštovanjem, tudi sam belgijski kralj Leopold III.,« se nadeja tudi eden od junakov Vinceti-čevega romana. Sedeminsedemdeset let pozneje so Ženavlje še vedno vas, resda z zanimivim spomenikom v čast belgijskima stratosfercema, pa vendar se marsikateremu Slovencu ob omembi njenega imena nad glavo zariše najbrž vsaj tako velik vprašaj kot članom belgijske kraljeve družine „ Tisti, ki vendarle vedo za Ženavlje, pa so zanje izvedeli (tudi) po zaslugi Milana Vincetiča in/ali Filipa Robarja Dorina. In enake zasluge za promoviranje rodne pokrajine gre pripisati vsem ostalim prekmurskim književnikom in ustvarjalcem. Kako bi pisali in kakšno glasbo bi delali, če bi se rodili kje drugje in ali bi v tem primeru sploh postali del slovenskega kulturnega panteona, so seveda retorična vprašanja, na katera se odprava Pogledov v pičlih dveh dneh niti ni nadejala najti odgovora. Se je pa naužila razgledov po panonski ravnici, predirala meglice, ki se dvigujejo nad Muro, se prepuščala gostoljubju domačinov vseh narodnosti in veroizpovedi - in se na lastna ušesa prepričala, da je tolmač res koristen spremljevalec. ■ zgodovina MIKROŠTORIJE za MAKROPUBLIKO Co,-, Čeprav Ginzburg izrecno zahteva klasično zgodovinopisno kritičnost in kleno analitično presojo, se v njegovo trezno kritičnost vtihotapijo subjektivne slutnje. 5 ALEN ŠIRCA Carlo Ginzburg: Sir in črvi. Svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Prevod Tomaž Jurca, spremna beseda Marta Verginella. Studia humanitatis, Ljubljana 2010, 255 str., 20 € Carlo Ginzburg je ugledni italijanski zgodovinar. Sodobna akademska pamet ga pozna predvsem kot utemeljitelja nove popularne historiografske prakse, imenovane mikrozgodovina (microstoria), ki noče biti v mode(re)n izraz preoblečena tradicionalna krajevna zgodovina, ampak nekakšna zgodovina v malem. V partikularnem, fragmentarnem, izjemnem in anomaličnem namreč razbira (vselej delno) univerzalnost, ne da bi iz tega naredila veliko zgodbo klasične svetovne, nacionalne, političnoekonomske in idejne, skratka, katere koli makro-zgodovine. Zgodovinar Ginzburg pripoveduje zgodbo o nekem furlanskem mlinarju iz 16. stoletja, Menocchiu (njegovo pravo ime je bilo Domenico Scandella), ki se ga je zaradi njegovih sumljivih prepričanj, s katerimi naj bi dolgo časa ogrožal svoje sovaščane in širšo okolico, lotilo cerkveno sodišče oziroma inkvizicija. Ginzburga seveda ne zanimajo inkvizicijske represalije in njihov učinek na mlinarja, temveč kako se je ta podložnik, ki je za čuda znal tudi pisati in brati, dokopal do svojih bizarnih predstav. Avtor ob minucioznem poznavanju in primerjanju tako literarnih, folklornih in teoloških kot sodnijskih besedil (mnoge rokopise je bral sploh prvi za inkvizitorji) ugotavlja, da so bila nekatera Menocchieva verska prepričanja blizu tedanji radikalni ljudski reformaciji, čeprav ga ne bi mogli uvrstiti v nobeno strujo, tudi med prekrščevalce (anabaptiste) ne. Kar me tu zanima, pa ni toliko zgodba sama, ki jo Ginzburg zelo vešče pripoveduje - zato bo knjiga razburljivo branje tudi za ljubiteljske zgodovinarje in nasploh za vse, ki jih fascini-rajo »odbiteži« iz evropske zgodovine -, ampak bolj teoretski okvir, orodje, s katerim plete svojo historiografsko pripoved. Njegova osnovna metodološka predpostavka je v temelju bahtinovska. Ekscen-trike kmečke religioznosti po njegovem ne smemo pripisati popačenjem, izkri-vljenjem, aberacijam, ki bi nastale zaradi enosmernega vpliva »od zgoraj navzdol«, se pravi vpliva »visoke« kulture vladajočih razredov na podrejene ljudske množice, ampak je kulturno vplivanje oziroma pretakanje obojesmerno. Zato lahko pri Menocchiu opazimo presenetljive podobnosti med težnjami predindustrijske kmečke (ustne) kulture in težnjami visoke (pisne) kulture 16. stoletja, ki je svoj najmerodajnejši izraz dobila v reformaciji (ali reformacijah) in humanizmu. Tako lahko Ginzburg dokaj prepričljivo pojasni mlinarjeve drzne heterodoksne ideje, ki so v tem ali onem sorodne tistim v t. i. »levih«, radikalnih reformacijskih strujah, čeprav so v resnici izraz pradavnega kmečkega radikalizma. Nekoliko kočljivejša pa je Ginzburgova razlaga mlinarjeve kozmogonije, ki je s svojo osu-pljivostjo in celo bizarnostjo narekovala sam naslov knjige. Po Menocchievem prepričanju sveta ni ustvaril Bog. Materija je Bogu predeksistentna, saj se je iz prvotnega kaosa naredila nekakšna gmota, ki se je strdila kot sir, v tem siru pa so se zaredili črvi, ki niso bili nič drugega kot angeli, in največji črv med njimi je bil Bog. Ginzburg to za nas čudaško, sicer pa nadvse vsakdanjo živinorejsko metaforiko, ki deluje bolj kot pojasnjevalna analogija, povezuje s privlačno teorijo o substratni ljudski mitologiji, ki naj bi ji vsaj v tako zakotnih delih Evrope, kot je Furlanija, uspelo preživeti od pradavnine vse do reformacije in še naprej. Še več, prav zaradi splošnih družbenozgodovinskih pretresov v 16. stoletju je ta domala pozabljeni glas pradavnine prišel do črke, pisnega ovekovečenja. Oziroma natančneje: stik med ljudsko ustno kulturo in novo, s humanizmom in reformacijo ter z iznajdbo tiska prebuja-jočo se pisno kulturo je omogočil, da se je nenadoma na površju prikazal »globok kulturni sloj«, »neupogljiv ostanek ustne kulture«, ki so nam ga od ubogega mlinarja ohranili inkvizitorji, ne da bi se jim o tem sploh kaj sanjalo, saj so svojega obtoženca skušali stlačiti v Prokrustovo posteljo tega ali onega krivoverstva, ki so ga imeli na seznamu, čeprav jim ni uspelo porezati vseh štrlin brez ostanka. Toda to osupljivo odkritje Ginzburga vendarle nekoliko preveč zanese, saj mlinarjevo sočno kmečko metaforiko primerja kar z indijskimi Vedami, v katerih se nekje omenja tudi mit, da je svet - podobno kot sir pri mleku - nastal iz strjevanja pravodovja. Te »osupljive skladnosti« po Ginzburgovi presoji ne moreta pojasniti ne kolektivna podzavest ne naključje, ampak obstoj tisočletnega kozmološkega izročila, ki naj bi na nekakšen protomateri-alistični način združeval mit in znanost. Tu Ginzburg v podporo svoji hipotezi pritegne v obravnavo izsledke iz svoje prve knjige o furlanskih benandantih (I benandanti: stregone-ria e culti agrari tra cinquecento e seicento, 1966), ki so se - etnološko gledano so strukturno podobni slovenskim kresnikom/krstnikom - bojevali s čarovniki in čarovnicami (tudi v našo Cerknico naj bi se hodili bojevat proti njim - Ginzburg iz videmskih arhivskih virov navaja toponim Cirghinis). V ozadju teh figur prepozna šamanski kult, katerega temeljne značilnosti je v neki drugi knjigi primerjal celo s sibirskim šamanizmom. Gre za idejo, ki je seveda privlačna in je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih tudi izvirna, vendar v resnici meji na populistične komparativizme, ki jih najdemo, recimo, v diletantski folkloristiki ali v mazaških etnogenetičnih nazi »raziskavah«. Od vedskega mleka pa do furlanskega črvi-vega sira se seveda razteza kar precej prostora in časa, ki ju je mogoče udobno preleteti z raznimi lepo zvenečimi frazami, kot so »podtalna struja kmečkega radikalizma«, »nagonski kmečki materializem«, »trdoživost kmečke religije«, »globoka plast ustne kulture«, »ljudske korenine velikega dela evropske kulture« itn. Toda prav v teh sintagmah se kaže problematičnost Ginzburgove metodologije. Čeprav Ginzburg izrecno zahteva klasično zgodovinopisno kritičnost in kleno analitično presojo oziroma, kot je sam dejal v nekem intervjuju, »sterilizacijo analitičnih orodij«, se v takšnih komparativizmih v njegovo trezno kritičnost vtihotapijo subjektivne slutnje, slutnje o globinskem kmečkem radikalizmu, o prastarih poganskih kultih plodnosti ipd., ki ga fascinirajo kot nekaj, kar je, kolikor je v deformiranih in diseminiranih oblikah sploh preživelo, v novem veku imelo močan subverzivni potencial. Prav ta slutenjska predpostavljenost, ki je izrazito subjekt(ivistič)na, od znotraj strukturira ves Ginzburgov znanstveni diskurz, ne da bi sam reflektiral, kaj to v zadnji instanci pomeni tako za objekt preiskovanja kot za »objektivnost« historiografskega diskurza samega. Sicer je res, da se, kot je razbrati v nekaterih intervjujih, dobro zaveda, da v historiografsko dis-kurzivno polje vselej vstopa s svojo lastno subjektivno zgodovino, z vsemi svojimi strastmi 3 in travmami vred, in da ta problem po svoje bolj ali manj prepričljivo rešuje v svojih poznejših delih (v nekem intervjuju na primer pravi, da se zaveda zagate, da kot Jud, ki so mu ubili očeta, nagonsko simpatizira z vsemi »ponižanimi in razžaljenimi«, ki jih preučuje, čeprav je kot strokovnjak, profesionalni zgodovinar, skratka, kot intelektualec implicitno vselej že na strani z logičnim mišljenjem dobro podkovanih inkvizitorjev), vendar na ravni diskurza samega, tudi (in zlasti) v obravnavani knjigi, te refleksije pravzaprav ni. Zato je njegova interpretacija tragične zgodbe furlanskega mlinarja nolens volens enoznačno tendenčna in s tem simplifikatorska. Menocchio, »ta kmečki Heraklit«, kot ga Ginzburg domiselno imenuje, naj bi izrazil »instinktivni materializem številnih generacij kmetov« in bil nevede znanilec nadaljnjega zgodovinskega razvoja evropske civilizacije, ki se je navsezadnje osvobodil dogmatskega in represivnega jarma religije ter dosegel vrh v modernem materializmu in sekularizmu, hkrati pa naj bi bil tudi glas zatiranih množic, ki je v obdobju protireformacijskih represalij klical k egalitarizmu in strpnosti, nekakšen arhiproletarec, ki si je upal povzdigniti glas proti arhikapitalizmu. Takšen heglovski oziroma, bolje, marksovski teleologizem, ki se zajeda v Ginzburgovo »nevtralno« znanstveno kritičnost, je mogoče najjasneje začutiti na koncu uvoda v knjigo: »Le modrovanje z varne časovne razdalje nam omogoča določiti motive, ki so se že takrat stapljali s težnjami dela visoke kulture 16. stoletja in so postali dediščina >napredne< kulture naslednjih stoletij: želja po radikalni prenovi družbe, razjedanje religije od znotraj in strpnost. Zaradi vsega tega bi lahko Menocchia označili za točko na tanki, zaviti, a jasno določeni razvojni črti, ki vodi vse do nas, in ga celo določili za našega prednika.« ■ esejistika RAZKRIVATI NOVO, OSVETLJEVATI SKRITO - Z DISTANCO AGATA TOMAŽIČ Peter Kolsek: Vaserkeber in druge dogodbe. Študentska založba Litera (Knjižna zbirka Nova znamenja), Maribor 2010, 247 str., 21 € o dogodkih v Ambrusu jeseni 2006 - ki se jih danes na srečo spominjamo z zgodovinsko distanco in se le še v zadregi nasmihamo, kadar v dnevnem časopisju preberemo kakšno vest o sojenju obtoženim domačinom z obveznimi fotografijami, ki so videti kot posnetki iz medicinskega učbenika o pogubnih posledicah razmnoževanja v zaprtih vaških skupnostih - je v javnosti vrvelo od razglabljanj, kako in kaj z Romi. »Samo v našem časopisu (vključno s prilogo) je bilo na Martinovo soboto o Romih najmanj sedem člankov: štirje komentatorski in tri stvarna ali reportažna poročila,« je v uvodu svojega videnja incidenta zapisal Peter Kolšek. »Vsakdo, ki kaj da na svoj javnomnenjski imidž, se počuti poklicanega pristaviti kakšno brihtno misel. /„/ Če bi bili za kaj takega dovolj organizirani, bi Romi lahko začeli pobirati premišljevalnino, tako kot se stvarem pač zaračunava obrabnina,« se dobrodušno posmehne nekaj vrstic zatem in nato, kot v opravičilo, razloži, zakaj se je »tudi podpisani drznil priglasiti k besedi«. Verjeti gre, da je opravičilo bolj retorična figura in simpatična prvina navezovanja pristnej-šega stika z bralcem, kajti pri tekstih, podpisanih s »Peter Kolšek«, je vendarle samo po sebi umevno, da bodo, najsi si je njihov avtor za predmet premišljevanja vzel še tako obrabljen pojav ali dogodek, opozorili na dotlej prezrto razsežnost ali na vzporednico iz že pozabljene zgodovine. V komentarju s pomenljivim naslovom Bežimo, tecimo, Cigani gredo! si Kolšek drzne zapisati še nezapisano: da o Romih kratko in malo ne vemo ničesar. Izjema da je peščica strokovno usposobljenih, ostali pa vedenje, seveda docela stereotipno, črpamo iz domače literature ali ustnega izročila - katerega najkrajši povzetek je avtor dal že v naslov. Razkrivati novo, osvetljevati skrito, se s kritične razdalje blagohotno posmehovati, obenem pa plesti zgodbo in se z nizanjem zanimivih dejstev, pretanjenim izborom besed ali kar z vsem naštetim truditi zadržati bralčevo pozornost - vse to so pravzaprav nepogrešljive odlike pisanja, ki ga smemo imenovati kolumnistično. Žal tiskarji na časopisni papir odtiskujejo tudi marsikaj, čemur bi, spet blagohotno, smeli v najboljšem primeru reči prežvekovanje prazne slame. Če ni zgodovinskega uvida (ni pomembno, ali naučenega ali pač iz izkustev), če ni vsaj trohice stilistične žilice, potem si časopisni prispevek res ne zasluži drugega, kot da se naslednji dan vanj zavije solata. Za novinarska besedila, ki prestanejo preskus časa, je po drugi strani taka usoda kar malo krivična. Včasih se jim nasmehne sreča: knjiga kolumen Petra Kolška z naslovom Vaserkeber in druge dogodbe je definitivno primer nabora tekstov, ki tudi po nekaj letih (izbor je iz obdobja 2001-2010) učinkujejo sveže in humorno. Tudi naslov je posledica Kolškovega poglabljanja v zgodovino, ki naj bi bila učiteljica življenja - čeprav se resnici na ljubo ne ponavlja, nam vendarle daje občutek, da stvari niso tako neobvladljive in obupovanja vredne, ker so se navsezadnje v podobni obliki enkrat že dogodile. Tako kot minister Keber in njegova protialkoholna vnema: v drugi polovici 19. stoletja je na Slovenskem živel »duhovnik, ki je Boga slavil tako, da se je boril zoper alkoholizem in surovost med ljudmi«, pripoveduje Kolšek. Gorečnemu možaku je bilo ime Janez Kalan, ljudski glas pa mu je v posmeh njegovemu navdušenju, ki je bolj kot vinu veljalo vodi, nadel ime Vaserkalan. Zgodbica se seveda nadaljuje, konec pa pozna vsakdo: za vino in vodo, še najraje zmešano s prvim, danes vedo vsi, za Janeza Kalana pa le redki „ »Eseji za vsakdanjo rabo« je oznaka, ki jo je Kolškovim kolumnam nadel založnik - in to zelo umestno. Drobna broširana publikacija je nevsiljiv dodatek na knjižnem regalu ali celo na nočni omarici, med čtivom, katerega priljubljenost je zimzelena in se ga po želji in trenutnem navdihu jemlje v branje kadarkoli. Dolžina oziroma kratkost besedil dopušča, da je bralec tedaj tudi že zelo zaspan, pa se želi malo pokratkočasiti, denimo z orisom Danila Slivnika. Ta kot že dolga leta nepogrešljivi lik slovenske medijske scene nastopa v kolumni z naslovom Slivnikov nasad in datumom oktober 2005 - kaj se je takrat dogajalo, da se je znašel na (tokrat resnično ne več tako zelo blagohotni) muhi Kolškovega peresa, niti ni tako zelo pomembno, o(b)staja pa smeh, ki ga na bralčeve ustnice prikličejo tile slikoviti stavki: »Danilo Slivnik je človek moči. Ta najgloblja intencija njegovega značaja se le malo ujema s fizično pojavnostjo; tudi ko je oblečen po najbolj ortodoksni noši uglednikov, izgleda kot vitez žalostne postave. Kadar nastopa javno, je njegov govor hlastno trzajoč, kakor da ni prepričan, da si zasluži pozornost, jezik pa - čeprav je v ljubljansko jezikovno okolje vstopil že pred tremi desetletji in pol - za vekomaj uležan v koroškem dialektu, kakor da je govorec eden od samorastnikov Prežihove Hudabivške Mete. Gneven, neskrupulozen, pravičniški, Knjiga sodi med tisto žlahtno pisanje, katerega priljubljenost je zimzelena in se ga po želji in trenutnem navdihu jemlje v branje kadarkoli. 5 poslan iz nepojmljivih ruralnih grap, da bi iz železnega veka enkrat za vselej ustvaril zlatega.« Bere se kot opis nastopajočega v Kersnikovi Jari gospodi ali Kmetskih slikah - in kdo bi tem temeljnim delom slovenske književnosti drznil odrekati vsepresegajočo aktualnost. Toda tale oris je izjema, Peter Kolšek je, kot dajeta slutiti že siva brada in nekakšna preudarnost, ki ga obdaja kot avra - dejstvo, da avtorja tudi osebno poznaš, je pri pisanju ocene kot ponavadi moteče - v zapikovanju svojega kolumnističnega peresa zvečine dobrodušen. Pravičniški, a nikoli nesramen. Razglabljanje o Drnovšku, ki se je malo pred smrtjo zapisal v anale svetovne zgodovine kot eden redkih državnikov, ki je tako kot Gadafi z Zeleno knjigo in Turkmenbaši z Ruhnamo za svoje rojake spisal zbirko navodil za življenje, je sklenil s trezno in prizanesljivo ugotovitvijo: »Žal nismo dobili pisatelja, kar ni največja škoda. Vse pa kaže, da smo izgubili prvorazrednega politika in dobili drugorazrednega guruja. Tega si nismo zaslužili, res pa je, da si življenje, ki bo v najglobljem skladu z njim samim, zasluži on.« Vaserkeber in druge dogodbe je razdeljen na tri dele: v prvem so kolumne, ki se tičejo splošnih družbenih tem, v drugem so odzveni na dogodke s kulturnega prizorišča, v tretjem pa zapisi o ljudeh, ki so avtorju tako ali drugače, še zaživa ali v obliki svojih del, prekrižali pot. Politike je, razen v najsplošnejšem pomenu te besede, denimo odnosov med Slovenci in Hrvati ali državnega statusa materinščine ali »delitve duhov« na razumnike in intelektualce, bore malo. Nič čudnega, ko pa je avtor predvsem kulturni novinar in tudi pesnik. Ali drugače: logično, saj bi v nasprotnem primeru njegovega pisanja ne bi bilo smotrno ponatiskovati. Le kdo, razen zagnanih raziskovalcev polpretekle zgodovine ali ambicioznih bodočih doktorandov na kateri od kdo ve kolikih že slovenskih univerz, pa si bo čez desetletje želel brati o dogodbah raznih pahorjev, golobičev ali janš? Šteje tisto, kar zaradi kakovosti prestane preskus časa. ■ družbena teorija MISLITI MISEL O DRUŽBI ANEJ KORSiKA D Taja Kramberger, Drago Braco Rotar: Misliti družbo, ki (se) sama ne misli. Založba Sophia (Zbirka Teorija), Ljubljana 2010, 264 str., 19,80 € M išljenje je najtežje delo, kar jih obstaja, in najbrž se zato z njim ukvarja tako malo ljudi,« naj bi nekoč dejal Henry Ford. S tem je bržkone ciljal na podjetniško drznost, tehnološke inovacije in pustolovski duh pri odkrivanju novih trgov. Vendar njegovo ime zaznamuje tudi drugačno misel. Njegov . priimek nekateri družboslovci namreč uporabljajo za opis dveh obdobij v zgodovinskem razvoju kapitalizma, fordizma in postfordizma. Skozi (post)fordizem torej mislijo in kritično analizirajo tisto, v kar je Ford sam slepo verjel. V knjigi Misliti družbo, ki (se) ne misli Tajo Kramberger in Draga Braca Rotarja zanima ta misel. Zbornik prinaša kalejdoskop šestih besedil, skozi prizmo katerih lahko mislimo družbo. Avtorja, oba historična antropologa, izhajata iz koncepta memorije, ki ni zgolj spomin, temveč »vozlišče različnih spominov«, kolektivna memorija pa skupen spomin več posameznikov na iste doživete izkušnje. Njeno logiko delovanja nam podata s primerom čakanja na avtobus. Medtem ko je večurno čakanje v Indiji stvar vsakdana, je na Zahodu še toliko bolj vsakdanje, da bi voznika za večurno zamudo odpustili. Kaj pomeni misliti zgodovino skozi memorijo, v nadaljevanju zbornika ponazarja predvsem članek Taje Kramberger Naporni itinerarij španske državljanske vojne. V njem avtorica v elegantnem taktu prehajanja med abstraktnim in konkretnim, med splošnimi družbenimi okoliščinami in konkretnimi posamezniki izriše kronologijo španske državljanske vojne. Poseben poudarek je namenjen vlogi slovenskih republikancev. Skozi njihove spomine tega časa in krajev, skozi katere so potovali, pa tekst postane tudi izredno živ. Namesto suhoparne zgodovinske analize ima to besedilo že skoraj literarne prvine in se mestoma bere kot |agoQne poziCiJe napeta politična kriminalka. Braco Rotar, prevajalec Foucaultovega Nadzorovanja in kaznovanja ter Bourdieujevega dela Znanost o znanosti in refleksivnost, v zborniku objavlja dopolnjeni spremni besedi k obema deloma. Zaradi takšne vsebinske heterogenosti vsako besedilo lahko beremo tudi kot povsem avtonomno. V uvodnem tekstu pa vseeno najdemo jasno začrtano programsko vodilo in diagnozo družbenega stanja, v katerega zbornik intervenira. Krambergerjeva in Rotar opozarjata, da Slovenijo prežema »spontan, agresiven in vsepričujoč antiintelektualizem«, da živimo v okolju, ki ni naklonjeno temeljnim raziskavam, kritičnemu dialogu in znanstveni argumentaciji. Vse našteto niso obče sprejete vrednote, temveč prej neki pro-sluli predikati tistih znanstvenikov, ki se še zmeraj ukvarjajo z znanostjo. Tem je delovanje izredno oteženo, saj jim življenje nenehno grenijo »znanstveni fevdalci«, birokracija in vsi tisti strežaji, ki jih resnična znanost ne zanima. Avtorja ugotavljata, da bi bila njuna naloga veliko lažja, če bi bilo znanstveno polje v boljši kondiciji in bi bil vsaj del tega, kar ju zanima, že opravljen. Vendar temu ni tako in zato so besedila v zborniku »rezultati, vselej začasni, prizadevanj, da bi to storila tam, kjer tega niso storili najini predhodniki«. Pozitivno je, da tovrstna prizadevanja razumeta v kontekstu »svetovnega dialoga«, še toliko bolj spodbudno pa razumevanje same narave tega dialoga. Dialoškosti ne razumeta zgolj kot intelektualističnega kramljanja in vzajemnega trepljanja. Zlagano vljudnost je potrebno presekati, poimenovati tiste, ki v znanstvenem polju zgolj oportunistično ribarijo ter zasledujejo svoje osebne in parcialne interese, vzpostaviti razliko med njimi in tistimi, ki se ukvarjajo s pravo znanostjo. Čeprav to v knjigi ni sistematično razdelano, velja izpostaviti, da sta bila avtorja na svoji matični fakulteti deležna mačehovskega odnosa. Bila sta namreč dva izmed več kot 40 pedagoških delavcev, s katerimi je fakulteta prenehala sodelovati v izrazito sumljivih okoliščinah. V luči tega je potrebno brati tudi tovariško posvetilo študentom fakultete, ki so se kolektivno uprli takšni obravnavi zaposlenih. Na ozadju takšnih, povsem konkretnih izkušenj je potrebno brati način izraza, ki je nenehno angažiran, mestoma pa tudi ognjevit in ogorčen. Čeprav avtorja zapišeta, da družbena kritika ne sme izhajati iz »samovolje in izprijenosti oseb, ki bi jih lahko kadarkoli nadomestili z drugimi, etično manj vprašljivimi,« pa je KnJiga bralcu ne dopušča ne pozicije nevtralnega opazovalca, ampak od njega terja opredelitev. Mišljenje, ki ga bo s tem sprožilo, pa je nemara njegova največja kvaliteta in začetek tiste dialoškosti, ki lahko pripelje do družbe, ki (se) misli. 5 večkrat prisoten občutek, da počneta prav to. Na več mestih je težišče analize preveč na strani posameznika in njegovih (družbeno) škodljivih lastnostih. Pogrešamo večji poudarek na dialektiki med posameznikom in družbo, v kateri ta deluje, oziroma na tem, da posameznik spreminja družbo, a tudi družba posameznika. V 3. tezi o Feuerbachu Marx kritizira natančno to, ko zapiše, da mora takšen nauk »družbo razdeliti na dva dela - od katerih je eden vzvišen nad njo«. Mišljenje družbe mora vztrajati pri artikulaciji ima-nentne kritike, ki je skozi iste vatle sposobna razlagati tako družbo kot samo sebe (lastno vpetost v družbo). Pri tem gre v resnici za prevladujoč problem leve kritike danes. V svoji zgodovinski zavozlanosti in politični impotenci še zmeraj vztraja na kritiki kapitalizma kot kritiki nečesa zunanjega. Zelo redko pa kritika ostaja na ravni analize družbene forme, ki sama nujno povzroča objektivne in subjektivne odnose in učinke, na katere ni nihče imun (tudi levica ne). Izhodišča za takšno kritiko je postavil Marx v prvem poglavju prvega zvezka Kapitala, vendar jih bomo med številnimi kritičnimi teoretiki družbe danes le redko našli. Mislim, da bi moral biti prav to eden najpomembnejših momentov izjave, da se družba ne misli. Delo obeh avtorjev kajpak vztraja v svoji ambiciji biti angažirano in kot tako predstavlja pomemben prispevek k mišljenju in osmišljanju družbe. Bralcu ne dopušča lagodne pozicije nevtralnega opazovalca, ampak od njega terja opredelitev. Mišljenje, ki ga bo s tem nujno sprožilo, pa je nemara njegova največja kvaliteta in začetek tiste dialoškosti, ki lahko pripelje do družbe, ki (se) misli. ■ biografija VELIKA ŠPORTNA IN ŽIVLJENJSKA ZGODBA BOŠTJAN ViDEMŠEK Ivo Gajič: Brane Oblak. Zavod Faktor studio, Grosuplje 2011, 432 str., 35 € Docela neklasična biografija Branka Oblaka je veliko delo, ki bi ga morali v prvi vrsti prebrati vsi mladi slovenski nogometaši in funkcionarji brez vsebine in zgodovinskega spomina. 5 rane? Brane je nogometni bog. Je eden največjih nogometašev, ki so kdaj koli igrali v Hajduku. Igral je tak nogomet, kot ga danes igrajo najboljši zvezni igralci na svetu. Bil je pred časom. In njegovo srce je bilo velikansko,« me je med počitniškim branjem veličastne nogometne biografije najboljšega slovenskega nogometaša druge polovice 20. stoletja na skriti viški plaži ogovoril domačin. »Bom to knjigo lahko kdaj kupil v Splitu? Bo izšla tudi v hrvaščini? Verjemite, Brane Oblak je legenda, ki živi še danes. Hajduk letos praznuje stoti rojstni dan, zato so ljudje še toliko bolj pozorni.« Boljšega ugriza resničnosti delo nekdanjega radijskega novinarja in poslovneža Iva Gajiča ne potrebuje. Docela nekla-sična biografija Branka Oblaka je veliko delo, ki bi ga morali v prvi vrsti prebrati vsi mladi slovenski nogometaši in funkcionarji brez vsebine in zgodovinskega spomina. Ne le zaradi »pedagoških trenutkov« in doktorata iz vztrajnosti in predanosti, ki jih s svojo življenjsko izpovedjo - avtor knjige: »Neverjetno težko je bilo kar koli izvleči iz njega!« - ponuja Oblakova zgodba. Knjiga ni veliko delo le zaradi poglobljene zgodovine jugoslovanskega nogometa, ki je tako podrobno in lucidno ni zabeležil še noben slovenski avtor. Predvsem je veliko delo, ker končno postavlja spomenik velikemu športniku (v svetovnem merilu), po katerem bi se morale imenovati ulice in trgi. Oblakova biografija je polna filmskih trenutkov in greh je, da tako velika športna in življenjska zgodba do zdaj še nikoli ni bila zares zabeležena. A to je za Slovenijo značilno. Je kdo kdaj napisal resno knjigo - izjemi sta sijajna biografija Petra Vilfana izpod peresa Tadeja Goloba in neroden »poskus« biografije Srečka Katanca izpred desetletja - ali posnel dokumentarni film o, denimo, Bojanu Križaju, Roku Petroviču, Mateji Svet, Zlatku Zahovicu, Juretu Zdovcu in Radoslavu Nesterovicu? V primerjavi z njimi je mogoče v knjigarnah najti biografijo obskurnega pevca Damjana Murka. Zvezda. »Če dobro igraš, te začnejo ceniti, in na lepem so za to zaslužni vsi, jaz pa vem, koliko sem se nagaral. Če bi samo poslušal in delal, kot so mi govorili, bi lahko na uspehe pozabil. Vse je bilo v glavi, moji glavi, ne v glavah drugih. Jaz sem hotel uspeti, vedel sem: šel bom v Anglijo, tja, kjer igra Bobby Charlton. Temu sem podredil vse. Če me ne bi našel Nedeljko Gugolj, bi me našel kdo drug. Prav lahko bi se torej zgodilo, da bi zaigral za kako drugo prvoligaško moštvo. Nenazadnje, Džajic je, preden so ga odkrili, tako kot mnogi drugi pred njim igral za vaški klub. Odkrili so ga, ker je bil dober,« v pripovedi, ki - tako avtor Ivo Gajič ustvari neposreden stik z bralcem - poteka v prvi osebi ednine, pripoveduje Oblak. Za tiste brez zgodovinskega spomina: Brane Oblak je bil v svojem času eden največjih svetovnih nogometnih zvezdnikov. Bil je kapetan jugoslovanske nogometne reprezentance in peti najbolje ocenjeni igralec svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 1974. Igral je na poslovilnih tekmah Peleja in svojega nogometnega idola Johana Cruijffa, s katerim ga je tako rad primerjal pokojni veliki splitski nogometni trener Tomislav Ivic. Brane je s Hajdukom osvojil jugoslovansko prvenstvo, z Bayernom pa nemško. Celo z Olim-pijo je igral v finalu jugoslovanskega pokala. Kot igralec Schalkeja 04 in Bayerna je bil izbran v idealno enajsterico nemškega prvenstva. Ko je igral za splitske »bile«, je bil - z naskokom - najboljši igralec tedaj izjemno močnega jugoslovanskega prvenstva. Njegov prestop v Schalke se je znašel v Guinnessovi knjigi rekordov. Brane je bil pred svojim časom - bil je eden redkih nogometnih velikanov iz sedemdesetih let, ki bi tudi danes igrali na najvišjem nivoju. Kot trener je vodil »čudež« iz Naklega, Rudar, Koper, Olimpijo in slovensko reprezentanco do 21 let. Skozi njegove roke - in noge - so šli mnogi igralci, ki danes tvorijo jedro članske reprezentance. Prvo državno moštvo je vodil dve leti. Pri tem je imel kljub nekaterim sijajnim rezultatom - senzacionalna zmaga nad Italijani v Celju - obilo smole, saj je reprezentanco prevzel, ko je bila ta v zatonu, nogometna klima v oportunistični (ne)nogometni državi pa na psu. Brane je kot trener vedno delal - in razmišljal - dolgoročno. Vse je stavil na delo z mladimi igralci. V »tranzicijski klimi«, ki je nepovratno okužila vse pore družbe, je takšna strategija nezaželena. Tudi zato je Oblak danes brezposeln trener. To je žalitev tako zanj kot za slovenski nogomet, ki mu - razen na sveti reprezentančni ravni - vladajo drugorazredni prevaranti, bleferji, trgovci z belim blagom in stavnice. Ali kot bi dejal Brane: »Nogomet me ni nikoli razočaral, ljudje okoli njega pogosto.«! IZ OCI FOTO VORANC VOGEL Ce ne bi imeli Nede Pagon, urednice, publicist-ke, prevajalke, doktorice sociologije kulture in lanskoletne Schwentnerjeve nagrajenke za življenjsko delo, potem tudi ne bi imeli na desetine izvirne in prevedene vrhunske družboslovne in humanistične literature. Je namreč dolgoletna urednica založbe Studia humanitatis. Urednikovanje pa v njenem primeru ne pomeni le odločitev, kaj se bo izdajalo, ampak tudi zahtevno prevajanje in pisanje spremnih študij. Je intelektualka »starega«, žlahtnega kova: svobodomiselna, pronicljiva, odprta in duhovita. Če ne bi imeli Rada Pezdirja, ekonomista, ki raziskuje ekonomsko filozofijo, zdravstveno ekonomiko, ekonomiko tran-zicije in matematično ekonomij o, predavatelja na mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije, kolumnista Financ in publicista, potem bi še vedno preplačevali električno energijo in bančne storitve, predvsem pa bili prepričani, da državljanska pobuda nima nobenega smisla. Pezdir je dokazal, da temu ni tako, a le če civilna družba ne pristane na vlogo konjenice politike. In ji dal tako še eno priložnost. Pagon: Poletje bo minilo in tako tudi to najemno razmerje s časnikom, v katerega sva privolila - nemara že veva, zakaj, ali pa se bo izkazalo, da nisva upoštevala tiste modrosti, ki pravi, da vedi, kaj počneš, še preden to storiš. A tudi v primeru, da ne veva, o čem ali glede česa se nama je motriti iz oči v oči, ne bova povzročila večje škode, in v tem se razlikujeva od mnogoterih upravljavskih, političnih, moralnih, medijskih in vseh drugih zapovedovalcev v širokem družbenem okolju. Ti ne vedo, kaj počnejo, a tisto, česar ne vedo, vseeno storijo in se za škodo ne menijo - ne za tisto, ki jo delajo nam, kar bi se še dalo razumeti, a se vse bolj zdi, da tudi za tisto, ki jo delajo sebi, ne. No, pa sem že v občem, posploševalnem in zato tudi ne prav obvezujočem ali resnem pogovoru; in nič nimam proti, če se tako razvije do konca. Pravijo, da je ena žlahtnih funkcij manj resnih reči, da vržejo senco dvoma na bolj resne. Pezdir: Se že kar takoj ne strinjam. Seveda bova delala škodo - kolikor naju poznam, nihče od naju ne bo zagovarjal nobene politične strani in zato bo najin pogovor za slovensko politično kulturo mrtva izguba. Nekaj strani papirja časnika v visoki nakladi, ki ne bodo strnile vrste naših levičarjev ali desničarjev, ogromno napisanih vrstic brez potrjevanja me-sijanstva na eni in pleskanja hudiča na drugi strani. To, Neda, je pa že ogromna škoda. Pagon: Če bo to najslabše in najbolj brez haska porabljen papir v deželi, bo seveda škoda za papir in sramota za naju, a saj ne misliš, da bi kdo, ki potrebuje učinkovite lekcije iz politične kulture, kaj takega bral? Ali sploh bral? Bolj naju bodo v razmišljanj e zapletle splošne in posebne družbene teme ali večno spodletelo srečanje med njimi, se mi zdi. Saj ti, ki upravljajo, kot da vladajo vsemogočno in vsevedno, ne poznajo nujnega, že načelnega dvoma, ki ždi v vsakem odgovornem in kritičnem razmišljanju o družbenih rečeh. Žal mi j e, če tudi ti deliš skoraj vedno upravičeni, a vseeno preveč razširjeni defetizem, ko še nisi obremenjen s preštevilnimi izkušnjami in bi po svoji biološki in mentalni strukturi moral in mogel spreminjati svet. Predlagam, da se malo pa le upreva splošnemu jadikovanju, da se ne pustiva zapeljati v manihejske delitve. Le kako so naju na uredništvu našli: že res, da se parlament oddihuje od samega sebe, da je šla vlada morda na grške otoke po oddih in ne po kakšen scenarij, da so zaprti tudi drugi teatri - javne ustanove, da so sodne počitnice, če seveda kdo to sploh opazi v hitrosti reševanja zaostankov, za izobraževalni podsistem pa sta dva meseca čisto premalo, da bi ugotovil, da ni modrost v uničevanju bedakov, ampak v njihovem izdelovanju. Zdravstvo bo jeseni verjetno uradno spoznalo, koliko novih nalog, specialnosti in zdravil mu je naložila medicina, ko nam je zavdala z dolgim življenjem in pokojninskimi reformami. In to blagodejno praznino (o obstoju praznine pa so bile napisane resne strani) naj zapolni pogovarjanje med osebkoma, ki nimata tako rekoč ničesar skupnega. Morda sva pa zavedno sprejela, da sva nekakšen arhetip vsaj enega od slovenskih generičnih paradoksov: nastopava, ko in kjer nemara kakšen uglednejši dvojec ni hotel, sva v istem hipu domišljava in nesamozave-stna, hlapčič in narcisek lovita ravnotežje. Zelo domorodno, še kar domoljubno. Pezdir: Jaz tega ne bi opisal kot defetizem, vsaj zadeve, ki jih počnem v civilni družbi, bi morale potrditi, da sem daleč od defetizma. Je pa velika razlika med tem, da poveš svoje mnenje, in procesi, ki ga oblikujejo. Tega verjetno ni mogoče zanikati? Sicer pa, če posplošim mnenje defetistov in zagre- njencev, ki vsem razen sebi odrekajo pravico do mnenja, me predvsem moti, da v medijih zopet nastopam jaz, neoliberalec, zagoveden desničar, pamfletar in populist. Celo zelo žaljivo je za tisto peščico razsvetljenih in (samo)pomembnih bralcev tega časopisa, da morajo prebirati vrstice za nekom, ki jim s svojim šepavim filozofskim prepričanjem želi rekonstrukcijo pekla. Jaz sem seveda na to počitniško delo pristal, ker j e jasno, da krvavo potrebujem samopromocijo, ker si želim postati podpredsednik kake desničarske stranke ali pa celo ustanoviti svojo, tako, ki bo temeljila na nestrpnosti do revnih in vseh mogočih svoboščin in pravic. No, če to ne bo držalo, pa naj bralce pomirim, da sem vsaj lokalni Tony Clifton. Pagon: Kakšen nedeljski psiholog ali strokovnjak za osebnostno rast bi te bil prav vesel, a nevreden. No, cinizem je beg, v katerega se vsi radi zatekamo, (samo)posmehovanje pa redko produktivno, a smo ga zlasti zadnje čase prav pretirano vešči. To, če dovoliš, pripominjam malce vzgojno, saj je med nama nekaj desetletji. Sicer moram paziti, da ne bom preveč skrbniška in didaktična; ti pa le glej, da boš bolj vljuden kot moja generacija pripisuje tvoji. Rade volje se s tabo javno pogovarjam in si pri tem domišljam, da so razlike med sogovorniki vaja v argumentiranju in strpnosti in da niso v prvi vrsti odločilne ne tiste po spolu ne tiste po starosti in ne tiste po političnih delitvah, razen kolikor vse skupaj ne sodelujejo pri vsakogaršnji konstrukciji razmerja s svetom in določitvi lastnega deleža odgovornosti v njem; videti je, da ljudje svojo naravno omejenost negujemo in razvijamo ne glede na naštete razlike „ Glede idej ali političnih opcij se nemara strinjava, da preveč obvladujejo naša življenja; če bi jih morala soočati ali križati, bi se raje izrekla za razpravo o razlogih za nemožnost govora o njih - bi bilo bolj produktivno in umno, pa še zanimiv postopek dekonstrukcije bi izvedla, tako drag staro- in mladoslovencem. Meni so se k sociološko-filozofski izobrazbi pritaknile izkušnje, ve pa se, da govoriti o izkušnjah po navadi pomeni govoriti o napakah. Menim, da je vsesplošnega siljenja k pogovarjanju in odpiranju intimnih in zasebnih svetov na vseh koncih in krajih preveč, tudi zato je toliko rumenega vsepovsod; šele čvrst monolog je dobra podlaga za dialog. Toliko je pa že sociologa v meni, da vem, da je vsaka individualnost že s svojo pojavitvijo vpisana v družbeno, je splet, omrežje družbenih razmerij in ne predmet individualne psihologije. Morda je to tudi razlog za najino zavedanje pomena in pasti civilnodružbenih gibanj, vendar v obvladanem, celo nadzorovanem smislu. Pa tudi bereva rada, veliko in vse mogoče; enkrat sva se že strinjala z Umbertom Ecom glede tega, da kdor ne bere, ima samo svoje življenje, to pa ni prav veliko. Pezdir: Se strinjam. V razmerah, ko za intelektualca zadostuje moliti k levo-desnim mesijam in si kompleksne družbene pojave pojasnjujejo s pomočjo teorij zarote, je uporabna vrednost dialoga precenjena, uporabna vrednost monologa podcenj ena, uporabna vrednost nekrologa pa nevarno pozabljena. s Pagon: Meni je večinoma v veselje in spodbudo že kulti-virano sobivanje z mladimi - ker nisi »zagoveden«, bo že šlo; zagovednost z desne ali leve je dokaz pomanjkanja razuma, kar je blizu podaništvu, ekstremizmu in fanatizmu, kjer ni prostora za strpnost in kar je vse posameznikom in družbi v škodo. V realnem življenju trčimo kajpak še ob socialno čutenje ali nečutenje tudi v rečeh medgeneracijskega sožitja, pa ob stroške, ki jih delamo na vse načine in iz raznih razlogov odvišni v družbi, in nam to pravijo t. i. neoliberalci, mislijo pa potiho še mnogi drugi. Če je kaj neoliberalnega mladoslovenca v tebi, te morajo te reči razjeziti - kot jezne berem tudi tvoje zgornje besede -, da bi kakšnega neolibe-ralca kaj zabolelo, se pa ne pričakuje, a ne? Kolikor vem, te ta predalčkanja jezijo. Dovoli mi, da se čudim, zakaj se vsi otepajo te oznake - da ni navsezadnje res kaj narobe s prakso neoliberalizma? Sama sem skromna predstavnica staroslo-venstva in - kar je skoraj enako neokusno, zastarelo, razuma nevredno in ideološko - privrženka, če že ne marksizma, pa historičnega materializma in mi ta drža ni nadležna. Velika tema historičnega materializma je razvoj kapitalizma kot celostnega družboslovnega problema in ne kot gibanja cen, količin, produkcije, potrošnje. Pezdir: Glede neoliberalizma me jezi predvsem nonšalantna odsotnost intelektualnega napora nekaterih najinih kolegov. Pustiva ob robu dejstvo, da neoliberalizma v razvrstitvi ekonomskih teorij dejansko ni in ga tudi nikoli ni bilo ter da tudi na vrat na nos pripeljana preslikava iz ekonomske politike Reagana in Thatcherjeve v ekonomsko teorijo ne more biti logično konsistentna in teoretično dobro definirana. Bolj šokantno je, da tisti, ki bi morali biti izurjeni v epistemologiji, vztrajajo pri definiranju teorije na način: če nekaj označimo za teoretično misel, potem to že mora biti. Še več, čudi intelektualna nepoštenost ustvarjanja slamnatih nasprotnikov in javnega obračunavanja z njimi. Čudim se tudi temu, da nekdo, ki je denimo predavatelj filozofije, z nezaslišano lahkoto in intelektualno nepoštenostjo izvede teoretični pogrom vsaj nad Popprom in Lakatosem. Zato je zame tisti, ki v navidez resni debati operira z oznako neoliberalec, enostavno ignorant. Ne pravim, da si to ti, pač pa tisti, ki so postali intelektualno tako leni, da so se podredili tipičnemu populističnemu diskurzu. Kaj je torej ta neoliberalizem? Menim, da gre za slamnatega moža, na katerega so se prenesle vse napake, ki so tvorile padli model tranzicije, hiperregulacijo in tajkunizacijo. In če nas je že v krizo spravil klasični liberalizem in njegova najbolj zlobna inačica - neoliberalizem, potem so bile očitno vse vlade od Drnovškove dalje neoliberalne. Zanimivo, kajne? Pa vsi zimzeleni svetovalci, moji tako socialno občutljivi kolegi ekonomisti, vsi ti so že morali biti neoliberalci, kajti nihče drug ni vodil ekonomske politike te države kot prav oni. Najbolj zviti porečejo, da je bil neoliberalizem dejansko Janševa reformska ekonomska politika. Težko bi rekel, ker reform, razen davčne, nisem videl in jih ni bilo. Še celo nacionalno svetinjo NLB, ki je za ta narod pomembna skoraj tako zelo (če ne bolj) kot Brižinski spomeniki, so pustili čisto pri miru. Kaj je zdaj neoliberalizem, če ga ne najdemo ne v teoriji ne na delu? Pagon: Za kakšno tezo o neoliberalizmu in tehtnejšo razpravo o politični ekonomiji imam premalo kompetenc in mislim, da to velja še za marsikoga drugega tako med zagovorniki kot nasprotniki te šole; se veselim izida knjige Kratka zgodovina neoliberalizma D. Harveyja - ostajam vdano zvesta upanju, da se bo kdaj pa le razvila intelektualna razprava. Kolikor vem, je Keynes sebi rekel »new liberal«, Hayek se pa ni tako označil. Nemara vidim neoliberalizem z gospodinjskega parterja, namreč v smislu, da nam je bilo glede sociale, zdravstva, varnosti bolje, ko se še ni govorilo o neoliberalcih in njihovih reformah. Saj radi rečemo, da nam je vsemu navkljub nekako le uspelo obdržati nekaj socialne države; kolikor je bo vnaprej vse manj in manj, ne bo več samo krivda neoliberalizma, ampak recesije, krize, globalnega zloma. Demokracija je navsezadnje tudi v tem, da zmoremo sprejeti znosno dozo nepravičnosti, da bi se izognili večji. Če udrihaš po slovenskem družboslovju, kar nehaj - znam bolje in z več argumenti; pa še s priznanjem tudi lastne odgovornosti. Nemara pa sva si po formalni izobrazbi kar blizu, še bolj pa po oceni najinih ved dandanašnji. Ah, oba imava neke precej ohlapne vede za svoje izhodišče; rade volje bi ekonomiji priznala trdnejši teoretski status, pa - razen v zgodovini - nimam dokazov za kaj takega. Ne vem, če vam odvod v matematične sfere pri tem kaj bistveno pomaga, zdi pa se mi, da je v tvojem temeljitem in skrbnem ukvarjanju z matematičnimi modeli nekaj zatekanja k tako nujno potrebni trdnosti v vednosti, ki je pač po širnih poljanah ekonomije nisi dobil. Prehitro sklepam? Tudi v sociologiji ne bi smeli uspevati brez znanj iz zgodovine, filozofije, ekonomije, povezav z naravoslovjem itn. Pa prevladujejo in pogosto obvladujejo celo družboslovno polje, ki seveda ni teorija, nekakšni uporabni družboslovci, sprotni politični analitiki in merilci javnega mnenja, promocijski izvedenci in vsakršni komunikatorji. Obe vedi sta v teoretskem smislu zatajili, vrniti bi jima bilo treba nekaj znanstvene dignitete in s tem tudi vpliva. Pezdir: Zakaj imam rad matematiko? Ne samo zaradi lepote in elegantnosti te vede, ampak zaradi tega, ker je narod numerično nepismen in brez ambicij, da bi razpravljal o odprtih matematičnih problemih, in je zato v tej vedi mir. Če bi matematiko s svojo vsevednostj o in političnimi intervencijami uničili podobno, kot so v Sloveniji uničili ekonomijo, potem bi danes na fakultetah za matematiko poučevali denimo management teorije grafov, mednarodno algebro, medkulturne odnose v realni analizi, samoupravno teorijo diferencialnega računa, diferenčne enačbe in trajnostni razvoj, ekološko geometrijo ... Hvala Bogu ali pa Marxu, da je v Sloveniji vsaj ena veda, ki se je vsi bojijo in jo pustijo pri miru. Če naj nadaljujem v smeri razmišljanja o analitičnem dometu naroda, potem bi rekel, da imajo Slovenci raje diferenciacijo kot integracijo, ampak na koncu dneva se izkaže žalostno dejstvo, da čeprav smo v klasičnem pomenu besede pismeni skoraj vsi, je velika večina Slovencev matematično nepismena. To v državi, kjer ima še tako obskuren književnik svoj spomenik ali pa se po njem imenuje vsaj kakšna osnovna šola oziroma steza, vse kar diši po naravoslovju in matematiki pa je zgolj predmet sporov glede znanstvenoraziskovalnih subvencij, niti ni tako presenetljivo. Še več, matematika, ki je vsaj od Principie Mathematice naslonjena na logiko, na splošno velja za nekaj nerealnega, nesmiselnega in brezpredmetnega. Zato v tej državi ni nenavadno, da redki razumejo proračunsko omejitev na mikro ali makro nivoju in se jim odplačevanje kreditov za plazma televizijo s strani upokojenih staršev ali pa eskalacija državnega dolga ne zdi noben problem. In ni neobičajno, da se logika izključi, ko poteka javna debata ali nastajajo zakoni. V 21. stoletju je v tej državi povsem legitimno po mnenju o kompleksnih psiholoških fenomenih spraševati hkrati psihologe in vedeževalke, neopazno gre mimo izjava aktualnega finančnega ministra o naselitvi amuletov pod njegovo pisalno mizo itd. V državi, kjer se obsesivno igra loto, redko kdo verjame, da so možnosti dobitka enake obisku iz vesolja, ne ločijo absolutnih in relativnih razmerij in verjamejo, da pozitivna gospodarska rast prinaša smolo (recesija pa jih vseeno nekako ne osreči). Z veseljem vložijo vse prihranke v piramidne sheme, ki ponujajo teoretično nemogoče donose ali pa jih tiščijo v škatlo pod posteljo, desetodstotni donos pa se jim zdi škandalozna goljufija. Zanje so finančni trgi igra na srečo najslabše vrste, čeprav vsak teden znova igrajo loto. Nenazadnje se ukrepi ekonomske politike izvajajo prej po navdihu kot po empiriji, kar nas pošilja vsaj tja v čas razsvetljenega absolutizma. Pagon: S tem izbruhom se pa kar ne znam spoprijeti. A všeč mi je zlasti zagovor matematike in se bom k temu še vrnila, če bom prišla do besede. Matematika me fascinira - kot vse skrivnostno, mojim vednostim nedosežno. Ne govorim o statistiki in podobnih številčnih podatkih, do katerih sem zmeraj sumničava; ko že mislim, da sem neki delež, denimo »prag revščine«, dojela, pa sporočijo, da so spremenili metodologijo ugotavljanja ... Bi se pa pridružila tistim, ki pravijo, da imamo namesto politike javne vaje iz psihologije, pa tudi vedeževalke so pomembne: se mi zdi, da si politiki vsak dan znova napišejo horoskop. Brez zaresne analitične namere poglejva, če in kaj razkriva tvoja eklektično vehementa diagnoza, žal precej verodostojna, saj je kar pravi primer teorije odraza družbenega in političnega dogajanja. Da, nagnjeni ^ smo prej k diferenciaciji kot integraciji, radi se pravdamo, neuspešne poskuse sprave potrebujemo že kot konstitutivni element domačijske skupnosti; s trgom in kapitalizmom smo tudi slo po uspešnosti umestili v boj zoper druge. Srečo imamo, da se zgodovina ponavlja, pa se včasih zgodi tudi kaj tako usodnega in zunaj narodovega telesa povzročenega, da »stopimo skupaj«. No, včasih stopimo skupaj tudi proti svoji državi in proti razvojni logiki sveta; to kažejo referendumi. Smo pa tudi »dobri ljudje«, solidarnost nam je v veliko čast, sosedska pomoč je postala institucija, enako kot privoščljivost; na obe se lahko zaneseva bolj kot na katerokoli drugo. Radi dajemo kri, radi se udeležujemo prostovoljstva v vseh, zlasti estradnih oblikah. A v isti sapi, ko beležimo ta pohvalna dejanja, že tudi dvomimo o njih pristnosti, sumimo jih raznih ozadij ... Marsikateri dogodki potem potrdijo, da upravičeno. Sami sebi smo res največji sovražnik, zgoščen v čudaški paradoks; ni stvari, ki je ne bi naredili, da se takšni ohranimo. Dalje, ne bom vzela v bran nobene zvrsti književnikov ali kulturnikov. Eni se znajo braniti sami, včasih še preveč in iz napačnih razlogov - se pravi iz narodove tradicije, preobremenjenosti z identiteto in jezikom, pretirano zavezanostjo dediščini in obsedenostjo z zaslugami; bi rekla, da se jih vedno tudi sliši in da so za politiko nekaj bolj nadležnega, saj znajo lepo izreči svoj gnev in ogroženost, narod pa pesnike rad posluša in jim tudi verjame. Za druge pa je vsake besede škoda, zakaj tudi v književnosti, v kulturi sploh ali točneje v knjigah in revijah, ki se jih kar tare, je veliko nepismenosti; ne samo v matematiki. Tu se mi zdi, da je trg bolj kriv kot državni ukrepi, čeprav so PAGON: denimo, da bi predlagali, da bi žižka upodobili na zastavi: svetoskrunski predlog, seveda, Že kot šala, a emblem bi dosegel prepoznavnost in nezamenljivost v svetu. /.../ seveda z Žižkom tak predlog vnaprej spodleti celo kot ŠALA: brž nam je neugodno. verjetno bi se prej odločili za državno zastavo, ki bi bila večno obešena na pol droga. subvencije izjemno problematična zadeva: povezali bi jo lahko z vso drago navlako, ki se je naložila na pojmovanje nacionalnega interesa. Državni ukrepi so krivi že od prej, tudi zato, ker jih ni na pravih mestih in so omogočili trg, ki ga ne znajo ustrezno regulirati ali bolj pravično obvladati; naša kmečka ohcet s kapitalizmom je pokazala, da sramežljiva in nevedna nevesta nima dovolj prave dote in da naduti in neučakani ženin (kartelni kapitalizem še posebej ni pravi ženin) ve za glagola biti in imeti, ki ju sprega kot jaz in imam, pa še svojilni zaimki so pri njem utrpeli nekaj škode. Ločil se pa ne bi, dokler se da odgovornost deliti z referendumi in proračun rebalansirati. Pezdir: Tvoje vztrajanje pri neoliberalizmu bom vzel kot cinizem. Dvomim, da kdo pri zdravi pameti trdi, da v institucionalnem okolju, v katerem živimo, ne obstajajo javne dobrine, trdim pa, da se nekaterim zdi žaljivo dokazovati, zakaj so upravičeni do denarja drugih. Za mnoge je postalo subvencioniranje renta za nedelo in tega verjetno ne boš zanikala? Zato se je tudi oblikoval svojevrsten trg subvencij, poln političnih intervencij, na katerem se vedno znova definira, kaj je umetnost, in kjer izdelek že zdavnaj ni več pomemben; pomembno je dejstvo, da se zagotovi renta. Umetnost ni več končni cilj, je le sredstvo za subvencije. Zame je najbolj nedoje-mljivo dejstvo, da so se umetniki pripravljeni odpovedati svoji neodvisnosti samo zato, da izpolnijo vse državne (politične) kriterije za pridobivanje rente in iz tega delajo kariero. In težko je gledati, prvi teden po končanih volitvah, veselje bodočih prejemnikov subvencij in depresijo bodočih izgubarjev. Za to, da so vse pore slovenske družbe razcepljene zaradi politike, pa niso krivi samo politiki in iskalci rent. Politika se sama od sebe namreč ne bo spremenila, ker to ni zahteva volivcev. Spremeniti se mora razmišljanje o politiki in njenem dometu. Politika je tista, ki upravlja z državo in zagotavlja sistemsko stabilnost. Politika ne more reševati propadlih podjetij niti linčati ideoloških nasprotnikov, kaj šele izvajati revizionizma vseh vrst in definirati različnih področij človekovega delovanja. Mora pa, preko regulatorjev, zagotavljati stabilnost sistema, konsistentnost, tranzitivnost in refleksiv-nost zakonov ter javne dobrine (ki pa vseeno niso nedefiniran pojem v domeni interesnih skupin). Dokler tega ne bomo hoteli razumeti in bomo negirali vsa dognanja politične filozofije zadnjih stoletij, bosta država in upravljanje z njo zgolj v domeni razdeljevanja rent in zagotavljanja asimetričnosti družbe z distorzijami na političnem in ekonomskem trgu. Zato ne bo ne novih obrazov ne novih mesij. Prvi pogoj za spremembo na političnem trgu bo zato resna sprememba v civilni družbi, ki bo lahko med državljani odpirala povsem nove debate. Civilna družba mora postati klošarsko neprofi- tna, ne pa biti karierna odločitev, kot je to danes, in pristati na brutalni prerez popkovine med njo in politiko, ne pa biti težka konjenica politikov. Šele normalno delujoča civilna družba je pogoj za normalen politični trg. Pagon: Tega je pa še za brezdelni avgust preveč, pa še vse na kupu: subvencije, umetnost, civilna družba, država, rente. Prehitro sem opravila z nezanimanjem za politično dogajanje in s poudarjanjem družbenega kot okolja, ki nam je bolj avtentično in bolj naturno; a se ne bom dala še bolj zapeljati v te vode. Politike smo se nasitili, ker nas z njo preobreme-njujejo tisti, ki so izvoljeni, da jo za nas izvajajo in nam o tem nenehno poročajo skozi medije kot svojo podaljšano roko. Delajo nas udeležene; paradoks je, da nam prav za to gre, za lastno tvorno udeleženost v družbenih rečeh, a ne na ukaz in po volji drugih; kje, kdaj in do katere mere bomo v čem udeleženi, je naša, tako rekoč samoupravna odločitev, ne glede na to, da je v nas še vedno dovolj krščanskega nauka in moraličnega resentimenta, ki učita, da smo odgovorni in krivi za svojo prisotnost tudi v zlih dejanjih. In v tej tvorni udeleženosti je prostor za civilnodružbena dejanja, kadar in ko se ne bojijo, da se bo kaj spreminjalo tudi zato, da se bo zares spremenilo. Da se ne bo le čakalo, da nas spremembe doletij o. Že tako smo nagnjeni k črnim pričakovanjem in prag socialne vzdržnosti slovenskega delovnega človeka je previsok; ko pa misli, da gre vse po zlu, neha še misliti in delati. Tudi za okolje, v katerem je vse narobe in je videti, kot da bi politika prav delala na tem, da je ne maramo, tudi za takšno okolje namreč velja, da bolj ko smo sovražni do vsega, kar nas doleti, bolj podrejamo svoja zasebna življenja drugim interesom. Obči defetizem spremembam ni naklonjen in jeza, ki bruha iz narodove (in najine) nemoči, razkriva precej enako mero naravne neumnosti, premetene iznajdljivosti in prvoosebne nadutosti, kot jo razkriva predmet, na katerega se jeza in nezadovoljstvo zlivata. Pa še glede kulture: priznam, da tako v kulturi kot v znanosti proračunske omejitve prav gotovo slabo razumemo, nekaj zaradi ekonomskega neznanja, nekaj zaradi občutenja varnosti, prinesenega iz prejšnjega štetja, nekaj pa zaradi občutka nacionalne pomembnosti svojega dela. Zato ni niti čudno, če se je neoliberalni gnev zlil že zgodaj prav nanjo: kadar se reče kultura, se ne misli na tisto njeno plat, ki nam je priskrbela koristi, udobja in ugodja z obvladovanjem narave, razvojem znanosti in tehnologij, ampak na njeno drugo plat, ki je ravno ne-korist, nekaj, kar nima funkcije oziroma njenih funkcij ni mogoče zvesti na ekonomijo preživetja, moči, preračunavanja in napredka. Gre za umetnost, avtonomno polje umetniškega ali znanstvenega produkta; reče se, da je človek šele v polju kulture zares pri sebi, da je vloga idej in idealov znamenje civilizacije in da se tu godi urejanje razmerij med ljudmi, ki omogoča njihovo sobivanje v družbi, državi in družini. Ne vodijo jo vedno samo visoki in vzvišeni cilji, pa še ti - kot na primer več znanja - začnejo delovati po lastnem, sponta-nem(?) avtomatizmu, kar proizvede tako nujne kot škodljive racionalizacije. Še vedno vem za Marxovo misel, da kdor ima kapital, ima vse. Pa misliš, da to velja za nas, s področja znanosti, kulture itn., ki imamo socialni, kulturni in še simbolni kapital, celo nekaj spoznavnega? Ne, pridejo pa nam prav, ker nimamo ekonomskega, smo pa (še) dovolj socialno in kulturno opremljeni. A to je kapital srednjega sloja, ta pa izginja „ Ali bi kazalo družbeno reprodukcijo razumeti s stališča menjave? Zamenjam zgodbo o uspehu za zdravo, nedogmatsko pojmovanje vzročnosti v družbeni strukturi, ki bi videlo naprej in omogočilo razvoj v vseh segmentih in sistemih. Pezdir: Naj mi bo dovoljeno zapeljati odgovor v samo eno izmed dimenzij tvojega razmišljanja. Kako daleč smo od razumevanja svobode, govori nekaj ekstremnih primerov reguliranja, ki so zakodirani v slovenske zakone (ali predloge zakonov). Naj omenim smo dva. Prvi je bil zakonski predlog o transformaciji študentskega dela v malo delo, ki v normalni državi sploh ne bi obstajal ali pa bi ne bil daljši od enega samega stavka, v katerem bi pisalo: vsak naj dela kolikor hoče in za kolikor denarja hoče, brez posrednikov in posebnih statusov, razen če to izrecno hoče. Namesto tega je nastal šop listov zakonskega predloga, s katerim se je poskusilo regulirati vsak najmanjši dogovor med delojemalcem in delodajalcem. Osebno me to spominja na najbolj okorele totalitaristične regulative, kjer je bilo svobodno odločanje o lastni usodi mogoče le, če je država (politika) izjemno natančno definirala partikularni pojem svobode. Drugi tak zakonski predlog je bil zakon o pokojninskem sistemu, ki je spet reguliral najmanjše možne podrobnosti, v celoti pa je izpustil relacijo med delodajalcem in delojemalcem. Čeprav je piramidni sistem pokojninskega zavarovanja nevzdržen, pa bi tudi tak lahko preživel, če bi predlagatelj zadevo nastavil drugače. Recimo, predlagalo bi se, da posameznik, ki zasluži npr. 1000 evrov neto (1800 evrov bruto-bruto), lahko odide v pokoj in takoj naslednji dan dobi (nekje v povprečju) 700 evrov, če pa ostane zaposlen, pa gredo vsi davki, ki jih je dotlej plačeval kot delojemalec, direktno v njegov žep. Slednje pomeni, da takoj dobi (približno) 1400 evrov plače (ali enkrat več, kot če bi šel v pokoj), delodajalcu pa se oprostijo vsi davki in sedaj delavca zaposluje za zgolj 1400. Zakaj takega predloga ni bilo na mizi? Enostavno, ker potem država ne bo pobrala davkov in s takim delodajalcem in delojemalcem ne bo ničesar zaslužila. Še en ekstremen primer hiperregulacije je družinski zakonik, kjer hoče del državljanov z lastno definicijo naravnega reda določiti, kako naj sodržavljani živijo svoje zasebno življenje. Torej, minimalno svobode in maksimalno reguliranje ali svet, v katerem se morajo odrasli in formirani ljudje priklanjati navdihom socialnih inženirjev. Pagon: Zaključujejo se slovesnosti ob dvajsetletnici države. Precej na hitro smo se morali seznaniti z dejstvom, da imamo politiko, kot da je stvar izvoljenih (od nas izvoljenih, kar ni res: izvoljeni so od svojih volivcev), in državo, ki ne potrebuje državljanov in jim postaja vse bolj sovražnik, ker tisočletne sanje očitno niso dovolj za napravo, kot je sodobna država, pa tudi domovino, ki da je ne ljubimo dovolj, a jo čutimo, in deželo, na katero smo ponosni in jo čistimo. In to dejstvo je bilo znano, že preden je Slavoj Žižek doma in v slovenščini naredil aforizem o tem, da potrebujemo več države. Izrekel se je skozi prestižno govorno formo, ki jo označuje lahkotnost umevanja in ponovljivosti, pa seveda podpis velikega imena. Navedeno veliko ime seveda ve, da je aforizem stavek, ki je izrečen proti dogovorjenim in veljavnim merilom smisla. Saj zato mu tudi gre, dobro gre. Priznajmo mu slavo in zahvalo, a poskusimo narediti šalo, se pravi slab vic (rečeno v zelo poljubni interpretaciji v freudovskem smislu), ki ga določa družbeno okolje, v katerem deluje; to velja tudi za predlog, ki sledi. Vicev pač ne pripovedujemo zato, da bi dosegli kakšen praktični smoter, ampak da bi morda koga spravili v smeh, izzvali ugodje. Denimo, da bi predlagali, da bi Žižka upodobili na zastavi: svetoskrunski predlog, seveda, že kot šala, a emblem bi dosegel prepoznavnost in nezamenljivost v svetu, za doma bi pa lahko bil Triglav. Ali na kovancu, to je bolje: pokazali bi nekaj samozavesti, nezavistnosti, svetovljanstva, poudarili bi moč znanja - ki celo iz humanistike dela denar. Seveda z Žižkom tak predlog vnaprej spodleti celo kot šala: brž nam je neugodno, jezimo se nad bolno domislico in smo nesrečni od tolikšne nespoštljivosti državnih simbolov. Verjetno bi se prej odločili za državno zastavo, ki bi bila večno obešena na pol droga; povedali bi dovolj o sebi in svoji nesrečni usodi, na še kar izviren način. Naj te Žižek ne moti, je pač najbolj razvpita metafora uspeha v svetu. Pa kmalu bo klasik - nihče ga zares ne bere, vsi ga gledajo in komentirajo. Pezdir: Bi se zelo strinjal, čeprav mi formulacija v zvezi z Žižkom ni všeč, pa naj gre to vseeno ob rob. Glede države -nisem prepričan, da vem, zakaj bi moral gojiti neka posebna čustva do katerekoli države. Samo naključje je hotelo, da sem rojen v Sloveniji. Ne želim čutiti neke posebne pripadnosti državi, ki ne funkcionira in katere državljani ne želijo, da bi funkcionirala. Na kaj naj bom ponosen? Na to, da moram biti nujno levičar ali desničar, da izpolnim pogoje za človeku dostojno bivanje v tej državi? Naj bom ponosen na državo, ki gnije samo zaradi tega, ker se je uveljavila intelektualna goljufija in lenoba? Na državo, kjer se je vsa pamet priklonila politiki in se postavila v njeno službo? Na to, da se že celih dvajset let država deli na levo in desno in prisega na politične liderje, ki so v svetovnem oziru, politično in zgodovinsko, tretjerazredni? Naj bom ponosen na državo in državljane, ki krulijo, da sta bedasta pivovarska industrija in naravnost smešna banka nekaj, kar v celoti definirata nacionalni interes? Priznam, v državo ne verjamem; ne zaradi tega, ker mi je tako ljub Nozick, ampak zaradi tega, ker ne pristanem na trditev, da bi se v odsotnosti politike pobili. Politika in institucije so tvorbe, ki so namenjene bolj zagotavljanju rent prašičem okoli korita kot zagotavljanju izvajanja medsebojnih pogodb. In ja, ne verjamem, da so dogovori med svobodnimi in odgovornimi posamezniki nekaj, kar mora biti podrejeno zakonom. Ljudje smo taki, kot smo, če hoče nekdo ubijati, ga noben zakon pri tem ne ustavil. V mikrosvetu družine, kamor zaenkrat, kljub velikim težnjam nekaterih, še nismo spustili državnih regulacij, življenje, v večini primerov, poteka po nekem stabilnem lokusu in z logičnimi koraki. Na koga naj bom potlej ponosen, na sodržavljane ali državo? Pri svojih 35 letih ocenjujem, da sem dovolj zrel človek, da ne rabim varuške, in sprašujem se, kakšni ljudje smo postali, če moramo napolniti relacije do sodržavljanov tako, da pojemo himno in gledamo vihrati slovensko zastavo. Pagon: Nozick, ki ga poznam bolj iz zanimanja za utopije, iz tistega dela, ko je razlagal, da liberalizem ni več samo ekonomska teorija, ampak politična, ki temelji na načelih pravičnosti, na teoriji prava, je tudi pokazal, kako težko je braniti, opravičevati državo. Bourdieu je napisal »nekaj tez, ki naj pomagajo vzdržati pred neoliberalno invazijo« (in v Franciji je pravzaprav precej kratkega veka); ena je, da liberalizem ni mogoč brez pajdašenja z državo in politično oblastjo. Pa še to: ni treba v istem stavku govoriti o državi, ljubezni, zaupanju in veri. A kaj takega govorimo napravam, od katerih pričakujemo samo to, da bodo delovale? V ekonomiji, ki ji manjka sociologije in zgodovine, in v sociologiji, ki ji manjka politične in moralne ekonomije, sta vendarle temeljna koncepta potreba in pričakovanje. Tu bi si lahko bili bližje kulturna sociologija in moralna ekonomija; dovoli, da te opozorim na izjemno in kompleksno delo E. P. Thompsona Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija, ki je izšlo lani pri naši založbi in žal ne bo zbudilo nobenega zanimanja v družbenih znanostih in tudi nobene polemike ne. To še Adamu Smithu ni uspelo, bil je deležen dolžne zgodovinske slave, ni pa zanetil znanstvene razprave o dvesto letih ekonomske misli, na primer. Saj tu je spet eno čudaštvo, na katero so že drugi opozorili: da namreč temeljna ekonomska teoretska dela izhajajo pri humanističnih založbah. Vendar je to čudaštvo tokrat mogoče razumeti tudi kot pozitivno in pohvalno: če družboslovje ve, kje se začenjajo njegove analize človekovega in družbenega bivanja, če ve, da seže tudi čez rob normativnih, recimo humboldtovskih delitev znanosti, potem je njegovo metodološko in epistemološko načelo, da združuje vednosti v koncepte in jih razvija v posameznostih in posebnostih. Pezdir: Naj ti zdaj vrnem tisto o defetizmu? Povsem dovolj je, da taka knjiga, ki ni našla poti v Slovenijo kot izgovor za subvencijo, najde pet bralcev. Bi pa rekel, če se spet vrnem na izhodišče debate, da imava še eno skupno točko. Neda Pagon je najbolj neposreden in najbolj čist primer francoske filozofske misli v tej državi. Moja sogovornica ni nikoli pretopila svojega znanja v svetovni nazor (kar je lahko tudi zgolj drug izraz za travestijo filozofije v politični prostor) in je verjetno edini intelektualni specimen francoskega liberalizma ter kot taka slaba vest slovenskih pametnjakovičev. Če že kaj, se o francoski revoluciji in vzniku socialnega liberalizma lahko sodi samo na področju političnega trga, in tega Neda Pagon noče vedeti in sprejeti. Francoski misleci so pri nas moda, a neprebrani in ne preveč resno analizirani so zgolj uporaben pamflet za svetovni nazor, ki je v funkciji političnega boja na Slovenskem. Če pa že so prebrani in analizirani, potem pa so ti silni domači analitični umi tako visoko nad nami, da je zanje vse ostalo preveč trivialno. Na drugi strani je Rado Pezdir zastopnik anglosaksonske klasično-liberalne šole, ki je lahko zgolj na robu sveta, ne samo zaradi zgodovinsko obskurne zastopanosti te šole v Sloveniji, ampak tudi zaradi potrebe po izumljanju nasprotnika. Nenazadnje si ti sociologinja in jaz ekonomist, nihče od naju ni delal zelo zares v proizvodnji, zato je popolnoma jasno, da taki ne morejo soditi o ničemer. Pagon: No, na ta zdravorazumski pogled pa ne bi ravno pristala, čeprav je morda videti nekam marksističen in zelo slovenski - le čevlje sodi naj kopitar. Nemara je uporaben za sindikalna in sindikalistična zborovanja, celo za njihove programe, nemara tudi za kakšne anarhosindikalne epizode, gotovo pa ne za družbeno analizo. Njen namen je namreč tudi predvidevanje s stališča oddaljenega pogleda, odmaknjenega premisleka, ki ve in upošteva, da razmišljamo deloma na pre-trganih in deloma na povezanih intelektualnih tradicijah, ne samo v izrazih aktualnosti, modnih idej in konjunkturnega besednjaka. Naj bo, nekaj zgodovine: francoska izkušnja v izobrazbenem formiranju je zame zanesljivo izjemno pomembna, formiranje je zmeraj tudi transformiranje. Vplivala je na mojo strokovno opredelitev znotraj sociologije, spodbudila zanimanje za sorodne vede, vplivala na družbeni angažma, kot smo tedaj rekli, in stališča do njega, na udeleženost v družbenih gibanjih in dejanjih civilne družbe. Ni pa nič posebnega ali partikularnega, bolj srečna okoliščina: Pariz je bil v času, ko sem ga najbolj intenzivno in refleksivno doživljala, od srede šestdesetih do konca sedemdesetih let, privilegirano mesto tako humanistične misli kot družbenih dogajanj. Iz ljubljanske sociologije, ki sama sebe še ni našla, sem prišla v francoski izobraževalni sistem in se po njem razgledala bolj široko kot globoko. In zdaj se kot prepričana nasprotnica bolonjskih reformnih blodenj večkrat spomnim na manj znani grafit na Sorboni o tem, da dobro vseučilišče pomeni 20 let prednosti. A izobraževalni sistemi v zadnjih letih kažejo, da jih slaba reforma v enem letu lahko izbriše. V zraku in v predavalnicah, še bolj pa seveda v študentskih sobah in kdaj pa kdaj v kakšnem levičarskem salonu, je bila nepotrpežljiva nuja po prenovi mnogih omenjenih vednosti in po trdnejši utemeljitvi in večjem vplivu kritičnega družboslovja. Še smo lahko gledali Sartra in Simone de Beauvoir in se tistega slavnega maja 1968 počutili del nečesa skupnega in pomembnega. Kot mlada družboslovka in mladomarksistka sem zavzeto gledala razredni boj, sindikalno gibanje, stavke, anarhomar-ksistične letake in - organskega intelektualca. Odzvanjale so polemike med marksizmom in eksistencializmom, uveljavil se je strukturalizem, oblikovali so se novi marksizmi, bralo se je Hegla. Sodelovali smo v nastajanju mita. V njem se pa ne ostaja. Pezdir: Neda, moram ti priznati, da imam do generacije 1968 posebno zamero. Do neskončnosti sem sit tega, da ta generacija 40 let pozneje še vedno opravičuje svoj obstoj z nekim revolucionarnim zamahom, v katerem jih je bila večina zgolj obskurnih sopotnikov ali pa kvečjemu vihravih divjakov brez pravega cilja. Kaj je danes v tej generaciji tako revolucionarnega? Salonski levičarji? Ekonomski konservativci in neumorni socialni inženirji? Ne vem, kako je prišlo do tega, vendar dejstvo je, da so tisti, ki so zahtevali svobodo posameznika, sami postali hiperregulatorji, ki se bojijo vsega, kar diši po svobodi posameznika. Še več, postali so izključujoči, napadalni in izjemno nestrpni. Sebe slikajo kot polbogove in si domišljajo, da imajo ekskluzivno pravico nad smerjo javne debate in definiranjem političnega trga. Lahko rečem, da je Negri zanimiv pisec, ki ga je treba prebrati, če hočeš bolj natančno ali argumentirati ali pa zavreči svojo teorijo. Nikoli pa ne bom rekel, da so slovenski salonski levičarji, ki si domišljajo, da so vsi po vrsti slovenski negriji, normalni. Pagon: Gotovo imaš pravico tudi do te zamere, razloge zanjo lahko razumem. To in ono imaš celo prav; morda le pravih vprašanj ne zastavljaš. Bog nas varuj pred sedemdesetletnimi revolucionarji! Indignez-vous! In Marx naj jim (nam) pomaga dojeti dialektiko časa, v kateri je njihov (naš) revolucionarni naboj pomemben spomin na zgodovinsko pezdir: NE ŽELIM CUTITI NEKE POSEBNE PRIPADNOSTI DRŽAVI, KI NE FUNKCIONIRA IN KATERE DRŽAVLJANI NE želijo, da bi funkcionirala. na kaj naj bom ponosen? na to, da moram biti nujno levičar ali desničar, da izpolnim pogoje za človeku dostojno bivanje v tej državi? dogajanje, del osebnega in kolektivnega mita, iz katerega bi drugi lahko spoštljivo razbrali kakšno izkušnjo. Gotovo je težko na stara leta prebolevati otroške bolezni levičarstva v na hitro skrpucanem kapitalističnem resničnostnem šovu; tudi novolevičarji bi se morali znati starati z dostojanstvom in modrostjo, ki uporablja premišljena in za oblasti ženantna orodja. A naj se vrnem k tvoji prej izrečeni oceni francoskih mislecev na Slovenskem: je površna in netočna. Po nekaj letih teoretskega zatišja je zlasti filozofska misel spet teoretsko močna in iz teh temeljev družbenokritična; kot taka je zastopana tudi pri nas, z mnogimi prevodi in dobrimi analizami, razpravami. Prav konkretnih ekonomskih ali politekonomskih tekstov s takim nazivom res ne izdeluje, a kaj so drugega na primer Foucaultove zgodovinske analize, Badioujevo 20. stoletje, Rancierovi teksti. Na hitro sem mnoge zanemarila, po krivem tudi Italijane, ki jih še zdaleč ne zastopa samo Negri: kot dober levičar je nekoliko sam sebi slaba vest zaradi kar premišljenega odmika od nekdanjih skrajnih akcij in zaslug; kot postarani in slavni levičar pa govori o redu, delu, produktivnosti in znanju, obenem pa se sprašuje, kako izboriti skupno, ki ga je ugrabil kapital? Bila sem v družbenih gibanjih od pripravljalnih del za leto 1968 in v naši lokalni različici tudi še pozneje, ko smo bili veliko bolj odprti in povezani s stvarmi sveta, prav do zadnjih, v katerih smo se še čutili državljane in smo še v osemdesetih in devetdesetih menili, da smo lahko državotvorni. Tudi v javno razpravo je bilo vloženo veliko energije, a ta vložek je ostal neizkoriščen. Tedaj je šlo za gibanja in za del njihovega civilnodružbenega naboja mi je žal. Rjavi sladkor in čaj sta bila še del malomeščanske etikete in sta se komaj vtihotapljala v salonske levičarske zarote, nista bila del zapovedanega zdravega in dolgega življenja. A morda prepričanja, ki so mi draga, poskušam predstaviti kot resnico, kot pač vsi. In še preden je bilo v letu 2010 najbolj množično dejanje državljanov Slovenije, da so počistili nakopičene smeti (ugotovitev dolgujem Jožetu Vogrincu), sem se odrekla aktivni, manifestni udeleženosti v civilnodružbenih prostorih; iz starostnega in eksistencialnega udobja (levičarskega salona), malo pa zaradi zvestobe puntarskemu izročilu, še podpisujem peticije, a zelo selektivno. Zdaj so civilnodružbene pobude v vaših rokah in razumeli ste jih v glavnem pravilno, kot dolžnost, kot odgovornost, kot delo, ki ga je treba opraviti, ker ga zato poklicani niso; pragmatično in praktično, kakor ta čas in svet edino zmoreta dojeti. Kar pritrjuje stari resnici, da naj bo - in ponavadi je, če se človek preveč ne vmeša - vse ob svojem času; pri starejših generacijah je upanje začelo zaostajati za izkušnjo in spominom, vi ga lahko racionalizirate. Nas je še zanašalo od zgodovinskih prelomov in obetov, vi (kot generacija ali vsaj njen del) ste dejavnost civilno družbene akcije prizemljili, naredili, da je manj res več - kakor v primeru zmage nad elektrogospostvom. Tvoj Nozick bi rekel, da je vsaka akcija prava, če le pride iz prave situacije, do katere se pride po pravih poteh. Lahko bi te imela, s kakšnim pridržkom, ^ za socialnega demokrata, če tega imena in pojma na Slovenskem po nemarnem ne bi spridili levi in desni. Pezdir: Zanimivo se mi zdi, kako vidiš nekatere stvari, v katerih sem sam sodeloval. Iz levičarskih salonov sem slišal nekaj zanimivih očitkov, najprej, da to že ni civilna družba, če pa se bori za kaj tako trivialnega, kot j e vrnitev kartelno preplačanih storitev. Je to slepota ali ignoranca? Je morda tako lahko pozabiti lekcije iz zgodovine in razumeti, da so zaradi neenakosti pred zakonom nastajale revolucije in celo države (smo pozabili, do česa so pripeljale nesorazmerne obdavčitve kartanja in čaja)? Je mar trivialno ne zavzemati se za pravno državo in motivirati posameznike, da postanejo kerberosi interesnih skupin? Potem sem seveda slišal tisto staro krilatico, da že moram biti nekdo, ki ima politične aspiracije. Intelektualci pa taki. Tisti, ki bi se na vse kriplje morali upirati predalčkanju, sami najbolj intenzivno predalčkajo. Kot da je najbolj na svetu pomembno odločiti se za pol slovenske politike, te najmanj uspešne slovenske industrije, ki se je v dvajsetih letih izkazala zgolj s svojo tretjerazrednostjo. Ne morem pa reči, da jih ne razumem, saj je bila civilna družba zadnjih dvajset let zgolj odskočna deska za politiko. Nič manj ali nič več kot civilnodružbeni kapital, ki se mora pretopiti v politični kapital. Pagon: Tudi to, kaj je civilna družba, gibanje ali državljanska pobuda, mora doživljati svoj pojmovni in akcijski razvoj. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je civilna družba morda bolj ukvarjala z vzpostavljanjem razdalje med mišljenjem in oblastjo na eni strani in tudi z rušenjem oblasti na drugi strani, saj je bila ta bolj definirana in jasnejši nasprotnik/ sovražnik; danes civilnodružbene akcije najpogosteje delajo namesto nje. Kadar sta gibalo razvoja interes in korist, se pač interes države in korist oblasti ne ujemata z interesi njenih državljanov in z njihovim pojmovanjem koristi. Prav pride stari Adam glede večerje, ki da je ne pričakuje dobiti zaradi človečnosti nekoga, ampak zaradi svojega egoizma, zato mu ne govori o lastnih potrebah, ampak o njegovih koristih. Državljanske pobude so potrebne in koristne, civilnodružbene akcije nujne, a ne zadostne; čeprav je veliko že, če spodbudijo razmišljanje, iščejo alternative, zbezajo iz apatičnosti, opozorijo na moč iniciative, ja, celo poguma - čeprav bi moral biti pleonazem »zbrati pogum« v demokratični družbi, ki stavi na svobodo izbire. Civilnodružbena akcija ne nastane iz neke množice, ki bi bila popolna šele, ko jo konstituirajo znanje, ljubezen in politika; nastane iz zainteresirane skupnosti posameznikov, ki si prizadevajo za konkretno rešitev. Realnost je radikalna, preživetvene tehnike krute - ničesar ni, kar bi smelo ali moralo biti izvzeto iz dejanj civilne družbe. Tudi če se kdaj komu zdi, da je katero od njih na silo izmišljeno, bizarno, ideološko ekstremno, medijsko sproducirano - vselej se nazadnje na tnalu znajde naša strpnost, vprašanje vrednot, udeleženosti pri izbiri ali uporaba svobodne volje za neizbiro; civilizacijski test. Pezdir: Za kaj vse se je v preteklosti slovenska civilna družba prostituirala, je bizarno smešno: nekaj minut medijske slave, drobne rentice in gojenje kulta (samo)pomembnosti. Osebno upam, da bo civilna družba obujena, da se bo prostor javne debate razširil med tiste, ki se ji danes, zato da ohranijo svojo normalnost, umikajo. Nisem pa optimist. Julija sem bil na treh poslovilnih zabavah mladih in izjemno perspektivnih ljudi, ki odhajajo v tujino, po vsej verjetnosti za nedoločen čas. Zakaj? Ker jim tujina odpira možnosti, ki jih domovina zapira, ker ne prenesej o socialnega okolja, kjer znanje ni nič vredno, kjer je uspeh nujno izenačen s kleptomanijo, in kronsko, ker ne prenesejo države, ki že dvajset let prešteva vrste na levi in desni. In kdo bi jim zameril? Je že nekaj patološkega v tem narodu, da živi samo za politiko in uživa ob vsakem stanju šoka, ki ga ta ustvari. Še več, ko je bojda že vsem jasno, kako ko-ruptivna, nesposobna in škandalozno nemoralna je (pri tem zna seveda vsak povedati, kaj je moralno), potem zahtevajo od iste politike, da jim uredi življenja, jim pove, kako naj živij o, kaj naj delajo. Trdijo, da je država slab lastnik, ki stimulira zgolj politično kupčkanje in hrani interesne skupine, potem pa zahtevajo od države, naj se aktivno vključi v reševanje njihovega premoženja. Trdijo, da je država skrajno potratna, pa vseeno zanje ni pomembno, kdo je finančni minister. Prav zanima me, ali bi morda dali svoj družinski proračun upravljati kateremu izmed finančnih ministrov? Zahtevajo, da se jih pusti na miru, potem pa razbijajo, da naj država regulira njihovo življenje, od tega, kje in kako bodo živeli, preko tega, da naravo odnosov regulira z zakoni, do tega, kako naj doma vodijo zasebno življenje. Jaz politike čisto nič ne obsojam: je točno taka, kot si jo ljudje želijo. Nenazadnje je celo nekoliko nepravično, da narod, ki stalno voli zgolj po kriteriju, kdo je večji odrešenik, sedaj zahteva od politike resne ekonomske reforme. Zakaj, saj niso trenirani v tem! Večina jih sploh ne ve, kaj je ekonomija, in to ne zato, ker bi bili bedasti do skrajnosti ali izvzeti iz realnosti, temveč zaradi tega, ker realen pogled na ekonomijo nikoli ni bil pogoj za izvolitev v parlament ali upravljanje z državo. Pagon: Nekaj teh ugotovitev in vprašajev sva že obravnaval v tem pogovoru. Če te prav razumem, se zaletavaš v kompetence in v moralo. Kompetence so nekako najbolj vprašljive na polju znanosti in izobraževanja; tam oblast - skozi alibi, ki se mu reče agencije - najema ozke, omejene in zainteresirane eksperte, veščake za to, kar sem prej imenovala racionalizacija, lahko pa bi rekli tudi omejevanje avtonomije ali pa preprosto prerazporejanje proračunskega denarja po dolgoročno in zgodovinsko neopravičljivih kriterijih. Zagovarjam izobrazbeno in idejno širino, teoretsko trdnost in presodno moč kot pogoje za kom-petentne intervencije v ocenjevanje disciplin, hkrati pa tudi kot pogoje upravičenosti do poseganja v javno razpravo, denimo mojega v ekonomijo, za katero v ekspertnem smislu zagotovo nimam kompetenc. Nazadnje bi tudi to lahko bilo toliko vprašanje intelektualne samozavesti kot populistične (samo)všečnosti in čim lažje dosegljivih preživetvenih ciljev; o moralnem imperativu pa ne bi. Pezdir: Kaj naj rečem? Smo v 21. stoletju, pa moramo poslušati merkantilistične teoretične pristope, pa čeprav so jih pobijali že sholastiki in jih je uničil David Hume, prenašati moramo dolge traktate in napade na neoliberalno teorijo, ki je ni. Z vso resnostjo in spoštovanjem moramo poslušati, kako vodja Zveze borcev Slovenije, glavni sindikalist te države in oba politična liderja presojajo ekonomsko politiko. V javni debati je tako veliko ignorantov, nerazgledanih, profetov groze, trivialnih populistov, da sploh ni čudno, da se je normalnost umaknila. Pagon: Vendar je civilna družba pravzaprav forma družbenega kot del njegove vsebine. Ne zanikam, da je to ideološko stališče, pač kot priznanje vrednote, kakor je že neprijetno zapisati to besedo v kontekstu njene rabe v tej konkretni družbi; vsemu navkljub označuje neko našo osebno in kolektivno predanost, privrženost prav določenemu vrednostnemu sistemu; ta pa ni neideoški ali postideološki. Zlasti je pojem in besedo vrednote obremenilo to, da smo tako prepričani v svojo samozadostnost, ki je v resnici zaprtost vase, od tod pa se gleda nazaj, v preteklost in v svoje zdrahe; zato se tudi tako bojimo besede ideologija in zaznamovanosti z ideološkostjo. Več odprtosti v naprej in navzven je proces, ki pomeni izhod iz civilizacijske nedoletnosti, katere znamenje je tudi dolgo trajanje spreminjanja nacionalnega habitusa, da ne rečem identitete, za katero se tako bojimo. Mislim, da sva ohranila vsak svoj slog; oba sva govorila s stališča svoje opozicije in včasih tako, kot je v teh krajih v navadi, se pravi, da govorimo drug mimo drugega in potem še prostodušno rečemo, no, saj sem ti rekel?! Sicer pa vsi vemo, da sovražimo ljudi, ki imajo teorije o ljudeh. Upam, da se nisva šla kakšnega poslanstva; to pritiče denimo cerkvi, za življenje pa velja, kot bi rekel Adorno, da bi svoje poslanstvo zgrešilo, če bi ga izpolnilo. Vse drugo - vlada, zdravstvo, šolstvo, kultura ali pač »javni sektor« - pa ima delo, konkretne naloge in realne cilje, zato potrebuje okoliščine, v katerih bo to lahko dobro opravljalo. »Življenje, kakršno nam je naloženo, je pretežko za nas,« se glasi znameniti rek. Če mu v vsem nisva pritrdila, obstajata pot in potovanje. ■ Kako nismo ubili Leva Trockega ALENKA PUHAR N^ ekoč v prejšnjem stoletju mi je precej dni in noči delal družbo Lev Trocki. To lahko dokažem črno na belem, z zajetnim svežnjem papirja. Na dvesto tipkanih straneh je popisano in slikovito predstavljeno, kako so ga preganjali in navsezadnje na grozljiv način umorili. Naslov dela je Portret morilca (The Mind of an Assassin), avtor portreta je Isaac Don Levine, jaz pa sem v tej napeti, srhljivi kriminalki dobila skromno vlogo prevajalke. No, skoraj. V tej vlogi nisem nikdar nastopila, od nje mi je ostal staromoden tipkopis in, kako naj se izrazim - mogoče grenak, a lep spomin? Bila sem prevajalka tega besedila, a vendar skoraj prevajalka, ker knjiga v slovenščini ni izšla. Ne, mi nismo ubili Trockega! Zakaj ne? Ker je bila to kočljiva, nevarna tema, ki je resno ogrožala izgradnjo socializma, vero v komuniste in njihov absolutni prav, kakor tudi njihovo brezmadežno ravnanje zmeraj in povsod. ASSASSiN POSTANE MORiLEC Knjigo o morilcu Trockega sem dobila na mizo pred skoraj štiridesetimi leti, v angleščini, s prošnjo, naj jo preberem in mogoče preve-dem. Ponudba je prišla iz Založbe Dela, ki se je pod vodstvom Milana Šege tedaj (spet) trudila, da bi nudila aktualno, politično izostreno literaturo. Knjigo je v hišo prinesel Janez Stanič, ki se je bolj kot kdorkoli spoznal na Vzhodno Evropo, komunistične partije in njihovo krvavo zgodovino. In ki je tudi dobro vedel, da se na tem področju meri z mikroni in na desetinke sekunde „ Če je torej Janez Stanič rekel Šegi, ki ni znal angleško, da je knjiga zelo zanimiva in vredna objave, je bila stvar skoraj odločena. O avtorju ni nihče nič pravega vedel, zato pa je bila zgodba močna in resnična, iztrgana iz drobovja spopadov med vodilnimi komunističnimi strujami „ Kriminalka, ki se je tudi čisto zares zgodila - to se zmeraj dobro bere! Za nameček se je zločin, ki so mu rekli »umor stoletja«, zgodil pred več kot tridesetimi leti, literature o tem pa (pri nas) nobene „ Hitro in z veseljem sem se spravila na delo. Lev Davidovič Bronštejn/Trocki je bil skupaj z Leninom voditelj oktobrske revolucije, sovladar Sovjetske zveze, brezobziren in premočrten mož, enako nadarjen za pisanje kot za vojskovanje. Ko so se po Leninovi smrti vodilni boljševiki sprli, je Trocki zgubil. Najprej ga je Stalin odvezal vseh funkcij, nato pa izključil iz partije in kmalu tudi iz države ter državljanstva. Trocki je z družino blodil po svetu, ker ga nikjer niso bili prav veseli - Turčija, Norveška, Francija, povsod so mu postavili hude omejitve, navsezadnje pa mu tudi pokazali vrata. Ne brez razloga. Stalinovi agenti so kontrolirali vse ruske emigrante, jih preganjali - ovajali, izsiljevali, očrnili, tudi ugrabljali in ubijali -, tako da je azil za Trockega avtomatično prinesel hudo rast napetosti in terorističnih akcij. Cela množica sorodnikov in sodelavcev Trockega je svoje vezi z njim plačala z življenjem; tisti, ki so ostali v Sovjetski zvezi, na moriščih in v gulagu, emigranti in tujci pa v atentatih, sumljivih nesrečah, ideoloških kampanjah ipd. Preganjanje trockistov in »trockistov« je preraslo v pravo obsedenost. Končno se je januarja 1937 komunističnega veljaka usmilil mehiški predsednik Cardenas. Trocki se je s svojo drugo ženo in vnukom (sinkom pred kratkim podlo ubitega sina) naselil na robu mehiškega glavnega mesta, obdan s pristaši, ki so skrbeli zanj in ga stražili. Vse desetletje emigracije je Trocki nadaljeval z delom - pisal je članke, komentarje, knjige in vodil Četrto internacionalo. Kot izrazit antistalinist je razgaljal laži in grozote sovjetskega razvoja, se zgražal nad sovjetsko-nemškim paktom - in leta 1940 je bilo Stalinu tega dokončno zadosti. Poklical je vodilne ljudi »specialne službe za posebne akcije« v okviru politične policije (GPU ali NKVD). Zahteval je glavo Trockega. In jo tudi dobil. Atentata sta bila dva. Najprej je maja 1940 hišo napadla skupina uniformiranih in oboroženih ljudi, ki so vrgli nekaj zažigalnih bomb, z rafali prerešetali hišo, ugrabili stražarja, ki jim je odprl vrata, in pobegnili. Vodil jih je znameniti mehiški slikar in komunist Alfaro Siqueiros. Napad je povzročil opustošenje, a glavne tri tarče so ostale žive: Trocki in vnuk sta bila ranjena, a ne prehudo, žena pa je dobila nekaj opeklin. Potem so planerji aktivirali morilca, ki se je dolgo pripravljal na solistično akcijo. Avgusta 1940 je prišel na obisk k Trockemu - s slabim člankom in prošnjo za popravke - in mu zavihtel cepin v glavo. Ta morilec je glavni junak Levinove knjige The Mind of an Assassin. V nasprotju z večino umorov in kriminalk glavno vprašanje tu ni bilo, kdo je storil zločin, saj so krivca prijeli na kraju zločina, s cepinom v roki, za nameček pa je imel v žepu celo pismo s priznanjem! Ne, preiskava se je ukvarjala s problemom, kdo je v resnici ta, ki je ubil: kako mu je ime, od kod je, kdo ga je poslal, kdo vse mu je pomagal, kako je postal ubijalec „ Sodišče je sorazmerno zlahka ugotovilo, kdo in kaj ni - imel je namreč potni list Jugoslovana iz Kanade, trdil pa je, da je iz Belgije, in sicer iz ugledne družine diplomata -, obsojenec pa je odsedel že precej svoje tridesetletne zaporne kazni, preden je postalo jasno, kdo je: Jaime Ramon Mercader del Rio Hernandez. To patricijsko ime je dobil leta 1914 v Barceloni, pozneje pa je bil znan kot Jacques Mornard, Frank Jacson, Vandendreschd „ Da ga je poslal posebni oddelek Stalinove policije (sgON ali Specialna skupina za posebne naloge), tedaj znane kot NKVD, prej GPU, ni bilo težko uganiti oziroma doumeti. Bilo pa je težko dokazati. Ker so v njej delali absolutno predani ljudje, posebej izurjeni za kamuflažo, so povečini raje žrtvovali sebe, kot da bi priznali, kdo so in za koga delajo. Tudi v to, tako kot v razkrivanje identitete, je Levine vložil veliko truda. In seveda znanja, trme, zagona. Njegova knjiga ne dopušča nobenega dvoma, da je bil morilec Katalonec Ramon Mercader, da je bil izšolan v Španiji in Moskvi, da je kot član posebne enote za mednarodni terorizem deloval v Franciji, Španiji in nato v Mehiki, da je bil njegov mentor Leonid Eitingon (to je eno od imen), ki je bil tudi ljubimec njegove mame Caridad, ki se je na zunaj ukvarjala z Rdečo pomočjo, v resnici pa je bila prav tako agentka za posebne naloge „ Levine, sin ruskih Židov, ki so šli v ZDA iskat boljše življenje, si je kot reporter in raziskovalec ustvaril obsežno znanje o »rdečem podzemlju«. Preprečena diverzija V Ljubljani, verjetno leta 1973. Moj prevod zgodbe o morilcu in njegovem strašljivem ozadju je oddan. Preden je Milan Šega postal urednik Založbe Dela, je bil moj urednik pri Tovarišu, moji prvi službi. Blag človek, zmeraj mi je bil naklonjen. Zdaj je bled, obraz mu drgeta od gneva, ko mi očita, kako sem mogla, kje sem imela pamet, podtakniti tak antikomunističen pamflet, tako trockistično diverzijo, kakšna barabija, podstaviti to njemu, ki je bil zmeraj tako „! Menda sem bila tudi jaz v hipu čisto bleda, kar zelena od strahu, od želje, da bi se lahko skrila v mišjo luknjo „ Ko se je razsaja- nje s političnimi očitki uneslo, sem v tolažbo izvedela, da pravzaprav nisem toliko jaz kriva, ker sem mlada in neumna; glavni krivec je Janez Stanič, ki bi pač lahko vedel, za kaj gre „ se bomo o tem že še pomenili „ Tipkopis sem dobila nazaj, v trajno last in posest. V vseh teh letih se je zgubilo le prvih pet strani uvoda. Vidi se, da se je urednik sprva trudil s črtanjem - Šega je to zmeraj delal z ravnilom! -, potem pa je uvidel, da je tekst popolnoma neobjavljiv, se pravi strupeno in globoko antikomunističen, pa si je nehal prizadevati. Poleg teksta, ki mi je pogosto napoti, a ga iz sentimentalnosti ne vržem stran, mi je ostalo zanimanje za Trockega, stalinizem in rdeče podzemlje, sčasoma se mi je nabralo tudi nekaj znanja. Z mešanico ironije, zadovoljstva in skepse sem spremljala jugoslovanske poskuse, da bi bili malo drugačni komunisti - a ne preveč „ Nekaj let po »preprečeni diverziji« je bil uvožen in na sporedu film o umoru Trockega (režiral ga je Joseph Losey, za Ramona si je izbral Alaina Delona), v srbohrvaščino so prevedli (1983) tudi knjigo Nicholasa Mo-sleyja, ki je za Loseyja napisal scenarij. In svet se ni podrl. Sem in tja sem opazila vehementne polemike, denimo leta 1988 v The New York Review of Books, kjer je letelo perje nad umetniki in intelektualci, ki so morili in stalinistom pomagali pri terorističnih akcijah „ Čez čas je vladavina komunistične partije propadla in načelno ni bilo več ovir za knjižno razkrinkavanje morilskih podvigov - jaz pa za svoj stari, zdaj tudi že zastareli tekst nisem našla interesenta. Celo Janez Stanič, ki je sčasoma postal založnik, se mi je samo v zadregi nasmehnil: »Ne vem, če bi se to danes prodajalo „ Mislite, da to koga zanima? „ Veste, ne smete soditi po sebi „« Moj senzor je vseeno ostal tako naravnan, da zaznava, koga to vseeno zanima, kaj išče in kod, pa tako ni čudno, da je zaznal Miklavža Komelja. TiNA MODOTTi iN ViTTORiO ViDALi Umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj se je lotil raziskovanja Tine Modotti, ki je v svojem kratkem življenju naredila nekaj lepih fotografij, potem pa to opustila in se scela predala komunističnemu aktivizmu; ta linija je vidna tudi pri izbiranju moških in domovine. Komelja je najbolj pritegnila slovenska nit - da je imela v Sovjetski zvezi prijateljske stike s slovenskim komunistom Ivanom Regentom in njegovo ženo, da jima je pustila kovček s fotoaparatom in osebnimi predmeti, da so si dopisovali in da je nekaj tega spravljeno v slovenskem arhivu. K zgodbi rastoče svetovne slave (Amerika, Mehika, Diego Rivera, Frida Kahlo, Siqueiros, Vittorio Vidali Knjige, razstave, filmi, teater!) - saj je publika tako željna zgodb, v katerih se mešajo umetniška boema s politično-avanturistično ilegalo, ustvarjanje z erotiko, revščina z razkošjem, skratka vsakršni ekstremi - je Komelj dodal slovensko dimenzijo. Tina Modotti je bila namreč doma v Tržiču ali Monfalconeju, Vidali v Trstu, Ivan in Malka Regent tudi „ kadar so se dobili v borni sobi v Moskvi, se jim je tožilo po istem morju, pinijah, zasneženih gorah v ozadju „ Med zasledovanjem njihovih življenjskih usod (rezultati so objavljeni v Likovnih besedah, št. 87-88, 2009) je bil natančen, skrbno je prebral vsa stara pisma, opazil vsako zatipkano besedo in dvoumnost in se srčno ogrel za oba, pravzaprav za vse štiri. Iz njegovih besed veje romantična očaranost nad akcijo, revolucijo, odločnostjo, nasiljem, prelivanjem krvi, jeklenimi ljudmi „ Zastane pa, ko bi se bilo treba soočiti z bolj direktnim opisom osebnega prispevka obeh junakov k revolucionarnim podvigom, se pravi del in nalog, ki sta jih opravljala kot sovjetska agenta ali agensa. Obstane pred območjem vseh mogočih laži, goljufij, pretvez, izdajstev, podlosti in krutosti, brez katerih niso izvedljive te vrste akcij, ter pred direktno morijo, ki jih krona. Namesto pogleda v globino se odloči braniti svoja junaka z napadom na malomeščane in senzacionaliste: »Videti je, da sta Contrerasa zatem izgubila stik z Re-gentovimi. V nasprotju z navdušenim tonom pisma 10. 4. 1937 je bilo v Španiji kmalu zatem vse manj optimizma. Dogajanje je postajalo za republikansko stran vse bolj neugodno, poleg tega pa so se stopnjevali konflikti med samimi republikanci. Majski dnevi v Barceloni 1937 pomenijo v tem smislu prelomnico. Vidalije-va vloga v teh dogodkih ostaja nepojasnjena. Tako sta mu Julian Gorkin in Jesus Hernandez pozneje pripisala odgovornost za 'scenarij' ugrabitve in umora 'trockista' Andresa Nina, vodje POUM (Partido Obrero de Unification Marxista). Ta obtožba (ni bila edina te vrste v Vidalijevem življenju), saj ga je senzaciona-listični tisk - brez dokazov, zgolj na podlagi govoric - povezoval z vsemi mogočimi dejanji, celo z umorom Trockega, pa tudi z umorom Carla Tresce; še več: na njegovo krivdo so namigovali celo ob smrti Tine Modotti - proti tem namigovanjem je z gnevom nastopil Pablo Neruda, se je v literaturi pogosto ponavljala, čeprav ni bila nikoli dokazana.« Trditve so precej bose. Res je, jasno, da tako rekoč nič od tega ni bilo nikdar dokazano pred sodiščem in da torej v govorici prava ni mogoče reči, da bi bil Vidali kriv vseh mogočih strahot, tudi umorov. Vendar pravo ni alfa in omega življenja. Za mnoge zgodovinarje (še prej pa vrstnike in kolege) je o Vidaliju znanega čisto dovolj, da velja za stalinističnega agenta, ki ima na vesti veliko hudih zločinov. Da bi bil za takšne obtožbe odgovoren »senzacionalistični tisk«, »brez dokazov, zgolj na podlagi govoric«, je čudna, brezobzirna in resnega avtorja nevredna trditev. Dejstvo, da so bili nekaterih dogodkov in z njimi povezanih očitkov ter ugibanj polni nekateri bulvarski časopisi, še ne pomeni, da se dogodki niso zgodili ali da se z njimi niso ukvarjali organi pregona, resni novinarji, pisatelji, politični analitiki, zgodovinarji. Marsikaj je dejansko povezano z govoricami, pripovedmi, besednimi drobci in na njih temelječimi sklepanji. A taka je narava podtalnih, zarotniških dogajanj in poskusov razsvetljevanja. Vse se pravzaprav začne s pričami in njihovo verodostojnostjo. Julian Gorkin, Jesus Hernandez in Andres Nin so bili Španci, ki so se sredi vojne nenadoma znašli v vlogi dvojno preganjanih ljudi - ne samo s strani nasprotnika, to je Francovih vojaških enot, temveč tudi s strani »svojih«, sovjetskih pomočnikov. Vittorio Vidali je bil eden od pomembnih dvoličnih, kar diabolič-nih pomočnikov iz Sovjetske zveze, ljudi, ki so s krutimi metodami prevzemali oblast med in nad španskimi republikanci. Vprašanje je, zakaj bi preganjalcu bolj verjeli kot preganjanim? Zakaj bi bil Stalinov tajni agent, izšolan za laži, prevare in teror, bolj verodostojna priča kot ljudje, ki jih je pomagal poteptati? Ali pri tehtanju govoric in argumentov nič ne šteje častivrednost pričevalcev? George Orwell, ki je na svoji koži doživel precej teh strašnih, perverznih dogajanj - in v Barceloni za las ušel aretaciji in celo smrti -, je o tem v Poklonu Kataloniji (in marsikje drugje) napisal nekaj lucidnih spoznanj. LEViNE iN CONQUEST O ViDALiJU Vračam se na trdna tla ugotovitev, ki sta jih zapisala Levine in Conquest. O Tini Modotti ne povesta nič - ona je prišla v zorni krog raziskovalcev šele v zadnjih časih -, o Vidaliju pa imata trdno, odklonilno mnenje. Najprej je vredno prebrati, kaj j e povedal o Vidaliju Isaac Don Levine: »Mehika je bila v tistem času,« to je leta 1939 in 1940, po zmagi Franca in množičnem begu republikancev, »prizorišče izredne koncentracije Stalinovih dolgoletnih vohunov in ubijalcev. Vodilni član te ekipe je bil Vittorio Codovila „ A najstrašnejši Stalinov človek, kar jih je v tistem času prišlo v Mehiko, je bil Carlos Contreras; ta je pod imenom general Carlos organiziral v Španiji znameniti Peti regiment, ki je nudil prvi odpor Francovemu prodoru. Svoje sile je držal skupaj s terorjem, nenehne eksekucije v njegovih lastnih enotah so zbujale grozo po vsej fronti. Bahal se je z vrsto ilegalnih imen in v Združene države Amerike je prišel kot Enea Sormenti ter ustanovil komunistične oborožene oddelke. Leta 1927 so ga deportirali iz ZDA. Ker je bil star sodelavec v operacijah mehiške komunistične partije, je prevladovalo mnenje, da se je skrivaj vrnil v ZDA, potem ko je aktivno sodeloval v likvidaciji Trockega „ Pod imenom Vittorio Vidali se je Contreras po drugi svetovni vojni pojavil v kritični tržaški coni kot moskovski Gauleiter.« Vendar je malo krivično navajati pri nas neobjavljeno in v izvirniku težko dostopno knjigo. Zato prestopam k drugi, katere objava sodi med večje dosežke slovenskega založništva. Medtem ko sem se jaz ukvarjala z Levinom, se je kolega Vilko Novak z dosti boljšo in pomembnejšo knjigo, z The Great Terror Roberta Conquesta. Ta je imela veliko srečo in je šla (uradno leta 1972, a mislim, da nekaj pozneje) skoz vse ideološke soteske, kot zelo spretna kamela skozi šivankino uho. Gre namreč za temeljno delo o najhujšem obdobju stalinizma, ki ga je napisal eden najznamenitejših sodobnih zgodovinarjev. Založba je bila previdna in je izvedla nekaj varovalnih manevrov. Spremenila je naslov v Izobčeni, izbrisani - kot da ne bi bili najprej mučeni, maltretirani, izstradani, ustrahovani, ponižani, razčlovečeni, uničeni, potem pa tudi pobiti -, ker je očitno teror premočna beseda, kaj šele veliki teror! O terorju in teroristih v zvezi s komunisti se ni smelo nič reči, čeprav je že Lenin grozil z rdečim terorjem. Nekdo, podpisan kot »založba«, je sestavil tudi taktično priliznjen, v svetle cilje zazrt uvod - v stilu, ki je pomenil nujno preživitveno strategijo. Črtali so še opombe in vire, češ da to bralce moti; bolj točno je gotovo to, da jim preprečuje nadaljnje branje in študiranje. Ampak vseeno: pomembno založniško dejanje. Kaj torej je povedal o Vidaliju največji poznavalec te črne dobe? V zvezi z majem 1937 v Španiji, se pravi z državljansko vojno znotraj državljanske vojne, ki so jo komunisti izvajali proti vsem drugim levičarjem, se je Conquest o Vidaliju izrazil takole: »Šestnajstega junija so aretirali Andresa Nina, političnega sekretarja POUM, bivšega sekretarja mednarodne zveze rdečih sindikatov v Moskvi, ki je imel v katalonski avtonomni vladi listnico pravosodnega ministra. Odpeljali so ga v Alcala, v zapor, ki je bil v rokah komunistov. Tam ga je zgrabila skupina ljudi, med katerimi sta bila Orlov in Vittorio Vidali (star agent Kominterne, pozneje vpleten v umor Trockega, po vojni pa je v Trstu vodil protititoistične komuniste). Premestili so ga v El Pardo in ga tam podvrgli zasliševanju sovjetskega sloga. Najprej so ga brez uspeha trideset ur nepretrgoma zasliševali, nato pa ga mučili. 'Čez nekaj dni je bil njegov obraz le še brezoblična gmota.' Vendar mu niso mogli izvabiti nobenega priznanja, in kaže, da so ga nato bodisi ubili bodisi je med zasliševanjem umrl.« Da bo jasno, kako daleč smo od senzaciona-lističnega tiska: »V Franciji so tedaj ustanovili odbor za obrambo stranke POUM in to je v Španiji menda močno odjeknilo in vplivalo tudi na samega Negrina. A še več je menda zaleglo odločno, a preprosto pismo, ki je zahtevalo pošteno sojenje in pošteno ravnanje z obtoženimi poumovci in ki so ga podpisali Gide, Mauriac, Duhamel, Roger Martin du Gard in drugi. Kar zadeva voditelje POUM, kolikor so bili še živi, se je Negrinovi vladi posrečilo, da je preprečila nadaljnja 'izginotja', medtem ko so ljudi iz navadnih vrst neovirano postrelili.« Za uvod k umoru Leva Trockega Conquest najprej nakaže težave - spodleteli atentati, pobegli agenti, stalinske čistke, to je aretacije in pobijanje agentov, kar je močno oslabilo udarno moč Stalinovih specialcev -, nato pa intonira: »Načrtovanje atentatov na Trockega je zdaj prevzelo številno osebje, ki je opravilo podrobne priprave. Dosje Trockega je v arhivih NKVD v ulici Dzeržinskega št. 2 obsegal tri nadstropja. Skrb za umor Trockega so zaupali Leonidu Eitingonu, visokemu funkcionarju NKVD, ki je dobil za ta namen tako rekoč neomejena sredstva. Eitingona so leta 1936 poslali v Španijo, kjer je nato delal pod psevdonimom Kotov pod Orlovom. Tako je imel precej izkušenj v terorističnih dejavnostih na tujem in je bil zdaj vodilna figura v enka-vedejevski organizaciji za 'posebne naloge' „ Eitingon se je torej odpravil v Mehiko, s sabo pa vzel Vittoria Codovillo „ ter Vittoria Vidalija, enega najbolj izkušenih ubijalcev iz Španije.« Atentat, ki ga je vodil Siqueiros, je kljub trudu in izkušenosti spodletel, »mehiška komunistična partija pa je zavrnila odgovornost za napad in pretrgala zveze s Siqueirom ter z Vidalijem«. Vse to so štirideset, petdeset let stara dognanja. Odtlej se je zgodilo marsikaj - v Španiji se je razcvetelo raziskovanje travmatične preteklosti, v Sovjetski zvezi smejo brati tajne arhive in odkrivati prepovedane svetove, trockisti so nehali z aktivizmom in se bolj ukvarjajo z zgodovinopisjem, Stalinu vzklikajo samo še brezzobi starci, na desetine knjig v vseh mogočih jezikih prihaja na svetlo, snemajo se filmi in televizijske oddaje, Andres Nin je na Rambli dobil knjižnico in vitrino, v Barceloni imajo tudi Fundacion Andreu Nin, katalonski raziskovalci zbirajo pričevanja po Južni Ameriki in berejo arhive v Moskvi, na Wikipediji iščejo slike, fotografije in pisma, Mitrohin objavlja tajne arhive, Sudoplatov spomine, Martin Amis se tako zgrozi nad krvavimi rihtami in lahkovernostjo komunistov, da deset let študira in piše samo o tem, celo Orwellov Poklon Kataloniji je končno dostopen v slovenščini „ No, mogoče bomo kdaj dobili tudi kakšno knjigo o umoru Leva Trockega in ljudeh, ki so ga naročili. Kakšna senzacija! ■ ■ v ■ ■ ■ Nai epsa punca, kar sem iih vide UROS ZUPAN Čemu ves trud, mi praviš, saj veš, da so laži. Čemu še raziskuješ preteklost, ki je ni. (Iz slovenske različice komada A Whiter Shade of Pale - Še bolj bled kot bel) Sedel sem na enega od belih stolov s premazom iz brušenega laka. Glasba je napolnila ves prostor. Rožnato rdeči kopasti oblaki vse do zlatih robov pod stropom. Procol Harum. A Whiter Shade of Pale. Ganljivo, da kaj. W. G. Sebald (Izseljeni) Nobena zvrst umetnosti me ne more tako pretresti, odtrgati od tal, izpuliti iz časa in prostora, kot to lahko naredi glasba. Stal sem pred velikimi slikami, gledal velike filme, bral velike tekste, a delovanje teh umetnin name, včasih čisto fizično delovanje, se ni moglo nikoli primerjati z delovanjem glasbe. Nerodno mi je jokati na javnih mestih, a velikokrat se zgodi, da začnem smrkati in si brisati oči, ko zaslišim kaj, kar v meni ljubem vesolju glasbe uteleša tisto najbolj cenjeno lastnost; skoraj popolno odpornost proti zobu časa in hkrati s tem, v nekem metafizičnem vesolju, tudi proti smrtnosti. Osnovna je seveda dobra glasba (zaporedje akordov, melodična linija in pa besedilo), a hkrati je skoraj v isti meri pomembno tudi to, da so komadi povezani z mojim življenjem, da so nekakšni obcestni kamni, podobe nekega časa in nekih ljudi iz tistega časa. Glasbeni okus pove dosti o človeku. O njegovi senzibil-nosti, o njegovem morebitnem nagnjenju k sanjarjenju. Mogoče celo največ. Včasih se grem neko igro in prijateljem in znancem, ki jih imam za dobro glasbeno izobražene, postavim vprašanje: »Kateri je tvoj najljubši komad?« Odgovoriti nanj pa je potrebno v hipu. Brez dolgega tehtanja in premišljevanja. Včasih kdo dejansko odgovori v hipu. A še največkrat so odgovori polni omahovanja in izmikanja, strahu pred tako veliko izbiro. A to je samo površen vtis, slepilo; izbira v resnici ni tako zelo velika. Avgust leta 1981 se je počasi začel bližati svoji drugi polovici. Ob pogledu na koledar bi me danes stisnilo v grlu in nadme bi se zgrnile temne slutnje, povezane s koncem poletja. A takrat sem tudi tiste slabe tri tedne, ki so še ostali, imel za lepljivo ambrozijo. Tako sem jih tudi občutil in doživljal in jih popolnoma nezavedno prepoznaval, kot obliko večnosti, ki je skoraj napolnjena do roba. Ne samo zame, ampak tudi za vse okrog mene. Nisem se še zavedal, da je to samo prevara, da navkljub fizični ujetosti in postavljenosti med iste datume iz koledarja in kazalce na številčnicah ur pravzaprav živimo v različnih časovnih pasovih in se občutenje časa, zaradi naših različnih starosti, popolnoma razlikuje. Jutra in večeri so bili že hladnejši. Koruza v zgornjem predelu mesta visoka. Toda čez dan nas je poletje še vedno oblegalo z vsem svojim razkošjem in še vedno smo prihajali na bazen, kjer smo se bolj kot soncu in vodi izpostavljali hladu in senci bifeja. Skoraj vsi smo se že vrnili z morja in si delili še tople in čisto sveže spomine na dogodivščine, ki so se, včasih z velikimi črkami, drugič pa s čisto drobno in slabo čitljivo pisavo, vpisale v naša življenja. Naša družba je bila bolj fantovska, če ne štejem deklet, ki so bile punce od koga iz družbe. Vendar se njihovo število ni nikoli povzpelo više od dveh ali treh. A ker smo živeli v majhnem kraju, smo praktično za vsako punco, ki je pritegnila našo pozornost, vedeli, kje stanuje in kam hodi v šolo. Toda te punce so delovale kot nekakšni prebliski, nenadni snopi svetlobe, ki jim je uspelo priti v naše pogovore, še bolj pa v nemo občudovanje, ki bi ga lahko imenovali tudi platonska zaljubljenost, da bi potem spet izginili. Ne cesti smo te punce videli bolj redko, še redkeje - ali pa sploh nikoli - pa na krajih, kamor smo redno zahajali. Kot da bi imele prepoved, da se tam pojavljajo. Na gostilniških vrtovih so kraljevale moške družbe različnih starosti in različnih interesov. Tako starejšim kot mlajšim pa je bilo skupno to, da niso preveč radi sedeli ob praznih mizah in praznih kozarcih. A tu in tam se je le prikazala kakšna punca in je za hip prekinila monotonijo in »prekletstvo« biti izključno v fantovski družbi ali pa biti večer za večerom potopljen v pljuskanje napol pripitih moških glasov. In potem se je zgodil tisti čudež; pristop lepote v podobi ženske, da se je vsa bezniška svojat spremenila in prebudila, in ne da bi postali tišji, ali pa da bi posebej gledali žensko, se je vsakdo, medtem ko je trajal ta nastop lepote, poskušal prikazati s svoje najžlahtnejše plati. III. Avgust je že prestopil prvo polovico, dosegel zenit in se začel še bolj trdno oklepati svoje izstopajoče lastnosti najbolj mirnega meseca, kar jih je. Gostilne so nam po starem dobrem socialističnem običaju zaprli četrt na deset, tudi pred mladinskim klubom nismo več imeli obstanka in zato smo se odločili, da gremo k enemu od starejših fantov poslušat glasbo. Kar zadeva glasbo, se nam je poznalo, da smo bili iz province in da smo bili dvojno odrezani od sveta. Najprej nas je od sveta odrezal socializem, potem pa je njegovo delo dokončala še provinca. Niti v sanjah si nismo mogli predstavljati, da bi bili absolutno moderni, da bi hodili v korak s časom. Naš glasbeni okus je bil »zastarel«, »konservativen«, predvsem smo poslušali glasbo, ki je že pred desetletjem ali več dosegla svoj zenit, a to nas ni niti najmanj motilo. Včasih je nabor izvajalcev šel celo tako daleč, da so poslušanja spominjala na spiritistične seanse, na katerih so se klicali duhovi tistih, ki so udejanjili krilatico, ki najbolj velja za rokenrol; zgodovina pretiravanja. Posledice so seveda jasne, ilustrirajo pa jih datumi, vklesani v nagrobnike. V mladinskem klubu so duhovi Jimmyja Hendrixa, Duana »Skydoga« Allmana, Berryja Oakleyja, Briana Jonesa, Ala »Blind Owla« Wilsona, Boba »The Beara« Hita polnili prostor. A da ne bi ostali popolnoma potopljeni v »zlati vek«, smo kontakt z »resničnostjo« in sedanjostjo vzdrževali tako, da smo obrazom duhov dodali še B-stran Bowiejeve Low, kar je bilo za provinco zelo nenavadno, ne zaradi glasbe same, ki je bila izj emna, ampak zaradi Bowiej evega androginega videza in pa mini LP beograjskih Idolov VIS Idoli, ki je izšel tisto leto. Če smo imeli okus za kakšno stvar, potem smo imeli okus za glasbo. Včasih se je zdelo, da smo se rodili z nekakšnimi nevidnimi senzorji, ki so jo lahko nemudoma zaznali. IV. Poslušanje glasbe pri starejših fantih je vedno delovalo rahlo pokroviteljsko, predvsem pa didaktično, in vedno je vsebovalo vsaj minimalno dozo hvalisanja. Kot ponavadi smo bili sami fantj e in eno dekle, a dekle je bilo natančno takšno, da bi lahko povzročilo čudež v vsaki beznici tega sveta; pristop lepote v podobi ženske. Poznal sem jo že nekaj časa. Ne samo poznal iz kataloga obrazov in teles z naslovom Nemo občudovanje, včasih sva se tudi pogovarjala, in čim večkrat se je to zgodilo, bolj všeč mi je postajala. Ob teh srečanjih pa sem začel čutiti, da tudi ona do mene ni brezbrižna. Star sem bil sedemnajst let in s puncami sem bil, v normalnem stanju zavesti, precej sramežljiv in neroden, nič boljše ni bilo tudi v spremenjenih stanjih zavesti, a znamenja, ki izdajajo naklonjenost, sem se nekako, sam od sebe, že naučil brati in prepoznavati. Lekcije iz zgodovine popularne glasbe so se tisto noč dogajale v zatemnjeni dnevni sobi, pri svetlobi sveč. Zrak v dolini zunaj se je mešal z avgustovsko temo in hladni jeziki nočne svežine so že lizali vse, kar jim je prišlo na pot. Poslušali smo Erica Burdona & The War, potem Taj Mahala, pa It's A Beautiful Day, pa Quicksilver Messenger Service. Z M. sva si sedela nasproti. Bila je stara ravno toliko, da se še ni zavedala svoje lepote in da ni poskušala z njo trgovati. In ta lepota je delovala, kot da ni le stvar seksualnosti, ampak stvar nečesa skoraj transcendentalnega; blago pršenje luči. Glasba, ki je pljuskala po prostoru, me je osrečevala, polnila s prasketajočo elektriko, a ta sreča se je umikala ali pa dopolnjevala z neko obliko sreče, ki je prav tako pljuskala po prostoru, a je ostali niso čutili, kajti bila je namenjena samo meni. Znamenja naklonjenosti; kretnje, ki vzvalovijo zrak in srečevanja oči v mraku. Potem pa je sledil veliki glasbeni finale, kratek besedni uvod domačina in lastnika longplejk kot priprava pred vrhuncem in za njim glasba. Še danes težko verjamem, kaj se je zgodilo. Glasba na radiu v tistih časih ni bila slaba. Tudi število let, ki so nas ločevala od prvih plošč Beatlesov, ni bilo posebno visoko. Popularna glasba je bila relativno nova stvar, in ker je bila nova stvar, je bilo tudi malo možnosti, da bi se zgodilo kakšno veliko, mogoče celo globalno onesnaženje, napad infantilnosti in slabega okusa na ušesa, ki pa bi bila za čuda brez vsake obrambe in bi na to igro pristala. Tisto, kar seje kot nekakšen velik in gost tok zvoka nenadoma začelo viti in valiti iz zvočnikov, sem verjetno že slišal, a hkrati sem tudi trdno prepričan, da sem takrat tisti komad na neki način in tudi usodno slišal prvič. Iz čiste tišine so s polno močjo udarile Hammond orgle in počasno bobnanje in klavir in bas, kitare nisem razpoznal, in čeprav smo bili takrat mah-njeni na kitariste, me to ni niti najmanj motilo. Potem se je po slabe pol minute vsemu skupaj priključil rahlo zamolkel glas, ki je deloval, kot da bi pevcu ravno v tistem hipu začela temneti polt. Celotna soba se je odlepila od tal in dvignila v zrak, kot bi na vsak način hotela ponavljati dele besedila, orgle so še naprej nosile glas in pohištvo je začelo plesati s tresočimi se sencami, ki so trepetale v ritmu plamenov sveč. Do mene so prihajali posamični deli teksta in se potem zopet potopili v zvok orgel, bobnov in činel in basa in klavirja in skoraj neprepoznavne kitare, in glasba je mirno in počasi, brez vsakršnih tresljaj ev, vznemirj enj in lomov jadrala skozi zrak in dajala vtis, da se ne bo nikoli končala. Čisto vsi smo molčali, ujeti v čarobnem, skoraj epifanič-nem trenutku. Tisti, ki so kadili, so pozabili dvigniti roko do ust in potegniti nov dim. Tisti, ki so pili, so v tistem trenutku pozabili, da dvigujejo kozarec do ust. Meni nasproti je sedela najlepša punca, kar sem jih videl. Skladba me je nenadoma naselila v celoti in je takoj, isti hip, že začela sedati vame in si tam oblikovati in nežno prisvajati prostor, na katerem bo ostala do konca mojega življenja. Ne samo kot glasba, s pomočjo katere se je skladatelj prvotnega osnutka lahko pogovarjal z Bogom, ampak tudi kot podoba nekega časa in ljudi, predvsem pa kot zvočni opis občutka, ki ti pravi: zdaj, ravno zdaj, ravno v tem hipu se zaljubljaš. Vse, kar se mi je do tistega trenutka zgodilo v najprijetnejšem poletju mojega življenja, je povesilo glavo in stopilo v ozadje. V. Če bi meni kdo postavil vprašanje, ki ga jaz včasih postavljam svojim znancem in prijateljem, pri odgovoru nanj ne bi imel nobenih težav in bi nemudoma izstrelil: Procol Harum, A Whiter Shade of Pale. Danes seveda vem bistveno več o pesmi, kot sem vedel v tisti avgustovski noči pred tridesetimi leti. Popolnoma mirno lahko zlagam delčke v sestavljanko, ne da bi v njej ostalo veliko praznih mest. Sledijo si imena in naslovi in anekdote in zgodbe iz zakulisja: uvodni akordi Johanna Sebastiana Bacha iz znamenitega komada Air, Gary Brooker, ki jih je nosil v sebi in uporabil za palimpsestno osnovo, da bi z njimi začel in se potem na hitro umaknil od matrice, ki je Bacha postavljala za prvega božjega sogovornika, tvorca vzvišenega azurnega gospostva, tistega, ki lahko z mirom napolni vsak um, potem Keith Reed, ki ni igral nobenega instrumenta in ni pel, a je v skupini deloval kot tekstopisec in avtor rahlo skrivnostnega teksta, ki malo spominja na Chaucerjevo Mlinarjevo zgodbo in se mi danes ne zdi več tako skrivnosten in enigmatičen, ampak precej jasno beleženje nekega ponesrečenega ljubezenskega razmerja, pa Matthew Fisher, ki je z Hammond orglami vsemu skupaj dodal usoden pečat in barvo in hkrati tudi vse posamične odtenke in se je desetletja tožaril okrog svojega deleža pri avtorstvu, da bi na koncu dobil zadoščenje in z njim tudi tantieme „ Toda vse, kar sem naštel, so le dejstva, ki so se nakopičila skozi leta in tvorijo legendo in vsemu skupaj dodajajo nekakšno trajno pozlato. Tisto, kar je zares pomembno, je glasba, ki s svojo breztelesnostjo in s svojim veličastnim premikanjem še vedno ostaja popolnoma izmuzljiva, zračna in čisto nedoločna skrivnost. Poznam kopico različnih verzij tega komada, a nobena se, po svoji nenadni silovitosti, izbruhu iz čiste tišine, ne more približati izvirniku iz leta 1967, ko sem imel pred sabo še dve leti vrtca, da bi postal mali šolar. Prav tako kot se nobeno vnovično poslušanje tega komada ne more meriti s poslušanjem izpred tridesetih let, pa čeprav vsako vnovično poslušanje vedno znova zavrti isti film in postavi v isti čas, vrne na isti prostor in v mojem duhu skupino ljudi praktično odreši vsega, dobrega in slabega, kar se je zgodilo med današnjim dnem in tistim davnim avgustom, globoko zamišljenim in potopljenim v svojo mirnost. Neka soba se dvigne v zrak in čisto vsi v njej pozabijo dihati in nasproti mene ponovno sedi najlepša punca, kar sem jih videl. ■ • • • KNJIGA Izklic jezika iz tobačne pene ANDREj Medved: Iz zvezd v trnje, v usta, v vihar. Cankarjeva založba (Zbirka Poezija), Ljubljana 2011, 112 str., 22,95 € »Izklic« je morda res osrednja beseda poezije, o kateri teče beseda. Percy Shelley v motu k zbirki kliče k vstaji spomina, a to je seveda šele začetek izklicevanj. Andrej Medved je tam nekje do leta 2001 zbirke objavljal bolj sporadično, v zadnjih desetih letih pa je izdal dolg niz pesniških knjig, med njimi kar nekaj nagrajenih. Poezija ima, kot vsaka umetnost, več obrazov, tako mimetičnih kot hermetičnih. Delo Andreja Medveda se približuje slednjim, če sodimo seveda po vedno novih svetovih podobja in posledično tudi samohodstva zaprtega tipa. Že na samem začetku je zato treba zapisati opombo ob stran, namreč o ugotovitvi, ki jo v spremni besedi k zbirki zapiše Ivo Svetina: da je »Andrej Medved eden redkih tistih, ne le slovenskih, pesnikov, ki se ne meni za aktualne tokove poezije, nič koketiranja z bralcem ni v njegovi poeziji«. V sodobni slovenski poeziji, posebej mladi, pa tudi v večini tiste, po kateri se ti mladi zgledujejo, je težko najti kogarkoli, ki bi zares koketiral z bralcem, torej so aktualni tokovi posledično prav ti, nekoketivni (kar privede tudi k Medvedu). Hkrati pa si ta poezija zadnje čase, tudi po zaslugi različnih literarnih delavnic, ki skušajo sproducirati čim več klonov, postaja vse bolj podobna. Po tej plati se Medved ločuje od večine, o kateri govorim, njegova poezija ubira, vsaj notranjeformalno, pot, ki je precej manj »deja vu«. Svetina je pravilno ugotavljal, da Medvedova poezija ne išče stika z bralcem, a je kot taka tako predhodnica kot sopotnica novim tokovom. Vendar pa se je treba strinjati z nadaljevanjem, ki Medveda od teh tokov resnično distancira - Svetina zapiše, da je Medvedova poezija prežeta »z nenavadno, silovito vztrajnostjo izrekanja«. Tu, se zdi, pridemo do bistva poezije Andreja Medveda, ki nekako prikliče v zavest še neko drugo poetiko, tisto Daneta Zajca in Nika Grafenauerja, predvsem po izboru zarotitev in »stiske jezika«, ki se pri Medvedu kaže prva v naboru živali, beštij (tako antičnih kot drugih) in njihovega obstoja, druga pa ravno v eruptivnosti tega istega jezika, ki se na tak način trudi (bolj ali manj uspešno, odvisno od posamezne pesmi) napolniti praznino, o kateri ves čas govori zbirka. Ravno »silovita vztrajnost izrekanja« je torej tisto, kar Medveda loči od »aktualnih tokov«, ki se zde, kot da praktično nimajo česa izrekati. Med nekomunikativnostjo in neizrazitostjo je namreč razlika. Oboje je precej značilno za sodobno (slovensko) poezijo, ki jo zadnja leta večinoma rešujejo »staroste« in kakšna močnejša mlajša samostojna pesniška osebnost (Fritz, Zlobec, Žmavčeva, med mlajšimi denimo Lajlar, zgodnji Komelj, posamezne Zupanove pesmi). Medvedova zbirka na videz sicer ni razdeljena na razdelke (cikle), vendar bi praznim modrim listom, ki prekinjajo sklope pesmi, lahko rekli tudi razdelilci, raje in bolje pa »premolki«. Zbirko je Medved namreč zgradil kot nekakšen izredno, včasih že utrujajoče zgoščen kalejdoskop podobja (»spomini« iz antike, iz zgodovine, izročil, zarotitev, ki se prebujajo v pesmih), ki bi ga lahko opredelili z delčkom verza iz Dylanove pesmi Farewell, Angelina, namreč »the sky is on fire«, torej »nebo gori« ali morda celo »nebo se je vžgalo«. Že uvodna pesem napove nekakšen vergilovski pohod skozi podobe, čeprav se za zdaj zgolj nakazujejo: »Ko se odpro vrata v gozd, / in se zdani, iz kamna v sneg privre privid, / izvir iz vdanosti v oko ...« A ta Vergil (ki ni nujno oseba) nima koga spremljati, večno sam je, blodi in ne najde izhoda, kar potrjuje tudi sklepna pesem, ki priilustrira tudi naslov zbirke, in sicer iz parafraziranja antičnih izrekov in zlasti podobja (simbolike?) živali, rastlin in barv. Medvedove pesniške pokrajine tako le redko kdaj zaznajo človeka (Pevec, vojščak, modrec), če pa ga, ga postavijo ob stran, izločijo iz svojih vrenj. A dejansko je pesnik močnejši v pesmih, kjer izbruhe teh in onih podob, barv, dreves, zvezd in viharjev zmoti človek (ali nagovor človeku), četudi za hip in četudi nepomemben. Osrednje pesmi zbirke se zdijo tiste na straneh 24-26, 31-32 in že omenjeni uvodna in sklepna pesem, ki pa so kljub temu neločljivi del celote. »Bledi vojščak« s strani 31 je morda res pasiven, vendar je njegova prisotnost med bestialnostjo in hrupom narave, ki vre iz drugih pesmi, nujna; ko »utrne luč v zaklenjeni dvorani«, sicer prizna lastno nemoč, a vendar iz vojščaka na koncu (v sklepni pesmi) postane modrec. In tudi gozd, ki se pred bralcem odpre kot uvod v Armstrongovo pesem What A Wonderful World, pa se potem spremeni v nekakšen kalejdoskopski vrtiljak, na koncu ostane odprt, saj drugače tudi modrec v njem ne bi imel kaj iskati. Zdi se, da je osnovna značilnost (ali celo funkcija) pričujoče zbirke »kontekst«. Zbirka kot celota je torej učinkovitejša kot njeni posamezni deli. matej krajnc • • • KNJIGA Mati in sin Dušan Merc: Planet žensk. Spremna beseda Gregor Lozar. Študentska založba Litera (Knjižna zbirka Piramida), Maribor 2011, 404 str., 28 € Zajetni roman Dušana Merca (letos je že izšel njegov roman Pedagoški triptih, v katerem se je, sicer tudi osnovnošolski ravnatelj, lotil pedagogike) prodira v pore medsebojnega vplivanja javne in zasebne sfere v slovenskem prostoru. V romanu se neposredno zrcali sodobna slovenska politična in ponekod medijska realnost, ki je morebiti na mestih malce zaostrena (vendar ne karikirana) in na ravni zasebnosti začinjena z eksistencialno problematiko, ki se nadgrajuje v prikazu problematičnih medosebnih partnerskih odnosov. V velikopotezni zgradbi romana, kjer pisec poskuša držati na vajetih različne pripovedne niti, sta stična točka prerokovalka Maruša Skalar alias Kasandra in njen življenjski sopotnik ter »sodelavec« Ignacij Piškur, h katerima prihajajo na posvet tako osebe iz političnega vrha kot tudi navadni živelj, ki je s slednjimi pač potom nujnosti (zatohlost majhnih družb, kjer vsak nekoga pozna) vedno nekako povezan. Medtem ko Kasandra napoveduje prihodnost, Ignacij Piškur na skrivaj snema prerokovanja in si ustvarja obsežni zasebni register odjemalcev. Na vedeževalkinem stolu se najprej znajdejo tri mlade slovenske žene, Nada, Zvonka in Tina; prvi dve krhki in pasivni, zadnja samozavestna, postavna in ambiciozna. Tina v drugem delu romana nastopi novo službo pri feminilnem in neodločnem predsedniku največje opozicijske stranke Borotu Obloustniku. Slednji se pripravlja za volilno kampanjo, kjer v glavnem tekmuje s »trdim«, »možatim« in »mačističnim« Ivanom Janezom Kapljem. Znano. Največja tegoba samovšečnega predsednika opozicijske stranke, ki skrivoma tudi uživa v preoblačenju v žensko, je njegova navezanost na posesivno mater. Njun odnos je tudi na splošno ključ do anomalij vseh moško-ženskih odnosov v romanu. Druga povezovalna oseba je Renata Krauthacker Praprotnik, novinarka tabloida Planet žensk, ki neusmiljeno razgalja umazane podrobnosti iz zasebnosti političnih veljakov in druge slovenske estrade. Mogoče roman nekoliko naivno nakazuje, da je v brhki in spretni Tini, ki je predrla pasivno in zatohlo provincialnost, pravzaprav zasajeno seme upanja? Sporočilnost Merčevega romana je v prvi vrsti trivializacija javnega prostora - politika hodi po nasvete k šarlatanki in se reflektira v kvazidružinski reviji. Dobro, ampak nadalje avtor nekoliko pavšalno in predimenzionirano povezuje »nered« v javni sferi s »problemom« pasivnega, neuresničenega in medlega slovenskega moškega, za katerim seveda še vedno stoji oblastna slovenska mati. Za nameček mu nasproti stojita s testosteronom nabita Balkanec in arabski priseljenec. Ženske so na drugi strani največkrat nepotešene in čustveno hladne. Tako so osebe v romanu pravzaprav tipi, ki v grobem služijo potrjevanju teze o problemu slovenske »naveze« mati-sin, tako da bralec, preobtežen od (pre)jasne sporočilnosti, pogreša kanček subtilnosti. V obsežnem romanu je konkretnega dogajanja pravzaprav zelo malo, vsevedni pripovedovalec namreč bolj ali manj deskriptivno razkriva profile glavnih oseb, ki se znajdejo na Kasandrinem stolčku, in se skoraj v celoti odpove posredni karakterizaciji oseb skozi delovanje ali govor. Kakor zaključuje tudi pisec spremne besede, je sicer treba povedati, da se Merc s kritiziranjem ene politične opcije (oziroma njenega predstavnika) nikakor ne nadeja upanja, da rešitev leži v drugi. Vprašanje, ali ta knjiga prinaša nov kritičen pogled na javno in zasebno na Slovenskem, puščam odprto, najbrž pa bo oživela marsikakšen stereotip. mojca KiRBiš • • • KNJIGA Diagnoza: seksapizem Gregor Rozman: Tapkanje na mestu. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 178 str., 19,95 € Pisatelj, multimedijski in intermedijski ustvarjalec Gregor Rozman je v lanskem intervjuju za Airbeletri-no svojo drugo kratkoprozno zbirko označil za »surov, sodobni realizem«, zapisan v »novejšem, urbanem, prostaškem stilu«, katerega rezultat so t. i. »kurbizmi«. Tapkanje na mestu opisu povsem ustreza, tako v dobrem kot slabem smislu. V dobrem, ker gre za zanimiv jezikovni poskus, ki v sodobni slovenski leposlovni produkciji ni prav pogost. V slabem, ker se ponavljajoče tematike, enoličnih likov ter ploskosti zgodb bralec sčasoma naveliča. Deus, imenovan tudi »Duče«, ima v življenju veliko prostega časa, zato se lahko aktivno posveča tistemu, kar ga zares veseli: zbiranju trofej, pri čemer se spogleduje s katerim od trših žanrov. Duče ni izbirčen. Z enakim veseljem se spušča v bližnja srečanja različnih vrst z blokovskimi ekshibicionisti, mozoljastimi sošolkami, mamicami vilendorfskih proporcev, beloruskimi prostitutkami, emo-mladoletnicami, razočaranimi gospodinjami in še bi se našlo. Kakor je za slovensko prozo značilno, se mu ženske kar same mečejo v objem. Saj ne, da nima drugih ambicij, občasno si zaželi v življenju še kaj početi, recimo biti nogometni sodnik, tat, izterjevalec ali hišnik na zasebni otroški kliniki, odvisno od zgodbe. Še najbolje mu gresta od rok dilanje in pisanje, ki je, glede na Dučejev polnokrvni življenjski slog, primerno začinjeno. Tako kot za avtorjev prvenec crux.ansato (2009) je tudi za Tapkanje na mestu značilna velika mera eksperi-mentalnosti. Na jezikovni ravni je to očitno že v zapisu, ki velikih tiskanih črk ne prenese niti po piki niti na začetku stavka. Obenem se Tapkanje predstavlja kot zbirka kratkih zgodb, čeprav se te med branjem skoraj samodejno združijo v romaneskno celoto, kar je posledica slogovno prepoznavnega prvoosebnega pripovedovalca in tematske enotnosti. Dogajanje je časovno linearno, od socializma prek tranzicije v kapitalizem, temu pa ustreza tudi razvoj pripovedovalca od dečka do mladeniča. Agresija dogodkov postopoma narašča in se v zaključku celo izpoje v nekakšen bojni klic razsrediščenega subjekta, ki očitno vidi zadnjo možnost preživetja (in s tem svoje ponovne sestave) v radikalnih družbenih spremembah. Toda pod Dučejevim vodstvom je vsak podoben poziv obsojen na neuspeh. Duče se s problemi ne more spopasti. Raje beži od enega ženskega mednožja k drugemu. Zgodbe sprva rešuje ironični podton, ki spremlja spopad plitkega, stereotipiziranega pripovedovalca z večinoma komičnimi okoliščinami, v katerih se pojavlja. K temu pripomorejo še lapidarni zapisi tipa »v našem kraju so najboljše kurbe in telovadnice zasedene med osmo in deseto uro zvečer«. Problemi vzniknejo, ko želi avtor izpostaviti pripovedovalčevo sentimental(istič) no plat. »[Z]akaj zabijam čas z vedno novimi ženskami? zakaj se ne morem premakniti z mesta? bom res crknil sam?« V trenutku, ko Duče najde sanjsko žensko, se kot običajno vse sfiži, za kar poskrbi tovornjak na napačnem voznem pasu. Z narativnega vidika se je nesreča pač S POGLEDI NA PRIREDITEV! Do 17. avgusta na www.pogledi.si odgovorite na nagradno vprašanje in sodelujte ' v žrebu za 4x po dve vstopnici za opero Judinja (sreda, 7. september, Cankarjev dom). pogledi.si Delo, d. d., Dunajska cesta 5, 1509 Ljubljana, 540062 morala zgoditi zato, da pripovedovalec napove spremembe. Ker pa je naslov knjige Tapkanje na mestu, je odveč pričakovati drastičen zasuk, kvečjemu kup variacij na isto temo. Temu se pridruži še kanček melodrame v obliki osebnoizpovednega momenta, kjer izvemo, da je imel pripovedovalec kaj klavrno otroštvo. Oče ga je mal-tretiral, izmenično uporabljal kot pepelnik in straniščno školjko, dokler ga ni pokopala ciroza jeter. In tako je za vse Deusove neuspehe kriva odsotnost avtoritativne očetovske figure. Novost je le v tem, da se pripovedovalec v takšnem psihoprofilu prepozna, kar pa mu ni ravno v pomoč. Zbirko z dobrim startnim materialom kljub vsemu ohromi prav naslovno »tapkanje na mestu«. ANA GERŠAK KINO Čas nedolžnosti Besa. Režija Srdan Karanovič. Srbija, Slovenija, Francija, Madžarska, Hrvaška, 2009, 106 min. Ljubljana, Kinodvor Srbski film s slovenskim vložkom in letošnji srbski kandidat za oskarja je zadnji in šele drugi film Srdana Karanoviča v zadnjih dvajsetih letih, potem ko se je pred krvavim bratomorstvom, ki je zajelo ljubo mu Jugoslavijo, umaknil v ZDA in za nekaj časa opustil filmske projekte. Svojo pokopano državo je ponovno oživil v Besi, kjer si v oči zreta Iva Kranjc v vlogi Slovenke Lee, ki po vpoklicu moža v vojsko ostane sama na nemirnem srbskem ozemlju, in Miki Manojlovič v vlogi Azema, Albanca, ki da njenemu možu beso, častno zaobljubo, da jo bo čuval in ne bo dopustil, da se je kdorkoli dotakne. Karanovič se je torej odločil posneti film o zavezujoči moči dane besede, zato ga je seveda moral postaviti v preteklost, v obdobje prve svetovne vojne. V časih bliskovite devalvacije vrednot, ki nimajo zveze s trenutno visoko kotirajočim individualizmom, je zvestoba dani obljubi pač popoln anahronizem; podobno kot izlivi platonske ljubezni. Besa je film o svetu, ki bo kmalu tako ali tako obstajal le še v filmih. Karanovičev etnografski moment je resda dragocen, težava je le v tem, da iz naftalina ni potegnil le svoje teme, ampak tudi režijske izbire. Če skoraj celoten film postaviš v en sam interjer in večino dogajanja razpneš med dva igralca, potem velja z režijo, kadrira-njem in montažo poskrbeti, da je film videti filmično, dinamično, živo, in ne kot posneta gledališka igra, in da o emocijah, ki rastejo med likoma, ne pričajo le klišejski prizori iz romantičnih melodram, ampak se rastoča napetost med protagonistoma z nekaj čarovnije filmskega medija preliva tudi v gledalca. Da Besi te meje ne uspe prestopiti, ni krivo pomanjkanje igralske kemije ali slaba igralska izvedba, ampak dejstvo, da o rastoči ljubezni izvemo iz prizorov, kot je tisti, kjer se Azem nekontrolirano zastrmi v Leo, ko bere knjigo, pa tisti, ko ga ona po mnogih na tleh prespanih nočeh povabi k sebi v posteljo, ali pa tisti, ko ona očarano prisluhne njegovemu brenkanju na lutnjo in ugotovi, da le ni čisto navaden divjak, ampak ju druži plemenita ljubezen do glasbe ... Ne le da je Karanovič, ki je želel vsaj v filmu »združiti nezdružljivo«, na enem mestu nabral čedno zbirko sentimentalnih obrazcev, uspelo mu je tudi dosledno reproducirati domala vse nacionalne stereotipe nekdanjega balkanskega imperija bratstva in enotnosti. Slovenka je izobražena, emancipirana, brez predsodkov in s pretanjenim okusom za visoko umetnost, a tudi poredno spogledljiva. Albanec je kmečki, arhaičen in primaren, a v svoji preprostosti osvežujoče iskren, ponosen in zvest svojim moralnim načelom. Srbi pa ... Srbi so včasih primitivni in ksenofobični, drugič skrbni in gostoljubni, vedno pa patriotski in patriarhalni. Skratka, Besa je film za res samo najbolj raznežene duše, ki mu bodo zavoljo njegove starosvetske romantike znale odpustiti številne pomanjkljivosti. Špela BARLič KINo Poklon Spielbergu Super 8 (Super 8). Režija J. J. Abrams. ZDA, 2011, 111 min. Ljubljana, Kolosej Režiserja Jeffreyja Jacobsa Abramsa danes mnogi predstavljajo kot novega Stevena Spielberga, saj naj bi tudi v njem prepoznali tisti genij, ki zna iz hollywoodske filmske mašinerije ustvariti magijo. Sam sicer ni otrok filma, kot je to bil mladi Spielberg, ki je že v rosnih najstniških letih na svojo super osmičko snemal »pustolovske« filme (in z njimi že tudi služil, saj je od prijateljev pobiral vstopnico), pač pa v prvi vrsti otrok televizije. In prav tej je na začetku kariere poklonil svoj genij ter nato s serijami, kot sta Felicity (1998-2002) in Alias (2001-2006), splavil t. i. kvalitetno TV, s serijo Skrivnostni otok (Lost, 2004-2010) pa slednjo pripeljal do enega njenih vrhuncev. Tako plodne in vsestranske osebnosti (bil je scenarist in producent omenjenih serij, hkrati pa je tudi režiral posamezne epizode), ki je dosegla še do pred kratkim nepredstavljivo - televizijski produkciji je vdahnil avro umetniškega dela in ob tem ohranil njen komercialni potencial ter ji s tem omogočil, da se brez zardevanja in občutka manjvrednosti postavi ob bok starejšemu bratu, filmu -, seveda ni mogel spregledati niti Hollywood, ki ga je nemudoma povabil k sebi. A prvič se je zgodilo, da si je televizijski režiser že pred prestopom pridobil zvezdniški status najvišjega ranga. Tako ne preseneča, da so Abramsu že za prvi projekt ponudili programirano uspešnico s kar 150-milijonskim proračunom, Misijo: Nemogoče 3 (Mission Impossible III, 2006), za tem pa ponovni zagon ene najdonosnejših franšiz v zgodovini filma, kultnih Zvezdnih stez (Star Trek, 2009). Abrams je z odliko opravil svoje delo, saj je več kot podvojil vloženi denar in posnel filma, ki se uvrščata v sam vrh v kategoriji žanrov, ki jih zastopata. A tistega presežka, ki ga na primer lahko najdemo v večini Spielbergovih del in ki te dviga nad ostala dela žanra, jim dodeljuje status klasik žanra, v njegovih delih vendarle ni bilo. Toda zdi se, da se tega vendarle zaveda tudi sam Abrams. S svojim najnovejšim delom, dobro premišljenim prepletom žanrov filma o odraščanju, znanstvene fantastike in srhljivke, ki nosi naslov Super 8, je ustvaril svojevrstni poklon mojstru, ki mu je projekt tudi produciral. Ta poklon pa je domiselno vpel na dve ravni: na raven zgodbe in na idejno raven. Super 8 nam namreč podaja pripoved o skupinici najstnikov, ki se sredi poletja, v času počitnic, z malo amatersko kamero, kultno super osmičko, loti snemanja vampirskega filma, pri tem pa je priča železniški nesreči, po kateri prične njihovo malo mestece terorizirati nekakšen stvor, ob njem pa tudi molčeča vojska, ki poskuša prevzeti nadzor nad mestom. Abrams se je Spielbergu torej poklonil z zgodbo, v kateri je vse polno biografskih elementov iz Spielbergovega življenja, od malega mesteca v ruralnem Ohiu do poletnih filmskih avantur s prijatelji. A tudi na idejni ravni je poklon več kot očiten, saj je Abramsova zgodba nekakšna reinterpretacija mita o E. T. vesoljčku. Toda bolj kot ta, skoraj pričakovani poklon mojstru in učitelju, nas pri Abramsovem zadnjem delu navdušuje nekaj drugega: to, da mu je uspelo poustvariti prepričljiv, pristen in nadvse živ svet najstniških spominov, svet, v katerem vladajo čudenje, nedolžnost otroškega pogleda in ljubezen na prvi pogled, v katerem igrajo starši le obrobno vlogo in ki ga lahko naseljujejo tudi pošasti, ki pa niso nujno zle. Hkrati pa je to svet, ki subtilno evocira čas in prostor filmske nedolžnosti, iz katere se je nenazadnje napajal tudi sam mojster Spielberg. Abrams se je tako izkazal kot pronicljivi opazovalec najstniškega sveta, ki zna spoštovati tako nedolžnost njihovega pogleda kot tudi dejstvo, da se jim nikakor ne mudi odrasti. In prav zato so njegovi tokratni liki tako prepričljivi - od bistrega in iskrivega, celo malce gospodovalnega Pudgyja, režiserja filma, do Caryja, čigar obsedenost z ognjem in pirotehničnimi sredstvi izkoristijo pri pripravi posebnih učinkov -, sam film pa premore tudi tisti presežek, ki smo ga doslej v njegovih delih iskali zaman. Denis VALič AMPAK TRETJi ČLOVEK iN NADSTANDARD V Pogledih št. 14-15 z dne 13. 7. 2011 je bil objavljen članek z naslovom Tretji človek in nadstandard, avtorja g. Boštjana Tadla, tudi urednika tega časopisa. V članku avtor med drugim sugeri-ra oziroma zapiše, da se je ustavni pravnik Andraž Ter-šek zavzel za to, da se politike fizično odnese iz pisarn na cesto, zatorej se zdi najbolje, če gremo vsi na počitnice. Moja izjava (na okrogli mizi, ki jo je pripravilo Gibanje za pravično družbo 6. julija v Ljubljani - poudarjam, da nisem član tega gibanja in da sem z dogodka predčasno in protestno odšel zaradi načina njegovega moderiranja), da »naj se politike odnese iz pisarn na cesto, če jih sami ne bi želeli zapustiti«, je bila dana z uvodnim pojasnilom in v konkretiziranem kontekstu. Pojasnil sem, da idej o neposredni demokraciji in o ljudski demokraciji ne razumem niti dobesedno niti kot apel za vsesplošno referendumsko demokracijo, kjer bi volivci neposredno sprejemali pravno zavezujoče odločitve namesto zastopnikov v parlamentu. Poudaril sem, da večjo neposrednost in ljudskost demokracije razumem na eni strani predvsem kot znatno večjo skrb političnih voditeljev za pravice, želje, interese in potrebe ljudi, na drugi strani pa kot večjo neposredno udeležbo volivcev v političnem procesu. Posebej sem izpostavil vlogo in odgovornost medijev v tem procesu, ki naj za ljudi, za javnost prepoznajo in predstavljajo ljudi dela, znanja in etične drže. Zatorej ideji o prežemajoči neposredni in čisti ljudski demokraciji, ki bi bila razumljena dobesedno in referendumsko, ne pritrjujem. Potem pa je prišla na vrsto izjava, ki se sedaj v medijih, ne le v Pogledih, citira izven konteksta. Dejal sem, da če bi kdo res želel uvesti prav takšen model neposrednega ljudskega odločanja v družbi, »pa bi morali predstavniki politične elite nemudoma in za vedno zapustili politiko, morali bi jo zapustiti s sramom, mnogi med njimi bi se pri tem morali soočiti tudi s kaznovalnimi mehanizmi in kazenskimi pregoni itn. Če sami v sebi ne prepoznajo te etične drže, da bi se odpovedali oblasti, in verjetno je ne bodo, jih je potem treba zamenjati tudi s prisilo, če je potrebno. Tudi tako, da se vstopi v njihove pisarne in se jih z rokami odnese na cesto.« Verjel sem, da bo ta moja izjava pravilno razumljena: kot nasprotovanje ideji o dobesedni in prežemajoči neposredni, ljudski demokraciji, potem kot opomin, kam bi lahko vodila vsesplošna ljudska oblast neorganiziranih množic, končno pa kot omemba pogojev, ki bi verjetno morali biti izpolnjeni, da bi bila takšna ideja udejanjena v najbolj čisti obliki. Zatorej izjava ni bila mišljena dobesedno in naj ne bo razumljena dobesedno. Nikakor tudi ne pritrjujem fizičnemu nasilju, še manj ga promoviram. Odgovoren vpogled v moje dosedanje delo in mišljenje drugačnega sklepanja ne more legitimirati. Zanimivo je, da je ob vsem dosedanjem javnem delu, pisanju in govorjenju prav ta izjava dobila največjo pozornost in je bila še podkrepljena z njenim poudarjenim navajanjem izven konteksta. Niti podobne medijske pozornosti pa niso bila deležna razmišljanja npr. o novem družbenem redu, pravni identiteti, nujnih sistemskih ukrepih v pravosodju in pri pravnem študiju, odgovornosti in pričakovanjih do medijev, konceptu slovenske ustavne demokracije itd. Kaj meni in nam sporoča takšen medijski odziv na pogovorno dogajanje tistega dne v Ljubljani in hkratna ravnodušnost do ostalih vsebin? Ker moja glava ni razgreta, si tistih pravih, običajnih počitnic (še) ne bom privoščil. Ne zdi se mi še čas za počitnikovanje. Nujno je nadaljevati in stopnjevati strokovno, intelektualno in drugo javno delo. Nujno je slišati in udejanjiti tisto, o čemer javno govorijo npr. Srečko Horvat, Igor Štiks, Aleš in Erika Debeljak, Sandra Bašič Hrvatin, Antonio Negri in drugi ljudje znanja, modrosti, odgovornosti in etike. Menim pa, da bi se politična elita morala zamenjati. Soglašam z idejo, da bi bilo treba poiskati in povezati nove ljudi dela, znanja in etične drže, ki naj postanejo novi odločevalci. Mislim tudi, da ni nujno, da se to stori v obliki hierarhično organiziranih in personaliziranih političnih strank. Četudi obstajajo stvarno utemeljeni razlogi za sklep, da bo politične stranke verjetno treba ohraniti. Tudi o tem sem govoril na okrogli mizi. Predstavniško demokracijo, ki je udejanjila prav tiste napake, grožnje in strahove, s katerimi se je snovalo argumente zoper večjo neposrednost in ljudskost demokracije, je nedvomno treba soočiti z novo alternativo. V njenem jedru naj bo večja neposrednost in več pristne ljudskosti. Seveda je treba pripoved o tem začeti z utemeljevanjem pogojev, ki jih je treba izpolniti. A o tem (in tudi o tem sem govoril na tisti okrogli mizi) ob drugi priložnosti. Andraž Teršek GLOBALIZACIJA UMETNOSTNEGA TRGA BRANE KOViC e bi bil Art Basel, nedvomno najpomembnejši mednarodni sejem moderne in sodobne umetnosti, pokazatelj trenutnega položaja globalne ekonomije, o kakršnikoli recesiji ne bi mogli govoriti. Čeprav že dobra tri leta tako rekoč vsak dan beremo in poslušamo zaskrbljujoče vesti o svetovni gospodarski in finančni krizi, namreč trgovanje z umetninami cveti, kot že dolgo ne. Zlasti to velja za zgornji cenovni razred, torej za prodajo tistih likovnih del, katerih cene se obračunavajo v milijonskih in desetmilijonskih dolarskih ali evrskih zneskih. Zlasti zadnje tri baselske sejemske postavitve se lahko pohvalijo z izjemnim obiskom in vrhunskimi poslovnimi rezultati, letos pa se je prvič v dvainštiridese-tletni zgodovini, odkar je mesto ob Renu za tistih nekaj junijskih dni svetovna prestolnica umetnostnega trga, zgodilo, da so zbiralci dobesedno vdrli na sejmišče, ker so se želeli prebiti do »svojih« galeristov pred morebitnimi konkurenti in si zagotoviti želene stvaritve svojih umetniških izbrancev. Krog bogatašev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo ponašal z bolj prestižnimi, dražjimi umetninami, se nezadržno širi in tudi dejansko globalizira. Če so namreč med kupci dragih likovnih del do nedavna prevladovali premožni Američani (še pred kratkim jih je bilo okrog 80 odstotkov) in uspešni poslovneži iz zahodnoevropskih držav, so se jim v zadnjih letih pridružili nič manj razsipni Rusi, Brazilci, Mehičani, Grki, Turki, šejki z Bližnjega vzhoda, Indijci, Kitajci, Korejci in celo Indonezijci, ki ne kupujejo le na sejmih v Baslu in Miamiju (kamor se Art Basel že od leta 2002 preseli v začetku decembra), ampak tudi na elitnih dražbah v New Yorku, Londonu, Parizu, Hongkongu in še marsikje. Vedno novi cenovni rekordi že povzročajo paniko v vodilnih svetovnih muzejih, ki si ne z javnimi ne s sponzorskimi sredstvi ne morejo privoščiti tako visokih izdatkov za dopolnjevanje svojih zbirk, kot si jih lahko nekateri zasebniki tako rekoč mimogrede. Zato se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali je prihodnost namenjena zasebnim muzejem, saj jih je kar nekaj že postavljenih, številni pa so v gradnji ali načrtovani v naslednjih letih. Res je sicer, da so oscilacije na umetnostnem trgu razmeroma predvidljive, ker je tako med galeristi kot med zbiralci veliko špekulantov, ki v umetnosti vidijo predvsem priložnost za donosno investicijo, zato je v bližnji preteklosti že prihajalo do hitrih zlomov in razvrednotenj (ena največjih kriz v tem tržnem segmentu je nastopila v devetdesetih letih preteklega stoletja in kar dobro desetletje je bilo potrebno, da je bila premagana) zaradi precenjenosti določenega dela likovne produkcije, ki se je izkazal za izrazito efemernega, estetsko vprašljivega in tržno tveganega, z navidezno hitrimi bajnimi donosi, ki pa jih je prenasičenost s slabo ponudbo kaj kmalu izničila. Špekulativni val, ki so ga sprožili transavantgarda in njeni derivati (Neue Wilden, figuration libre itd.), ima za posledico prepolovitev nekdanjih cen protagonistov tega postmodernističnega fenomena, prav nič bolje pa se ne godi zvezdnikom z začetka novega tisočletja, kot sta, na primer, Damien Hirst (kar 73-odstotni padec glede na konjunkturno leto 2008) in Jeff Koons. Nasprotno pa velja za indeks rasti cen stvaritev vodilnih predstavnikov visokega modernizma v razponu od abstraktnega ekspresionizma in postslikarske abstrakcije do poparta in op arta: za njihova dela, ki so se ob pogledi naslednja številka izide 14. septembra 2011 Vedno novi cenovni rekordi že povzročajo paniko v vodilnih svetovnih muzejih, ki si ne z javnimi ne s sponzorskimi sredstvi ne morejo privoščiti tako visokih izdatkov za dopolnjevanja svojih zbirk, kot si jih lahko nekateri zasebniki tako rekoč mimogrede. svojem nastanku pred približno petdesetimi leti prodajala nekje med 2.000 in 5.000 dolarji, je danes treba odšteti najmanj pet milijonov, povpraševanje pa daleč presega ponudbo. Ko se kakšna res pomembna slika iz tega konteksta pojavi na dražbi ali v blue chip zasebni galeriji, je končna cena pogosto večkratnik te vsote. A če gre kak galerist vendarle predaleč (kot, recimo, na letošnjem Baslu, ko je galerija Bruno Bischo-fberger iz Züricha za Warholovih One Hundred and Fifty Black/White/Grey Marilyns iz 1980 zahtevala kar 80 milijonov dolarjev, londonski Marlborough pa za Francisa Bacona 50 milijonov), se mu preračunljivost ne izide. Vseeno pa je sestavljanje lestvic najbolje prodajanih avtorjev tvegano, ker se vrstni red lahko čez noč spremeni, prav nobenega jamstva pa tudi ni, da se bo dosežena izjemno visoka cena konkretne stvaritve istega umetnika samodejno prenesla še na druga njegova dela iz približno istega obdobja in približno enake kakovosti. Zato resni zbiralci pozorno sledijo dogajanju na trgu in navzlic dejstvu, da se težko uprejo skušnjavam, s katerimi jih sooča njihova zbiralska strast, skrbno proučijo dosegljive podatke, preden se odločijo za nakup. Ni treba posebej poudariti, da jim pri tem pomagaj o kompetentni svetovalci in strokovni izvedenci, kakor tudi izbrani galeristi, na katere se lahko zanesejo. Pretežna večina zbiralcev se še vedno najraje odloča za slikarska dela, čeprav je tudi povpraševanje po kiparskih mojstrovinah vse prej kot zanemarljivo. Zadnja leta močno narašča zanimanje za fotografijo, medtem ko je interesentov za video in stvaritve konceptualnih umetnikov bistveno manj, kar pa ne pomeni, da so njihove cene znatno nižje (pariška galerija Yvon Lambert je na baselskem sejmu med drugim prodala vseh pet kopij videa Douglasa Gordona Spiral iz 2010 po 75.000 dolarjev vsako). Različni viri redno ali občasno (v posebnih izdajah strokovnih in poljudnih revij, navadno ob večjih sejmih, kakršni so poleg Art Basla še madridski ARCO, pariški FIAC, kölnski Art Cologne, Arte Fiera v Bologni itd.) objavljajo lestvice kotacij posameznih umetnikov, pri čemer si pomagajo tako z avkcijskimi rezultati kot z realizirano prodajo v galerijah. Po obsegu baze podatkov nedvomno prednjači spletni portal ArtPrice.com s skoraj 30 milijoni navedb za več kot 400.000 umetnikov od leta 1700 do današnjih dni. V izčrpnih letnih poročilih povzema premike in težnje na svetovnem trgu umetnin po posameznih zvrsteh, opozarja na nova imena, ki jih je vredno spremljati, in analizira dejavnike, zaradi katerih se cene spreminjajo bodisi navzgor bodisi navzdol. Vsekakor pa je treba za kolikor toliko objektivno oceno stanja in cenovnih gibanj vzporedno brati več posredovalcev podatkov in poznati njihove preference zlasti pri priporočilih, kdo naj bi bili bodoči kandidati za tržne prvoligaše. Pri veteranih, ki so si že pridobili status sodobnih klasikov ne glede na to, ali so že pokojni ali še aktivni (po prevladujoči umetnostnozgodo-vinski klasifikaciji veljajo za sodobne avtorji, katerih dela so nastala nekako od 1950 dalje -in ne, kot bi nas nekateri radi prepričali, samo tisti del likovne produkcije, ki se navezuje na konceptualistične prakse ter uporabo avdiovi-zualnih sredstev in informacijskih tehnologij -, medtem ko sodijo umetniki iz prve polovice prejšnjega stoletja med moderne), je negotovosti precej manj, čeprav tudi pri njih kdaj pa kdaj premeša tržne štrene kakšna velika razstava v katerem izmed pomembnih svetovnih muzejev, izid catalogue raisonne ali novica, da so se nepričakovano pojavila naprodaj njihova izjemno kakovostna dela, doslej skrbno varovana v kateri izmed slavnih zasebnih zbirk. Kot pars pro toto naj navedemo primer Marine Abramovič: po njeni lanskoletni predstavitvi v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), ki jo je združenje ameriških likovnih kritikov razglasilo za najboljšo razstavo v ZDA, so se cene njenih del zaradi naraščajočega povpraševanja nemudoma podvojile, nekatere celo potrojile. Kipar Richard Serra (roj. 1939), čigar minimalistične jeklene konstrukcije nadstandardnih formatov se prodajajo v razponu od 300.000 do 1,5 milijona dolarjev, pa je po razstavi v pariškem Grand Palaisu leta 2008 zvišal svojo kotacijo samo za deset odstotkov, medtem ko je Louise Bourgeois po umetničini smrti 31. maja lani indeks poskočil za šestkrat. Z globalizacijo prihajajo na umetnostni trg nova imena, predvsem iz okolij, v katerih nastajajo nove zbiralske elite. Tako je za najdražjega kitajskega umetnika v letu 2010 obveljal pokojni Chen Yifei (1949-2005) s petimi za več kot milijon evrov prodanimi deli (z najvišjo doseženo ceno 5,6 milijona evrov za sliko Godalni kvartet iz 1986 na dražbi v Hong Kongu 29. maja lani), sledijo mu mlajši Zhang Xiaogang (1958), Yan Pei-Ming (1960) in Zeng Fanzhi (1964) s povprečjem okrog 500.000 in posameznimi vzponi med 3,5 in 4,5 milijona. Med indijskimi slikarji je na prvem mestu Subodh Gupta (1964) s srednjo ceno med 250 in 550.000 evri za sliko, izmed kiparjev pa že vrsto let sicer v Angliji živeči Anish Kapoor (1954), ki za svoje skulpture iztrži od 800 do 900 tisočakov. Sicer pa se Azija kot tržni potencial šele prebuja, uveljavljene draž-bene hiše Sotheby's, Christie's in Phillip's, de Pury & Co. se bodo morale prav kmalu soočiti s konkurenco kitajskih in drugih avkcionarjev iz regije, podoben boj za osvajanje teritorija pa čaka tudi organizatorje sejmov. Rekordne cene unikatnih stvaritev imajo svoj pendant v multipliciranih formulacijah, med katere spada tudi fotografija. Ni več presenetljivo, če posnetek v majhni nakladi (3 do 5 povečav), a pogosto zelo velikega formata, preseže milijon, kot se je to zgodilo februarja lani pri londonskem Sothebyju z Madonno I, ki jo je leta 2001 posnel Andreas Gursky. Več sto tisoč evrov in dolarjev dosegajo tudi dela Cindy Sherman, Thomasa Ruffa, Thomasa Strutha, Candide Höfer in drugih, od klasikov, kot sta Richard Avedon in Herb Ritts, do sodobnikov (Richard Prince, Vic Muniz, David LaChapelle ...). Zadnji hit na dražbah pa je modna fotografija, spet v razponu od preminulih velemojstrov, kot so Helmut Newton, Jeanloup Sieff in Irving Penn, do še dejavnih Petra Lindbergha, Inez Van Lamsweerde in mlajših. In kje je v tem kontekstu Slovenija? Ob podatku, da ima ljubljanska Moderna galerija, osrednja institucija v državi, ki naj bi skrbela za likovno umetnost obdobja, o katerem je govora v pričujočem zapisu, za dopolnjevanje svoje zbirke letno na razpolago le ušivih 40.000 evrov, se lahko samo kislo nasmehnemo - za ta denar si ne more privoščiti niti ene same lito-grafije Georga Baselitza, ki so za 58.000 evrov na zadnjem baselskem sejmu šle v promet kot sveže žemlje ... ■ sfdOdataNE 080 ii 99, 01 47 37 600, INFORMACIJE: www.pogledi.si ali narocnine@delo.si pog edis= = pogledismr = ZA NEKO Petdesetletnica prve uprizoritve Antigone Dominika Smoleta ^ ^^ISKl, Prehudo za nežni žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubljanski Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE "Levega žlahtnega populizma pa od nikoder" ^ Pogovor z Igorjem Vidmarjem ^ SMISEL De5eti bratje 5|oven5ke znanosti ^ Hoja po robu ^Antikrist Larsa von Trierja naj^C^^O^ / ^tj temveečsebnoprostor^^ ^ 2 yCC^^ ameriSOSVOa-teljem ^^ _ ZA NEKO P«td«s«t|«tnica prve uprizoritve Antigone Dominika Smo|eta ^ PM/IISEL Prehudo za nežni žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubljanski Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE "Levega žlahtnega populizma pa od nikoder" ^ Pogovor z Igorjem Vidmarjem ^ smis;EL pogledi SINAŠ ALI y NJIHOV. •T VMES NTNTr .Ji o « 02 ^J^iVamerišltim pisateljem V® ^^ Aif^il KÜETI DODAJ SVOJE MNENJE IN IZOSTRI SVOJ POGLED! pnogledi.si pogledi 91 MFFF 2 Kamjeizginil flkftogom Kajetanom AKTIVNO soustvarjanje vsebin MNENJA, kritike, intervjuji DOSTOP do digitalnega arhiva vseh preteklih številk Pogledov 3 www.pogledi.si pnogledi PROBLEM VOŽNJE "PO VESOLJU • 1 pogledi pogledi naln H H niinaicL-ai; liiihliana kultur etnik 1, št '""ia4 lui'^i^ie