Ob dvajsetletnici
(1915—1935) Ferdo  Kozak.
Visoko nad dolinami, dvatisoč metrov v karnijskih gorah
sem sanjal, v snegu zakopan, prečuden sen:
Kot zgodnji sončni svit je v moj brlog stopila moja že pozabljena
mladost. Bila je spet nedelja — naš stari oreh je razpenjal veje v jutrnjo
svetlobo, pri svetem Petru peli so zvonovi, kraj okna je sedela moja mati in krpala mi nogavice, ki sem jih raztrgal v vročih bojih z Indijanci
svoje domišljije.
Ko sem oči odprl — visoko nad dolinami — so grlo mi zalivale solze, od groze, ki je vame zazijala; pod črnim nebom v belo so puščavo butali topovi, nekje je v smrtnih mukah ječal človek kakor zver in tisoč mož   —   pod snegom, pod zemljo   —   je škrtalo v peklenski sužnosti prostaka.
Tako se danes včasih mi zgodi.
Oči zaprem in čakam, da bo od nekod se dvignil strašen krik,
ki bo ta nori Babilon razgnal na vse strani sveta;
razbegnili se bomo daleč, daleč stran, morda v divjine mokre pragozdov,
kjer tiha noč posluša bledi molk voda, morda drugam, vseeno, samo stran od te oskrunjene človeške sreče,
da bi se človek pred človekom kamorkoli skril in bil bi sam.
To je le sen dvatisoč metrov nad dolinami...
Kaverne mračne so ti naši dnevi,
ki jih pretresa množic milijonskih trušč;
po krvi zaudarja svet, v somračju se ti zdi, da vidiš mrzlih nožev,
pušk nabitih blesk, in mi — mi vsi smo rod izdan — od mladih nog ob naših ramah smrt
stoji — kot bi bili le matere zemlje nečist privid.
Mi bomo padli kot poslednji krik zavrelih zemeljskih strasti, mi bomo padli s sladko zarjo jutra v trmastih očeh, na maršu — v prah edine svoje domačije, ceste.
541
In kadar sine dan
pod rušami pokojno bomo spali, voščeno bledih lic strmeči v večni mir. Iz naših ran ne bo več vrela temna kri in naša nekdaj divja, vroča srca bodo zvrhana prsti.
Nič več ne bomo vedeli, da so nad nami zopet trave zadehtele,
da v junijski večer nad našimi negibnimi telesi je zastal korak device,
ki sanjala o trdih moških bo očeh;
a njena mlada kri bo žejna vpila po brezumni slasti,
da novega človeka zemlji obudi.
542