Štev. 21.
V Ljubljani, dne 21. maja.
1884.
Vsebina: Kosta Triflcović. — Nekaj o političnem obrekovanji. — Dolenjci. — Pogled po slovanskem sveta. Politični razgled. — Tržne cene. — Il-u.stra.cija.: Kosta Trifković.
Razne novice. —
Kosta Trifković.
F 'y, gledališka društva potujejo vsako leto po Ogrske. »voniji, Hrvaškem in Dalmaciji, preskrbljena z lepim ertoarjem različnih iger in dram, vzetih iz zgodovine in iz narodnega življenja hrvaskosrbskega naroda. Srbski pisatelji so tudi res mnogo storili na dramatičnem polji od prvega početka , ker so spoznali potrebo in upliv z dobrimi igrami preskrbljenega narodnega gledališča. Malo ne samo na tem polji je v najnovejšem času deloval tudi Kosta T r i f k o v i č, jeden najdaro-vitejših pisateljev srbskih, ki ga je v najlepši dobi pokosila smrt.
Kosta Trifković se je porodil v Novem Sadu 20. okt. 1843. leta. V osnovne šole je hodil v mestu, a v gimnazij v Novem Sadu, VinkoV-cih in v Pešti.
Dovršivši šesti gimnazijski razred, vzbudé nekateri romani, v katerih je veliko bral o morji, toliko ljubezni za mornarstvo v njem, da je odšel v mornarsko šolo na Reki. Ko mine leto dni, odpotuje s trgovinskim brodom čez Carjigrad v črno morje.   Ali skoro spozna mladi
mornar, da je preslab za težavno mornarsko življenje. Zategadelj se spet vrne na ßeko, dovrši tu sedmi in osmi gimnazijski razred in napravi zrelostni izpit. Potem se je posvetil pravnim naukom, katere je dovršil na akademijah v Po-žunu, Debre-cinu in v Ko-šieah. L. 1867. je dobil službo v Pešti, kjer je postal 1. 1868. mestni podbe-ležnik.L. 1869. je bil izvoljen v Novem Sadu za mestnega velikega Deležnika, a 1870. za senatorja. Malo potem je odprl advokatsko pisarno in se odpovedal se-natorstvu, ali novosadska občina ga je izvolila zdaj za mestnega tiskala. L. 1873. je postal podpredsednik Matice Srpske. Ali komaj da se je raznesel mladega pisatelja glas po vsem slovanskem jugu, začela mu je v prsih kliti klica
suhe bolezni, kateri je zastonj iskal zdravila po Fruški Gori, v Išlu in v Italiji. Umrl je v Novem Sadu 19. fe-bruvarja 1875. leta.
Književno delovanje Trifkovidevo se začenja z letom 1870., ko je začel premišljati, kako pomnožiti in obogatiti
164
SLOVAN.
Štev. 21.
repertoar narodnega gledališča. V ta namen je najprej prelagal iz drugih jezikov. Snovi svojim izvornim igram pa je zajemal iz srbskega društvenega življenja. Pisal je največ samo šaljive igre, s katerimi je osvojil repertoar narodnega gledališča v Novem Sadu, Belem Gradu in Zagrebu.
V kratkem času od 1870—1874 je spjsal daroviti pisatelj dvanajst gledaliških iger, od katerih jih je devet izvornih, a tri predelani prevodi. Leta 1870. je spisal: 1.) „Milo za drago", šaljiva igra (po nemškem izvorniku). 2.) „Francuskopruski rat", šaljiva igra (izvorna). 3.) „Pola vina pola vode", šaljiva igra. Leta 1871.: 4.) „Mladost Dositija Obradovića", slika iz življenja. 5.) „Čestitam", šaljiva igra. 6.) „Na badnji dan", dramolet. 7.) „Školski nadzornik", šaljiva igra (izdalo v slovenskem prevodu „Dramatično društvo"). 8.) „Tera opozicij u ", šaljiva igra. Leta 1872.: 9.) „Mila", šala po nemškem izvorniku. 10.) „Izbiračica", šaljiva igra. 11.) „Ni b r ig e š a", šaljiva
igra po italijanskem. Naposled leta 1873. je spisal: 12.) „Ljubavno pismo", šaljiva igra, katero je nagradila „Matica Srpska".
To so Trifkovićeva dela. Mnogo zasnovanih načrtov za šaljive igre je ostalo neizvedenih v rokopisu.
Njegova delą so pisana v lepem in lahkem jeziku ; v njih veje duh srbskega društvenega življenja; pisatelj jih je pisal zato, da bi poboljšal društvo.
Razen omenjenih del je spisal Trifković nekoliko pripovedek za „Javor" in dokaj šaljivih podlistkov za „Zastavo". Njegova je tudi zasluga, da je oživil list „Javor", za kateri je ravno on največ delal in se trudil za njegov prospeh.
In vse to je storil Trifković v tako kratki dobi, kajti neusmiljene Parce so mu pretrgale nit življenja, ko mu še ni bilo dva in trideset let. Lahko si tedaj mislimo, koliko lepih nad je moralo z odličnim pisateljem tako zgodaj v grob.
Nekaj o političnem obrekovanji.
Es gibt — bemerkt Stritar — eine specifische Sorte von Nationalen, bestehend aus Politikern, Zeitungsschreibern und Schriftstellern , denen die Nationalität nur eine Melkkuh ist. Von solchem Gezücht haben auch die Slovenen, wie andere Nationen , mehr als zur Genüge. —
Laibacher Wochenblatt.
Že pri Homerji smemo pričeti ! Zapustivši trojanske livade, begal je Odisej po goljufivih vodah tja in sem; nemila osoda ga je pehala iz nesreče v nesrečo, in trpljenja dolga vrsta ni hotela nikdar ponehati ! Večni trpin (sedaj bi rekli, večni „mučenik!") je gojil v svojem srci samo jedno in neskončno željo : da bi mu bogovi dodelili milost, da bi zopet gledal sive pečine na skalnati svoji Itaki !
Ubogi Odisej ! Ko te valovje hipoma pritira pred Itako, pričneš jokati in zdihovati — lastne svoje domovine nisi več poznal ! Jednaka osoda nam je pograbila sedaj slovenskega pesnika ! Že dolgo časa je živel sam o kapitalu, in ni čuda, da mu je konečno pošla zaloga ! Potem je pričel ponarejati denar, in ko mu je ljudstvo odgovorilo: prijatelj, denar, ki ga kuješ, ne nosi več tvoje podobe! razsrdil se je in raztogotil ter kričal, da je ljudstvo, katero dobri denar bolje ceni od ponarejenega, nehvaležno in brez zdravega ukusa! Dolgo let se ni menil za slovensko svojo domovino, ali sedaj so ga poklicali nekateri politični prijatelji, da ga kažejo na odru, prav tako, kakor izvabijo časih imenitnega tenora v sivi starosti, da obdan s zlatimi penami in napačnim bleskom, še jednokrat nastopi upajoč, da bodo skrhanega grla skrhani glasovi navdušili občinstvo isto tako , kakor so ga navduševali tedaj, ko so še sladko doneli iz mladega grla! Tak prizor je mučen, posebno pa občinstvu, ki se hoté ali nehote (ako mora gledati starčka na odru), spominja izreka : Sic transit gloria mundi !
Mi pesniku ne štejemo v zlo, da se je umešal v sedanje naše politične boje in da je nad nami (ki se nočemo prepričati o napačni veri, da namreč Slovenci ničesar več zahtevati ne moremo in ne smemo), kakor Neptun, prikazavši se sredi razkačenega političnega vodovja, zavihtel svoj trizobnik ter zagrmel nad nas svoj quos ego!
Tudi pesniki se radi utikajo v politiko, češ, v liriki smo veljaki, morda imamo tudi za politiko talent! Poskusimo torej !
Ali boga v življenji ni tako lahko igrati, kakor v gledališči na odru! V 19. stoletji imamo že to grdo navado, da bogovom, če se tudi z groznim trizobom prikazujejo med nami, pretipamo nesmrtne kosti in če opazimo, da trizob ni iz železa, nego iz nedolžnega papirja, potem ne poznamo niti strahu niti groze; in bog bode vedel praviti o posebno hvaležni osodi, če bode mogel izginiti z odra, ne da bi občinstvo žvižgalo in sikało!
Zategadelj tudi o politiku pesniku ne moremo in ne smemo ostro soditi; zanj govoriti v prvi vsrti dv,é olajševalni okoljšfini, kakor bi se izrazil kazensk: -V prvič, da se njegova lirska in leposlovna dela iz dobe, v kateri se je, kakor pravi, ohladil od mladost, ga ognja, ne beró več rada, in da je zategadelj v pravici, če je hotel poskušati srečo s političnimi spisi; drugič pa, da slovenskih razmer in potreb več ne pozna, ker živi že dolgo let med Nemci, to je med najhujšimi so-vragi Slovanstva ! Pesnik je, kakor Antej, ki je brez moči, ako ga dvigne osoda od domače zemlje! In Anteju jednak je naš pesnik; odtrgali so ga hudobni bogovi od matere — zemlje slovenske, in kje naj sedaj jemlje narodnostnega naudušenja, brez katerega je slovenski pesnik — suha veja na domačem deblu ? Sedaj, ko ga je valovje „Ljubljanskega Lista" priplulo do domačih bregov, probudil se je, ter pričel jokati in zdihovati — kakor nekdaj ubogi Odisej ; lastne svoje domovine ni več spoznal !
21. SLOVAN. 165
Štev.
Dolgo niemo odgovarjali politiku pesniku! čemu tudi? Iz dalje opazovati, za pečjo sedeti, ko gredo drugi v ogenj, ni težava ! Potem se pa — zopet v varnem zatišji delati, kakor bi bil modrijan, ki nima druge naloge, nego pribijati svojemu narodu tako imenovane „grenke resnice" na čelo, ni teška naloga ! Konečno ostaja človeku še vedno zastarela tolažba: križali so me, ker sem resnico govoril! Ali resnica je, da obsezajo te politične kapucinade, s katerimi udriha sedaj naš pesnik po svojem narodu, samo domišljije, samo lirsko politikovanje ! Polastilo se je stvari nemško časo-pistvo in sedaj bode šlo kakor blisk po sovražnih nam listih : Glejte taki so Slovenci ; njihov odlični pesnik sodi o domačem gnezdu tako in tako ! Greh bi bilo molčati in v pravem pomenu besede, prisiljeni smo na odgovor !
Pesnik piše, da nam je narodnost, kakor molzna krava, in da se med nami nahaja nekoliko grešnikov (Gezücht!), ki o narodnosti žive! Ali je pesnik sam veroval svojim besedam, ko jih je zapisal na potrpežljivi papir? Morda. To pa vemo, da je to politično obrekovanje prve vrste, ki je izviralo ali iz nepremišljenosti, ali pa iz želje, svojemu spisu priboriti nekoliko nenaravne interesantnosti !
Kdo živi pri nas ob narodnosti? Nikdo ! Tiste uboge reve, ki se trudijo noč in dan samo s slovensko pisarijo, ali ne lazijo z bledimi obrazi okrog; in ali jih ne proganjati noč in dan lakota in eksekucija? In mi drugi, ko nam ni treba beračiti kruha, ali ne plačujemo tako imenovanega narodnega davka več, nego plačuje dunajski profesor c. kr. davka? Kaj imamo od narodnostnega delovanja? Ali si res služimo pri tem? Spanje v noči si kratimo, in po dnevu; kratimo si svojega poklica dolžnosti, samo da moremo opravljati dela, katera nam na-
Doberšen del hrvaškega meščanstva je slovenske, zlasti dolenjske krvi, kar je velika blagodat in sreča za hrvaški narod, ki v svojem zadružnem življenji ni čutil in uvidel potrebe, da bi se selil s prostega de-želskega zraka v tesno ozidje zaduhlih mest. Ne brigaje se za ostre zakone, vohunske iblajtarje in oborožene stražnike, hodila je predrzna dolenjska mladina do leta 1848. čez strme Gorjance na Hrvaško po duhan in sol in nosila to blago rojakom, ki so ga dobivali na tak način za nekoliko krajcarjev cenejše, nego v domačih prodajalnicah. Naših fantov ni gnalo v nevarnost koristo-ljubje, nego hrepenenje po junaški slavi in zlasti prostosti. Izpremenjene političnogospodarske razmere so ustavile in odpravile to prepovedano hojo in tažbo, tem jačje pa je oživelo nezabranjeno preseljevanje dolenjskih težakov in rokodelcev, ki so dobro došli hrvaškim graščakom, meščanom in veletržcem. Petnajst let je vse mrgolelo naših drvarjev po slavonskih gozdih, iz nekaterih žup jih je šlo tja vsako leto po dve, tri stotine in še več. Vsak, kdor je potoval po Hrvaškem, čudil se je velikemu
kladajo narodnostne dolžnosti ! In kako zahvalo uživamo ? Samo to, da se konečno oglasi kak moderni Diogenes iz dunajske svoje kadi ter je robat z nami, kakor je bil nekdaj pravi Diogenes robat v svojem sodu !
Kdo bi se ne razsrdil pri tem in posebno sedaj, ko se bode pod imenom našega pojetičnega politika grdil slovenski narod po širnem svetu! Kdor izreče tako ostro obsodbo, kakor se bere na čelu temu članku, ima navesti dokaj imen; a če si pomagasamo s splošno frazo — potem je političen obre-kovalec prve vrste in jednak tisti tiči, ki onesnažuje gnezdo, kjer se je vzgojila!
Naš politični pesnik javka o vsaki priliki: „napravite z mano kar hočete, ravnajte z mano, kakor svinja z mehom, — samo poštenje mi pustite!" Dobro. A tudi mi imamo pravico zahtevati, da nam puščate pri miru naše poštenje in da brez dokazov ne trdite, da nam je narodnost molzna krava! Taki nasprotniki, ki nosijo na rokah bele rokavice, na telesu pa francoski frak in na kozmopolitični glavi vestno počesane lase, spodaj na nogah pa škornje na kveder, s katerimi sujejo na vse strani, taki nasprotniki so nam v resnici — najmanj simpatični!
To je naša sodba! Dolgo časa je nismo hoteli izustiti , ker smo upali, da ima pojetični politik vsaj jed-nega prijatelja, ki ga hode poučil o utisih njegovih najnovejših dunajskih pisem! A videti je, da nima takega pametnega prijatelja ! Čast narodapa je zahtevala, da smo se oglasili, sicer bode svet menil, da imajo sami lopovi, oderuhi, tatovi itd. v oblasti narod slovenski, katerega naj Bog obvaruje — dunajskih prijateljev !
Dr. Iv. T.
številu naših delavcev, poslov, krčmarjev in drugih obrtnikov, katere je našel po vsej deželi razven Zagorja. Brez njih bi se bil ugnezdil in razprostrl po trojedni kraljevini nevarni „Švaba" mnogo bolj na gosto. V jedinem Zagrebu se je naštelo o zadnji popišnji skoraj 4000 Slovencev! Jezik ne dela našim ljudem nobene težave in zapreke. Govoril sem že z mnogimi Hrovatarji in vsi so mi potrdili, da so se hrvaški v dveh mesecih prav lahko toliko naučili, da so izdelovali. Nekateri, ki so bili dalje časa v Slavoniji, znali so štokavsko narečje jako dobro.
Pravih Hrvatov se je tega stoletja na Dolenjsko za stalno le malo doselilo. Meni so znani samo trije. Za turškega divjanja pa jih je dosti prišlo. V naših Podgorcih teče nekatera kaplja hrvaške krvi. Tistim mnogim Slovencem, ki se pišejo za Hrovate („Hrovat") so pripotovali spredniki brez dvojbe iz hrvaških krajev. Tudi ne ravno redki priimek „Turek" so dobili najbrž Hrvati, ki so pribežali s Turškega na Kranjsko. Na osmanske Turke ali na poturčene Bošnjake (poturice) se ne more misliti, ker si oni niso nikoli iskali, niti trebali iskati pribežišča
Dolenjci.
Spisal J. Trdina.
II.   Občevanje in narodnost. (Dalje.)
166
SLOVAN.
Štev. 21.
v krščanski deželi. Ko sem potoval po Dolenjskem, nameril sem se večkrat na hrvaške zidarje, dogarje in tesarje. Ljudje so jih sploh hvalili zaradi njihove odlične spretnosti, pridnosti in poštenosti. Zidarji so bili Vino-dolci, imeli so jih povsod rajši, nego Italijane, ker so zidali trdnejše in niso nikoli skušali, da bi gospodarja osleparili. Tudi tesarji (sami Kastavci) so bili izvrstni delavci ; s svojimi velikimi sekirami obsekali so hlod trikrat prej, nego naši. Dolenjci so tem primorcem samo to očitali, da se bahajo preveč s svojo domovino, trdeč, da rastejo v njej smokve in oljke. Dejali so: Ko bi imeli take dobrote doma, ne bi si hodili k nam kruha iskat. Izobraženi bralci vedo, da se Hrvati niso lagali. Oljke in smokve rastejo res v primorji, ali samo ob njih se ne da živeti. Narodno gospodarstvo na Dolenjskem je prejelo marsikak važen napredek in pripomoček od hrvaških bratov. Lahki, žilavi in vstrajni dolenjski konji spadajo h hrvaški pasmini. Kakor na Hrvaškem, ne redé se tudi ob Krki in Temenici prasci samo za dom, ampak se tudi prirejajo in z lepim dobičkom na vse strani razpro-dajajo. Kakor hrvaški poljanci, pitajo tudi dolenjski raz-ven kuretine obilo rac, gosi in puranov. Po hrvaškem vzgledu so začeli Dolenjci že pred mnogimi desetletji sejati debelozrnato koruzo, ki se zove debeljača. V dolenjskih vinogradih je jela izpodrivati slaborodne trte če dalje bolj plemenita hrvaška kraljevina in mestoma tudi že primorščina.
Sosedstvo hrvaške zemlje in vedno občevanje ž njenimi prebivalci je imelo jako dobre nasledke za dolenjsko slovenščino, ki je ostala mnogo bolj čista in bogata, nego gorenjska. Posredujoči člen med našim in kajkavsko-hrvaškim narečjem je rodoljubna, prekrasen jezik govoreča Bela Krajina. V dolenjskih nravih in navadah, mišljenji in življenji se nahaja marsikatera reč in prikazen, ki se ne da lahko pojmiti in razjasniti brez korenitega poznavanja hrvaške narodnosti in hrvaških nazorov in običajev. Jako nepovoljne in neprijazne pa so bile razmere, v katerih so živeli Dolenjci skoraj do leta 1830. s žumberškimi staroverci, kateri so prišli iz Bosne in jih imenujejo učenjaki Uskoke, naši ljudje, kakor sem že po-povedal, pa Vlahe. Na Gorjancih so jih naselili nemška gospoda. V last so jim dali zemljo, ki je bila do njih prihoda slovenska. Gospoda so si hoteli postaviti s to naselbino čvrst branik z jedne strani proti Turkom, z druge proti upornim dolenjskim kmetom. Svoje podložnike, ki so jih pregnali s prisojnih sklonov vshodnih Gorjancev, zapodili so in poselili na zapadu te gore po brez-vodnih rebrih z gostim gozdom in grmovjem obrastenega južnega Podgorja. Večjim turškim krdelom sami Uskoki niso mogli dosti škoditi, ker jih je bilo premalo. S ženami in otroci vred jih je še zdaj, ko so se gotovo namnožili, komaj osem tisoč. Tem nevarnejši in pogubljivejši pa so bili orožju in vojskovanju malo vajenim dolenjskim kmetom, ki so hoteli razbiti teške spone, v katere so jih zakovali nemški graščaki. Brez pomoči bojevitih Vlahov gospoda kmetiškega punta ne bi bili mogli tako hitro zadušiti. Pa tudi ob mirnem času so bili ti na pol divji hribovci silno nadležni dolenjskim Slovencem. Neprenehoma so jih napadali in jim kradli in grabili. „Turski hajduki" ponajveč niso bili pravi Turki, nego po turški
preoblečeni Uskoki. To se je izvedelo na tanko po njihovem naskokti na brajtenovški grad 1. 1827. Preiskava je dokazala, da so bili skoraj vsi razbojniki tiste dobe žumberški graničarji, njihovi vodniki (harambaše) pa graničarski častniki!!! Vojna sodnija je krivce grozovito strogo kaznovala, kar je pomoglo. Od takrat so „turski" hajduki izginili. Vojni ustroj je graničarje sploh silno razvadil in izpridil. Pomenil je sužnost, ki ne rodi nikoli dobrega sadu. V drugi polovici našega veka so se preinačile tudi v žumberškem okraji politične, vojaške in društvene razmere. Stara sovražnost je med Uskoki in Dolenjci popolnoma zamrla, nadomestila jo je blagodejna vzajemnost in zloga, ki je povsod potrebna, najbolj pa med bližnjimi sosedi. Vlahi si hodijo pod naše Gorjance iskat dela in v hudi sili in stiski tudi miloščine, katere jim noben le količkaj premožen Poljanec in Podgorec ne odreče. Dolenjci pa kupujejo prav radi od žumberških trgovcev, česar potrebujejo, na pr. izvrstno hrvaško vino in prasce. Mnogi Vlahi znajo prav dobro naš jezik. Večkrat sem jih vprašal, s katero deželo bi se rajši združili, s kranjsko ali hrvaško ? Vselej so mi odgovorili, da s kranjsko, „ker na Hrvaškem ni reda". Sosebno so se togotili na hrvaške „sudce". Ali takim besedam ni dosti verjeti. Da jih vpraša kak Hrvat, rekli bi mu bržkone, da Kranjcev ne marajo in da žele ostati pri hrvaški kraljevini.
Glavna središča občevanja z domačini, rojaki in tujci so na Slovenskem trgi, sejmi, božja pota in cerkveni shodi. Razven omenjenih dveh slove v Dolenjcih najbolj romarske cerkve na „svetem" Kumu, na Veseli Gori, na Krki, kamor hodijo tudi Gorenjci, sv. Petra na visokem hribu pri Žužemberku, Matere božje pri Kostanjevici, kjer se ima človek priliko nagledati zanimivih obrazov in nošnje vlaških in katoliških Žumberčanov in Žumberčank. Poglavitno tržišče za blagó in govejo živino, zlasti pa za prasce, je Dolenjcem Novo Mesto, kajti tu je trgovina ž njimi tako velikanska, kakor nikjer drugje na Slovenskem, za prasce Šentjarnej, za konje Bučka in Zatičina itd. S Kočevarji in Krajinčani se shajajo sosebno na mnogobrojnih žužemberških sejmih, z Gorenjci pa seveda najbolj v Ljubljani. Belo stolico naše slovenske domovine imajo tudi oni za svoje glavno mesto, ne zategadelj, ker prebivajo v njej najvišji deželski oblastniki in uradniki, ampak zato, ker jo ljubijo in časte bolj, nego vsa druga mesta, ki so jim znana na božjem svetu. Kadar se vrnejo iž nje prvikrat domov, pripovedujejo po cele dni o imenitnostih in novicah, katere so v njej videli in slišali. Zlasti ne morejo prehvaliti ljubljanske gospode, kako neizrečeno so prijazni in postrežljivi, da pokažejo neznanemu človeku, če jih prosi, pot in mu razlože vse na tanko, česar koli jih vpraša. Vse znanke zavidajo dekli, ki si dobi službo v Ljubljani. Večkrat sem čul iz ust starih ljudi, ki niso prišli dosti od doma, kako radi bi videli pred smrtjo Ljubljano. Izmed gorenjskih božjih potov se je priljubilo Dolenjcem, še bolj pa Dolenjkam, Brezje. Na stotine jih gre vsako leto tja peš, na vozu in s železnico. Gorenjci bi bili gotovo zadovoljni, ko bi slišali, kako oduševljeno hvalijo ti romarji njihove velike in čedne hiše in vasi, košate vrte, prostorno, ravno polje, sosebno pa tudi njihovo lepo in krepko rast in možato
Štev. 21.
SLOVAN.
167
vedenje. Izmed hrvaških mest in tržišč pomice Dolenjce najbolj to seveda v Zagreb in Karlovec. Marsikomu se zdi Zagreb lepši in ugodnejši od Ljubljane, ker je bolj raznesen in prostoren. O zagrebški gospodi pa govore sploh, da so ravno tako napušljivi, kakor novomeška. Brez Dolenjcev in Belih Kranjcev ne mine noben tržni dan v Karlovci in noben zagrebški semenj. V ti dve mesti je šel že marsikak slovenski Savel in se vrnil kot Pavel. Siromak prej še tega ni vedel, kaka kri mu se pretaka po žilah ; še manje pa je poznal svoje slovanske brate in zlobne nakane naših sovražnikov. V zagrebških in karlovških kavanah in krčmah pa je čul tako čudne in krepke pridige, da je zijal, kakor kapelj, in se tako
razunel, da bi se bil šel tisti trenutek tepst z vražjim „Švabom" za svojo teptano domovino in narodnost. Za vzbujanje narodnega duha in ponosa je občenje in družba z rodoljubnimi brati Hrvati neizmerne vrednosti Slovencem. Potrebo in korist te prijaznosti in vzajemnosti so že zdavnaj spoznali ne samo modri in učeni gospodje, ampak tudi najprostejše stare babe. Vsako leto gredo kresni večer zborovat na Klek vse dolenjske in hrvaške coper-nice. Na teh shodih se godi marsikaj nerodnega, ali to pa se ni menda še nikoli pripetilo, da bi si bile skočile babnice v lase in razdrle svojo starodavno zlogo. Pregovor ni prazen : Od vsakega človeka se naučiš lahko kaj dobrega, še od cigana. Konec II. dela.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
(Cesatjeviču Rudolfu) bode filozofski fakultet dunajskega vseučilišča podelil doktorat iz filozofije. Znano je namreč, da se je naš cesarjevič pokazal učenjaka v zoologiji in prirodoznanstvu ; ravno zdaj je zopet izdal na svetlo knjigo, v kateri nam krasno slika svoje potovanje na vzhodu. Naj še omenimo, da ga je peštansko vseučilišče imenovalo že prej za častnega doktorja.
(f Gospa Emilija Hočevarjeva, rojena Obrezova.) Našega rojaka, gospoda dr. Frana Hočevarja, gimnazijskega profesorja in docenta na univerzi v Insbrucku, dohitela je nemila osoda, da mu je po kratkem srečnem zakonu dne 15. maja t. 1. umrla soproga Emilija, hči državnega poslanca, gospoda Adolfa Obreza v Cirknici. Pokopali so jo 17. maja daleč od domovine v tujo zemljo, ki naj jo lahko pokriva! Učenemu rojaku pa izražamo gorko svoje sočutje!
(V nedeljo, 18. maja) se je zbral na Brdu pri gra-ščaku g. Janku Krsniku vojni svet najnovejše slovenske ,,tudi narodne" stranke, da bi katero rekel o prihodnji deželnozborski volitvi na Notranjskem. Kaj so gospodje uganili, ni nam znano. Imeli smo pa priliko o tej prevažni zadevi govoriti z veljavnimi možmi z Notranjskega. Ti so soglasno izrekli tole sodbo: Od zadnje volitve še ni preteklo leto; izvolili smo si takrat gospoda dr. Valentina Zarnika, ki je tiste dni užival naše polno zaupanje. Od tedaj se ni ničesar izpremenilo, temveč se je poslanec dr. Zarnik pri zadnjem zasedanji gorko potegoval za nas in naše potrebe. Ako smo ga zadnjič izvolili, izvoliti ga moramo sedaj zopet, ker se ni ničesar zgodilo, kar bi bilo odvzelo nam poprejšnje zaupanje do našega poslanca. Nasprotno: to zaupanje se je vsled delovanja gospoda poslanca pri zvadnjem zasedanju še le bolj ukoreninilo! Ce ga sedaj zopet ne izvolimo, postavimo se v nasprotje s svojo zadnjo izvolitvijo, ter napravimo golo demonstracijo — v korist tistim nemškim grošom, za katere pa po Notranjskem ni elastičnega navdušenja!
To je sodba veljavnih mož, in prepričani smo, da navzlic znanim logaškim pritiskom ne bodo ostali v manjšini! — Bog jih živi! —
(Lepo priznanje.) Gosp. M. Rezek, župan občinskega zastopa na Radovici nam naznanja, da je občinski zastop v seji dne 18. maja t. 1. sklenil jednoglasno, izreči g. Josipu Senčarju, c. kr. sodnemu pristavu, na odhodu iz sodnega okraja metliškega javno zahvalo za občudovanja vredno pridnost, gorečnost, nesebičnost in nepristranost na korist našemu od vseh strani zatiranemu
ljudstvu, kateremu je dostojno in postavno dve leti po ukazih pravosodnega ministerstva ustrezal z vidno in iskreno radostjo s slovenskimi zapisniki in razsodbami, da je zarad tega zaslužil popolno zaupanje. — Radi se pridružujemo sklepu občinskega urada na Radovici ter z jednakim veseljem beležimo rodoljubni sklep njegov in čestitamo Senožečanom, h katerim je prišel gosp. Senčar službovat, da so dobili tako odličnega in občno spoštovanega rodoljuba v svojo sredo.
(„Schulverein" v Sent Juriji.) Odkar je pri nas država opustila in nehala ponemčevati avstrijske Slovane, prejeli so to nalogo ne samo avstrijski Nemci, ampak tudi oni zunaj Avstrije, iz nemškega cesarstva, priskočivši jim na pomoč s svojim „šulferajnom", katero društvo pošilja denarja v našo državo, da se od njega snujejo nemške šole v čisto slovanskih predelih. Nevarnost tega društva smo že razkrivali o raznih prilikah. To nemško društvo ni se nikjer tako ugnezdilo, kakor ravno v naši polovici, kajti na pr. na Ogrskem se ne more tako uspešno razvijati, kakor pri nas: tamkaj ima „šulferajn" velikega tekmeca — Madžare. Naj omenimo vsaj v glavnih črtah, kako preti slovanski narodnosti nevarnost tu pa tam. Na Ogrskem se namreč plačuje učiteljem osnovnih šol v nemadžarskih predelih po 50 do 200 gld. posebne nagrade, ako more kateri dotičnih učiteljev dokazati po-voljen uspeh v poučevanji madžarskega jezika pri ne-madžarski deci. Ako so se njegovi nemadžarske narodnosti učenci naučili samo razlikovati madžarske samostavnike od pridevnikov, dobi učitelj za to nagrade 50 goldinarjev, ako je uspeh večji, do 200 goldinarjev — torej po zaslugi. Kateri učitelj pa bi se predrznil protiviti madžari-zaciji, ta je že propal. Znan nam je slučaj, da je učitelj zarad tega, ker je naučil v svoji šoli nemške otroke nemško pesen peti, moral plačati 60 goldinarjev kazni, katera vsota se mu je odtegnila pri izplačevanji,
To omenjamo samo zato, ker ni vse jedno, če dopuščamo nemškemu „šulferajnu", da se ugnezduje pri nas, samo da bi nam otujil naši narodnosti nado našo — nežno mladino. Da je naš narod spoznal sam pogubne namere „šulferajnove", to je tolažba za prihodnjost, tolažba, katero nam dajejo dogodki, ki smo jih opazovali zadnje dni v Šent Juriji, kjer so kmetje hoteli zabraniti nem-čurjem, osnovati tamkaj podružnico „šulferajna". Prote-stovali so namreč zoper tako osnovo rekoč, da „šulferajna" ne potrebujejo. In to mi zopet konstatujemo, da nemčurji našo ljudstvo vedno izzivajo, kjer samo morejo. — Ker tedaj preti nevarnost naši narodnosti z vseh strani, moramo samo pohvaliti naše kmete zarad njihove samozavesti in politične zavednosti.
168 SLOVAN. Štev. 21.
Iz Gorice, v dan 18. maja. [Izv. dopis.] Novic, važnih novic malo ; vročina, ki je letos začela nenavadno zgodaj pripekati, prouzročuje tudi zgodaj „dobo kislih kumar". Bližamo se sicer volitvam v mestni zbor, katere drugod pretrgujejo jednoličnost vsakdanjega poslovanja, a pri nas se razen majhnega števila meščanov nikdo ne zmeni za te volitve, — in kjer ni opozicije, ni življenja. Da se pa naši Goričani tako malo brigajo za ta važni zastop, kriv je neki indiferentizem, kateri prevladuje v vseh krogih in izvira iz neopravičenega pesimizma, da se mestni voz v sedanjih okolnostih ne da spraviti v redni kolovnik. To in neugodne naše politične razmere na Primorskem plašijo tudi goriške Slovence, da se ne lotijo dela, temveč mirno gledajo, kako mala, a energična klika Italijanov vlada mestu in Slovence popolnoma prezira, kakor da jih ne bi bilo tukaj. In vender je celo zadnja štetev pokazala, da je v Gorici 4000 Slovencev ; v resnici jih je seveda mnogo več. Ko bi konservativni Italijani imeli v srci res toliko pravice do nas, kakor na jeziku, in ko bi tukajšnji Nemci ne sovražili Slovenca, kakor peklenšček sv. križa, zasukala bi se stvar tukaj precej na drugo stran, a tako bo ostalo vse pri starem.
Na prizadevanje našega državnega poslanca viteza dra. Tonklija bodo se preuravnavale ceste ob Soči skoraj gotovo, kar bode naše rojake na Tolminskem gotovo razveselilo. Visoka vlada je naložila stavbenemu adjunktu pl. Bouvardu v Gorici, da mora vse pregledati in poročati, kaj se ima na imenovanih cestah popraviti, predelati in preložiti, da bodo ceste povsema dobro uravnane. Ob jednem je vlada naročila, naj se preskrbi, kar je treba, da se ko hitro mogoče dodela skladovna cesta kraj Bače ter razširi in preravna ona kraj Idrijice.
Letina na Goriškem kaže do sedaj prav dobro : trta obeta lepo trgatev, zimna žita kažejo po vsej deželi prav dobro, okopavine in jara žita so dobro ozelenela, krompir, češnje in grah se dobivajo na trgu prav ceno, kar kaže obilost dotičnih pridelkov. Skrajni čas bi sicer bil, da bi se tudi k nam povrnile dobre letine, katerih so nekateri okraji — posebno Kras in Vipava — že kakih 15 let pogrešali.
V Štanjelu na Krasu se je osnovalo vinogradsko društvo, ki šteje že zdaj v prvem začetku 34 udov. Društvu voščimo najboljšega uspeha !
Pisma z Gorenjskega.
Dragi prijatelj! Najpoprej ti lepa hvala za ljubeznjivo voščilo v j zadnjem tvojem listu, da bi mi namreč kdo na Gorenjskem (kjer se ljudje tako radi tepo) utepel v glavo tudi misel, pisati ti bolj pogostoma, nego mi je bila navada do zdaj. Vedeti hočeš tudi, kako je na Gorenjskem. Izvrstno, prijatelj ! Kraji, ljudje, vse je izvrstno ; celo ovce imajo filozofske obraze. In blato, kaj ga je o dežji! A Gorenjci so pametni ; mirno in z vzvišenim zaničevanjem teptajo in gazijo s svojimi visokimi škornji umazano mešanico po cestah, a vam v Ljubljani je, kakor se kaže, blato le, da drug druzega ž njim ometujete. In dalje, kdo bi ne imel sočutja, ako gleda brhke Gorenjke in kore-njaško moško mladino, pa se spomni, da se temu čvrstemu narodu očita, da se rad tepe. Et "tu, mi Brute, vidiš se mi jednacega mišljenja; tudi ti, „ki nap'čen si očitar", potrkaj na prsi in reci: „mea culpa". In kako napačno je to očitanje! Slovenci in ž njimi se ve tudi Gorenjci, privadili smo se stoletja tepenju tako (bili smo
seveda vedno pasivni del), da nam je prišlo v meso in kri ; kratko, da je tepenje narodna posebnost, katero treba hraniti in varovati skrbnejše, nego najdražjo svetinjo. Pomisli le : tepli so nas v davnih časih že Obri, potem Karol Veliki in Franki, pozneje nemški graščaki in slovenski beriči ; kaj čuda, če se sedaj tepemo med seboj ! Le poglej Ljubljano, pa se bodeš prepričal o resnici mojih besed in o modrosti mojih ust. Da so nas tepli Avari in Franki, ni se čuditi; bili smo še v temi nevere tavajoči pogani in Bog nas je s tepenjem vabil k sebi. A tudi pozneje nas je Bog še mnogokedaj, kakor pravi Ribničan rešetar, potipal z debelim prstom. A tu ne govorim o vojski in lakoti, kaj takega prenese človek udan v voljo božjo ; v najnovejšem času smo dobili čudne tuje bolezni s čudnimi, dostikrat komaj umljivimi imeni. Prosim te, kaj je elastičnost, kaj ovaduštvo, kaj oficijoznost? Pri nas na Gorenjskem ni znano, kaj je. Razsvetli, kakor naglo moreš, z lučjo svojega razuma temo moje nevednosti in da bom reč bolje razumel, podaj mi tudi kaj vzgledov, saj jih morate imeti v Ljubljani ali blizo kje v vaseh in na brdih. In dalje : ali se ni bati zopet občnega potopa ? Ne sicer od vode, ampak, kar je še hujše, od črnila! Koliko se tiska in piše, in s čim se piše! S žolčem in strupom, a pri tem se ostrupi in okuži vsa zemlja. In sedaj pa reci, da kaj takega ni božja kazen ; ne le z velikim prstom nas je potipal Bog, položil je na nas kar celo pest.
Vse torej nas je teplo in nas tepe od prvega do zadnjega. Sedaj pa vzemi najnovejšo Darvinovo teorijo o podedovanji lastnosti in navad in priznal bodeš in s teboj vsak omikanec, da se Gorenjcem godi grozna, v nebo vpijoča krivica z očitanjem, da se radi tepó. Ad vocem teorija! Lehko je govoriti, da je siva, ali v resnici in praksi dobi časi ves drug obraz. Kaj takega sem skusil sam. Ali bolje je, da pričnem od konca. Bil je vroč, poleten dan ; temu bode zdaj dve ali tri leta. Ležal sem v hladni senci pod drevesom, odpočival si od pota, gledal komarje, vrteče se po zraku in se zamislil. Nekoliko proč od mene je oral kmetic njivo in paglavec kakih dvanajstih let mu je poganjal. Vroče je bilo, mož se je potil in jezil zdaj nad voli, da ne vlečejo dovolj, zdaj nad dečkom, da ne zna poganjati, da bo leha skrivljena in razor ne prav zasut. Jaz pa sem gledal moža in ko pride do konca, a ne da bi obrnil vole, nekoliko postane, oddahne se in otere znoj s čela, domislim se : pač se Horaciju niti sanjalo ni, kako bodo kdaj orali slovenski kmetici, drugače bi gotovo ne bil napisal znanih stihov:
Beatus ille, qui procul negotiis
Patema rura bobus exercet suis.
Ako še ne veš, povedati ti moram, da me časih primejo prav demokratne muhe in da se mi delaven človek, bodi si v božjem imenu kmet ali dimnikar zdi častivrednejši, nego najbogatejši ali najplemenitejši lenuh. Tako sem mislil tudi tedaj: „kmet, poglej ga, dela in se trudi, a ti, Janez, paseš lenobo; boljši je on, nego ti!" Gredoč mimo kmetica torej, pozdravim g i in se mu od-krijem. Ali, prijatelj, kako daleč je še zaostal naš narod; kdaj bode umel plemenite misli za narod unetega srca! „Jakec, vrzi motiko v škrica, kaj se bode hudič norca delal!" zaupije kmet in ubogljivi sinko vrže za menoj debelo kepo, skoraj gotovo motike javno ni bilo pri rokah. Nič boljši se mi ne zdite vi v Ljubljani, tudi vi nočete umeti, kako dobro vam hočejo nekateri za „narod uneti možje". Ali niso oni tudi udje naroda? In če se posamičnim udom dobro godi, ali ni v korist tudi celoti ? Gotovo, prijatelj, in če dobro premisliš moje besede, kesal se boš, da o zadnjih volitvah nisi volil drugače. Ako đruzega ne, bil bi si pridobil vsaj pohvalo „Ljubljanskega Lista" in to je danes že tudi kaj vredno.
Ad vocem: „Ljubljanski List". Jaz tukaj na Gorenjskem ne morem umeti, zakaj nekaterim ni bilo prav, da je ubral nemškoslovenske strune in nas začel poučevati, da je premalenkostno, potegovati se vedno in povsod
Štev. 21. SLOVAN. 169
za pravice slovenskega jezika. Saj je vender povedal „dovtipni" Per, ki si je v spodnjih njegovih prostorih napravil prodajalnico z „mešanim blagom", da je veliko važnejše, kakošno ceno imajo kranjske klobase, in veruj mi, mož nima tako napak. „Kranjski narod" bi ostal namreč lahko tudi brez slovenskega jezika, — a brez kranjskih klobas? — Sedaj razumeš, koliko globoke filozofije je v kratkem tem stavku „nesmrtnega" Péra.
Nekaj mi pa vender ni šlo v glavo. „Ljubljanski List" namreč piše: Dobro se nam godi pod to vlado. Ali g. urednik je pisatelj in znano ti je, da pisatelji, kakor papeži in cesarji, govore o sebi v pluralu majestatis in sedaj ne vem, ali je g. urednik z onimi besedami mislil sebe ali nas druge zemljane, kateri smo le misera plebs contribuens.
Vsekako mi stori to ljubezen in poizvedi, kako je, odgovora pričakujem prav željno ; vrhu tega pa je stvar tudi vredna, da se ohrani zgodovini.
Odkrito rečeno, nisem zgodovinar in reči moram, da mi je bilo prej že dostikrat žal, da nisem, a sedaj, da se mi zdi celo dobro. Pomisli le, da sem jaz zgodovinar in bi imel pisati najnovejšo zgodovino naših časnikov in časnikarjev. Človek bi moral pisati z rokavicami, kar je celo nerodno, ali pa si po vsakem stavku umiti roke, ako bi hotel oprati vse perilo, kar se ga je umazalo zadnje mesece po predelih naših listov. In kako čudni ljudje so časnikarji. Ce se tepeta na pr. Peter in Pavel in se pitata z vsemi ljubeznjivostmi ljubljanskih psovk,
precej žuga Peter, da gre Pavla tožit porotnikom, a Pavel žuga Petru z ministrom. Nekedaj je bilo vse drugače. Ko sem jaz še za pokojnega Ivanetiča trgal hlače po šolskih klopeh, stepla sva se jaz in moj sosed, ne vejn že zakaj. „Stari" pride v šolo in dobi oba zapisana na plošči zarad nepokoja. Zvračala sva sicer krivdo, seveda drug na druzega, a „stari" je vzel šibo in prav pošteno naklestil naju oba. — Temu je že dolgo, dolgo, prijatelj, a jaz še danes mislim, da je bil pokojni „stari" pameten mož in je zapustil tudi res dobro ime. A kaj je danes ljudem do imena ! Da se le govori in piše o njih, pa je dobro; naredili so si ime. In vender je tudi na imenu mnogokaj. Kako nerodno bi bilo na pr. ko bi bil slavni Wuttke, o katerem pač jaz v svoji nevednosti nisem prej še nikdar slišal, Rus ; kako neprijetno bi njegovo ime spominjalo palenkę.
Da, prijatelj, nomina sunt odiosa! Zato sem pa jaz tudi vesel svojega poštenega gorenjskega imena,  in brez „nominis umbra" pozdravljam te tvoj prijatelj
Janez Rogovila.*)
*) Na Gorenjskem ste res prav odločni radikalci. Dasi je to dobra lastnost, morali smo vender iz Vašega pisma izpustiti po cele odstavke, ker nočemo, da bi žalili nekatere gospode, ki so sicer narodnjaki, a imajo elastičnost za pogoj narodnega napredka. Sicer pa je Vaše umovanje krepko in zdravo, kakor gorenjski zrak. Zato pošljite zopet skoraj kaj izpod ponosnega Stola.
Uredništvo.
Ostali slovanski svet.
(Srbsko učeno društvo v Belem Gradu,) katero so osnovali leta 1841. profesorji v Kragujevci pod imenom: „Društvo srpske slovesnosti", nadelo si je pozneje denašnje ime. Dasi ima to društvo udov tudi iz Avstrije, kateri pošiljajo kot dopisujoči udje svoje razprave za njegov „Glasnik" in dasi prinaša korenito sestavljenih razprav iz raznih strok, vender njegove knjige niso razširjene med slovanskim razumništvom v Avstriji. Knjige tega društva so n. pr. v Dalmaciji tako redke, da se moramo čuditi ; da še o sebi ni ne govorimo. In vender koliko lepega gradiva nahaja bralec v njih; vzemimo samo poslednjo knjigo 55. in oglejmo si razprave samo po naslovih. Na prvem mestu nam je podal Jov. Ri s ti č članek: „Srbija i srpski pokret v Ugarskoj 1848 i 1849"; potem „Gradca za geologiju kraljevine Srbije" od J. M. Zujovića; „Materijali za istoriju Crne Gore". I. Iz vremena vladanja vladike Petra I. od Marka Dragovića, itd. To so tedaj razprave, katere morejo zanimati vsakega Slovana, kateri se želi poučiti o južnem Slovanstvu. Tukaj imamo kritičnih razprav o jeziku in zgodovini južnih Slovanov.
(Zetski dom.) Dne 13. t. m. je bil postavljen ,,Zet-skemu Domu" temeljni kamen v navzočnosti kneza, njegove rodovine, dostojanstvenikov in množine naroda.
(„Matice Hrvatske") odbor je imel sejo, v kateri je določil nagrade iz zaklade Koturove in Draškovičeve za to leto. Vladimir Mažuranie je dobil za svoj igrokaz : „Grof Ivan" 300 goldinarjev, a ravno toliko prof. dr. B. Lorković za svoje delo: „Žena u kudi i vani". Nadalje je dobil A. Veber 400 gld. za Ciceronove prevode, a gospica Marija Jambrišakova za knjigo: „Znamenite žene" okoli 140 goldinarjev. — Matičnjaki dobodo letos • jazen Mažuraničevega igrokaza in Lorkovićeve knjige še, Maspe rje v o zgodovino vzhodnih narodov, „Knjigu izuma" od Suleka in Kišpatića, Sisolskega roman : „Go-spodja Sabina" in naposled „Pjesme Markovi-čeve". Kakor se vidi, to so res bogati darovi.
(f Mih. Rajevski,) duhovnik ruskega poslanstva na Dunaji, umrl je v sredo 14. dan t. m.  Rajevski je bil
slovanofil ter je v zmislu slovanofilske stranke tudi deloval v slovstvu. Mnogim Jugoslovanom, med temi največ Slovencem, kateri so se šolali na dunajskem vseučilišči, pripomogel je blagi pokojnik, da so prišli v Rusijo, kjer so po dovršenih naukih postali gimnazijski profesorji. Na ruskem dvoru je bil Rajevski jako priljubljena oseba. Da so ga tudi čislali ostali vladarji, priča nam to, da je bil odlikovan s Fran Josipovim redom in vrhu tega še z mnogimi dekoracijami od drugih dvorov. — Dne 2. junija bi imel praznovati petdesetletnico kot duhovnik ruskega poslanstva na Dunaji, za katero slavnost je že nabrala ruska naselbina denarja za darove. Kakor se čuje, bode se za ta denar uzidala spominska plošča v staro cerkev ali pa v novo, kader se bode zidala.
(Kraszevskega) je nemško državno sodišče obsodilo
! na tri in pol leta ječe, a Hentscha na devet let. Ves čas v zaporu je nahajal slavni pisatelj jedino veselje in tolažbo v delu. In res je Kraszewski dovršil v zaporu dva romana, od katerih obseza vsak po tri zvezke in ravnokar je dogotovil tretji roman z naslovom: „Banita", v katerem nam riše življenje in smrt vojvode Sam. Zbo-
] rowskega. — Kakor se je Kraszewski izrazil nekemu poljskemu dopisniku, ki ga je obiskal, pobral mu je ta proces vse z dolgoletnim pisateljevanjem pridobljeno imenje.
(Ruski filološki zavod v Lipskem.) V Lipskem je neka vrsta filološkega semenišča na vseučilišči. V tem zavodu je 30 filologov, od katerih ima polovica štipendije. Vanj se sprejemajo samo ruski podložniki krščanske vere, kateri so dovršili gimnazijske nauke v Rusiji ali kako šolo iste stopinje. Rusija pošilja in daje v Lipsko svoje mlade podložnike zato šolat na nemškem vseučilišči, da se vsaj nekateri seznanijo z nemškim vseučiliščem in
i z metodo nemških profesorjev za filologijo. V tem zavodu ostane vsak dijak tri leta. — In ravnokar je izdalo rusko ministerstvo prosvete poročilo, iz katerega se vidi, da se potrebuje za uzdrževanje tega zavoda vsako leto 35,000 mark, in sicer 6000 mark dobiva ravnatelj kot letno plačo; 3900 mark oba njegova pomočnika, a 21.000 mark je določeno štipendistom.
170
SLOVAN.
Štev. 21.
Razne novice.
(Mestno gledališče na Dunaji) je pogorelo zadnji petek. Kakor se do zdaj misli, zažgal ga je neprevidno neki tesar, kateri je imel opraviti v gledaliških prostorih. Osebju tega gledališča je podaril cesar 1500 goldinarjev ; jednako pa tudi nabirajo darove Dunajčani, da bi olajšali bedo gledališkemu osebju, katero je vsled te nesreče brez zaslužka.
(Razstava otrok.) Pariški zdravniki prirejajo razstavo otrok pod pokroviteljstvom največjega prijatelja drobne dece, slavnega pesnika Viktorja Huga. Razstava se bode odprla prihodnjega meseca. Tiste matere, katere bodo razstavile najzdravejše in najbolj odgojene otroke, bodo dobile častne diplome, medalje od zlata in srebra in še druge darove.
(Velika starost.) Pri sv. Ilji v Slovenskih Goricah je umrl dne 25. marca 104 let stari viničar Mih. Felzer. Felzer se je vojskoval zoper Napoleona L, bil ujet in odveden v Pariz. Leta 1881. je praznoval svojo zlato poroko. — A 10. dan maja je umrl v Witkowem na Po-znanjskem polkovnik Malczewski, zadnji veteran poljski, ki je živel še za Napoleona. Leta 1831. ujet je preživel 47 let v Sibiriji, od koder se je vrnil še le pred dvema letoma. Tudi Malczewski je bil čez sto let star.
(Ultimo! — Contra!) Ko je levičar Auspitz v soboto v svojem govoru vskliknil : „Austria erit in orbe ultimo", zadonel mu je z galerije močan glas: „Contra".
(Zvita vdova.) Na Švicarskem je ženi umrl mož tako nagloma, da ni mogel napraviti oporoke in vsled tega bi morala njegova žena izgubiti vse imenje. Ali zvita žena se domisli hitro, kaj je treba storiti, in pokliče k sebi svojega prijatelja iz iste hiše.   Ta pride, leže se v
posteljo, zavije se v odejo ter se vede, kakor da bi on bil mož te žene (truplo pokojnega moža so prenesli ta čas v klet) in je s slabim glasom narekoval svojo poslednjo voljo poklicanemu pisarju in sicer tako, da vse zapušča ženi, samo jedno senožet je zapisal sebi kot nagrado za veliki trud. Žena, umeje se, je morala molčati, sicer bi se bila izdala sama.
(Krivo obsojenih) je bilo na Nemškem od 1. oktobra 1879. 258 oseb. V 97 slučajih se je sodba izvršila popolnoma ali pa samo deloma.
(Zaklad v zemlji.) Nedavno je prišel v Zagreb neki slovenski delavec in je naznanil magistratu skrivnost, da je v gori našel zakopano skrinjo z denarji. Koj je odšlo nato poverjeništvo gledat tja v globoki jarek izza Medvedgrada. In res so našli velik kamen, kakor je dejal delavec. Mnogo so se trudili, da so odrinili kamen, toda pod njim niso našli ne škrinje, ne denarja. In tako bode^zagrebško poverjeništvo moralo čakati še do Ivanjega, ko o polunoči iz zemlje v podobi plamena cveto denarji.
(Dobra misel.) Nizozemski poslanec na angleškem dvoru je prosil londonsko policijo, naj išče mlado Ho-landko, katera je že dolgo zapustila svojo domovino in morala živeti kje v Londonu. V njeni domovini je namreč umrl neki sorodnik, kateri ji je zapustil dva milijona holandeških goldinarjev. Spreten agent jo je imel iskati. Izza šestih tednov se vrne agent in poroča svojemu predstojniku, ki ga je prašal, če je že našel dekle. „Da, že pred nekaj tedni," dejal je agent, „sirota je bila šivilja in revno živela." — „A kje je?" vpraša ga predstojnik. — „Pri meni doma," odvrne agent, ,jaz sem jo vzel za ženo."
Politični razgled.
Državni zbor na Dunaji je končal v soboto generalno debato o VI. poglavji obrtnega zakona, da se je že v ponedeljek začela specijalna debata. Namen temu zakonu je, poravnati in določiti razmere med delavci in podjetniki, tako na pr. o delu otrok in žen po noči, v rudnikih itd. — Znamenito je, kar je rekel v generalni debati knez Alojzij Liechtenstein, da imate fevdahio plemstvo in meščanstvo skupne koristi in da sta se že oba življa zlila v jeden narodnogospodarski razred. — Boj med njima je nemogoč. Tako knez Liechtenstein.
To zasedanje državnega zbora se bode končalo 24. ali pa 27. t. m.
Državni zbor ogrski je bil včeraj sklenen s prestol-nim govorom.
Dalmatinski deželni šolski svet* je sklenil, odslej občevati s strankami samo v hrvaškem jeziku. Tudi na-mestništvo je začelo dopisavati v hrvaškem jeziku.
Dne IG. junija se snide deželni zbor gališki, v katerem se bode najprej bržkone pretresavala novela o šolskem zakonu.
Te dni se je zopet zbrala srbska narodna skupščina. V prvi seji se je osnoval verifikacijski odsek.
V nedeljo je bil v Petrogradu ruski carjevič slovesno proglašen za polnoletnega. Nj. Valičanstvo naš cesar mu je podelil red sv. Štefana.
Najvažnejši dogodek v nemškem državnem zboru je bil ta, da je socijalistični zakon podaljšan do 30. sept. j 188G. leta in ta sklep sprejet s 189 glasovi zoper 157.
Tržne cene v Ljubljani
dne 21. maja:
Hektoliter: pšenice 7 gld. 96 kr., ječmena 5 gld. 20 kr., ovsa 3 gld. 26 kr, soršice — gld. — kr., ajde 5 gld. 20 kr., prosa 5 gld. 69 kr., koruze 5 gld. 20 kr., krompirja 2 gld. 50 kr.. leče 9 gld.
— kr., graha 9 gld. — kr., fižola 10 gld. — kr. Kilogram:   maslo 96 kr.,  svinjsko masti 86 kr., surove slanine
64 kr., okajene slanine 74 kr., surovega masla 85 kr., govejega mesa 64 kr., teletine 64 kr., svinjine 72 kr., ovčjega mesa 40 kr.
— 1 jajce 2 kr., 1 pišče 45 kr., 1 golob 18 kr.,^liter mleka 8 kr. 100 kilogramov: sena 2 gld. 23 kr., slame 1 gld. 96 kr.
Listnica urednikova. — Gosp. M. : Vaš spis pride na vrsto morebiti že v prihodnji številki; le prosimo, nadaljujte.
Gosp. P—ov.: Vaš dopis smo morali odložiti, torej prihod-Djič. Lepa Vam hvala na ostalih spisih. — Gosp. dopisniku iz Gorice. : Drugo polovico bodemo priobčili prihodnjič
„Slovan" izhaja vsak četrtek popoludne.   Cena mu je za celo leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta I gld. — Posamične številke se prodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu St. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — urednik: Anton Trstenjak.