pogledi umetnost kultura družba štirinajstdnevnik 19. maj 2010 letnik 1, št. 4 HENRIK J0KER gJERRE^DUŠAN JOVANOVIČ*MICHAEL HARDT'JURE SIMONITI'GORAZD KOCIJANČIČ JOŽE SUHADOLNIK PETER KLEPEC*SIMON HAJDINhIGOR MODIC*JELA KRECIC*AGATATOMAZIC Literarno-umetniško društvo Literatura je izdajatelj osrednjega slovenskega mesečnika za književnost Literatura, organizator številnih javnih prireditev (živa branja, debatni večeri, literarni performansi, delavnice Šole kreativnega pisanja) in izdajatelj štirih knjižnih zbirk: Novi pristopi (izvirna slovenska esejistika, literarna teorija in kritika, 1990-) Marko Juvan IMAGINARIJ KRSTA V SLOVENSKI LITERATURI • POGLEDI NA BARTOLA (več avtorjev) • Vid Snoj ZGODNOST • Matej Bogataj KONEC KONCEV ^ • Andrej Blatnik LABIRINTI IZ PAPIRJA • Tomo Virk BELA DAMA V LABIRINTU • Janko Kos NA POTI V POSTMODERNO • Uroš Zupan SVETLOBA ZNOTRAJ POMARANČE • Matevž Kos PREVZETNOST IN PRISTRANOST • Slavo Šerc NEMŠKA KNJIŽEVNOST DANES • Marko Juvan DOMAČI PARNAS V NAREKOVAJIH • Tomo Virk TEKST IN KONTEKST • Milan Dekleva GNEZDA IN KATEDRALE • Tomo Virk STRAH PRED NAIVNOSTJO • Vanesa Matajc OSVETLJAVE • Marko Juvan VEZI BESEDILA • Matevž Kos KRITIKE IN REFLEKSIJE • Diana Koloini ZAPELJEVANJE, ILUZIJA, LJUBEZEN • Julija Uršič METAMATIKA • Alenka Jovanovski TEMNI GEN • Milan Dekleva O TRNU IN ROŽI • Urban Vovk V TEKU ČASA • Peter Kolšek LEPA TOČAJKA • Alojzija Zupan Sosič ZAVETJE ZGODBE • Matija Ogrin LITERARNO VREDNOTENJE NA SLOVENSKEM • Matej Bogataj PREBRANO, PRECEJENO • Matevž Kos BRANJE PO IZBIRI • Brane Senegačnik PARALIPOMENA POETICA • Andrej Blatnik NEONSKI PEČATI • Simona Škrabec POTOMCI SAMOTE • Miha Pintarič OBČUTJE ČASA V FRANCOSKI SREDNJEVEŠKI IN RENESANČNI KNJIŽEVNOSTI • Marko Juvan LITERARNA VEDA V REKONSTRUKCIJI • Vid Snoj JUDOVSKI SEKSTET • Urban Vovk KRUH ZGODNJIH LET Andrej Blotnik • Janez Strehovec BESEDILO IN NOVI MEDIJI • Matevž Kos FRAGMENTI O CELOTI • Primož Čučnik SPATI NA "rSANJE KRATKE KRILU • Jernej Habjan JANUS, PROKRUST, BAHTIN • Tomo Virk IZLETI ČEZ MEJO • Matej Bogataj GLEDALIŠKO ZGODBE LISTJE • Mitja Čander KUVERTIRANA POTEZA • Irena Novak Popov IZKUŠNJA IN PRIPOVED « 1 T>+^VT>1 VQT» r-l Politično ozadje internacije slovenskega civilnega prebivalstva sta v knjigi osvetlila Bojan Godeša in Tadeja Tominšek Čehulič, ki navajata, da je bilo v italijanska koncentracijska taborišča interniranih 25.000 Slovencev in Slovenk. Delež slovenske mlajše inteligence med interniranci je bil izjemno velik, kajti med italijansko okupacijo ni bila kazniva le konkretna podpora odporniškemu delovanju, temveč je bila zadosten razlog za interniranje že idejna naklonjenost Osvobodilni fronti. Iztok Durjava, avtor izbora razstavljenih likovnih del, v krajšem prispevku opisuje razmere, v katerih so ustvarjali slovenski likovniki v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Italijanske taboriščne oblasti jih niso ovirale, dopuščale so nabavo slikarskega materiala in slikarskih pripomočkov. V taborišču v Padovi je na primer poročnik Tino Rosa, slikar in profesor na slikarski akademiji, izposloval atelje. V Gonarsu, kjer je Nikolaj Pirnat ustvaril svoj raznovrstni taboriščni opus, ki vključuje risbe, akvarele, olja in kipe, je krajši čas delovala tudi taboriščna slikarska šola, ki jo je obiskovalo od 20 do 30 mladih likovnikov in samoukov. Pomembna likovna dela so nastala tudi v drugih taboriščih, na primer v Monigu, Viscu in Ren-nicciju. O vsakdanjem življenju internirancev, stiski, zdolgočasenosti, obupu, bolezni in smrti, ki je prizadela najpogosteje starejše in otroke, pričajo še portreti, skice, risbe, ki so jih ustvarili samouki. Fotografije, priložene posameznim poglavjem, dopolnjujejo po eni strani prikaz razmer v rabskem taborišču, po drugi ponazarjajo še druge realnosti, predvsem italijansko ofenzivo na Notranjskem in Dolenjskem poleti in jeseni 1942 (Katarina Jurjavčič) ter vprašanje mobilizirancev slovenskega rodu v italijansko vojsko (Nataše Nemec). Posebne omembe je vsekakor vreden izbor fotografij, ki zajema požig Narodnega doma v Trstu, zastrupitev skladatelja in zborovodje Lojzeta Bra-tuža, spomenik bazoviškim žrtvam v Kranju, spomenik bazoviškim žrtvam v Bazovici ter spominske prireditve skupaj z neonacističnim shodom ob fojbi v Bazovici ter demonstracije »titofilov proti italijanski komemoraciji pri breznu Golobovnica«. Fotografski miks, ki s preskakovanjem iz polpreteklosti v sedanjost pomeša žrtve fašističnega nasilja in oblike spominjanja na žrtve fašizma in komunizma, je povsem skladen z uvodno poanto Jožeta Dežmana, predvsem z njegovo tezo, »da titoistični teror v letih 1943-1945 pobije več Primorcev kot fašistični v letih 1930-1943«. Avtor, ki se zavzema za celovito revidiranje slovenske zgodovine, se je tokrat preizkusil v pisanju nove, kot sam trdi, »demitizirane« primorske zgodovine. Njegovo uvodno ukvarjanje s primorsko zgodovino je glede na zasnovo knjige, ki osvetljuje predvsem posledice italijanske zasedbe ljubljanske province, funkcionalno potrebi po »neideološkem« pisanju zgodovine fašizma in italijansko-slovenskih odnosih. Kopica netočnosti (namesto štirih bazoviških žrtev jih Dežman omenja kar devet, koncentracijsko taborišče Rab okliče za ekvivalent uničevalnega taborišča Auschwitz, zato da lahko v isti sapi zapiše, da je po uničevalni moči zaostajalo za Teharji in Šentvidom nad Ljubljano) zgovorno potrjuje raven ideološko obremenjenega, predvsem pa konceptualno in epistemološko zmedenega pisanja. Če je ignorantski odnos do slovenskih zgodovinopisnih študij o fašizmu, ki so izšle v času, ko »pod totalitarnim titoizmom znanstveno korektna kritika fašizma in nacionalizma ni bila mogoča«, povsem koherenten z avtorjevimi izhodišči, potem vsekakor preseneča globalno neupoštevanje italijanskih in mednarodnih fašističnih študij. Mar so tudi te nastale pod vplivom »totalitarnega titoizma«? Če je bil prvotni cilj razstave ilustrirati »slovensko-italijanska razmerja v času fašizma in njihove odmeve«, je njen končni knjižni rezultat politično revidiranje primorske in slovensko-italijanske novejše zgodovine -revidiranje, za katero Dežman ne potrebuje dokaznega gradiva. Bližje so mu ocene, ki so domena italijanskih fašistoidnih in nacionalističnih krogov. Knjižna reprodukcija žlahtnega likovnega materiala tako zapusti vtis niene Dolitične rabe. Marta Verginella ■qkr J JAVNI SKUD REPUBLIKE Sf rubKu/tuMTvemn, Ca/nAaAie/i/' dmn 20. 'rrL20J0 ŽENJA LEiLER O OČETIH IN SINOVIH ichael Berg se je kot najstnik konec petdesetih let prejšnjega stoletja, odraščajoč v majhnem zahodno-nemškem kraju, zaljubil v dvakrat starejšo Hanno in se z njo zapletel v strastno razmerje. A v odraslost ga ni iniciirala za njegova leta (pre)zgodnja erotika niti zanj surovo boleče dejstvo, da je Hanna čez noč skrivnostno izginila iz njegovega življenja, ampak spoznanje, s katerim se je soočil nekaj let pozneje kot študirajoč mladenič. Za žensko, ki ga je zaznamovala tako močno, da tudi kot odrasel moški ne bo sposoben ljubiti več nobene druge ženske, se namreč izkaže, da je bivša nacistka, paznica v koncentracijskem taborišču. Kako lahko ljubimo zlo, kako to, da nas lahko zapelje, da mu slepo zaupamo, da ga sploh ne vidimo, pa tudi, kako to, da ga nočemo videti, so vprašanja, ki so Michaela šele zares katapultirala v odraslost. Kot je soočanje s preteklostjo, torej tako z zločini staršev ali njihovim tihim strinjanjem s temi zločini, pa je soočanje z moralno poškodovanostjo celotne družbe moralo v odraslost pognati povojno generacijo (zahodnih) Nemcev. Michael Berg je izmišljena oseba, protagonist v več kot trideset jezikov, tudi slovenskega, prevedene ter pofilmane literarne uspešnice Bralec (Der Vorleser, 1995) nemškega pisatelja Bernharda Schlinka. A toliko, kolikor je Michael izmišljena oseba, je obenem tudi delček slehernika, potujočega po zdajšnjosti in tukajšnjosti, ki bo nekoč zgodovina. Zgodovina očetov. In kako je z očeti in sinovi pri nas? Mladi amaterski tat, vitalistični in bonvivanski Sergej, ki ima težave s stalnejšimi sidrišči pri nežnejšem spolu, v današnjih dneh po naključju ukrade dokument, ki naj bi razkril očete povojnih pobojev. Hitro postane tarča zasledovanja, torej preganjanec, trupla ob njegovi poti se množijo, nekaj jih ubije njegov zasledovalec, nekakšen brezimni Angel smrti, nekaj jih smrt stori samih, Sergej pa tako rekoč do konca ne razume, zakaj je njegovo življenje v smrtni nevarnosti. Njegova nevednost je tako neizmerno brezbrižna, da se mu polpretekla zgodovina kaže kot velika, lepa, s soncem obsijana pokrajina in še sanja se mu ne, da ima vsak pozitiv tudi svoj negativ. Tako šele tik pred koncem, prignan do globokega kraškega brezna, dojame, da je žrtev neporavnanih računov »tastarih«. Njegova reakcija je toliko otročje komična, kot je tudi simptomatična: Pustite me pri miru, zakriči, jaz bi rad samo živel... Sergej je izmišljena oseba, protagonist romana in istoimenskega filma Pokrajina št. 2 (2008) pisatelja in režiserja Vinka Mödern-dorferja. Tako rekoč prvega slovenskega filma, ki se povojnih pobojev dotakne eksplicitno. Film kljub temu, da je oblekel žanr trilerja, ni postal uspešnica, na koncu ga je pri nas videlo nekaj več kot šest tisoč gledalcev, je pa njegova poanta zgovorna: sinov ne zanima, kaj so počeli očetje, če se pač ne morejo soočiti s svojimi dejanji, naj s tem ne obremenjujejo sinov, rojenih po vojni in ničesar krivih. Je danes res še vedno tako bogokletno pričakovati, da bo revolucionarna in spet vse bolj izključujoča retorika, ki svari pred sovraštvom in obenem sama sovraži vse, ki mislijo drugače, že končno postala stvar preteklosti? Pričakovati, da bodo sinovi in vnuki »najboljših ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, le zmogli z distanco in kritično reflektirati dejanja svojih očetov in s tem seveda tudi svoja lastna dejanja, upe in iluzije? Pa vendar: ali ni prav zmožnost soočenja s preteklostjo, s svetom očetov, v dobrem in slabem, pogoj za odraslost sinov? »Tista generacija je dala najboljše ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja: Kidriča, Kardelja, Rozmana, Kocbeka in tudi Vidmarja. Pred našo generacijo pa se postavlja vprašanje, kam in kako naprej, saj konservativne sile doma in v svetu rinejo Slovenijo na obrobje dogajanja. Namesto sproščenosti se utrjuje stanje napetosti in strahu. Iz Slovenije se dela bojišče pritlehnih bojev za medijsko pozornost. Nekateri bi radi spet delili slovenski narod na naše in vaše, da bi ti spet krvaveli v napačnih bitkah.« Če ne bi bilo zgovorne omembe Kocbeka, bi moral biti človek ob takšnih besedah enega izmed aktualnih ministrov iz generacije sinov danes gotov, da so iz nekih drugih časov: govorijo namreč o zaslužnih očetih, živih in pokojnih, o grozečih sovražnikih, notranjih in zunanjih, o krvavih bitkah ... Brez težav si je mogoče predstavljati prizorišče, sredi katerega se je nekoč razlegala ta in takšna patetika: vihrale so partijske zastave, na ves glas je odmeval Na juriš!, pionirji so deklamirali partizanske pesmi, nekje v daljavi je sijal na hribu napis Naš Tito ... A omemba Kocbeka v tej druščini največjih ljudi, »ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, je dejansko pomenljiva. Ne zato, ker Edvard Kocbek ne bi sodil med največje »ljudi slovenske zemlje«, ampak zato, ker njegovega imena tovarišija niti po nemarnem ne bi omenjala skupaj z druščino zaslužnih kardeljev in kidričev. Navsezadnje njihovi nadnaravni kipi še danes, v demokratičnih časih, stojijo v središču prestolnice slovenstva, Kocbekovemu pa je bila dodeljena umaknjena klopca ob ribniku in otroškem igrišču. So pa tovarišija in njeni varuhi popisali na tisoče in tisoče strani udbovskih zabeležk o Kocbeku, četudi se je le sprehajal po Tivoliju. Tisto, kar je pri citirani izjavi zato žalostno, je, da je ni izrekel kak sopotnik omenjene generacije, ampak je bila le ena izmed množice sorodnih, a zelo ilustrativnih razmišljanj ob letošnjih praznovanjih dneva upora, prvega maja in dneva zmage, ki so jih z govorniških odrov stresali sinovi in vnuki generacije zmagovalcev. Še več, zdelo se je, da je bila letošnja praznična ekshibicija neskončnega vračanja preteklosti še posebno bučna, patetična in revolucionarno zanesena. Spet so vihrale partijske zastave in je odmeval Na juriš!, na nekem hribu še sije napis Naš Tito, prestolnica se ponovno ponaša s Titovo cesto in tako naprej. Če se je namreč pred leti že zdelo, da je črno-belo, natančneje, rdeče-belo podobo preteklosti po osamosvojitvi oplazilo vsaj nekaj bolj pisanih odtenkov, vsaj nekaj distance, vsaj nekaj konteksta, vsaj nekaj drugih in drugačnih pogledov, drugih in drugačnih (tragičnih) zgodb, nekaj sramu enih in olajšanja drugih ter seveda narobe, pa smo spet vse bolj priče triumfu brezprizivnega zmagovalnega prav in oholega branjenja »pridobitev revolucije«. A skoraj bolj zaneseno od ostarelih očetov jih danes branijo njihovi sinovi in sinov sinovi. Dvajset let po osamosvojitvi in vzpostavitvi političnega pluralizma, ki ne pozna več dosmrtnih voditeljev in mitoloških zaklinjanj na stadionskih masovkah, je težko razumeti, da še kar naprej v imenu nenapisanih zakonov revolucije in zgodovine, ki jo pač pišejo zmagovalci, s prazničnih govorniških odrov in iz boksarskih ringov teve studiev doni retorika, ki vztrajno glorificira ali vsaj upravičuje v temelju totalitaren, celo z zločinom formiran družbeni sistem, ki se je na koncu klavrno sesul sam vase. To, kar danes smo, nismo le zaradi pogumnega upora »malega naroda« proti neprimerljivo večjemu in močnejšemu okupatorju in »najboljših ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, temveč tudi zaradi zločinov teh »najboljših ljudi«. Smo tudi zaradi družbeno pogubnih smeri razvoja, ki so sledile. Ne opravičuje jih noben kruha in klobas poln želodec, pa tudi ne »najbolj odprte meje« in najbolj inovativno družbeno eksperimentiranje med vsemi komunističnimi sestrami. Zgodovini pač ni mogoče ubežati. Preteklost j e vedno del sedanj osti, kot j e sedanj ost del prihajajoče prihodnost. Pa vendar: je danes res še vedno tako bogokletno pričakovati, da bo revolucionarna in spet vse bolj izključujoča retorika, ki - kot ob nedavni praznični priložnosti - svari pred sovraštvom in obenem sama sovraži vse, ki mislijo drugače, že končno postala stvar preteklosti? Pričakovati, da bodo sinovi in vnuki »najboljših ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, le zmogli z distanco in kritično reflektirati dejanja svojih očetov in s tem seveda tudi svoja lastna dejanja, upe in iluzije? Namesto tega pa še naprej ploskamo vulgarno populistični logiki, ki denimo pravi, da Ljubljana kot prestolnica države nujno potrebuje Titovo cesto »ne samo zaradi tistih, ki si jo danes želijo, ampak še bolj zaradi nekdanjih titoistov, ki se danes grdo sprenevedajo«. Po isti logiki potrebujemo tudi teror - da današnji demokrati ne bi pomislili, da mogoče niso več revolucionarji. Ali nista pri razmišljajočem človeku, ki se trga spon svojih očetov, najžlahtnejši prav sposobnost sokratske dialektike, ki se zaveda, da ni mogoče ne uzreti ne imeti v lasti absolutne resnice, ter sposobnost prevpraševanja svojih že formiranih stališč, kadar pač dejstva na že znano pokrajino pripeljejo nova spoznanja? Je dvom o starih resnicah komunizma res že kar drugo ime za novi fašizem? Je dopuščeno dvomiti o tistih, ki nikoli ne dvomijo in ki celo prezirajo tiste, ki to počno? Dvomiti o samih vprašanjih, ki si jih postavljamo? Če za konec, kot se morda za to številko Pogledov spodobi, rečem z Žižkom, pa čeprav postavljenim na glavo: morda pravo vprašanje za današnje sinove velikih očetov tako sploh ni, ali so »pridobitve revolucije« danes res še primerne, da »pred našo generacijo postavljajo vprašanje, kam in kako naprej«, ampak, kako so današnja družba in njena vprašanja, kam in kako naprej, videti iz perspektive teh »pridobitev«. Kaj je šlo, skratka, v polpretekli zgodovini, kot jo očitno vidijo sinovi, tako prav, da je šlo potem vse narobe. Če ni bilo vse narobe že čisto na samem začetku. Kako torej zares začeti od začetka? pogledi naslednja številka izide 2. junija 2010 PROBLEMI Bivalno okolje: Od stanovanja do soseske ZVON Vampir v Ljubljani RAZGLEDI Za sto evrov na mesec BODITE PRIPRAVLJEN UJETI NEPRIČAKOVANO Z novim aparatom Lumix TZ10 ste pripravljeni na vsak izziv: Če fotografija ne zajame celotnega dogajanja, lahko s funkcijo AVCHD Lite movie v trenutku preklopite na snemanje filma v HD kakovosti. 12x optična povečava vas lahko brez izgube kakršnega koli detajla pripelje izredno blizu. S pomočjo inteligentne povečave še okrepite zmogljivosti približevanja, hkrati pa obdržite odlično kakovost slike. Funkcija GPS pa vam pove, kje točno ste fotografirali. Ker popolna slika zares šteje. VSE ŠTFIF M lOV nDTIPMI DrWIürUMK 1ÄV IMTCI inCMTMA DnUCP AUA /w/rt-tr^ I Audi Prednost je v tehniki Umetnost združevanja minimalizma s popolnostjo. Novi Audi A8. Napredna umetnost. Ena od pogonskih siL novega vozila Audi A8 je njegova inovativna Lahka konstrukcija, ki predstavlja novo definicijo dinamike in učinkovitosti vozil tega razreda. Jedro predstavlja najnovejša generacija karoserijske konstrukcije Audi Space Frame v povezavi z najsodobnejšimi agregati, npr. motor 4.2 TDI®. Tehnika Audi torej, ki kaže, kako športna, natančna in učinkovita je lahko vrhunska limuzina današnjega dne. Izraženo s številkami: 350 konjskih moči, 800 Nm navora in emisije CO2, ki dosegajo le 199 g/km. Temu pravimo napredna umetnost. Poraba goriva (L/100 km): kombinirana vožnja 7,6. Emisije CO2 (g/km): kombinirana vožnja 199.