Kronika
tudi iz Pirandellove «Šestero oseb išče avtorja« iztisnil vonj pristne groteske. Režiser Osipovič z vprizoritvijo «Moči teme» ni uspel; ni umel umetniško ob* vladati številnega ansambla, zato predstava ni nudila notranje, organične dogna* nosti, temveč je ostala torso. — Zadnji režijski dar pokojnega Borisa Putjate je bil «Stričkov sen», kjer je tudi nastopil kot knez. Putjata je neusmiljeni humor Dostojevskega, ki ledeno reže v dušo, pritiral do strašne groteske in ga dvignil v nadzavestne svetove ter se tako -s temi «Gobci» še poslednjič zarogal svoji ljubljeni Ljubljani. Zakaj ta gibki teatralik je bil v svojih posvečenih urah umetnik. Njegov pomen in njegovo delo je na simpatičen način ocenilo že dnevno časopisje. Pisec te kronike mora ugotoviti samo, da je Putjata pri* nesel v provincijonalno in neokretno slovensko gledališko duševnost okretno, svetsko potezo, ki se je razodevala v njegovem pojmovanju francoske komedije; s presaditvijo «Idijota» na naš oder pa nam je dal zaslutiti v globine in prepade ruske nature. Zato njegov pomen za slovenski oder ostane; bil je sograditelj. — Pretekla sezona je slavila vrsto jubilejev raznih avtorjev in igralcev. Vsi ti jubileji in proslave pa sezoni niso bili v prid.                                  Fran Albrecht.
Iz nagovora Paula Valervja na banketu pariškega zborovanja Pensklubov.
... Občudujem ta veličastni zbor, kjer vidim može kot Galsworthyja, Pirandella, Unamuno, Kuprina in toliko pisateljev vseh narodov med tolikerimi našimi književniki.
Toda dajte, da povem, kakšen čuden vtis občutim in kakšna nenavadna misel vstaja v meni, ko motrim vaš shod.
To zborovanje se mi zdi skoro nerazložljivo. Nekaj — sam ne vem — paradoksnega je v njem.
Literatura je jezikovna umetnost, je umetnost sredstev za vzajemno umevanje.
Razumljivo je, da se zemljemerci, narodni ekonomi ali tovarnarji vseh plemen morejo koristno sestati, zakaj posvetili so se študijam, oklenili so se zanimanj, katerih predmet je samoedin in istoveten.
Toda pisatelji!... Toda možje, katerih poklic temelji naravnost na njihovi rodni govorici, katerih umetnost obstajapotemtakemv razvijanju tega, kar najdoločneje — in morda najkrvoločneje — loči narod od naroda!... Kaj naj pomeni zborovanje tistih, ki v vsakem narodu nujno delujejo, da bi ohranili, ojačili in izpopolnili najobčutljivejše ovire, najznatnejše in najjasnejše razločke, ki osamujejo tisti narod od vseh drugih narodov? Na kakšen način je tak shod mogoč?
Tu, gospodje, je treba poklicati na pomoč čudež. In to je bil, naravno, čudež ljubezni.
Različne literature se objemajo v ljubezni. Pa ta čudež ni od danes. Virgila je vleklo k Homerju. In koga vse nismo ljubili mi, Francozi? Italijo pod Ron* sardom, Španijo ob času Corneilla, Anglijo v dobi Voltairea, Nemčijo in bližnji vzhod po romantikih, Ameriko v Baudelaireu... in od stoletja do stoletja Grčijo in Rim kot dve vedno stanovitneje uživani ljubici. Grčijo in Rim smatram za naroda, ki sta samo malo bolj oddaljena od nas ko drugi narodi. Homer je le še nekaj bilijonov kilometrov odtod. Treba ga je opravičiti zbog te razdalje, da ga nocoj ni med nami.
Te ljubeče literature so se iskale in silno poželele. Toda, sami veste, gospodje, zaljubljenci objemajo vselej tisto, česar ne poznajo, in morda bi sploh ne bilo ljubezni brez tega bistvenega nepoznanja, ki daje in ki celo edino more dati neskončno vrednost ljubljenemu predmetu.
572
Kronika
Če še tako popolno poznamo kak tuj jezik in še tako globoko proniknemo v intimnost naroda, ki ni naš narod, se mi zdi nemogoče, da bi se mogli po* našati, da razumemo govorico in slovstvena dela kot človek tiste dežele. Vselej se nam odteza kakšna stran zmisla, kak kočljiv ali skrajen odzvok. Nikdar si ne moremo biti svesti popolnega in neizpodbitnega obvladanja.
Med temi objemajočimi se literaturami ostane vedno ne vem kakšna ne* dotakljiva tkanina; to tkanino utegneš napraviti neskončno drobno, jo zmanjšaš do skrajne tenkosti, toda raztrgati je ne moreš. Čudno pa je, da ljubkanja teh neprodirnih slovstev zato niso nič manj plodna. Ravno narobe, mnogo plodovits nejša so, kot če bi se čudovito razumevala. Stvariteljsko nesporazumljenje deluje in neomejne zaploditve nepričakovanih vrednot nastajajo . .. Naš Shake= speare ni angleški Shakespeare. In celo Voltairejev Shakespeare ni Shakespeare Victorja Hugoa.. . Na svetu je dvajset Shakespearejev, ki množe začetnega Shakespeare j a in razvijajo iz njega nepričakovane zaklade slave.
Evo je dokaj  čudovite posledice nepopolne dojemljivosti.. .
Po drugi strani pa s tem zgledom lahko precej opravičimo to zborovanje, ki se mi je pravkar zdelo tako čudno.
Sicer pa ga moremo uvaževati s čisto drugega stališča, ki je brezdvomno malo bolj vzvišeno.
Tak shod pisateljev vseh plemen, zbranih to pot v Parizu, me spominja vprav na ustroj Francije. Ni namreč bolj raznorodnega naroda na svetu, kot je naš narod, pa je vendar naša enotnost dopolnjena.
Ali ni morda Francija neke vrste prvotna podoba tistega, kar bi mogla biti združena Evropa?
Dovolite mi, gospodje, da vas ob sklepu spomnim na misel moža, ki sem ga neskončno ljubil in strastno občudoval, Mallarme, čigar globoko motrenje slov= stvenih zadev poznate vsi, si je iz naše umetnosti ustvaril celo metafiziko.
Ni se mogel odločiti, da bi jo smatral za preprosto zabavo, ki jo pisatelji nudijo publiki. Ampak iz vse svoje duše je mislil, da vesoljstvo ne more imeti druge svrhe, ko da končno proizvede popolni izraz samega sebe. «Svet,» je dejal, «je ustvarjen, da bo dospel do lepe knjige...» Ni mu našel drugega zmisla. Ker mora po njegovem prepričanju končno priti vse do lastnega izraza, je mislil, da vsi tisti, ki izražajo, vsi tisti, ki žive za porast jezikovnih sil, pomagajo pri tem velikem poslu in izvršujejo zanj vsak svoj mali del.. .
Ta knjiga, gospodje, je v vseh jezikih.
Jaz napijem tej lepi knjigi.
Literarno udruženje Pcn^Club (pen = pero ali pa začetnice nazivov: poets, editors in novelists) je angleška, oziroma bolje rečeno, Galsworthyjcva ustanova iz leta 1921. Društvo ima izključno literarne namene, ki nanje politična prepričanja ali strankarske propagandne svrhe nikakor ne smejo vplivati. Pač pa je poleg prizadevanja «d'expansion et d'echanges litteraires« ena glavnih klubovih namer, sprejemati tuje književnike, ki so člani sosednjega, na istih principih temelječega književniškega društva, jim razkazati mesta in kraje, jih primerno počastiti in jih kolikor mogoče podpirati v težnji po spoznavanju slov* stvenih razmer dotičnega naroda.
Letos, po štirih letih prvotnega nastanka Pen=kluba, so se pariškega zborom vanj a udeležili zastopniki petindvajsetih narodov, med katerimi Jugoslavije, žal, seveda ni bilo, poslale pa so svoje delegate4iterate med drugimi: Brazilija, Kanada, Peru, Katalonija, Mehika ...
573
Kronika
Prihodnje leto se zbero Pen*klubovci v Rimu, najbrže spet brez nas, potem menda v Berlinu.                                        *
Francoski poet in član slovstvenega društva «Cercle litteraire international» Paul Valerv, ki je tako duhovito nagovoril letošnje pen4dubovske zborovalce, se je rodil v Cettei 30. oktobra 1. 1871. Šolal se je ob plodnih literarnih naukih pesnika Mallarmeja in kmalu zaslovel kot najboljši njegov učenec (Album starih stihov, 1890—1900). Svoje drobne, blesteče izcizelirane in globoko miselne verze je priobčeval skraja v bojevitih revijah: La Conque, Centaure, La Syrinx, L' Er? mitage, La Wallonie, La Coupe, La Chimere itd.... Nato se je za skoro dvajset let odrekel publiciranju in se z veliko vnemo in s polnim pridom lotil studij"a matematiških disciplin. Šele leta 1917. se je zopet pojavil s poemo «Mlada Parka», ki opeva boje in razkolja duše «entre ses doutes profonds et riches et la clarte nette de l'intelligence». Po vojni je še obelodanil značilna in na moč osvajajoča dela, ki razodevajo globokega duha in brezhibnega oblikovalca: Mornariško pokopališče (1920), Ode (La Pvthie, Aurore, Palme, 1920), Kača in Charmes ou Poemes (1922. v založbi Nouvelle Revue Francaise). Preteklo leto je izdal duhovite dvogovore Eupalinos ali Arhitekt, letos pa znamenita sodobna razglabljanja: Varietes. Paul Valerv, ki velja za enega prvih sodobnih francoskih poetov, je znatno vplival na svoje sodobnike in ohranil v marsikateri novejši struji baude* laireovsko izklesanost verzov, notranjo ritmično razgibanost in podobarsko in duhovno bogastvo. V tem oziru sta poleg pesmi najbolj delovali njegovi izčrpni knjigi: Introduction a la Methode de Leonard de Vinci in Soiree avec M. Teste.
Pavel Karlin.
Pierre Louys (1870—1925).
Poleg «Qiio vadisa» je početkom našega stoletja na Francoskem doživela največji uspeh Louvsova «Afrodita» (100.000 izvodov), ki je bolj nego Franceova «Thai's» ali Flaubertova «Salammbo» ali «Roman de la Momie» po* spešila preporod zgodovinskega romana. To je zgodba aleksandrijske hotnice Chrvside, ki zahteva od ljubimca kiparja Demetrija tri najdražje stvari rodnega mesta. Umetnik ji pridobi po zločinskih potih te dragulje, da bi se z njimi odičila pred očmi vsega ljudstva, ki pozdravlja v krasni kurtizani učlovečenje Ijubavnc in lepotne božiče Afrodite. Sijajna povest otožnega izida se končuje s slavospevom na uničenje, z nekakšno variacijo svetopisemskega «prah si in v prah se povrncš», samo da ta tema poganu Louysu vzbuja razkošne sanjarije, kjer bi krščan videl povod za mračna razmišljanja.
Vrhu tega je Louys od mrtvih obudil fantastični roman s «Prigodbami kralja Pavzola» (1901). Vrli vladar je imel 366 žen — ena za prestopno leto — a beg njegove hčere ga dvigne na potovanje, na katerem ga njegov oproda večkrat imenitno opehari. Osnovna ideja (neomejena oblast ženske in zapreke, ki so jih stoletja nakopičile proti svobodnemu razvoju posameznikove sreče) je ovita s tolikšno dobrodušnostjo in s tako rahlimi smehljaji, da je treba za po* polno doumetje tenkoumne analize.
Novi Boccaccio pa je nekoč zablodil v Seviljo ter nam predstavil v opolzli knjigi «La Femme et le Pantin» (Ženska in možicelj) junakinjo Conchito Perezovo. Preračunljiva Španka drži na vrvici moža, ki jo spočetka pretepa, slednjič pa klečeplazi za njo. Poltena tragedija je dostojen podaljšek romanov kot Merimecjeva «Carmen» ali Prevostova «Manon Lescaut». Rezkejšo sliko pohotnosti boš težko kje našel.
574