702
BRANKO  ČOPI C,  OGNJENO  LETO
Pri Državni založbi Slovenije je izšel v zbirki »Knjižna polica« roman znajieg-a pisatelja Branka Čopiča »Prolom«. Prevajalec Fran Albreht je izbral za slovenski naslov »Ognjeno leto«, s čimer je še bolj poudaril, da gre za roman iz časov partizanstva, za temo našega osvobodilnega boja. Prelili smo že veliko črnila z razpravljanjem, kakšen naj bi bil »veliki partizanski tekst«. Medtem ko smo v Sloveniji ostali v glavnem pri zapiskih ali kvečjemu novelah, katerih je presenetljivo pičlo število, pa so Srbi in Hrvati, vsaj zdi se tako, literarni motiv partizanstva naskočili z veliko večjim pogumom. Čopičev »Prolom« je le eden od teksov. ki so doživeli precejšen uspeh pri bralcih, uspeh, ki kajpak sam po sebi še ni dokaz, da gre za resnično umetniško in literarno zrelo ustvaritev, vendar ga imamo lahko za znamenje, da je pisatelj vsaj približno zadel bistvo svoje ne prelahke teme.
Romani o revoluciji so danes »moderni«, imamo jih nekaj manj dobrih, nekaj več slabih. Bralec, ki je vsaj malo razgledan po tej literaturi, gotovo pozna Šolohova »Tihi Don«, ki spričo svoje resnično veličastne zasnove in izvedbe lahko velja za veliki tekst revolucije. S podobami junakov Šolohova in njihovih doživetij v očeh se zato kot z nekim merilom — hote ali nehote — bližamo tudi tekstu iz naše revolucije. Primerjajoč Čopičevo »Ognjeno leto« s »Tihim Donom« bomo navzlic številnim odlikam, ki jih ima Čopičev tekst, brez težave ugotovili, da ima roman Šolohova, ki je zrastel na velikanski tradiciji ruske realistične proze, seve mnogo prednosti pred, recimo, slehernim romanom, ki bi s tako ali podobno temo nastal v kateri koli izmed naših literatur, kajti te ne poznajo velike tradicije realističnega romana. Če opustimo torej primerjavo med vzornim in do sedaj še ne doseženim »Tihim Donom«,
pa bomo, če smo pravični, mogli pritrditi tistim dosedanjim kritikom Copiče-vega dela, ki so »Ognjeno leto« označili kot enega vidnih dosežkov jugoslovanske povojne proze.    .
Slovenska izdaja v dveh knjigah obsega skoraj 700 strani. Pisatelj je razdelil roman v tri dele, ki imajo skupaj 108 poglavij. Pustimo ob strani vprašanje, koliko je za sodobnega človeka sprejemljiv takšen obseg romana, brez škode za to, da bi bralec koncentrirano dojel umetnino in si jo prilastil. Znano je, da moderni pisatelji obravnavajo svoje teme rajši na manj kot na več straneh. Seveda je odvisno vse od sižeja, od avtorjeve metode in avtorjevega namena. V našem primeru je šlo za epopejo iz časa naše vstaje, konkretno vstaje v Bosanski Krajini. To je nemara narekovalo obsežnost romana, ki pa bi bil lahko ob večji zgoščenosti prikazovanja ljudi in dogodkov nekaj deset strani krajši, zato pa bolj enovit in strnjen.
Vsebinski okvir zajema prvo leto vstaje, od prvih dni po propadu stare države in nastanku Paveličeve Hrvatske do začetka organiziranega upora, ter se konča nekje sredi zime. Priznati je treba, da je roman široko zasnovan in da je pisatelj vložil v svoje delo veliko skrb, ne da bi bil v sami tehniki »čezmerno« moderen, kar se zrcali v enakomernem toku pripovedovanja, ki se epizodično vrača k posameznim junakom ter spremlja' njihov razvoj sredi čudno zmedenega časa. Nekateri bi morda imenovali to delo kot kroniko. Kroniko zato, ker morebiti ravno v škodo detajlov in drobnih tipičnih izrezov iz življenja tu in tam daje prednost razvlečenemu opisu dogodkov, kakor so se le-ti vrstili in razvijali. Se bolj nam daje občutek kronike dejstvo, da v tem romanu nastopa tudi za ta obseg preogromno število oseb. S tem je seveda dana tekstu širina epopeje, zato pa se posamezne osebe izgubljajo in bledijo v skopih in nemalokrat površnih karakterizacijah. Povsod tam, kjer je pisatelj pisal »kroniko«, je tudi več suhoparnih, neživljenjskih in docela žurnalistično propagandnih odstavkov.
Roman »Ognjeno leto« nima nobenega glavnega junaka, niti ne bi mogli tega naziva dati tistim osebam, ki jih pisatelj sicer prav zvesto spremlja od začetka do konca. »Ognjeno leto« je roman številnih junakov, skoraj bi dejali roman množice. Ta množica nastopa na vsaki strani ter je povsod pričujoča gibalna, dasi pogosto slepa sila. Njo vodijo, k njej se ozirajo, iz nje rastejo pisateljevi junaki. Sodeč po izredni živosti in plastičnosti nekaterih, bi dejal, da jih je zajel Čopič neposredno iz življenja, tako zlasti njegove številne kmete, Srbe in muslimane. Vprašanje nasprotnikov revolucije in vstaje je Čopič rešil umetniško na docela prepričljiv način. Bolj, se mi zdi, je shema-tiziral in poenostavil nekatere revolucionarje pa tudi razne ljudi, ki so se lovili in omahovali med enim in drugim taborom. Vendar, če gledamo stvar kot celoto, moramo ugotoviti, da se je Čopič skušal čimbolj izogniti črno-beiemu slikanju, da pa je vendarle zapadel v nekakšen »neoborožen odpor« proti ljudem, ki so mu idejno simpatični. Tako na primer (samo zaradi primere) sta njegov Uroš Pavlovič ali pa tovariš Milan, voditelja upora, prikazana kot prava čudodelnika, v katera ni zaverovano samo ljudstvo, ampak tudi Čopič sam, to pa rajši na škodo svojemu delu, ki je (spet samo zaradi primere) nesporno močnejše v opisu kakega ustaša, kot sta recimo Mujica Harbaš ali Ale Toroman, pa brata Šarčeviča ali klavec Kapetanovič. Medtem ko se mi zdita upodobljena načelnik ustaškega taborišča Škuro ali fra Božo Covar po naprej  določeni shemi,  ki  pa je vendarle  še  prepričljivo realizirana, pa  je
703
čopič na strani malih, preganjanih ljudi ustvaril nekaj človeških tipov z veliko ustvarjalno silo. Kako čudovito so upodobljeni sin srbskega kmeta Todor Bokan ali vaški župan Pepo, pa bivši oficir in poznejši komandant partizanov Miloš Radekič, pa mestni hodža Smail-efendija, Trivun Drakulič, bivši orožnik, Mile Čugalj, stari potepuh in prepirljivec ter njegova svakinja Čana, kmet Nikola Bundev in še mnogi drugi. Kdor prebere Copičevo delo, mu gotovo ne bo šel iz spomina nesrečni Ilija Radinovič, kmet, ki se je rešil iz prepada ob UiStaškem pokolu ter se je, slepo verujoč v pravično oblast, še enkrat javil ustašem in s tem potrdil svojo usodo. Njegova žena Katica spada prav tako med velike figure tega romana. Šibkeje so naslikani skojevci in sploh mladina. Zdi se, da je Čopič najbolj v svojem elementu, kadar riše kmete. Pozna jih z vsemi njihovimi dobrimi in slabimi stranmi in v tem romanu je ustvaril malo galerijo originalnih kmečkih tipov iz Bosanske Krajine, ki zanimivo poživljajo celotno delo.
Branko Čopič je renomiran pisatelj, čigar roman jOgnjeno leto« predstavlja nemalo zanimivo in literarno uspešno bosanskega človeka na pragu vstaje, ko se je ta iz zmede in krvi urejala v osvobodilno gibanje. Kot vsaka revolucija je tudi naša na čudne načine premetavala ljudi, jih združevala in spet ločevala, njen neizprosni cilj — osvoboditev množice in preko nje individualnega človeka —¦ je naravno povzročil nešteto osebnih žaloiger. Tudi v Čopičevem romanu je več človeških zlomov. Kjer je pisatelj našel do svojih junakov s svojim lirizmom in humanizmom neovirano pot, je ustvaril like, kot so Ilija, Katica, Cana in Todor, drugod pa je večkrat ostal na ravni suhega kronista. Vendar, dobre strani romana toliko prevladujejo nad drugimi, da gil lahko smatramo ne le za uspelo delo v okviru naših najnovejših literarnih prizadevanj na temo narodnoosvobodilnega boja, temveč tudi za resen poskus umetniško oblikovati veliko razdobje jugoslovanske revolucije. Slovenski prevod oziroma njegova izdaja se mi zdi zato upravičen.
Prevajalec bržčas ni stal pred lahko nalogo, zlasti zaradi številnih originalnih dialogov, ki imajo neko posebno muziko. Preložil jih je v slovenščino tako, da se je čim tesneje, kjer je le šlo, naslonil rm izvirnik, tudi z opuščanjem slovenskih, pomensko enakih besed. Tako je dosegel tisto barvitost, ki daje prevodu vtis originala, to se pravi dobili smo dobro »čitljiv« prevod.
France Novšak
704