List 29.
Kaj nam pokvarja naše konje?
Dandanašnji se slišijo tožbe od vseh krajev, da se tako^ trdni konji (razun iz kobilarij ali žebčarij) ne nahajajo več, kakoršni so bili pred 30 ali se več leti. Kdor se ozre na sedanje gleštanje konj, gotovo se takim tožbam ne bo čudil.
Pri reji konjski je in ostane najpoglavitniša reč ta-le: dober žebec ali dobra kobila in pravilno gleštanje žebeta.
Da od premladih žebcev al premladih kobil, ki si niso enake krvi, ki imajo mnoge pogreške, in so dostikrat tako mrhavi, da komaj kosti nosijo, se nikoli vrlega zaroda nadjati ni, to je res, kakor amen v oče-našu. Res — da bi tako ne — se vodijo tu in tam še le dve leti stare žebice (kobilice) k žebcu, dostikrat pa tudi po^ 16 do 20 let stare gure; ravno tako se spuščajo sem ter tje dveletni ali pa že prestari žebci; med tem se pogostoma vidi, kako hira kobila z žebetom vred; žebiček se da rezati, ko je še le leto star ; komaj je spolnil 2 leti se že podkuje  in vprega,   češ,   da se
počasi voziti vadi. Iz te napake se lahko previdi, da mlado živinče, ktero bi imelo zdaj še prosto na paši okoli skakati, v takih okoliščinah se ne more nikakor popolnoma razrasti in k moči priti, da v rasti zaostane in predno 6. leto dovrši, je že vse pokvarjeno. Kako pa so nekdaj z mladimi konjiči ravnali? Rekli so po pravici: „toliko časa, dokler ima živinče še mlečnike v gobcu, je zebe, ter je še le po dovršenem četrtem letu malo po malo za rabo." Pametna beseda! Ako bi gospodarji tako ravnali, bi jim bili še po 20 let stari konji dobri za voz in jaho. — Arabci, kteri bi nam imeli, kar konjsko rejo zadeva, vsigdar izgled biti, ostanejo do današnjega dne pri svoji stari navadi, in ne rabijo žebca za pleme, dokler ni 5 let star, in ga rabijo potem le do 14. leta, kobile pa od 4. do 12. leta.
Kdor si hoče lepo in vrlo živino zrediti, jo mora zraven tega tudi dobro in skrbno gleštati; pa Ifc škoda, da se gleštanje konj večidel le nemarnim hlapčonom prepušča, kteri imajo celo malo ljubezni do žival; zato se prav sirovo, leno in nečimerno obnašajo, jih ne štrig-lajo, ne krmijo in ne napajajo o pravem času, jih prenaglo pode in jim prehudo težo nakladajo , in jih tako vse pokvarijo. Kar rejo konj zadeva, so rekli naši predniki: „Konjsko meso je najdražje meso pri kmetijstvu." In to je res! Konj je draga stvar gospodarju, in tem dražja, čem bolj jo zanemarja, da mu kmali pod zlo gre. Žebec in kobila s slabimi kopiti nista za pleme; to pa dandanašnji gospodarji vse premalo po-rajtajo; da jim Je le konj sicer všeč, kopito naj bo ka-koršno koli. Ce imata žebec ali kobila tudi polne, plošnate, ozke ali pretesne ali pa bolj kozlove kopita, pravijo navadno: ,,to se bo pri žebetih sčasoma že zboljšalo." Figa! se bo zboljšalo. Zebe tako rekoč iz kopita raste; to se pravi: postava nog in hoja se ravnate dostikrat iz pravilnih kopit; če napakam pri pokvarjenih kopitah izprva v okom ne prideš, jamejo že žebeta zgodaj švedrati, predno so še konji. — Umno podkovstvo je važna reč: dober, izučen kovač more konju zboljšati napačno kopito; neumen kovač pa ti pokvari dobrega konja popolnoma, da še ne veš, kdaj.
Zapomnite si tedaj gospodarji: Neumno plemenenje konj , prezgodno vpreganje in pa slabo podkovanje: to so tiste napake, ki dandanašnji naše konje pokvarjajo, da so kmali za nič!