279
Janez Kav~i~
^EDAJSKE VIZITACIJE NA IDRIJSKEM
Pričujoči članek želi na kratko dopolniti prispevek dr. Marka
Kerševana o Idriji in protestantizmu, ki je bil objavljen leta 2001 v
zborniku 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem (Sloven-
sko protestantsko društvo Primož Trubar in ZIFF, Ljubljana). Članek
ne zajema že objavljenih bolj ali manj znanih ugotovitev o dogajanjih
v Idriji v obdobjih reformacije in protireformacije, temveč prikazuje
le niz avtentično dokumentiranih historičnih drobcev, brez katerih
pa mozaik naših predstav o preteklosti ne more biti popoln.
Večina navedb se opira na tipkopis, ki se je ohranil v zapuščini
pokojnega monsinjorja Franca Rupnika (1924–2004). Zaslužni do-
moznanec, dolgoletni župnik v Spodnji Idriji (1948–1972) in dekan v
Kobaridu (1972–2004) se je kot ljubitelj, vendar docela profesionalno
zavzeto ukvarjal z raziskovanjem krajevne zgodovine Idrijskega,
Cerkljanskega in zgornjega Posočja.
Začetki čedajskega kapitlja segajo verjetno že v 8. stoletje, to je v
čas, ko se je oglejski patriarh preselil iz Krmina v Čedad (Cividale del
Friuli). Delovanje kapitlja v Furlaniji in na slovenskem narodnostnem
ozemlju (Posočje) pa se je uveljavilo sredi 12. stoletja (prim. bulo
Celestina III., 1192).
Čedajski kapitelj je v starejšem obdobju sestavljal zbor do 40
kanonikov, ki je bil nastanjen pri cerkvi Marije Vnebovzete v Čedadu.
Institucija je pridobila pristojnosti in ugled zlasti po ukinitvi kapitlja
čedajske cerkve sv. Štefana, ki je dalj časa opravljal večinoma misi-
jonsko dejavnost. Proti koncu srednjega veka je čedajski kapitelj
združeval 25 kanonikov.
Zgodovinarji pripisujejo čedajskemu kapitlju zasluge za pokrist-
280
RAZGLEDI, VPOGLEDI
janjenje Tolminskega, Cerkljanskega in Idrijskega, delno pa tudi
ostalega slovenskega ozemlja, saj je oglejski patriarhat segal prav do
Drave. Posebno pomembno vlogo je dobil kapitelj potem, ko po
ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1420 oglejski škof ni več smel
osebno izvrševati duhovne oblasti na avstrijskih tleh. Zato je upo-
rabljal pomoč pomožnih škofov, med drugim škofa iz Kopra, ki je na
primer leta 1493 posvetil cerkev sv. Uršule v Jagrščah na Cerkljanskem.
V imenu oglejskega škofa je čedajski kapitelj zelo razširil svoj delo-
krog: skrbel je za redno opravljanje dušnopastirske službe po žup-
nijah in njihovih podružnicah, izdajal je dovoljenja za gradnje novih
cerkva in za popravila ali predelave starejših, nastavljal je duhovnike
(vikarje, župnike) ter jih lahko po lastni presoji tudi prestavljal,
odstavljal in kaznoval. Pristojnosti kapitlja glede duhovnikov so bile
omejene samo v tako imenovanih »cesarskih župnijah«, se pravi v
patronatnih župnijah, kakršna je bila, denimo, župnija Device Marije
Vnebovzete (Marija na Skalci pri Fari) v Spodnji Idriji. Kandidata za
mesto župnika v Spodnji Idriji je sprva lahko »prezentiral« (predlagal)
tolminski konzorcij, kasneje cesar ali kranjski vojvoda (deželni knez),
kapitelj pa je kandidata le še uradno potrdil in ustoličil.
Znano je, da so se v preteklosti tudi v naših krajih uveljavile
vizitacije kot ena izmed najpomembnejših oblik nadzora nadrejenih
cerkvenih oblasti nad podrejenimi župnijami in njihovimi duhovniki.
Čedajski kapitelj je z vizuitacijami dokaj budno nadzoroval svoje
cerkve, duhovnike in vernike. Na vnaprej načrtovano nadzorno
obiskovanje duhovnij je pošiljal svoje zastopnike, ki jih je vodil eden
izmed kanonikov, ponavadi poimenovan arhidiakon. Take vizitacije
so v Čedadu začeli že leta 1356 in jih potem opravljali prav do 18.
stoletja. Potekale so precej redno, čeprav ne ravno vsako leto, največ-
krat v zgodnjem poletnem času. Zapisniki vizitacij so razmeroma
dobro ohranjeni v čedajskem kapiteljskem arhivu in v nadškofijskem
arhivu v Vidmu (Udine) in so dragocena dokumentacija za razisko-
vanje cerkvenih razmer pri nas v preteklih stoletjih.
Monsinjor Franc Rupnik je več let pregledoval arhivsko gradivo v
Čedadu in Vidmu ter si izpisal kopico zanimivih podatkov, ki se v
veliki meri nanašajo na Idrijo in Spodnjo Idrijo v razdobju od 16. do
18. stoletja. Zapiski nazorno odsevajo dramatična dogajanja v letih
281
protestantizma in protireformacije, obenem pa zgovorno izpričujejo
slabe in občasno kaotične ter problematične pojave v organiziranosti
in delovanju katoliške Cerkve na terenu. Eden izmed najznačilnejših
zapiskov govori o Antonu Rejcu.
Vizitacijski zapisnik iz poletja 1557 kar trikrat omenja spodnje-
idrijskega vikarja Antona Rejca. Ta je zaradi ugotovljenih prekrškov
prejel kazensko odločbo zaradi žalitve, bil odstranjen z mesta vikarja,
sodno kaznovan z denarno kaznijo (50 florintov) in odvzemom
beneficija in jurisdikcije ter je moral plačati vse sodne stroške. Naštete
sankcije zoper »pr’farskega župnika« Rejca so bile posledice do-
godkov leta 1556, ko je novembra prišel v Spodnjo Idrijo župnika
zasliševat sam tolminski glavar. Obtoženca so bremenile izjave kar
trinajstih tožnikov, med katerimi je nastopal tudi cerkovnik Krištof
Kremžar. Zapisnikar Andrej Zgaga je župnikove delikte zabeležil
takole: »Je stalno pijan, nikdar ne pridiga, samo kriči nad ljudmi in
jih zmerja, zato vsi uhajajo iz cerkve; nikdar ga še niso videli moliti;
poroča ljudi iz drugih župnij; mežnarja in ključarje primerja s tatovi
in prešuštniki; piše slabo in nečitljivo; nemško ne zna nič; račune mu
sestavlja neki Naglič iz Idrije; nekoč je maševal na Gorah pri sv.
Magdaleni neprespan (celo noč je ležal na klopi) in umazan ter se z
zvonarjem prepiral zaradi neke hruške; ob petkih si privošči meso in
se norčuje iz zglednih vernikov, če ga svarijo.«
Na podlagi tega citata bi lahko upravičeno sklepali, da je stanje v
spodnjeidrijski župniji sredi 16. stoletja kar »klicalo« po reforma-
torski prevetritvi. Župnija je takrat upravljala celotno idrijsko ob-
močje in tudi rudarsko Idrijo, v kateri so bile zaradi živosrebrovega
rudnika, nemško govorečih priseljencev (vodstveno in tehnično
osebje, deloma rudarji) in povezav s tujino ugodne razmere za utr-
ditev protestantske veroizpovedi. Ker je bilo o idrijskem protestan-
tizmu že precej napisanega (dr. Josip Gruden, Mihael Arko, dr. Marija
Verbič, dr. Helfried Valentinitsch, prof. Slavica Pavlič, dr. Marko
Kerševan), naj bodo na tem mestu omenjene samo tiste epizode, ki
jih v zvezi z njim navajajo vizitatorski (neprotestantski, protirefor-
macijski) zapisniki.
Med vodilnimi osebnostmi pri širjenju in utrjevanju luteranske
veroizpovedi v Idriji se v čedajskih in videmskih zgodovinskih virih
JANEZ KAV^I^
282
RAZGLEDI, VPOGLEDI
pojavljata predvsem rudniški predstojnik Gregor Komar in predikant
Sebastijan Prašnik. Tako je znano, da je 22. septembra 1595 v Spodnji
Idriji potekalo zasliševanje prič v procesu zoper Gregorja Komarja.
Po nalogu patriarha Danijela, izdanem 22. avgusta 1595, je prišel
zasliševat komisar Jožef Fortunat. Dogajanje je potekalo nekako
takole:
Komisar je najprej vzel v precep vikarja Nikolaja Pipana, upra-
vitelja župnije v Spodnji Idriji, ki je v viru označena kot Idria Scla-
bonica (Slovenska Idrija; rudarsko Idrijo so namreč imenovali tudi
Nemška Idrija – Idria Theutonica). Strogi vizitator je Pipana najprej
zaprisegel k verodostojnosti izjav, potem pa ga podrobno izpraševal
o Komarjevi »krivi veri« in o izgonu Komarja iz Idrije. Pipan je
izpovedal naslednje: »Upravnik rudnika Gregor Komar je javni lute-
ranec, ki je javno krstil svoje otroke v Nemški Idriji v leseni kapeli in
ne pride nikdar v cerkev v Spodnjo Idrijo. Ta predstojnik tudi sili
knape, naj živijo po lutrovsko. Ko jih sprejema v službo, jim ukazuje
prisego, da bodo sprejeli luteransko vero in po njej živeli. K temu jih
obvezuje po vesti, sicer jih bo kaznoval. Okrog 30 knapov je že
odpustil od dela, ker niso držali obljube. Prav tako brani ženam, da
bi nosile krščevat otroke v Spodnjo Idrijo. Če bi to storile, bi dal
njihove može ob službo, zato pa krščujejo otroke v Idriji po lutrovsko.
Tako govorijo ljudje, ni pa gotovo, če je vse resnično. V Idriji živi tudi
pridigar Sebastijan (Boštjan) Prašnik, ki uči ljudi, naj se ravnajo po
lutrovsko in ne po katoliško. To so pripovedovali knapi, ki so prišli
skrivaj v spodnjeidrijsko cerkev in se bali, da bi za to izvedel direktor
Komar.« Čeprav je torej vikar Pipan s svojimi izjavami (izrečene
sombile pod psihološkim pritiskom in zato najbrž pretirane) prikazal
rudniškega direktorja v dokaj negativni luči, pa mu je istočasno
vendarle priznal precejšnjo mero tolerantnosti. Zatrdil je, da ga
Komar ni nadlegoval, kadar je v Idriji delil zakramente.
Iz zapisnika z datumom 22. september 1595 je moči razbrati še
nekaj zanimivih dejstev. Predikant Prašnik, ki ga je uprava rudnika
zelo podpirala, naj bi »s Kranjskega« prejemal letno plačo 100 gol-
dinarjev. Prašnik in ravnatelj Komar sta »hodila na pokopališče v
Spodnjo Idrijo pokopavat svoje umrle heretike in ob takih prilož-
nostih tudi pridigala navzočim na pogrebih.« Sam Komar je 9. ja-
283
nuarja leta 1594 v Spodnji Idriji »po lutrovsko« pokopal svojo hčer
in ji na cerkveno steno namestil spominsko ploščo. Po izjavah vikarja
Pipana in cerkovnika Pavla Revna naj bi idrijski protestanti odločno
branili pravico do pokopov svojih somišljenikov v Spodnji Idriji in
naj bi »grozili, da bodo vrgli v Idrijco tistega, ki bi se jim postavljal po
robu.«
Obisk vizitatorja Jožefa Fortunata v Spodnji Idriji 22. septembra
1595 je imel še dramatičen epilog, ki dokazuje, da so bile razmere
razgrete in čustva do skrajnosti napeta. Komisar je namreč nasled-
njega dne (23. septembra) odšel v Idrijo poizvedovat za predikantom
Prašnikom, a slednjega v kraju ni bilo več. Pač pa se je ob cesti proti
Spodnji Idriji zbralo kakih 50 s puškami oboroženih rudarjev in
čakalo na komisarja, ki se je nameraval vrniti v Tolmin. Menda so se
iz zasede slišali vzkliki: »Kje so zdaj tisti Italijani?« Zato visokemu
čedajskemu cerkvenemu dostojanstveniku ni preostalo drugega, kot
da čimprej konča svojo misijo v Idriji. Čez noč se je zatekel k »pa-
tronu« Formentiniju, naslednje jutro pa se je na hitro odpravil proti
Tolminu – pa ne po dolini Idrijce, temveč po trikrat daljši poti čez
Vipavsko!
O cerkvenih razmerah v Idriji in o nastopu protireformacije govori
pet zanimivih pisem, ki so ohranjena v arhivu videmske nadškofije.
Prvo pismo z dne 28. julija 1597 je poslal idrijski prefekt Jurij Aquila
čedajskemu kapitlju in v njem sporočil: »Na našo prošnjo, da bi
vendarle poslali v Idrijo kakega katoliškega duhovnika, da bi tukajšnji
Materi Cerkvi vrnil njen nekdanji sijaj – kajti že 30 let je Idrija
zasedena od heretikov v velikansko škodo duš, sporočam, da je prav
prejšnji večer prišel zelo učeni gospod Marko Khun, ki je povsem
neoporečen in ga priporoča sam ljubljanski škof.«
Iz dosedanjih ugotovitev zgodovinarjev je razvidno, da je omenjeni
katoliški gorečnež Khun nadvse odločno in vsaj na zunaj tudi uspeš-
no izvajal protireformacijske ukrepe. O svojem spreobračanju Idrij-
čanov je po štirih letih (1601) sestavil ljubljanskemu škofu kar osem
strani dolgo in drobno pisano poročilo. V njem je med drugim
zapisal: »Noben kraj na Kranjskem ni utrpel toliko škode zaradi
luteranskih pridigarjev kakor Idrija v skoraj 40 letih. Po tistih pridi-
garjih je sam hudič po teh živih orodjih sejal in vlival v duše rudarjev
JANEZ KAV^I^
284
RAZGLEDI, VPOGLEDI
in okoliških kmetov strup zlih resnic in dogem. Zato je sam kranjski
vojvoda, cesar Ferdinand, poskrbel, da je v ta kraj poslal duhovnika,
ki zna nemški in slovenski jezik. In zato sem bil (1597) izbran jaz, ki
sem študiral na papeževem zavodu v Gradcu in tam dovršil študije.
(…) Na vse načine si prizadevam, da bi te ljudi odvrnil od krive vere in
jih sprejel nazaj v naročje svete Cerkve po spovedi in prejemu svetega
obhajila. (…) Potem so tu nekateri primeri zlorabe zakona (grešnega
spolnega občevanja), saj so prešuštniki grešili veliko let, ko je bil(a)
soprog(a) še živ(a). (…) O konkubinatu duhovnikov pa ne bom rekel
ničesar drugega (nad čimer moram strmeti), kakor da so si mnogi po
navdihu hudobnega duha nadeli na vrat zakonski jarem. (…) Ponovno
prosim za dovoljenje za odvezovanje od ’rezerviranih’ grehov in za
zaplembo luteranskih knjig.«
Dodati je treba, da se je v jezuitskem duhu vzgojeni Kuhn že leta
1598 spravil tudi na uradno pravovernega spodnjeidrijskega župnika
Pipana. Vizitator je namreč ugotovil, da ima Pipan konkubino in z
njo dva otroka, dečka in deklico. Pri zasliševanju je obtoženi župnik
priznal, da se zaveda povzročanja javnega pohujšanja, da pa mu vest
nalaga skrb za vzrejo obeh otrok. Sklep vizitacije je odredil: župnik
mora otroka rediti in žensko odsloviti ter redno vsak dan moliti
brevir. Prav tako je po ukazu tridentinskega koncila dolžan pisati
krstno, poročno in mrliško knjigo, česar do tedaj sploh ni počel.
Končni rezultat vizitacije pa je bila radikalna odločba, po kateri je
moral oporečni župnik Pipan 16. aprila 1598 Spodnjo Idrijo zapustiti.
Po izgonu protestantov in ponovni utrditvi katolištva so se čedaj-
ske vizitacije na Idrijskem dokaj redno ponavljale, saj so nadrejene
cerkvene oblasti želele stabilizirati organizacijsko in kadrovsko struk-
turo na terenu ter dvigniti kakovost verskega življenja. Vizitacijska
poročila iz prve polovice 17. stoletja še vedno navajajo vrsto ugo-
tovljenih pomanjkljivosti in tudi deliktov. Sakralni objekti so bili
marsikje slabo vzdrževani, premogli so neustrezen inventar, duhov-
niki pa niso redno izpolnjevali matičnih knjig. Občasno je prihajalo
do hujših ekscesov, kakršne si je na primer privoščil vikar Martin
Simončič. Leta 1609 je bilo ugotovljeno, da je živela pri njem neka
ženska izpod 40 let, s katero je imel otroka in ga pred vizitacijo skril.
Simončič je hotel pretepsti nekega Anderleta in je njegovo ženo
285
ozmerjal z vlačugo, potem pa je nekega Matevža celo ubil! Kmalu je
bil odstranjen in za njegovo mesto so morali iskati naslednika.
Zapisanih je bilo še nekaj nenavadnih in domala srhljivih epizod
iz prve polovice 17. stoletja. Vizitator je leta 1618 ukazal župniku, naj
posvari tri ženske, ki so uganjale neke coprnije s pomočjo hudiča;
ženskam naj zapreti z izobčenjem iz Cerkve. Pri vizitaciji leta 1619 je
moral arhidiakon reševati problem pokopa nekaj nekrščenih otrok,
ki so jih pustili kar ob cesti, tako da so jih prišli žret psi! Arhidiakon
je dovolil milosten pokop, vendar le poleg blagoslovljenega poko-
pališča. Vikar Anton Tropina si je leta 1625 menda kar prisvojil
cerkveni nabiralnik in zaradi denarja do krvi pretepel mežnarja
Andreja Štengarja. Leta 1632 pa so farani namestniku arhidiakona
zatožili vikarja Jurija Bizjaka, da živi z neko že poročeno priležnico
in da ima v farovžu gostilno, kjer noč in dan godejo, plešejo in
razgrajajo. Sicer pa so bile težave s »pijanci in preklinjevalci« očitno
precej pogoste.
Sredi 17. stoletja so se po navedbah vizitacijskih zapisnikov zaple-
tale in razpletale številne obtožbe v zvezi s spodnjeidrijskim vikarjem
Jurijem Novakom, ki je bil nameščen leta 1637 in je imel težave prav
do smrti leta 1652. Župljani so ga tožili, češ da pridiga o stvareh, ki
jih je izvedel pri spovedih. Leta 1643 je arhidiakon klical Novaka na
zaslišanje v Tolmin, od koder je prejel oster opomin.
Po drugi strani pa je bil prav omenjeni župnik Novak izpostavljen
pritiskom idrijske rudniške direkcije, ki je hotela upravljati tudi
cerkvene dohodke. Vse 17. stoletje in še več desetletij 18. stoletja
namreč lahko sledimo širšim konfliktom med kameralno (avstrijsko
državno) upravo v »nemški« Idriji in cerkveno oblastjo, ki jo je na
Idrijskem poosebljala stara in obsežna spodnjeidrijska župnija (po
domače Fara). Za župnijo je kot pokrovitelj stal čedajski kapitelj, ki
je na Idrijsko še v 18. stoletju nameščal svoje (italijanske) vikarje, da
bi tako na tem območju ohranil svoje pravice in svoj vpliv.
Šele po letu 1730 sta se Idrija in širši okoliš začela postopoma
osvobajati izpod cerkvene nadoblasti čedajskega kapitlja in počasi
prehajala pod goriški arhidiakonat. Čedajski kanoniki so izgubljali
prastaro pravico, po kateri so smeli vršiti svojo duhovno oblast na
avstrijskih tleh. Leta 1751 je bila ustanovljena Goriška nadškofija, ki
JANEZ KAV^I^
286
RAZGLEDI, VPOGLEDI
je vključevala tudi vse idrijsko ozemlje. Novi goriški nadškof Karel
Mihael Attems je ob vizitaciji 17. avgusta 1752 izvzel rudarsko Idrijo
izpod tradicionalne pristojnosti spodnjeidrijske župnije in razglasil
samostojno idrijsko župnijo, ki pa je potem še precej časa obsegala
samo ožje mestno območje in najbližjo okolico.
Razumljivo je, da zaradi teh upravnih sprememb za čas po sredini
18. stoletja med arhivskimi dokumenti ni več najti čedajskih vizita-
cijskih zapisnikov, ki so več stoletij neposredno obravnavali naše kraje.