Rembrandt van Rijn, Trije križi (Golgota), jedkanica, 1653 177 Tomaž Faganel GOLGOTA, PASIJONSKI ORATORIJ FRANKA MARTINA PRVIČ PRI NAS Lanski veliki teden je z glasbo posebej zaznamovala prva slovenska izvedba velikega pasijonskega oratorija Golgota švicarskega skladatelja Franka Martina. Na veliki četrtek in petek, 17. in 18. aprila, so to presunljivo skladbo v Gallusovi dorani Cankarjevega doma na abonmajskih koncertih Slovenske filharmonije pod vodstvom švicarskega dirigenta Mathiassa Bamerta izvedi pevski solisti so- pranistka Theresa Plut, mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, tenorist Matjaž Stopinšek, baritonist Jože Vidic in basist Janko Volčanšek, Slovenski komorni zbor in Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj pod vodstvom Fernanda Mejiasa in Tomaža Faganela ter Simfonični orkester RTV Slovenija z organistom Klemenom Karlinom. Franka Martina (1890–1974), ki je kot dedič izročila družine kalvinističnega pastorja velikansko glasbeno znanje pridobil kot samokritični slušatelj samo en- ega učitelja in avtodidakt, je za komponiranje obsežne pasijonske kantate zad- nje leto vojne nagovorila znana Rembrandtova jedkanica s prizorom križanja na Golgoti. Kot široko razgledan glasbenik, skladatelj z nenavadno razvejanim opu- som, strog, vase zaprt ustvarjalec in mislec, poduhovljen vernik in eden vidnejših soustvarjalcev glasbe 20. stoletja, se je na tihi nagovor druge umetnosti silovito odzval. Iz svetopisemskih pasijonskih odlomkov vseh evangelistov ter lirskih razmislekov duše o trpljenju, žrtvovanju, posmrtnem poveličanju in odrešenju iz Avguštinovih Izpovedi si je sam stkal dramaturško trdno, vsebinsko stopnjevano in po zgledu protestantskih pasijonskih skladb zasnovano besedilo ter ga prelil v glasbeno govorico, v kateri je na oseben način povezal nemško izročilo in glasbo svojih francoskih predhodnikov. Pestro dramatično in deklamativno podobo skladbe je postavil v zvočno oster dvanajsttonski glasbeni svet in ga premišljeno, kot nihče pred in po njem, glasbe- no uredil, izgovoril in utemeljil s tradicionalnimi skladateljskimi orodji, v okviru tonalne glasbe, na trdnih koreninah izročila, ki so – tako Martin – osnova vsake resnične glasbe. Svoj, v osebno čustveno intimo usmerjeni, tonski svet Golgote – njen prvi del je končal pozimi 1946 in po še treh letih odmaknjenega ustvarjanja partituro junija 1948 končal – je Martin v polnozvočni francoščini razpel med 178 PASIJONSKI DONESKI 2015 10 akribično urejene preplete številnih vodoravnih glasov, domišljeno pripovednost in prepričljive učinke bogatih sozvočij mnogoglasnih akordov, celoto pa zaokrožil kot izrazno močno in uglašeno sobivanje modalnega, tonalnega in atonalnega tonskega sveta. Prvo izvedbo skladbe je doživel pred veliko nočjo leta 1949. Pogledov na Golgoto je več. Je skladateljev, ki je vsebino partiture poglobljeno domislil in njeno glasbeno zapleteno, a učinkovito in prepričljivo podobo raz- vil, utemeljil ter na samo navidezno molčečem notnem papirju zapisal. Je po- gled izvajalcev, vseh in posameznika, poseben za vsakogar izmed njih. Je pogled solistov, ki kot močni nosilci dogajanja gledališko stopnjevano vstopajo vanjo, je pogled Kristusa in brezkompromisnih akterjev njegove bližine, je pogled zbo- ra, razmišljujočih duš, filistrskih sodnikov in razjarjenih Judov, je pogled v več glasovnih legah značajsko ozvočene duše, ki tenkočutno meditira o temeljnih vprašanjih odrešenja, duše, ki z bremenom lastne krivde žaluje, obžaluje in se odpira miru odrešenja. Je pogled velikega orkestra z orglami, ki se s skrbno izbra- nimi, velikokrat temačnimi, nasilno ostrimi in bleščeče slovesnimi barvami, brez govorice besed, čustveno ubran tesno vpleta v zgodbo in jo odslikava. Je pogled dirigenta, ki vse poglede na izbrano besedo in Martinovo glasbo preusmeri v svo- je, skupno in bogato izpovedno dejanje. In je pogled občinstva. Martinova Golgota je posebna skladba, glasbeni pasijon drugačnih lepot in posebnega nagovora. Pogled in spomin nanjo sta dragocena, sta doživetje glasbenikov, sta doživetje občinstva.