Časopis s podobami za slovensko mladino. ili. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj z zlatim križem za zasluge na e. kr. vadniei v Ljubljani. Devetnajsti teèaj, 1889. -—----^vjfrW---"--——-- V Ljnbljani. Natisnila Klein in Kovač. KAZALO. Pesni. stran Novo leto........................1 V samostanu....................7 Ptiee po zimi..........11 Božična noč......................12 Pesen popotnega dečka.......22 Otročje pesenee . . 24, 73, 102, 168, 184, 203 Po zimi............26 Kopnečemu snegu.........29 Naročilo............41 Deteta zlate sanje.........47 Solzé.............55 Sinek materi za god....... Tolažba........... ......55 ......57 Deček in pes..........78 ..... ......81 ......85 ......97 Molitev Naš Ivo Med otroci Lavdon............103 Hrepenenje...........111 Po viharji...........113 Večer v lesu ..........119 Bratec in sestrica.........119 Ob sklepu šolskega leta.......129 Zenjica............135 Vodniku............137 Učenec dobrotniku za god......144 Prijateljem...........145 Večer na jezeru.........146 Boj pri Lepantu.........161 Zadnja cvetica..........167 Pri stari mami..........169 Tri kaplje Kristove........176 Na bratovem grobu........177 Na vernih duš večer........181 Tolažilo............192 Tri iskre............193 Kdo je to?...........200 Grlici.............202 Deček in tobak..........207 Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni. Ob novem letu 1889 ................2 Pot v nebesa....................3 Podlasica in golobica (basen)..........5 Taščica........................6 Sv. trije kralji....................8 Praznik sv. treh kraljev.......10 Strah.............13 Pred gosposkimi vrati..............15 Oj to srce...........16 Staro razpelo..........17 Zimsko veselje..........21 O mehurčku...........22 Na Tičnici...........26 Storite jim dobro, ki vas žalijo 28 Kmet in graščak (narodna)..... Marija nad vse pomočnike...... Turko v zaporu ......... Lovske kvante.......... Zakaj kukavica samó do kresa kuka . . Prve vijolice........... Zrno kakor kokošje jajce...... Lastovke............ Lepa knjiga........... Vzpomlad življenja........ Kurent ....... Angelj varuh . F?;:...... Danes meni, jutri tebi (basen) .... Pomoč kristjanov......... Vzpomladansko veselje....... V sobi mojega tovariša ...... Deklici modrejši od starcev ..... Usmilite se sirot......... Medved v šoli.......... Divja koza in vinska trta (basen) . . . Velikonočno jutro......... Pozni sneg........... čudna podoknica......... Hudobna mačeha......... Mej pastirji........... Na večer v majniku........ Bodi uljuđen.......... Zakaj sovražijo svinje pse, psi mačke in mačke miši.......... Osveta............. Ne muči živalij ......... Zlati maj je tu.......... Nesrečna družina......... Mlinar brez skrbi......... Drage črešnje.......... O kresi............ Siromak Marko.......... Koliko je molitev vredna ...... Tzpokorjeni kmetič (narodna)..... Spomini na mater......... Angelj varuh.......... Prat gremo . . /p. Ü ...... . Radovedni otrok......... Prva čestitka.......... Njena prva laž . . .ri ^..... Petelinček in kokoška (mirodna basen) Kako je naučila sorbska mati svojega sina zopet materinega jezika...... Vol in jelen (basen)........ Na počitnicah . > :: ....... Oogodba z volkovi na Poljskem .... Kar ni nikdar bilo, niti ne bode . . . Na stari grad . . vp....... Lev in lisica (basen)........ Volk v kapeli . . . . - •..... Ljubezen do domovine....... Pošten trgovec.......... Moj ded ... . ..... 29 31 33 35 39 42 44 45 48 51 54 57 61 62 65 66 67 69 72 72 73 74 81 83 86 89 90 91 92 93 94 98 101 105 107 114 117 118 121 123 130 U-' 134 138 146 149 151 151 154 156 165 170 171 178 180 181 182 Mirkec in njegova molitevca Strah v cerkvi..... Od kod je hren (narodna) Kralj Matjaž X., XI., Ä11. . Tik gozda Strmi . . 185 . . 186 . . 189 100, 201.) 194 Osamelčevi...........19? Zakaj se Zlatica v spanji sinejo .... 204 Kojstvo Gospodovo.........205 Zemljepisni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki. I,edena palača v Kanadi......30 Šaljiv dvoboj..........49 Praporščak Orbine........95 Lavdon............108 Kmetijstvo lep stan........104 Valentin Vodnik.........120 Grof Gustav Thurn........152 Novo vseučilišče na Dtinaji .....158 Ivanka Mesojedec f........163 Josip Kessel...........172 Bojanka............188 Slovani......\.....191 Matej Cigale .........201 -n . , , ,. ! Cesavjcvič Kudolf........ rrirodopisno -natoroznansko polje, Alatej Koder, duhovnik na Slapu . Lisica v škripcu.......23 'van Aljančič, farni oskrbnik v Naklem Pav 38 Gozdi.............75 Veveiiea........................77 Lastovica . . ..........78 Demant..........108, 126 Jarebica............110 Stran Budolf Habsburški........95 Duhovna lekarna za vse ......96 George Stephenson, oče železnic .... 111 Nekoliko besedi o ribarstvu na Kranjskem 111 Sjetva i vršitba..........111 Vijolice. Pesni za mladost......128 Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik 144 Svoji k svojim. Veseloigra v enem dejanji 160 Izdajalca domovine........160 Doma in na tujem........160 Izanami, mala Japonka .......160 Knez črni Jurij .........160 Narodne pripovedke za mladino .... 160 Pedagogiški letnik za 1889. leto .... 176 Slovenska čitanka za prvi razred srednjih 6olv.............176 Logaško okrajno glavarstvo......176 Koroške bukvice.............176 Stariši, podpirajte šolo.......176 Orgeljski odmevi.........192 Ilustrovan ..Narodni Koledar" za 1889. 1. 192 Pavao Mantegazza.........207 Sielo za zabavu i pouku ......207 Spomeniki umrlim.. Dramatični prizori. Ptičji pogovori po zimi.......34 Ptičje ženitovanje v gozdu......70 Slamnati možic..........173 Zabavne in kratkocasne stvari. Listje in cvetje v vsakem listu. Di olitine......... 79, 95, 111 Kratkočasnice......Ill, 192, 207 Svetniki pomočniki ........ 65 Uganke......... 55. 95, 111 Demanti .... 24, 40, 95, 112, 176, 192 Obeliski...........144 Zabavna naloga....... Skakalnica......... Vprašanje......... Nove knjige in listi. Dom in svet. Zabavno-poučni list Popotnikov koledar za 1889 1. . . Narodna knjižnica ...... ' Postojinsko okrajno glavarstvo . . Bršljan. List za hrvat, mladino . . Prve ljubice......... Zgodbe sv. pisma za nižje razrede ljudskih šol............. 24 24 55 55 56 56 Martin H wie, kapelan v Bajhenburgu Ivan žnidaršič, kapelan pri Kapeli . Podobe. Taščica............ Sv. trije kralji.......... Božična noč........... Sneženi mož........... Lisiea v škripcu......... Ledena palača v Kanadi...... Turko v zaporu ......... Pav ............. Lepa knjiga........... šaljiv dvoboj .......... Vzpomladansko veselje....... Usmilite se sirot......... Veverica............ Deček in pes .......... Naš Jvo............ Na večer v majniku........ Lavdon............ Cesar Jožef H. pri plugu...... ]jn~_Jarebiea............ IJ2 Valentin Vodnik.......120, ■Spomini na mater......... Prva čestitka.......... Grof Gustav Thurn........ Novo vseučilišče na Dunaji..... Pri stari mami.......... Josip Bessel........... Mirkec in njegova molitevca..... Bojanka............ Kdo je to?........... Matej Cigale .......... 79 Zakaj se Zlatka v spanji smeje .... 25 79 95 95 95 12 21 23 30 33 38 49 65 69 77 78 85 89 103 104 110 1:16 121 139 152 153 169 172 185 188 200 201 204 ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 1. V Ljubljani, 1. januvarja 1889. Leto XIX. Novo leto. j „Novo leto" spet si tu! Kakó vse treses se mrazu! Ogrneno si v plašč leden, Pogled je tvoj vender iskrén. Pa sleci skoraj plašč le-ta, Pomlad zeleni naj ti da. Ko vä-te vpiramo oči, Zdaj strah, zdaj up se nam budi. Takó skrivnostno se smejiš, Ničesar nam ne govoriš. Kaj tvoje skrivajo roké? Povéj, da vmiri se sreó. Fr. Krek, „Pelina nosim in medu, Vzprejmite pa me brez strahu. Kdor moli véren, Bógu vdan, Kdor dela skrben, nezaspän, Okrajša vsako si grenkóst, Podaljša vsako si sladkost." Ob novem letu 1889. legel se je starček na postelj, onemogel, utrujen in bolan, težko bolan — bolan na smrt. Ob nagubanem čelu spuščali so se mu dolgi, srebrno-beli lasjé in se izgubljali v ravno tako dolgo brado. Na častitljivem licu se mu je izraževala težka žalost, okó mu je zrlo nepomično, ledeno, tjà nekam v steno, a junaške njegove prsi so se mu privzdignile le kdaj in kdaj. Govoril ni, odprl je res časi bledi ustnici, da bi govoril, a slišati je bilo le zamolkel vzdih, in stekleno svoje oko je obrnil na štiri črne može, ki so stali ob njegovej postelji — na svoje pogrebce. ... Bil je slab, zelò slab..... V bližnjem zvoniku udarila je ura tri četrt na dvanajst po noči starega leta 1888. Onemogli starček jel je zdaj še hitreje pešati, težko je hròpel, a časi se mu je prikradel dolg, tožen vzdih iz njegovih onemoglih prsij. Tudi oči, one ledene oči je zaprl, častitljivo lice mu je pokrivala mrtvaška bledost, kri se mu je ustavljala po žilah . . . Približala se je polunoč. Ko se je začul zamolkli udarec dvanajste ure po noči, vzdignil se je starec še jedenkrat, pogledal zadnjič óne črne može, globoko vzdihnil, padel nazaj na postelj in — umrl junaško . . . Pogrebci so ga položili v črno krsto in ga tiho oduesli brez joku v temno, mrzlo noč v — brezmejno večnost.... Ni ga več leta 1888! Zaplakalo je v stranskej sobi ravno o polunoči novorojeno dete. Kako nemirno je kobacalo to malo sitnešče v ličnej zibelki, kako oblastno mahalo z okroglima, belima ročicama. Okrogli ličeci svetili sta se mu v lahkej rudečici in mali ustnici sta se mu nakremžili, ko je to sitnešče začelo plakati. Glavico so mu zakroževali krasni zlatenkasti lasci, a pod belim čelom se mu je svetilo dvoje modrih očesec. Ni hotelo mirovati to pomglavče . . . Pri njegovej zibeli pa so šepetale med sebój tri krasne, bele sestrice, z dolgimi, „kakor padani sneg" belimi lasmi .... Bile so tri Rojemee In ko razpo-sajenček le ni hotel molčati, vzela ga je jedna izmej njih v naročje in ga takó ljubko ujčkala, da je neporedni otročiček moral takój utihniti. Za plačilo ga je še poljubila na óno lepo belo, okroglo Čelo . . . In kako hitro se razvija in raste to ljubko detetce leto 1889. In kaj se ne bi V saj so ga Rojenice blagoslovile. Zdaj je vže ravno takó veliko, kakor ste vi, čitateljčki moji, in vam v novem letu obilo sreče želi. Bodite v novem letu samó lepo pridni in poslušni, ne bodete se kesali. Leto za letom hitro mine, tudi leto 1889. bode hitro minulo, mogoče da prej, nego si marsikdo želi. Ne bode dolgo in položili bodejo tudi to nežno detetce, leto 1889., kakor onemoglega starca leto 1888. v grob — v brezmejno večnost. . a vrnilo se ne bode nikdar več . . . Tudi z našim življenjem je takó. Le malo časa prebivamo v tej solznej dolini, katera je samó priprava na drugo lepšo domovino, katera nam ne otide, ako čas dobro porabimo in se z dobrimi deli oskrbimo. Na delo torej, dragi čitateljčki moji, v novem letu 1889., izvestno se ne bodete kesali. V zlatih nebesih, kjer bodemo potem prebivali na veke, povrne nam se naš trud tisočkrat — tisočkrat ! Janko Barle. , , ^ Pot v nebesa. Mm ilo je na sveti večer. Vsi ljudje so se radovali rojstva Odrešenikovega, le Vladko je ležal bolan v posteljci, poleg njega pa sta stala žalostna roditelja in sestrica njegova ljuba. Vladko je vže dlje časa ležal bolan in premišljal, kako srečni so njegovi tovariši, ki se zdaj na polji igrajo s snegom in vozijo na brzili sanéh. Vprašal je torej mater: „Oj mati moja ljuba, ali bodem še dolgo moral ostati v posteljci, ali ne smem še vstati, da bi se malo poigral na snegu s svojimi tovariši?" „Ne smeš še nè vstati, dete moje, ker si še preveč slabo, a ljubi Bog bode dal, da kmalu popolnoma ozdraviš in potlej bodeš smel tudi ti na polje, da se malo poigraš na svojih malih sanéh. „A jaz nimam še sani, kakor je imajo moji tovariši!" „Z zdravjem ti Bog pošlje tudi sani; samó potrpi in zaupaj na dobrega Boga!" „Jaz, mati moja, upam na ljubega Boga, a mislim si vedno, da je ljubi Bog morda pozabil na mene, pa ne ve, da bi jaz tako rad imel majhene sani, kakeršne imajo moji tovariši." „Bog vse ve, pa vé tudi to, kar si kdo misli in želi; on pozna tudi tvoje želje, samó potrpi Vladko moj dragi, saj veš, da je potrpežljivim Bog obljubil nebeško kraljestvo ! " „Nebeško kraljestvo!" reče Vladko ter globoko vzdilme, takój na to semaio zamisli. Za nekaj časa zopet vpraša mater: „In kako je tam v nebeškem kraljestvu? Ali je tam lepo?" „Dà, dà, lepo, prav lepo. Tam je prava sreča in večno veselje doma." „In kako se pride v nebesa, mati ? Jaz bi tako rad šel tjà, ker moram tukaj toliko trpeti a v nebesih bi mi tega ne bilo treba!" „Ako bodeš hodil vedno le po pravem poti, potlej prideš tudi ti v nebeško kraljestvo," reče mati in se obrne v stran, da si otàre solzé, ker zazdelo se jej je, da bi njen dobri Vladko utegnil poprej biti v nebesih, kakor si on sam misli. Potem se zopet obrne k njemu, nasmehne se mu po sili in reče: „Daj, daj, sinek moj, izbij si take misli iz glave, ker si še premajhen, da bi te vže zdaj ljubi Bog prestavil s tega sveta v nebeško kraljestvo, a glédi, da se umiriš in malo zaspiš ; spanje te bode okrepilo, da tem prej zopet ozdraviš." Vladko je slušal mater, zatisiiil oči, kakor bi spal; mirno je ležal, in zdelo se mu je, kakor bi gledal v neko rajsko svetlobo. In res je bila na sveti večer vsa soba tako lepó razsvetljena, kakor še nikoli poprej. V jednem kotu tam na mizi je stalo lepo božično drevesce, nakiteno z mnogimi svečicami, jabolki, pozlačenimi orehi, slaščicami, a pod drevescem je bilo vse polno lepih darov, ki jih je prinesel Božič bolnemu Vladku ; zna se, da so bile mej drugimi darovi tudi male sani, kakeršne si je Vladko želel. — Vladko si oči mane, da bi videl, ali je vse to tudi res, kar je gledal, iu ko se prepriča, da je, bil je zelò vesel in zdelo se mu je, kakor bi ne bil več bolan, čutil se je krepkega in takó lahkega, da bi takój vstal in šel gledat te prelepe darove. In zakaj ne bi vstal, doklèj bode pač moral še v postelji ostati? Ta velika radost ga je zelò razvnela. Zopet zatisne oči, ali spati ne more; vsaj zdelo se mu je takó. In ko za nekaj časa zopet odpre oči, ne vidi nikogar več okolo sebe. Prav na lahko skoči iz postelje, ogrne se v gorko odejo, zagrabi vesel svoje male sani in zdirja z njimi na ulice. Tù sede na sani, in koliko veselje! ko vidi, da sani kar same tekó. Hitel je naprej po zmrzlem snegu vedno dalje in dalje, preko dolin, voda — vedno po pravem poti. „Iti moram vedno po pravem poti, ako želim priti v nebesa," dejala mi je mati, „in to je dobro, da mi sani tako gladko naprej drska jo." Bil je vže daleč iz doma, ko ugleda na nekej livadi mnogo otrok, ki prhki sneg stiskavajo v kepice in se igrajo. Vladko obstoji in vpraša otroke, če vedo, kako daleč je še do nebes. Otroci temu vprašanju ne vedo pravega odgovora. Samó najstarejši izmed njih reče mu, da je to še zelò zelò daleč, in bolje stori, če ostane pri njih in se igra s prhkim snegom. Ali Vladko neče, da bi ostal pri njih, ker se mu je treba podvizati v nebesa. Otroci upijejo za njim: „Z Bogom, Vladko! Drži se le vedno ravnega pota!" — Vladko otide dalje. Po dolgem potovanji ugleda samotno kmečko kočo, v katerej vsa družina sedi okolo mize, póje prelepe božičnice in se prav prijetno zabava. Vladko si misli, da so to nebesa. Potrka na okno in prosi, da bi ga pustili v hišo. Gospodar ga prijazno vzprejme in reče: „Ljubi moj! ako si ubožen in želiš ostati v našej siromašnej koči, od srca radi te vzprejmemo za svojega!" „Nè, nò, ne morem ostati pri vas; jaz sem le mislil, da so tukaj pri vas nebesa, kamor sem namenjen na svojih brzih sanéh. Povejte mi, ali je še daleč od tù do nebes?" „Na pravem poti si," reče mu domačin, „ali do nebes imaš še dokaj pota prehoditi. Po raznih potih bodeš še moral iti, ali drži se le vedno pravega pota, pa izvestno prideš v nebesa!" Vladko se lepo zahvali ter oddirja dalje na svojih brzih sanéh. Pot je bil dosti težaven; zelò mrzlo je bilo, ali on se za vse to ni brigal, ker se mu je mudilo dalje, vedno dalje, da pride tem prej v nebesa. Zopet ugleda majhno kočo, v koči pa vidi dvoje starih ljudi, ki se prav prijetno zabavajo s svojimi vnuki. Vladko si misli: „To so nebesa!" ter prosi, da bi mu odprli vrata. Starca, rekši ded in babica ga ljubeznivo vzprejmeta, ali rečeta mu, da pri njiju niso nebesa, pa da tudi nima več daleč do njih, samó naj ide dalje, a to vedno po pravem poti, iu skoraj priđe tjà, kamor se je namenil. Naš Vladko ide dalje in ni mu bilo več treba dolgo potovati, ker bil je vže pred velikimi vrati, na katera je potrkal. Sv. Peter odprè vrata in vpraša Vladka, kaj bi rad. Vladko odgovori, da želi v nebesa, da je hodil vedno po pravem poti, s katerega ni krenil nikoli, ter je zdaj tu pred nebeškimi vrati. „Vse to je lepó od tebe, ljubi moj," reče mu sv. Peter, „ali tvoj čas za nebesa še ni dozòrel, ti si še premlad, da bi te pustil vanje. No, ker si pa vže tukaj, počakaj malo, odprem ti vrata, da vsaj malo pogledaš v kraljestvo nebeško!" To rekši, odprè sv. Peter prav malo nebeška vrata in Vladko pogleda noter. Oj, kolika krasota, kolika svetlost! Koliko srečo, radost in veselje je občutil Vladko pri tem pogledu, tega popisati moje però ne more. Vladko vzklikne ves iz sebe: „Oj, kako je tii krasno, prekrasno! Ali kako je to, da nikjer tukaj ne vidim svojega očeta, matere in sestrice svoje!" „Njih tudi ne moreš videti tukaj, ker so še ua zemlji, kjer se- žaloste in britko jočejo po tebi, ker ležiš polumrtev v svojej posteljci. In o joj ! če bi jim umrl, dolgo in dolgo bi žalovali po tebi, a ti v nebesa vender ne moreš poprej, dokler ne umrješ na zemlji. In zdaj le dobro pomisli, ali si še pri volji, da narediš svojima roditeljema toliko britke žalosti. Poglej samó tjà doli na zemljo, da vidiš, kako se jokata za tebój tvoja roditelja in sestrica tvoja mila!" Vladko pogleda doli in res vidi vse to, karmu sv. Peter pravi. Potem reče: „Nè. uè ! To ne sme biti ! Jaz moram takój k njim doli na zemljo, da je utolažim. Lepo se ti zahvalim, sv. Peter, za vse, kar si mi pokazal in povedal." To rekši, zdirja na svojih saneh domóv in v tem hipu se vidi zopet v svojej posteljci. Ko oči odpre, ugleda poleg sebe plakajoča se roditelja in sestrico, ki kleči ob njegovem vzglavji. in še jednega človeka, ki je bil zdravnik. „Ne jokajte za menój, dobri moj oče in mati in ti ljuba sestrica moja, jaz se zopet vračam k vam. Za zdaj še ne grem v nebesa, ostanem še pri vas!" Na to reče zdravnik: „Hvala dobremu Bogu, ozdravil bode Vladko, bolezen se je dobro prelomila; pomogla mu je njegova mlada in krepka narava!" Zdaj je bilo veliko veselje v hiši. Vladkovo zdravje se je vse po malem boljšalo in naposled je popolnoma okreval. Ali čudno! niti danes pravo ne zna, ali se je res v nebesa vozil, ali se mu je le saujalo, ali kako je bilo z njim? — In kaj mislite vi, otroci ljubi, kaj in kako je to bilo? (Is „hrvaščine" prel. Iv. Tomšič.) —•♦<>♦•— Podlasica in golobica. (Basen.) (jrolobica, videč podlasico, da vže po več dni vsacega jutra svoje mladiče na drugo mesto prenaša, reče jej: „To delaš zato, da bi jih tvoji sovražniki ne našli. Kdo te je učil tolike previdnosti?" — „„Tisama,"" odgovori jej podlasica, „videla sem namreč, da ti svoje mlade, vedno samó na jednem mestu vzgajaš, pa ti jih vselej vzemó." Največja modrost je opameteti se na tujej nesreči. J. B. -- -»E-» •-— *v -, » i a s c i c a. fako prijetno vam je po zimi, otrociči ljubi, v hiši pri gorkej peči! A to še posebno takrat, kadar zunaj na debelo sneg pokrije hribe in doline ter ob cestah in potih naredi velike zamete. Kadar je steklo na oknih po ves dan prepreženo z ledenimi cveticami ter vam, radovednežem malim, brani skozi okno gledati na ulice ali na cesto. Dà, dà, takrat sedite radi v hiši pri gorkej peči ter bi radi, da bi vam oče, mati, ali pa vaš dobri dedek kaj mičnega pripovedoval. Vam se godi pač dobro, ker imate dobre in skrbne roditelje, ki vedno pazijo nato, da vam ne izmanjka ne gorkote ne hrane. Ali ubozim ptičkom, tem se vse drugače godi, kadar zunaj hudobna zima divja in razsaja, kakor bi hotela pokončati vse, kar je živega. Oj takrat se ptičkom res hudo godi, ker jim je vsa hrana pod milim nebom z debelo sneženo odejo pokrita; mraz je trese, kajti majhen kožušekpačni dovolj goräk, da bi je branil hudega mraza, kadar vse škriplje, kadar mrzli se-v£r brije in vije, kakor gladen volk po polji in ravninah. Tedaj jim je jedina otetba, da se umaknejo v vasi in mesta, ter dobijo tam od milosrčnih Ijudij kako drobtinico kruha, ali najdejo kako zrnce v slamnatih otepih, kjer ga ni našel mlatičev cepec. Oj otroci usmilite se takih ptičic, ako pridejo do vaše hiše! Ker danes vaš dobri dedek ne utegne, da bi vam povedal kako mično povestico, da-si ga vže ves dan nadlegujete, pomagati mu hočem jaz iz zadrege in vam povedati o ljubeznjivej taščici, ki mi je mej vsemi pticami najljubša ptičica. Prikupila se mi je menda zato, ker sem jo imel vso zimo v hiši, ko sem bil še tak, kakeršni ste vi zdaj tam okolo gorke peči. Potresal sem jej vsak dan krušnih in mesnih drobtinic in bila sva si največja prijatelja v hiši. Oj dnevi moje mladosti! kje ste, ko sem tebi ljubeznjivej taščici nečega mrzlega jutra na stežaj odprl vežna vrata in te pustil k sebi v gorko sobo! Tebe več davno ni, a vender mi nikoli ne izgineš iz mojih mladostnih spominov" Poslušajte torej, naj vam povem mično povestico o ljubeznjivej taščici. V nekej hudej zimi prileti taščica na okno kmečke hiše, kakor bi hotela v gorko izbo. Kmetic odpre okno in taščica smukne v hišo. Tu pobira drobtinice, ki padajo s kmetove mize. Otroci imajo taščico zelò radi. Zima mine iu pride vesela pomlad. Kmetič odprè okno in taščica vzleti v bližnji gozdek. Tù si naredi gnezdice in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. A z njo se vrne tudi taščica k dobremu kmetu, in glej! ne pride sama, pripelje s seboj tudi samico, lvmetičeva družina je ljubkih živalic zelò vesela. Ptičici ste prav domači in otroci rekó: „Ptička nas gledata, kakor bi nam hotela kaj povedati." — In oče odgovori: „Ako bi mogla govoriti, rekla bi vam: Prijazno zaupanje vzbuja zaupanje, in ljubezen vzbuja ljubezen. To je kratka povestiea o mojej ljubljenki taščici in vselej sem vesel, kadar jo slišim. Ivan T. -V- -^S^rf^ -V V samostanu. toji na Mlinu samostan, Z vrtovi krog in krog obdän, Redovnikom je dom mirän. Tik samostani cerkvica Stoji lepo sezidana, Na hriba röb postavljena. Oltarjev krasoti jo pet, Pred njimi vže nad petsto let Pobožno moli zbor unét. Na koru poje dan na dan, Odkar stoji ta samostan, Zmir iste pesni zbor glasan. Pristopi spet pred žrtvenik V ornatu mašnem svečenik, Resnic nebeških učenik. Zapòje milo pater mlad, Mej vsemi ta najmlajši brat, Veselja poln in sladkih nad. Na kom zrtdej bratov zbòr Opeva kot s sijonskih gòr Jedini svoj nebeški vzor: „V samoti le stanuje mir. Samota je veselja vir, Tù najde se v nebesa tir!" — Mladenič v cerkvi zad slom', Pretekle premišljuje dni, Neznane dni bodočnosti. Sovraštvo, laž, napuh, poboj, Nezadovoljnost, nepokój, To stiska ves zemljano v rój. In tu v samöti ljubljeni Vso srečo in pokój dobi, Kedór si najti je želi! Duhovniku, ki na oltar Položil je najlepši dar, Z obličja seva sreče žar. In mlad je še, pa je vesel, Da samostan ga je objel Mej štiri stene tesnih cel. — Zamišljen vrača se domóv. Mladenič ves prerojen, nov, Ustopi pod domači krov. In drugi dan poslušat gre Spet čudotvorne glase te, Ki so pretresli mu srcé. Še glóblje v misli utopljen, Kakor bi sanjal težek sén Prestopi prostor štirih sten. — Takó je hodil dan na dan Mladenič v cerkev, v samostan Poslušat bratov zbor glasan. In zopet bratov zbor je pel, Pred žrtvenikom pa vesel Redovni habit nä-se vzel Mladenič, ki je brez sadu Iskal pokoja in mini, Naposled pa ga našel tli: V samoti tihi, ljubljeni, V priprosti nizki célici, Kjer zadovoljnost zmir živi. P. V. B. Sv. trije kralji. ) ilo je na večer pred sv. trenai kralji. Oče Koren vzame črepinjo z žrjavico vrže vanjo kadila ter pokadi vse hišne prostore, a Korenovka kropi za njim z blagoslovljeno vodo. Otroci kaj lepó molijo za očetom in materjo, in kaj bi ne, saj so znali vže vsi takó lepo moliti, da jih je bilo le veselje poslušati. In danes še posebno, ker jutri je velik praznik, praznik sv. treh kraljev. Jutri bode oče prerezal óni lepi božičnik ali poprtnik, ki ga je mati izpekla še pred božičem. Vsak dobi kosec tega dobrega kruha. Oj to bode zopet novo veselje, posebno za Jožka, ki je vže vedno nadlegoval mater, da bi mu dala prav velik kos lepega, belega poprtuika. Jožek namreč še ni znal, da se poprtnik, ki je stal na sveti večer na lepo pregmenej mizi, ne sme poprej načeti, kakor v dan sv. treh iplplmf m W/mmkx ulmMEESF' VmtmM&mSSk kraljev. A to je vže znala Katarinka, ki je bila le za leto starejša od njega. — Ko je bilo to delo storjeno, napiše oče Koren s kredo na hišna vrata tri črke G. M. B. Tega pa vže ni vsakdo znal, kaj te črke pomenijo. To je znal le Markee, ki je vže v šolo hodil in poznal svete tri kralje po imenu. Po okončanem opravilu, ki je v vsakej krščanskej hiši v lepej navadi, prižge si oče pipo s tobakom a mati gre, da pripravi skromno večerjo, ker danes je post sv. trem kraljem v čast. Otroci posedejo okolo mize ter prosijo očeta, da bi jim povedal, kdo so bili trije kralji, katere je Markee malo poprej postavil v lične jaslice, ki so stale v kotu za mizo. Ali čuj! kaj neki je to zunaj pred vrati? Kdo neki tako lepo poje? To so koledniki kralji, ki hodijo nocojšni večer od hiše do hiše koledvat. Mati Korenovka odpre vrata in jim reče, da naj stopijo v hišo. O jejmina! kako lepi so ti trije kralji, jeden je lepši od druzega. Vsi trije so oblečeni v lepa bela oblačila, na glavi imajo lepe pobarvane in pozlačene krone. Prvi, ki ima brado, imenuje se Gašpar, drugi je Milil ar in tretji Baltižar. Najlepši je Milhar. ki nosi na dolgej palici papirnato zvezdo, katero s tenko nitko okrog suče. V zvezdi gori luč. Milhar je največji med njimi, ima tudi najlepšo obleko in najlepšo krono na glavi. Katarinka je vsa zamaknena v njega. Gašpar se jej pa nič kaj ne dopade, ker ima tako veliko belo brado; star, zelò star mora vže biti. Izvestno se ga je Jezušek ustrašil, če je stopil s tako brado prédenj. A Jožek, ta se boji vseh treh ter se skriva za Markčev hrbet. Slabo vest ima, ker ne sluša rad očeta ne matere, pa tudi k molitvi ga mora mati po večkrat priganjati. Zato je pa tudi tako jokal na sv. Miklavža večer. Malo, prav malo je manjkalo, da ga ni odnesel parkelj, ker ni znal tako lepo in gladko moliti, kakor Markee in Katarinka. Sv. Miklavž .mu je za letos še prizanesel, a dejal je resnöbno, da ga k letu parkelj gotovo vzame, ako ne bode znal moliti iu se tudi drugače ne poboljša. Zato se pa tudi kraljev boji, posebno ónega črnega zamorca, ki mu se Baltižar pravi. Kralji koledniki stopivši v sobo, žele vsem „dober večer," potlej se vstopijo k vratom ter glasno zapojó: Mi smo ti tri kraljftarji Herodež so je veselil Iz treh dežel smo k vam prišli, Pa Jezusa le ni dobil. Gašpar, Milhar, Baltižar. Mi na kolena pademo Jožef, Marija potujeta In Jezusu darujemo, 'Z Egipta, kjer sta poprej bil ti, Mire, kadila in zlata, — Ker se bojita Herodeža, In zdaj s to zvezđo idemo Herodež je postal srdit, K vam nazaj več ne pridemo, Ker se ima nov kralj rodit', Teselo novo leto vam voščimo. Pustil vse dečke pomorit'. Želimo vam tudi lahko noč Dvanajst tisoč moških otrok. Naj pride Jezus vam na pomoč." Velika je bila žalost, jok. (Narodna pesen.) „Glej, glej, kako lepo znate," reče oče Koren, ko so koledniki odpeli, „kje ste se. pa vse to naučili in od kot ste prišli k nam?" „Prišli smo iz jutrove dežele, kjer se nam je prikazala svitla zvezda, na katerej je stalo zapisano, da se je porodil nov kralj. ki je nad kralje vse, nebo in zemlja sta njegova," reče Gašpar. „Nu to ste pa res iz daleč doma," reče Koren, poseže v žep ter jim dà nekaj krajcarjev za na pot. A mati Korenovka prime Milharja za roko, nasmehne se mu in reče: „Glej, glej, ta se mi pa nekako znan zdi, kakor bi ga bila vže nekje videla, pa ne, da bi to bil . . . . „Dà, dà, sosedov Ivanek je, saj ga dobro poznam," zavpije Markee. Ali trije kralji niso hoteli čakati, da bi jih Korćnovi preiskovali in morda še celò za popotni list vprašali, katerega pa niso imeli, naglo so jo pobrali skozi vrata iu šli dalje naznanjat rojstvo Jezusovo in pobirat darov. Vzeli so vse radi, kar jim je kdo dal. Ko so kralji odšli, rekla je Katarinka, da óni bradati Gašpar nihče drug ni, kakor Svitkarjev Andrejček, ker mu je ona v oči pogledala, pa se jej je nasmijal. A Jožek še vedno ne veruje, da bi to bili sosedovi, nego zatrjuje, da so to óni isti sv. trije kralji, ki so bili prišli v betlehemski hlevec sveto dete Jezuška molit iu mu darovat. Dokaj je bilo še razgovora pri večerji. Vsak je zatrjeval svojo. Markee, ki je celò dejal, da vse tri pozna, pa mu niso hoteli verojeti ne oče ne mati — kakó bi mu neki verojel Jožek — dejal je naposled: „Nu, če bi to bili pravi kralji, kje pa imajo miro, kadilo in zlato? Ti trije le pobirajo, če jim kdo kaj dà; tudi kruha radi vzamejo." „Ti si pa moder, ti," reče mati Korenovka in pogleda očeta z veselim nasmehom, da ima tako modrega sinka, kakor je njen Markee. A oče Koren reče: „Tudi vi, otroci moji, nimate zlata, srebra, ne drugih dragocenih stvari, kakor so je imeli sv. trije kralji; pa imate nekaj druzega, kar je ljubemu Bogu mnogo draže in ljubše od srebra io zlatä. To so vaša nedolžna srčeca, ki so polna ljubezni in žive vere do Boga. Zatorej idite in darujte je ljubemu Jezusu, ki se je porodil v betlehemskem hleveu. On bode ta darek rad vzprejel in šel v vaša srca, da v njih ostane. Božje dete Jezus ima najraje nedolžna otročja srca, ki so polna žive vere in ljubezni do Boga. Zatorej ljubite dragega Jezusa, verujte vànj in klanjajte se mu, ker je prišel na ta ubožni svet, da bi nas odkupil od večnega pogubljenja. i. t. Praznik sv. treh kraljev. raznik sv. treh kraljev šteje se k najstarejšim in največjim praznikom naše katoliške cerkve. Ob času Kristovega rojstva se je bila pogubila mej narodi vera v jednega pravega Boga ter se umaknila ostudnemu rnalikovanju. Ali skozi žalostno temoto vila se je kakor blesteča nitka in od ust do ust tudi mej nevérniki izročevala povest, da se bode o tistem času rodil velik Zveličat1, kateri bode slednjega človeka obnovil in oblažil. Hrepenenje po njem je bilo sploh po vsem svetu jako živo. Ta povest je izvirala od obljube božje, v raji storjene, ki je kakor iskra tlela v zavesti izgubljenega sveta, a posebno so jo po Arabiji hranili kot predrago izročilo, ker je ondh o preseljevanji Izraelcev iz Egipta v obljubljeno deželo Balaam prorokoval, da bode svitla zvezda izišla iz judovskega ljudstva. Modri in imenitni možje na Jutrovem, ki so razglabali zvezde na nebu, čitali so v svetili knjigah ali pa tudi slišali od vernih Judov o tem prerokovanji, ter goreče želeli zagledati zvezdo, katera bi jim oznanila prihod tega od Boga obljubljenega judovskega kralja. Gas težkega pričakovanja se dopolni, in glej! v ónej tihej noči, ko se je porodilo sv. dete Jezus v ubožnem hlevcu Betlehemskem, prikazala se je prečudno svitla zvezda na nebu. Nek skrivnosten glas pove trem „modrim" v Jutrovej deželi, da ta zvezda pomeni rojstvo našega Odrešenika. Urno otovoré velblode in se odpravijo na pot, da bi za sledom čudne zvezde poiskali sv. dete Jezusa, skazali mu svojo čast in poklonili darov. Ne straši jih ne daljava, ne druge nevarnosti neznanega jim pota. Gredó in gredo dolgo, dokler ne pridejo v Jeruzalem, veliko mesto judovsko. Tu poprašujejo s priprosto besedo: „Kje je rojen kralj judovski? Videli smo njegovo zvezdo na Jutrovem in ga prišli molit." — Kralj Herod se tega vprašanja zelò ustraši in ves Jeruzalem ž njim. Takój skliče vse velike duhovne in pismouke skupaj in je vpraša, kje bi se imel roditi Kristus. A ti mu rekó: „V Betlehemu na Judejskem; kajti stoji pisano po proroku, da iz njega pride vojvoda, kateri bode vlađal ljudstvo izraelsko." Zvezda, ki je šla pred sv. tremi kralji, pripeljala jih je pred mesto Betlehem do ubožne staje, kamor so pastirji o deževnem in mrzlem vremenu svoje črede gnali. Nad tem ubornim hlevcem obstoji zvezda in razlije svoj žar, kakor bi hotela reči: Tukaj je, katerega iščete. Sv. trije kralji brž raztovoré velblode in s ponižnim spoštovanjem stopijo v hlevec. In kaj vidijo? Vidijo presveto Dete, vidijo njegovo ljubeznivo mater Marijo, ki vsa zamaknena gleda na čudovitega sinčka v svojem naročji; vidijo tudi sv. Jožefa, ki stoji ob strani v nebeške misli utopljen. Vidijo pa tudi óno siromaštvo, v katerem je prišel naš Odrešenik na ta ubogi svet. Ali vse to ne moti sv. treh kraljev. V gorečej ljubezni padejo na kolena pred sv. dete Jezusa, molijo ga, potem pa odpró svoje zaklade in mu darujejo zlata, kadila in mire. Vrnejo se potem v domovino z živo vero v svojih srcih ter pripovedujejo, kaj so čudnega videli in slišali o sv. Detetu in materi njegovej. Več kakor trideset let — takó se poroča — živeli so še doma pobožno in sveto. Bog jim pošlje sv. Tomaža v daljno Jutrovo deželo, da je krsti v imenu Jezusovem ter da tudi oni potem oznanujejo po tistej deželi sv. evangelje. Njih svete ostanke prenesli so najpred v Carjigrad, a pozneje v Milan, dokler niso bili v 12. stoletji po cesarji Miroslavu I. preneseni v mesto Kolin na Beni, kder jih še danes katoliški svet pobožno časti. Ptice po zimi. Vrana vpije: krä, krä, krä! Mrzla zima je prišla ; Slaba zdaj za mć bo ta, Večkrat bodem stradala! Vrabec poje: živ, živ, živ! Toliko da še sem živ ; Moj želodček prazen je, Ves od mraza tresem se! Dé sinica: füj, ci, füj! Deček ljubi čuj me čuj ; Daj mi kako zrniee, Vrnem ti na vzpómlad vse! Brglez, zéba, kos, strnäd, So pri nas, jih tare gläd, In še druge ptičice Nikdar nas ne zapuste. Vsmili torej se jih zdaj Živeža jim malo daj, In vzpomlädi s petjem té, Ptičice razvesele ! Zdravko. Vse tiho, nič ne glasi se, Vse tiho v mestu, v vasi vse: Le vetrec z drevjem si igra, Da gòlo v mrazu trepeta. Zdaj čuj ! Takó ljubó, ljubó Vabilno in mehkó takó Zapòje zvon iz stolpa lin Budeč sladak, sladak spomin. Krasno se zvezde netijo, Po nebu čarno svetijo, Na zemljo zvezdice krasné Pa srečo, blagoslov rosé... Kakó prešinja srca rad, In v srcili kaj rodi se nild ! . . . Oj lepa noč, oj dična noč, Nebeška noč — božična noč! —m— Božična noč. je gòra, hrib miran, Mirna dolina, širna plan; Zaviti vsi v prtič snežen čaroben snivajo si sén. In pöje zvon in pòje nam, K molitvi vabi, v božji hram; — K molitvi, v božji liram hiti Za tropom trop neštet ljudi. i 3 >♦» Strah. je dva dni pred sv. Miklavžem. Popóludne je prepihavala mrzla sapa prinesla s sebój — prvi sneg. Proti večera ga je bilo vže vse polno po gorah in dolinah. Tudi mraz je pritiskal. Pa kaj ta mraz, da je le peč gorka, mislil sem si, in se nekoliko bliže pomaknil k peči. Saj je takó prijetno sedeti pri zakurjenej peči, in to še posebno zvečer, kadar zunaj sneg mète in je mraz, da kar škriplje in pòka pod nogami. „Ne hodi mi iz hiše, da se ne prehladiš, reče mati mojemu starejšemu bratu Blažku. Blažek je namreč hotel iti v kuhinjo, da bi si tam poiskal trsko in nas potem nazaj prišedši dregal ž njo za pečjo in nas tako strašil. „Glej ga nù, niti slušati neče," huduje se mati, ko Blažek vže za kljuko drži, „naj te pa le strah odnese, saj te tako ni škoda, ker nisi nič prida." Te besede so bile kakor živ ogenj na Blažka, izpustil je kljuko in se takój vrnil k peči. Ali glej ! v tem trenótku nekaj zaropoče zunaj v veži. Otroci se tega ustrašimo, drug druzega pogledamo in se še tesneje stisnemo skupaj. „Kaj je to?" vprašam Blažka, ki se je pa menda še bolj ustrašil nego jaz, ker je imel slabo vest, da ni takój matere slušal, ko mu je rekla, da naj ne hodi iz hiše. Nič mi ne odgovori Blažek. „Oj, strah je!" reče Anica z obema rokama Blažka se oklepajoč. Mati nas pogleda, nasmeje se nam in reče: „No, ste pa res pravi zajčki, ker vas vsaka stvarca lahko ustraši. Kdo dragi je nego oče, ki je prišel domovin si zunaj v veži otresava sneg s črevljev. Blažek vzemi luč in pojdi mu posvetit, da se kam ne zadene ! " Blažek še ves v strahu stori, kar mu reče mati. Kmalu potem stopi oče v sobo, razpravi se iu sede k peči. Mati mu pripoveduje, kako smo se ustrašili, in se še vedno smeje Blažku, kateremu se je sveča v roci tresla kakor šiba na vodi. Tudi oče se nam nasmeje ter pravi, da bi ne bil verojel, da smo taki bojazljivci. Potem pogladi mene po laséh in reče: „Nii Mirko, ali te je še kaj strah?" „Nič več, oče," odgovorim potihoma. — „Nu to je lepó, da te ni strah, ker straha nikjer ni, če si ga človek sam ne naredi. Povedati vam hočem, kakšen je strah in kako je mene strašilo, ko sem bil še mlad. Videli bodete, da je strah prazen in ga nikjer nič ni. Zatorej poslušajte : Ko sem bil še mlad, bil sem za strežnika v cerkvi. Cerkovnik, stari Jaka, ki je lani umrl, Bog daj njegovej duši dobro, imel me je zelò rad, ker inu sem mnogo pomagal pri njegovih cerkvenih opravkih; zvonil sem po večkrat mesto njega, in če je bilo treba z gospodom župnikom iti, pa on ni utegnil, šel sem jaz. Bilo je nekega dne zvečer, malo pozneje kakor zdaj. Sneg je na debelo zapadel in hud mraz je pritiskal. „Hitro, hitro pojdi!" kliče cerkovnik vže zunaj v veži, „z gospodom je treba iti." — „Ali daleč?" vprašam jaz. „.Jedno uro daleč, le dobro se obleci; svetilnico dobodeš pri meni," reče cerkovnik ter se zgubi za oglom naše hiše. Za dobrih pet minut po tem vže korakava z gospodom župnikom k bolniku. Strah me ni bilo, saj sem bil pri gospodu župniku in sem tudi vže večkrat po tem poti hodil. Zvonček je glasno pel in svetilniea dobro svetila. Šla sva po zapuščenem poti moleč naprej. Prišla sva v gozd. Vse tiho, nobena stvarca se ne gane. Jaz gredoč premišljujem, kdaj pridem domóv. Zdaj se pot zavije navkreber in za četrt ure prideva k bolniku. Gospod župnik opravi svoje opravilo ter sede, da bi se odpočil. Truden je bil od dolgega in težavnega pota. Saj se star človek kmalu upeha, „Pa pri nas ostanite, gospod župnik," oglasi se gospodar, „pot nazaj je še bolj težaven, kakor sem; posteljo vam preskrbimo in tudi za strežnika se kaj dobi." Nekaj časa ugovarja gospod župnik, a naposled se vender uda. A jaz nisem hotel nikakor ostati. Truden nisem bil, prehlajenja se tudi nisem bal, a domóv bi bil na vsak način rad prišel. Zatorej jo odrinem. Deset ura je bila, ko sem odhajal. Svetilnico držim v levici, desnico pa potisnem v suknjo in hajdi! po hribu nizdolu. Dobro je šlo, niti dričalo ni kaj posebno. Zopet pridem v gozd in stopam po zmrzlem snegu, da je kar glasno škripalo pod nogami. V tem hipu mi ugasne svetilniea. Iščem po žepih, če imam kako žveplenko. „Se jih imam nekaj," rečem sam v sebi ter hitim prižigat. Ko luč prižgem, stopam dalje, ali glej! zopet mi ugasne. „Kaj je neki to? pa ne, da bi —" in lasjé se mi začno dvigati pokonci. Še jedenkrat poskusim — še — in — zopet ugasne. Zdajci se spomnim na staro znamenje v gozdu, kjer so pred nekaj leti roparji umorili nekega trgovca. Nihče drug kakor njegov duh mi luč ugasuje," mislim si in se spustim v ték proti domu. Ali kaj slišim za sebój? „Tèk, tèk, tèk — drvilo je za mano. „Kostenjak hiti za menój," mislim si zopet ter dirjam domóv, kolikor sem le mogel. „Jaka, odprite!" zavpijem vže iz daleč ter komaj še sopeč planem v njegovo hišo. „Za božjo voljo, kaj ti pa je? In kje je ostal gospod župnik? Ali se je kaka nesreča zgodila? — povej — hitro — ali -—?" vse se je kar kopičilo iz Jaka-tovih ust. „Nič, nič," odgovorim jaz, ko se nekoliko oddahnem. „Gospod župnik je ostal pri bolniku in jaz sem jo sam primahal domóv." — Nù, in se tako vedeš, kakor bi bil iz uma. Mislil sem vže, da se je pripetila kaka nesreča gospodu župniku," ošteva me stari cerkovnik. „Ali strah je bil tam v gozdu blizu križa, luč mi je ugasnila, kadar koli sem jo prižgal, in strah me je podil do vaše hiše," pripovedujem jaz v jednej sapi. „Povej še jedenkrat., kako je bilo," vpraša me cerkovnik. Ko mu vse iz-povem, namuzne se mi in pravi: „Oj ti mladost— norost, tam išče strahu, kjer si ga sama naredi. Ali ne veš, da je strah v sredi votel, okoli kraja ga pa nič ni? Poslušaj torej, kaj se ti je prigodilo. Bil si takrat, ko ti je svetilniea ugasnila pod znamenjem sv. križa. A tam je prelaz, zatorej svet bolj odprt. Sapa vedno skozi brije. Ugasnila ti je svetilniea vselej, kadar si jo prižgal. Po tem, ko si se v ték spustil, hlastalo je za tebój. A znaj, da tist kostenjak, ki je za. teboj dirjal, ni bil nihče drug, nego tvoje nad petami zmrzle hlače. Ker si tekel, zadevale so se pri vsakej stopinji na tvoje črevlje in slišati je bilo, kakor bi te kdo podil. Mar ni bilo tako?" „Kaj, ko bi bilo res takó?" Pogledam hlače, katerih se je še led držal. Straha ni bilo torej nobenega in cerkovnik je pravo pogodil. Spremil me je domóv in mi dejal, naj se mi še kaj sanja o takih strahovih." „Ali zdaj veste, kaj je strali?" vpraša nas oče ter ne čakajoč odgovora nadaljuje: „Kdor ga išče, vidi ga povsod, za vsakim grmom, pod vsakim drevesom. Svoje sence se boji, kdor ima slabo vest. A kdor ima dobro vest, njemu se ni bati strahov; bati se mu je le hudobnega človeka, ki ga želi spraviti ob časno in večno srečo." Tako nam je oče pripovedoval o strahu. Branimir. male sedemletne sirote, ki gre v mesto, da bi si izprosila skorjico kruha. Dà, za bolno mater. — Usmilite se ! Nihče je ne pogleda. Zaman je njen glas, vedno mileji kakor angeljska molitvica, nihče je ne pogleda ! Zmračilo se je. Veter še huje divja. Sneg do pasu. Sirota ozebla koraca po kamenih pločah ob mestnih hišah ter krene po nekih ulicah naravnost pred dvorec bogatina. Tam je vsega dosti, tam si izprosi košček kruha, da ga ponese bolnej materi. Deklica potrka na vrata. Pes zalaja. Po viharnej, mrzlej noči napočilo je hladno zimsko jutro. čakala je mati hčerko svojo, čakala. Sama je v ubožnej sobici. Ura udari osem, devet--Prileti k njej smrtni angelj in —- zatisne jej oči. Istega dne pa so prinesli vsi v mestu izhajajoči časopisi naslednji vesti: (Zmrznila je.) Danes so našli pred vrati grofa X. deklico, ki jo je sneg zamèl. Sirota je menda prosjačila, Ne vé se, čigavo je to dete." (Umrli so:)--------- — V predmestji v „ubožnih ulicah" hišno štev. 708. umrla je bolj od gladi in béde, nego li od bolezni —jedna sirota." Tukaj so „ljudje" pač ubogo malo zvrševali svojo človeško dolžnost s tem, da so objavljali, kaj je novega v mestu. — In poprej? — Pustiva, prijatelj pustiva o tem razgovor. — Pravo govoriš. — Tedaj ob enem--------Jos. Milakovič. Pred gosposkimi vrati. ima je, huda zima. Mrzel sever brije. Sneg siplje. Večer. Iz predmestja polagoma stopa v mesto sirota. V roci ima košarico. Oh, ko bi ta svet bil usmiljen, bi ljudje ne šli takó brezskrbno mimo Oj to srcé . . . ogovarjal seje oče s svojimi sinovi o slabosti človeškega srca. „Oj to srcé," dejal je, „kije v nežnej mladosti tako dobro in plemenito, izpre vrže se rado, in ako se strast vanje ujé, popači in razdere naglo vse, kar je v nežnej mladosti v njem rastlo in zorelo. Iii povedal jim je dogodek „iz rimske zgodovine, ki slóve: „Klavdij je umri. Mladi Neron, učenec Senekove modrosti, bil mu je na-stolnik. In zbrali so se plemenitaši rimskega kraljestva, da bi se poklonili mlademu cesarju. V srci pokvarjeno hlapčevsko starešinstvo pozdravljalo ga je kot novega boga, in prilizniki so mu se prišli prikupovat iu ga prosit milosti njegove. V si-jajnej dvorani na zlatem prestolu sedel je Neron, poleg njega pa njegova mati, zala Agripnia. In lice mladega cesarja Nerona žarelo je veselja tolike nenavadne časti in veličastva. In prilizniki so popadali pred njegov prestol, govoreč mu: „Vladar, pozdravljamo te, boga vesoljne zemlje; življenje in vse, kar imamo, tvoje je! Ukaži, in sužniki tvoji se bodo klanjah tvojim ukazom!" In Neron se vzdigne s svojega prestola ter reče: „Ne tako,prijatelji moji! Tudi jaz sem človek, tudi mene bodo sodili bogovi!" — To i#i, obrne se k materi, rekoč: „Mati, čuvaj moje srce teh ljudij!" In mati objame vrlega sina in mu poljubi lice. A modrijan Seneka, njegov učitelj. ki je v kotu dvorane sedeč opazoval vrline svojega gojenca v tako odločilnem trenotku njegovega mladega življenja, razjokal se je od veselja. In ko so se vže vsi poklonili mlademu cesarju, stopi tudi on s krepkim in možatim korakom, kakor je bila vedno njegova navada, pred prestol svitlega cesarja. A Neron to videč, ni čakal, da bi se mu bil približal njegov učitelj, stopil je s prestola, pozabil vse svoje veličastvo, šel mu naproti, objel ga in mu rekel, ihteč se : „Oče! oče! povej mi, kaj naj storim, da vladam takó srečno, kakor je vladal cesar Avgust?" In Seneka 11111 reče*. „Ljubi modrost in izogibaj se prilizovalcev!" Neron mu to obljubi z veliko prisego, pritisne svojega učitelja strastno na svoje prsi in ga postavi ob stran svojega prestola, da bi bil podpora d'jgovej mladosti. In Seneki je vzkipelo srce od veselja, vidšemu, da hoče Neron biti ne samó prvi, temveč tudi najboljši mej ljudmi. „In to je bil óni isti Neron," pripoveduje oče dalje, „ki je malo let pozneje s krvjo svoje matere, sopruge in brata, pa tudi s krvjo svojega nekdaj tako ljubečega učitelja oskrunil svoje mlado življenje; ki je v cvetji svojih let kot' onemogli starček in krvolok umoril samega sebe." čuvaj in pazi, o mladina, srce svoje kot najdražji zaklad, ki ga imaš od ljubega Boga. imn T. MSC" Dalje v prilogi. K 1. listu 1889. t. „VRTCEVA" PRILOGA. Staro razpelo. roti koncu prejšnjega stoletja je razsajala vsied slabili letin po vsem Dolenjskem buda lakota. Viri nam pripovedujejo. da so ljudje koruzne (turšične) storže mieli, ter iz njih kuhali nekak sök, da bi si glad utolažili. Bili so to hudi, zelo hudi časi, in kakor se se danes govori, Hj/- i prava kazen božja, ker nobena jed ni teknila ljudem. Če so tudi jedli, tri ure po kosilu bili so vže zopet lačni, a lačnega želodca niso imeli s čim krotiti. Mnogo ljudi je vsied te šibe božje pomrlo, a mnogo jih je zbolelo za neozdravljivo boleznijo. — V tistem času je stala tik zelene Krke mala koča, katera danes še podprta kaže, da je vže pretekla njena doba, ter ne bode mogla več dolgo prenašati teže snega; saj je pa tudi vže prestala marsikatero nezgodo ter ima vže petega gospodarja. Ko se naša povest začenja, hranila je ta koča v sebi dru-žinico, obstoječo iz treh osob. Bila sta mož in žena ter njiju jedina hčerka. Oče je bil sodar ter je s svojim rokodelstvom vže preživel svojo malo družino, toda v poslednjem času so bile tudi vinske letine takó slabe, da sodov nihče ni kupoval, ker za potrebo jih ni bilo le dosti, ampak še celò preveč. Ker pa našemu sodarju rokodelstvo v poslednjem času ni donašalo nobene koristi, moral se je tem bolje baviti s poljedelstvom, katero mu je dajalo živeža vsaj za sproti. A tudi to je bore malo zaleg,ker so bile letine slabe, bilo je tudi pridelka v jako pičlej meri. Onkraj Krke je stala graščina, katere gospodar je bil priden in delaven, pa tudi usmiljenega srca, ki je ob času lakote rad pomagal svojim sosedom, dajaje jim živeža, katerega si so pomladi in po leti z delom zaslužili. Pod hišo našega sodarja je bil ob vodi priklenen velik čoln za prevažanje Ijudij na óno stran. Včasih se je dalo na tem kraji precej zaslužiti, ker so hodili delavci v graščino v delo. A zdaj ob času lakote, imel ni nihče niti denarja niti živeža, s čemur bi bil plačal voznino, in tako je moral naš sodar po večkrat zastonj prevažati ljudi čez Krko. Na ónej strani reke je stalo tik pota veliko, staro razpelo, ki je vže mnogo zimo prebilo v tem samotnem kraji, izpostavljeno vsem vremenskim nezgodam. Ako si šel mimo tega razpela proti večeru, ko je zahajalo jesensko solnce za daljne gore, tedaj si občutil na tem kraji vselej nekaj skrivnostnega, takó da bi se ne mogel dolgo muditi na tem kraji in to še posebno zato ne, ker ljudje takim znamenjem kaj radi pripisujejo to ali óno nezgodo, katera vselej človeka bolje ali menj pretrese. Bilo je lepega pomladnega dne, v ónem prijetnem času, ko se vsa narava polagoma vzbuja, ko od due do dné ozelenujejo gozdi in polja, ter solnce z vsakim dnevom gorkeje postaja. Vsakdo bi se moral veseliti tega lepega dné, a letos se ga ni mogel veseliti ubogi kmet. Kaj mu pomaga veseliti se tako lepega dneva, ki ga sicer napolnuje z veselo nado boljše bodočnosti, ako pa mora v potu svojega obraza lačen delati. Pri sodarjevih so bili vsi domä. Mati je imela na vrtu opraviti in hčerka se je vrtela okolo nje; oče pa je imel pod kozolcem svoje delo. Sneg mu je namreč po zimi nekaj kvare napravil in trebalo je nekoliko popravila. Zdajci stopi k sodarju star znanec iz mladostnih let, človek bolj odurnega obraza in velikih svitlih očij ; na prvi pogled vže jako neprijetna prikazen. „S čim se pa tu ukvarjaš, Miha?" vpraša prišlec sodarja. Sodar ga pogleda ter mu nič kaj prijazno reče: „Nekaj se mi je čez zimo podrlo in zdaj moram popraviti, če bode letos sploh kaj v kozolec djati." „Vidiš, Miha," govori tujec, „ti se moraš res dosti truditi in delati kakor črna živina, da se borno preživiš v tem žalostnem času. A poglej mene, jaz ne delam ničesar, pa imam vender za sproti." — „Pri tebi je vse drugače," odvrne mu sodar, „ti greš lahko po svetu, ker nimaš družine ; ali jaz, kje naj pustim ženo in otroka?" „Tudi ti bi si lahko opomogel, ako bi le hotel z nami potegniti. Prevdari, pa ti ne bo treba stradati." „Kako misliš to?" vpraša radovedno sodar. „Molči in poslušaj! Nocoj se vrača graščak s svoje kupčije ; peljal je mnogo blagä v mesto in dovolj bode imel denarja pri sebi. Ta denar pride lahko nam v roke, in za denar se dobi vse, Miha moj ljubi. „Kaj! jaz naj bi si prilastoval .tuji denar?" odgovori sodar. „Ne takó; ti bi ne imel drugega opravila kakor to, da bi nas nekaj mož prepeljal na óno stran Krke, a po dokončanem delu zopet nazaj, seveda moral bi vse svoje žive dni molčati, da si koga vozil preko vode. Vse drugo je moje in mojih tovarišev opravilo. Graščaka počakamo v gozdu, vzamemo mu denar tei' ga nekoliko zvežemo, da ne bode mogel takój domóv po hlapce, kateri bi nas izvestno hitro poiskali. Ako si hočeš zboljšati življenje na lahek način, pa pritrdi." Sodar ni vedel, kaj bi dejal. V notranjem se je boril s svojo vestjo, ki mu ni dala miru, vedno ga opomiujevaje : Nikar tega ne stori. Ali zopet je premagovala druga stran, šeptaje mu : Zboljšal si bodeš svoje življenje in storil ne bodeš tako nikomur nič žalega! Dolgo je premišljal in premišljal, v tem pa mu jo tovariš vedno prigovarjal naj se ne boji ničesar, naj se hitro odloči ter udari v roko. Sodar to res stori in sklenena je bila pogodba. Sodar je bil danes prvič v svojem življenji na krivem poti. n. Noč je nastopila, solnce je bilo vže davno za gorami, blede lune svit se ni še prikazal izza visokih Gorjancev, ko se je pod sodarjevo hišo zmajal čoln in vanj stopila četvorica čudno opravljenih mož in peti mej njimi naš sodar. Veslal je urno iu kmalu so bili onkraj reke. Colu postoji, z njega pa stopijo črni možje, zadnji je bil sodar. „Tukaj čakaj pripravljen, dokler se ne vrnemo z denarjem," govori jeden, ali pazi se, da nas ne prevariš, drugače si izgubljen. Sodar se zgane in prikima. Govoriti ni mogel, vzbudila se je v njem vest, ter mu očitala, da si po krivici prisvaja tuje denarje. Sede kraj pota ter premišljuje svoje pregrešno dejanje. Vse je tiho. Zdajci pade staro razpelo po dolgem na tla in votlo zagromi. Sodar se zgane in groza ga izpreleti. Spomnil seje na davno pretekla leta, ko je še mal deček s svojo materjo večkrat mimo razpela hodil, spomnil se je, kako zaupno je na tem kraji molil ob času ženitve svoje, a danes? Danes sedi tu kot pomagalec zlih roparjev, ki nameravajo oropati dobrega graščaka. „In to palo razpelo, ni li to opomin na moje grešno dejanje? Ni h morda miška oglodala steber toliko, da je padel ravno zdaj, ko sem jaz tù? Ali me ne opomina, da sem danes stopil na pot, ki me pelje v pogubo?" Mož ni mogel dalje premišljevati, obupno je bežal ob reki naprej, nevede kam. V svesti si svojega hudobnega dejanja ni mogel mirovati, slednjič se je skril v votlino kraj Krke. V tem so črni možje v gozdu pričakovali graščaka. Kmalu se res pripelje, vesel, da je svojo kupčijo tako dobro opravil. Zdajci mu nagloma obstopijo voz črni možje, zahtevajoč denarja. Ker se ni imel s čim braniti, moral jim je izročiti vse svoje denarje, proseč jih, naj bi mu pustili življenje. Možje ga trdno zvežejo, da ni mogel z voza. privežejo konja za drevo, da ga ni mogel pognati, potem se pa spuste v beg proti Krki, kjer je čakal čoln. Ko pridejo do čolna, ne najdejo sodarja nikjer, in vse iskanje in ugibanje je bilo zaman. Sedejo v čoln ter veslajo sami na óno stran, od tam pa s plenom v daljavo. m. Ker graščaka ni bilo po njegovej navadi domóv, pošlje grajski oskrbnik hlapce naproti, če bi se mu bilo morda na potu kaj žalega pripetilo. A komaj so bili hlapci v gozdu, vže slišijo znani jim glas svojega gospodarja, ki kliče na pomoč. Urno se približajo kraju, kjer je bil graščak s konjem vred privezan. Takój izvedo vse, kar se je zgodilo. Ko odvežejo graščaka in konja, takój hite za roparji. Graščak jim pové pot, po katerem so odšli, in uganili so. da so se najbrže prepeljali s so-darjevim čolnom, pa da je morda tudi sodar sam ž njimi v kakej zvezi. Kakih petdeset korakov nižje od pota je bil priklenen graščinski čoln; vanj se vsedejo hlapci ter urno veslajo na óno stran naravnost proti sodarjevej koči. Priveslali so do čolna in ga našli odklenenega, kar se jim je takój zdelo jako sumljivo. Hitro planejo proti koči ter povprašujejo po gospodarji. Žena ni znala povedati, kam bi bil otišel. a bila je tudi sama v velikih skrbeh zaradi moža, ker ni bila njegova navada po noči iz doma ostajati. Hlapci povprašujejo še to in óno, potem se pa odpravijo proti domu, ker so vedeli, da bi bilo po noči vse zasledovanje zaman. Ali kako se začudijo, ko prišedši na óno stran reke, tik podrtega starega razpela najdejo sodarja, ki leži v nezavesti ob potu. Vest mu ni dala miru in kmalu je šel iz svojega skrivališča do razpela, kjer so ga našli. Poprašujejo ga na vse strani, kako je prišel tu sèm, ko ima vender čoln na drugej strani, ah sodar jim ne more nič pravega odgovoriti, ker je na vsa vprašanja le zmedeno odgovarjal. Hlapci so le predobro spoznali, da je moral pri roparskem napadu na gospodarja tudi on sporazumljen biti, zato ga takój zvežejo ter s sebój v grad odvedó. Tisto ** noč pa je imela mati sodarica čudne sanje, da so odvedli moža čudni, neznani ljudje, da so ga peljali v daljno deželo in ga ne bode nikoli več videla. Sirota ni mogla vso noč spati od samih skrbij za moža, ki je pa tisto noč enako nemirno prečul v temnej graščinskej ječi, nemirno čakajoč, kaj se bode z njim še dalje godilo. Blagor človeku, ki vse stiske in nadloge od Boga mu poslane, potrpežljivo prenaša, ter tudi v bédi ne pozabi, da je poštenje največja človeška sreča na tem svetu, ki se ne more kupiti s kupom zlata. Dokler si pošten, da-si ubog, imaš vender dovolj premoženja v svojej poštenosti in dobrem imenu ; če pa izgubiš dobro ime, izgubil si vse, kar si imel dobrega na tem svetu. Takó premišljujočega najdeva, dragi čitatelj, kmalu po ónem dogodku v gozdu, našega sodarja v temnej ječi v Novem mestu. Vest ga je grizla in pokoja ni mogel najti ne po noči ne podnevi. „Oh, zakaj sem se dal zapeljati, jazneumnik! Hotel sem po krivem si pridobiti denarja, da bi lahko izhajal ob težavnih časih, a za plačilo sedim zdaj v temnej ječi." Kazni za storjena hudodelstva so bile v onem času mnogo hujše nego li danes. Takrat so se tudi malenkostne stvari kaznovale z vso ostrostjo, posebno pa še ob času lakote, ko so bila zločinstva tako rekoč na dnevnem redu. Sodar je bil kot pomočnik pri roparskem napadu na graščaka obsojen na več let ječe. Izmed roparjev, katerih sodar ni poznal, razven jednega, nam vže znanega, bilo ni mogoče nobenega dobiti, ker lopovi so odnesli le prehitro svoje pete v varno zavetje. A prigovor pravi : „kogar imaš, tega drži," in takó je trpel jedini sodar v ječi. Lahko si mislimo, kako hudo je bilo ubogej ženi, ko je zvedela, kaj se je z možem zgodilo. Zdaj je bil njen mir za vse njeno življenje pri kraji. Vse skrbi so prišle na njo in ko je bilo največ dela. nedostajalo je glavne moči — dobrega gospodarja. Tudi so se jeli ljudje izogibati sodarjeve hiše, češ, njen gospodar se pokori v ječi. Z gospodarstvom je šlo vedno bolj nazaj in hiša je bila od dne do dne siromašnejša. In kaj bi tudi moglo veseliti ubogo ženo, ki je morala nedolžna s svojo hčerko toliko sramote pretrpeti. O možu vže ni mislila več, da bi ga še videla kdaj, naj bi tudi prišel iz ječe, ker dobro je znala, da bi ne hotel več ostati v tem kraji, ampak šel bi v kak tuj kraj. Nekega dne pride pismo na župana, da je sodar v ječi umrl. Premišljeval je vedno svoje pregrešno dejanje in nikoli se ni mogel več upokojiti. Od dne do dne je hiral, dokler ga ni vzela pomlad. Ko je sodarica zvedela o moževej smrti prodala je vse svoje premožeoje ter šla s svojo hčerko po svetu. Nastanili sta se daleč med tujimi ljudmi, kjer ju nihče poznal ni ter ondu živeli v samótnej koči živeč se z delom svojih rok. A na večer, ko ste se trudni vrnili s svojega dela v borno kočo, klečali ste dolgo pod starim razpelom v kotu samotne koče, in ko bi bil šel mimo ob takem času, slišal bi bil vselej gorečo molitev „za dušo nesrečnega očeta." Milan Šašdj. IV. sak letni čas ima svoje veselje, pa ga ima tudi zima, naj bi bila še tako lauda. Posebno otroci so veseli zime, kadar sneg na debelo leži in je vse zamrzio. S kepanjem se takrat igrajo in drsajo po ledu. A še mnogo drugih prijetnostij ima zima za otroke. Po zimi sv Miklavž nosi, po zimi koljejo prašiče in se jedó klobase, potlej pride Božič s svojim lepim veseljem, novo leto, sv. trije kralji, svečnica i. t. d., a vse to različno veselje poveličuje sneg, ki lepotiči vso naravo, kadar jo ogrne v svoj lepo beli plašč. Znam, dobro znam, kako se snega veselite, posebno, kadar je dovolj prhek in se da stiskati v kepice, ki je potlej lučate v svoje tovariše. I nù, če pa sneg ni južen, potlej uganete kaj druzega. Marsikateri izmej vas smukne na skrivaj skozi vrata in kmalu stoji pri kakej jami, ki je pokrita z ledom, gladkim kakor steklo. Takrat vam kar šumi po nogah, da se tako nekako kar samé o sebi začno pomikati proti ledu. Nù, vsega tega veselja vam nihče ne zameri, da si le čuvate zdravja ter niste preveč razposajivi, kar se posebno rado zgodi, kadar vas je po več skupaj in si delate sneženega moža. Oj takrat, takrat ni kraja ne konca vašemu veselju; krič in vrišč se razlega, da bi človek res časi rad poprijel za šibo, ter ž njo malo ošvignil na desno in levo, da bi se raztepli vsak na svoj dom. In kaj? tudi to ne bi dosti izdalo, ker sneženi mož vam je nad vse. Zjutraj rano vže ste preko hišnega praga na lepem, belem snegu, ne brigajoč se, kaj pore-četa oče ali mati, če vas vidita, da ste brez kučme ali kakega drugega pokrivala, rekše gologlavi zunaj na kakem dvorišči ali pa najraje pred kakim skednjem, kder je najugodnejši prostor za vašega moža „Zimoviča." Pač dosti imate posla ž njim, predno ga lepo priravnate in postavite na noge. Dosti šale, veselja in smelili imate, predno stoji tak „možic" tam zunaj pred kako hišo v posmeh vsacemu, kdor gre mimo in vidi tega orjaka z raztrganim košem ali kakim drugim pokrivalom na glavi in z umazano metlo v roci, s katero preti vsacemu, kdor bi se mu približal. A ni se ga treba bati nè, če tudi takó hudo gleda, da se ga na prvi mah ta ali óni otročiček zboji in malo zavéka, če mu pogleda v debele, izbuljene oči. Možic je zelò potrpežljiv, ter vam pusti, da lehko uganjate vsakovrstne burke ž njim, njega ne boli nič, pa tudi hudoben ni, ker ne vračuje hudega z hudim, kakor bi to storil marsikdo izmej vas, če bi vas kdo dražil in vam nagajal kar takó za „nebodi ga treba," Nu, našemu Mirkcu ne vem, kako se bode danes godilo v šoli, ker ima s strijcem Zimovičem toliko posla, da se mu kar nič ne mudi v šolo, da-si ga sestra Marijca vedno opomina, naj vže pusti sneženega dedca v miru ter gre, kamor so odšli vže davno tovariši njegovi. Iv. T. O mehurčku. , o raj čujte! Bil je mehurček in se napotil po širokem svetu. Šel je, šel Inekoliko časa sam, otožno, in srečal slamico. — „Bog daj dobro srečo, mehurček!" — „„Bog daj, Bog, slamiea! A kam greš, kam?"" — „Napotila sem se po širokem svetu." — „„No, če greš po svetu, pa pojdi z menoj, tudi jaz grem po svetu, pojdeva skupaj.""-— In napotilo se je njih dvoje v božjem imenu dalje. Zabavno jima je bilo iu vesel smeh se je razlegal po cesti. Mehurček se je valjal počasi dalje, a slamiea je korakala ravno in se na vse strani priklanjala. Mehurček se je smijal njej, a ona njemu. Ko sta tako vže dober kos sveta prehodila, srečal ju je ogelj. — „Bog daj srečo, prijatelja!" — „„Bog daj, Bog; kam pa greš?"" — „Napotil sem se po svetu." — „„Pa pojdi z nama, pojdemo skupaj."" — Ogelj je bil zadovoljen in veselo so korakali dalje. Šlo je kakor po maslu in prispeli so čez dolgo časa do velike reke. Radi bi preplavali na drugo stran. Mehurčku in slamici še kako, tako; vender kaj bode sè siromakom ogljem. Temu je bilo tesno pri srci; vedel je, da se potopi, če se napoti preko reke. Začel je plakati in zdihovati, proseč prijatelja, da ga prepeljeta. Mehurček ni hotel ničesar slišati in je preplaval hitro kakor račica na drugo stran. A slamiea, bila je bolj mehkega srca, usmilila se je oglja, vzela ga na rami in se napotila z njim preko reke. Plavala je, plavala, a ko je priplavala na sredo reke, pregorela je slamiea, a ogelj cmok v vodo in se potopi. Mehurček je vse to z brega gledal in se takó smijal, da se je od samega smeha razpočil. (Iz slovaškega prerel J. Barle.) —• ♦<>♦ •— Pesen popotnega dečka. ®j dom preljubi, kje si ti? Domači grički in polje! Srcé po tebi hrepeni ; Vodice ve in ve stezé ! Na tujej zemlji tù živim. O vas še snivam marsikdaj, Nazaj domóv si spet želim, Oj da bi videl vas sedaj ! Domača vas o kje ležiš? Prisrčno kličem vsaki Čas: In dòm očetov, kje stojiš? Pozdravljena, domača vas! Moj duh vzleti še slednji dän Oj da bi mogel enkrat vsaj, V naročje tvoje döm krasan. V domačo vas, nazaj nazaj ! Ko videl tebe bodem dom, Presrečen takrat zopet bom. Varuje naj te Bog vsigdär! Ne zabiin te nikdar, nikdar! — Al. Sež-ov. Lisica v škripcu. Ai je mej našimi gozdnimi zverini znanejše in bolj razglašene ■ živali nego je lisica. Znate jo iz premnogih basnij in pripovedek, ker o nobenej drugej živali si ne vedo ljudje toliko povedati, kakor baš o lisici, ki je tako pretkana in zvita, da je ne najdeš njej enake živali. Zvita buča je, polna muh in zvijač. Oblečena v rujav kožuh hodi za zajci, kunami in srnéti; niti golobom, gosém in kuretini ne prizanaša. Ni se torej čuditi, da so zaradi te drzne tatice v strahu gospodinje po samotah, ker se ta grda ciganka po večkrat pritepe do samotnih hiš, stikäje za perotnino, in če utegne, zakolje več nego potrebuje. Dogodilo se je vže, da je po dné prišla na dvorišče in ljudem ipred oči odnesla kokoš. — A še večjo preglavico dela lovcem, ker jim mej divjačino neusmiljeno gospodari. Ta prebrisana vlačuga si izkoplje stanovanje pod zemljo, do katerega ide vselej po več vrat. òe kje stakne jazbeca, zapodi ga iz jazbine ter se ona preseli vanjo. Jazbec nejevoljen ostavi domovino ter si gre druge iskat. Sploh je lisica ustvarjena le za roparsko rokodelstvo in vsakovrstno sleparstvo. Tenke in kratke noge nosijo njeno šibko in gibično truplo tako tiho in rahlo, da skoraj ne puščajo niti sledil za sebój. Kakor sploh vsi tatovi in klateži, tudi lisica ne mara za družbo, najraje sama premišljuje svoje hudobije. Po dné leži domä, ako je vse varno in tiho okolo nje, pretegne se ob lepem vremenu rada na solncu, kar jej neizrecno dobro de. Takó predremlje in prešanja ves dan ter snuje nova hudodelstva. Nu tudi ona ima svoje sovražnike. A največji njen sovražnik je človek, ki jo preganja vse leto. Kakor volkovom, tako je tudi njej zmirom napovedana vojska; a največ se jih vender pobije po zimi. Kadar je huda zima in debel sheg pokriva zemljo, oj takrat so za njo hudi časi. Večkrat jo slišiš tudi po noči lajati in zavijati. Godi se jej, kakor poje narodna pesen: Lisica lisjak Tobaka ni b'ió, Sta pila tobàk. Sta pila vodó. Zanimivo jo je gledati ob takem času, kako se plazi okolo vade, katero jej je lovec nastavil. Vsa stradana pricapljä, obstoji in viha nos. Zdaj je zavohala meso, počasi in nezaupno se mu bliža, ogleduje ga od vseh strani, sede poleg njega, poželjivo steza nogo po njem, ali izprehaja jo strah in sum. Obrne se proč kakor bi hotela oditi, a zopet se vrne, zopet hodi okoli dišečega mesa, obotavlja se, sede, oči se jej ognjijo, brezupna hlastne po nastavljenem kosu mesa in — železni skopec jo zgrabi za vrat. Da-si jo boli, vender ne upije, nego trpi mirno in skuša se iznebiti strašnih klešč. Ako vidi, da ni mogoče, uda se usodi. Pred lovcem se rada pritaji in se dela mrtvo. Marsikatera lisica je vže kašo upihala lovcu, ko jo je kakor mrtvo rešil iz železja. Ako se ujame za nogo, ne premišlja se dolgo, odgrizne si jo in s pogumnim srcem odšanta na treh nogah dalje, vesela, da le življenja ni izgubila. Otročja pesenca. (Otroci ujamejo polža in mu pojó sledečo pésenco, dokler ne pokaže rogate glave iz svoje liišice.) »oll, mož ! Kaži róge van, Da te ne predifon, Novcev ne imam, Babi za duhan. Kaj mi bo duhän Piišiti ne znam? Dédu dal ga bom, Deda slušat bom, Slušal prävljice, Učil pésence. Dédek mnogo zna, Mene rad imä; Pušil bo duhan, Pravil dan na dan ! J. Barle. Nove knjige in listi. IDom in svet. Zabavi in pouku. Uredu jc France Lampe, doktor bogoslovja in modroslovj a, profesor bogoslovja v Ljubljani. Tiska „Katoliška Tiskarna." — „Dom in svet" stopi s tekočim letom v drugo leto svojega obstoja. Kdor je pridno aitai pretečeni letnik, priznati mora vso hvalo izdajatelju in urednika njegovemu. Mnogo se je trudil in vso svojo pozornost obračal na to, da je list na vsako stran ustrezal svojemu plemenitemu namenu. Prinašal je bolj odraslej slovenskej mladini skrbno izbrane pri-povesti in pesni, objavljal z veliko marljivostjo naše domače slovstvo ter sploh podajal mladim in starim dokaj zdrave dušne hrane. Kakor v preteče-nem leti, tako hoče biti „Dom in svet" tudi letos našej mladini pravi prijatelj in učitelj v vseh strokah lepoznanstva. Ker je list namenjen v prvej vrsti našej bolj odraslej mladini in ker bode posebno skrbno poročal o našem domačem slovstvu, kar je velike važnosti za našo slovensko mladino, želeli bi, da bi ga imeli po vseh hišah, koder koli se nahaja naša učeča se in za vse dobro in plemenito navdahnena slovenska mladina. „Vrtec" bodi za našo malo, „Dom in svet" za bolj odraslo, izobraženo mladino. „Dom in svet" izhaja dne 20. vsakega mes.eea po najmanj jedno pòlo obsežen in stoji za vse leto 2 gld., za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču v Ljubljani. * Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1889" s popolnim šematizmom šolsTc. bblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta]1888/89. III. leto. Sestavil in založil MihaNerat, nad u eitel j in popotnikov urednik v Mariboru. V 8°. 157 str. — Nadejamo se, da bodo vsi domoljubni slovenski učitelji radi segli po tem „Koledarji," ki stane s poštnino vred samó 1 gld. 20 kr. Naročila se naj pošiljajo na upravništvo „Popotnika" v Mariboru (Reiserstrasse 8). Demant. (Priobčil J. S.) a a a a a a 1» b 1» c e c e e e e eeeeeijjk 1 1 I in m m o o o o o ooopprrrr r r h s s ?» s S 8 t t t V V V K Zaménjajte v tem demantu črke tako med sebój, da se bode čitalo v jednajstih vrstah jede-najst besed od leve proti desnej; šesta vrsta naj se čita od zgoraj nizdolu po sredi posamičnih besed. Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. moško ime; 4. mesto v Slavoniji; 5. stvar, ki jo vsak učenec v šolo nosi ; 6. priimek najodličnejšega hrvatskega rodoljuba ; 7. turško znamenje ; 8. ribo ; 9. ptico; 10. ropno žival; 11. soglasnik. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.) Iz pretečenega leta 1888. imamo nekoliko nepopolnih „Vrtčevih11 letnikov, pri katerih le prvo število manjka, na razpolaganje. Kdor želi tak nepopolen letnik imeti, posije se mu poštnine prosto za 80 krajcarjev. Uredništvo „Vrtčevo." Vsem našim castitim naročnikom srečno in veselo novo leto Bog daj ! „Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23 v Ljubljani (Laibach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšić. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.