I SE SE SE & , , Gena 55 kr. Ql t (Q> VENEC Slovanskih povestij Prevodi iz raznih jlovanskih jezikov. ii. c V GORICI. Tiskala in zal. »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. 1899 . , o m SE SE SE —:> PREVODI iz raznih slovanskih jezikov. II. V GORICI. Tiskala in založila > «Ne vem še prav, ker nisem našel vezirja Ali-paše v Mostarju.* «Kje pa je on?» «To mene vprašaj! Prišel je serasker iz Rumelije Omer- paša in je začel junaško zapovedovati v Sarajevu^ Vse se mu je moralo priti poklonit — tudi sam vezir Ali-paša. Pa kakor mi je rekel vezir, sta se Omer- in Afiz-paša skoraj sprla, Ali-paša pa — kot stari vezir hercegovinski — je tudi moral požreti marsikako bridko od seraskerja.» «Ali ima toliko moči?» je vprašal Kedic «Ima redne vojske in Arnavtov in po sultanovem fermanu veliko oblast v rokah.» «Pa naj ima! Mi ga pa sprejmemo s puško in nožem, kasor smo Pahir-pašo. — «Vsem vam je znano, kako je Ali-paša duhovit; a on mi je rekel, da moramo zdaj Omer-pašo sprejeti lepo in prijazno; kajti on ima trikrat močnejšo, pa urejeno vojsko. Potem bo mislil, da se je upor polegel in jo mahne na drugo stran, da potrati svojo moč. Ako zahteva kaj mladeničev za vojsko, treba mu jih bo v sili dati.» «Seveda, da s Krajšnjiki bije Bošnjake, ali jih kot vo¬ jake žene v Azijo!® je pristavil Džafer-aga. «Ne tako, Džafer-aga!» je začel Redžič. «Kje se bomo mi bili s svojimi• ljudmi! Niti se damo goniti iz Bosne. On razvrsti vojsko na straže ob meji, da bi odbijali tujo silo od našega vilajela». «Kdo pa, brate, spravi tako naglo domov naše ljudi iz planine in klancev ? Kaj ne veš, da so ostalo doma samo žene, starci in otroci; pa tudi ti pojdejo zoper Osmane — ako pride do sile. Pa naj bo tudi slabo in majhno — in se še ne opasuje s pasom — vendar si vtakne samokres in nož za hlačnik— Sili cul brate? Poznam jaz naše Krajiš- njike. In da niso taki, ne bi jih imenoval svojo nado,» je odvrnil Kapic. «Zbrali smo se, bratje, danes na tej zabavi, kjer ima moj pobratim Kapic svatbo in slavi poroko svojega sestrica Husa z lepo hčerko Zlatijo vrednega očeta in našega voj¬ nega pobratima. Toda mi se nismo tu zbrali, da naši Kra- jišnjiki pridejo v sužnost. Še nocoj se moramo razkropiti na vse strani, da podučimo narod, kako se mora ravnati. Naši junaki, ki so zaseli klance in soteske, naj ostanejo tam in naj ne dajo nikakega glasu od sebe. Prosili ste me, naj grem v Carigrad in tam prosim zaščite proti carskim ljudem, ki nam delajo krivico. Jutri se odpravim na pot, narod pa naj ve, da sem odšel z našimi zaupniki, znal se bo pametno vesti do moje vrnitve. A vi dva brata, Kapic in Kedic — le mirno, če tudi pride serasker! Poklonite se mu ; on se bo 87 — veselil, da je brez krvi pomiril Krajino, potem pa — kakor Bog da!» «Amen !» so vskliknili vsi. Ibro je na to izprožil skozi okno dve puški in rekel Kapicu: «Draginj ec! Naj ti ne bode na žalost — tudi jaz grem z Redžičem v Stambul. Samo nekaj me srkbi, — da ni¬ mam drobiža.* To je bilo Kapicu jako milo; nasmehnil se je in udaril z dlanmi po kolenih : .«Sestric moj, moj prijatelj! Ali je nedostalo denarja? Ali je nedostalo vlaških trgovcev? Kar je katoliških in pravoslavnih trgovcev s te in one strani Une, vsak naj vrže po cekin, pa evo ti drobiža — evo nam popotnice!* «Tako je», poprime R edžic besedo. — «Oni pa naj vedo, ako padejo ti stroški na njihova pleča, da tudi njili prage^ obsije solnce.» Ze pred dvema dnevoma se je raznesel glas ne samo po Pounju, ampak po vsi Krajini, da se je Redžič vrnil iz Sarajeva. Nihče ni za gotovo vedel, če je to resnica, ali ta novica je privabila Krajišnjike, da so prišli na konjih in peš, da se poklonijo Redžicu in da slišijo, kaj se snuje v belem Sarajevu. Prišli so o pravem času, in to je bilo Redžicu in vsem jako drago. Po vrtu pod zelenim sadnim drevjem so poseli Krajiš- njiki; svoje konje so pa spustili s sedli vred na pašo na livado poleg dvora. Redžič in Kajne sta prišla iz kule. Vsi so vstali v pozdrav in Redžicu klicali ,dobrodošlico'. Puške so se oglasile na vrtu, svatovske pa iz kule. Godba je svirala, čauši so pa kakor nori skakali, nakitivši glavo s perjem ; oblekli so ovčje kože narobe, a po plečih so jim zveneli zvončki. «Nehajte! Nehajte!* so zaklicali glasovi. Vse je ob¬ molknilo. Redžič je držal v desni bojno zastavo in jo za¬ sadil v ledino ter začel govoriti Krajišnjikom : «Bratje Krajišnjiki! Bil sem v Hercegovini, a tam jo vse mirno — kakor poklano. Bil sem v Sarajevu. Tam sedi serasker Omer-jmša, svetovalec in prvi zaupnik sultanov. Vse vprašuje: Poda mu Kapic pismo Redžicevo. «Zdravo, Redžič — naše jasno solnce!* vsklikne Kedic, ki je izvedel iz pisma, da je Redžic že prišel iz Carigrada v Banjoluko. «Še nocoj odidem na pot, da mu zakličem jutri «dobrodošlico*. Ali, brate Kapic, ne bi bilo lepo, da bi Redžic prišel tako, kakor da ni naš, ampak naši se mo rajo dogovoriti in mu iti nasproti do Banjeluke in da ga tudi tu lepo sprejmemo in še lepše pozdravimo!* «Določi, ti si za to! Jaz pa v Cazinu vse pripravim za vsprejem, da naši vedo, kako se krojijo junaške obleke. Gital si, da piše, da Omer-paša nima obstanka v Sarajevu. To Redžic ve; v Sarajevo je prišel z novim vezirjem. Omer-paša ni mogel vzdržati prijateljstva s prejšnjim pašo, pa ga tudi s tem ne bo. Redžic se je vrnil skozi Buno in obiskal vezirja Afiz-pašo; od njega je dobil navodilo, kako je treba urediti Krajino. Posavje, Podrinje in Hercegovina upirajo svoje oči na Krajino, in alco od tu ne zapreti ne¬ vihta, potem je vsej Bosni odbila ura pogina, do vlade pa prišla osmanska samovolja*. «Ako Posavje, Podrinje in Hercegovina upirajo svoje oči v nas, potem krajina mnogo velja! Med nami je bil ta veliki Omer-paša, katerega so nekedaj naši mladeniči na to¬ vornem selu spremili v Carigrad. Lahko je pretil na Prijedorskem polju, ko je imel na stotine šotorov. A da si mu rekel, da naj gre s krajiškimi mladeniči skubst vlaške kokoši, ne vem, če bi šel. A onih naših mladeničev, katere je odpeljal v vojsko, je potreboval, da se s krajiškim perjem nakiti pred sultanom! Naš beli Huso je od vsakega za pest višji; pa tudi on ni šel radovoljno, kajti izročil mi je dva samokresa, da ju dam Zlatiji in mi je rekel: «S tema naj me Zlatija osveti, kadar pride čas!* «Ako se Krajina složno dvigne, imeli bomo svojo upravo, bomo kakor Sarajlije, In tam mora vezir, kadar pride, stanovati pol ure zunaj mesta, kjer pastirji kurijo. Omer-paša poreče svojemu sultanu: «Sultan-car, nebeški potomec! Podaj Krajini, kar zasluži; kajti ona jo glavna straža na robu tvojega carstva, jaz pa nikoli več ne grem tj ek a j!» «Tako je». «Da tako — in tako moramo narodu govoriti, ako hočemo, da ne postanemo hlapci*.' «Torej pojutrišnjem v Cazinu — —» «V Cazinu!* je končal Kapic. — 107 — VI. m Naslednji dan so se zbirali mladeniči okoli Cazina. Pred večerom so napolnili top in ga sprožili, o zori spet, da se ve, kdo prihaja. Ni bilo ni janjcev ni ovnov, ampak prazne torbe, ker je nastopila slaba 'letina; pa bilo je do¬ volj junaškega navdušenja. Malo prosa in smodnika v torbi je bilo zadosti. Iz Vranograča so prinesli Redžičevo zastavo, a sprero- ljevalo jo je več sto ljudij. Zasadili so jo pod krivo hruško »dinjačo*. Zakurili so več ognjev nego j e v Krajini vasij. Pripravili so ražnje, raja pa je prinesla vsakovrstnega koljiva, da ni treba Krajišnikom iti ponj. Peli so, svirali, kamenje metali, samo streljali niso, ker je bilo treba smodnika za osmanske glave in arnaVtske široke rokave. Ob dveh popoldne je v skoku prijezdil glasniki »Naš Redžič gre!» Napolnili so top. Vsaki boljši je dal po peščico praha, da pozdravijo svoje toplo solnce. Ko je pal sneg, pritisnil je nov mraz in je zemlja zmrznila kakor kost. Kolikor je zemlja okoli poldne malo odnehala — ogreta s takimi solnčriimi žarki, je zmrznila spet po noči. Nakrat za' obni oledenela zemlja pod kopiti besnih konj. Okoli petdeset alaj-begov, begov, ag in efendij vsake vrste in kristijanov, ki so bili večinoma prisiljeni, je pri¬ jahalo pred Cazin - streljaje, za tem je pa jahal zastavo¬ noša Redžic, spremljan od Ali-Kegiča, Džafer-age, Ibra Je¬ zerskega, Ibra Varčana in od druge krajiške gospode. Za njim so pa prišli komordžije —okoli sto konj, natovorjenih s kovčegi, jerbasi in vrečami, v kojih so bile puške, svinec in strelni prah, kakor da nesejo blago iz Carigrada. Mladeniči so pograbili ognjene konje, da jih izpreva- jajo, konjiki so pa krenili pod bojno zastavo. Vsi so vstali Redžiču v pozdrav, kakor da je svetnik prišel med nje. Redžic je pa začel izpod zastave govoriti: «Bratje Krajišnjiki! Vse Posavje, Godrinje in kar je našega naroda a 7 Bosni in Hercegovini, je obrnilo svoje motne oči na našo bistro Krajino, kaj .stoja ona zdaj, ko nas hoče požreti osmanski zmaj. Vsem nam je. znano, ka¬ teri se "morete spominjati, a kateri se ne spominjate, povedo vam lahko kokoši na gnezdu, da je bila Krajina od neke- daj steber vse Bosne in Hercegovine; da Krajina do Mo- rali-paše ni dala carju nikakih vojakov, niti poznala ni tan- zimata. Krajina ni poznala redne vojske niti uradnikov, ta nam jih je pa naložil. Naši dedi so tudi to prenašali iii so dajali v starih časih nekaj denarja za redno vojsko, ki je imela po štirideset krajcarjev mesečne plače na glavo, drugo 108 - smo pa morali mi dodati in sami plačati svoje poglavarje in paše. A ko se je uprla raja, kdo drugi je vzrok nego Krajina; kajti pravijo, da kristijanje ne morejo prenašati jarma. In Samokovi-Mehmed Usref-paša je poslal v vsako tudi najmanjšo vojašnico po četo in celi tabor Arnavtov, da branijo rajo pred nasilstvom domačih poglavarjev. Paša jim je znižal plačo, da niso mogli živeti in so bili prisiljeni še bolj stiskati in pleniti Turke in kristijane. Spet se je vsa Krajina uprla; kakor da so se vsa srca združila v jedno, so udarili, na vezirja in ga potisnili do Travnika. Sultan je pa odstavil vezirja. Za tem je prišel Camil-paša, ki je začel še huje delati. Tedaj je Krajina carju utrgala dese¬ tino, vojaški in drngi davek. Oni so pa začeli vpiti: «Hej Krajina krvava haljina, krvav naj bo, kdor te je vzne¬ miril!* In kdo je proVzročil vsak prepir in upor — kakor carski ljudje ? Ali ni Mehmed Tahir-paša, ki je rekel, da prihaja kakor Jezns in Mohamed, napravil v Krajini upor, ker je hotel ‘Bošnjake odreti? In ako bi ne bilo naših složnih mišic in kuge, katero je Bog poslal med njegovo vojsko, bi bili mi takrat ostali brez opankov. Ali veste, kdo je ta, ki zdaj prihaja? Vlah je slabši nego kdorsi- bodi. Jaz prihajam iz Carigrada in vam povem, da počenši od Mitroviče (v Novem Bazarju) do naše Kladuše nikjer ni prave turške vere. Iskal sem jo v Carigradu, pa tudi tam je ni niti za zob. Vse je po vlaški oblečeno; tam niti ne čitajo korana — niti ne molijo. Prava vera se dobi samo še pri nas. In bolje je, da vsi poginemo, kakor da se iz¬ ročimo Vlalm Omer-paši, da oblači našo deco v vlaško obleko! Glej, kaj dela Posavje, glej kako Hercegovina mlati junaški rod — vojake! Mi pa naj gledamo? - Ne! Vsi pojdimo bratom na pomoč! Z nami je Sarajevo, Jajce in vsa Bosna. Dokler je čas, poženimo smrad in vlaško zalego izmed sebe. Kdor nima dobre puške - evo mu je! Kdor nima praha in svinca — evo mu ga! Vse sem vam pripravil. A naši vojski bo treba hrane; dobili jo bomo. Kristijani se ne bodo protivili, ki vedo, ako zmagamo, da bo tudi njim dobro; ako pade kaj na njih pleča, mi bodemo njim, kakor oni nam. Semkaj, bratje, pod junaško zastavo* ! «V boj in v ogenj proti sovražnikom Osmanom i Vlahu Omer-paši!!» zagrme iz tisoč grl. Kdor ni imel puške in streliva, je stopil na stran. Raztovorili so konje in razdelili polovico pušk in streliva, drugo polovico so pa odpravili pod PrijedOr. VII. Krajišnjiki so se razdelili v tri glavne vojske. En tabor je pod Alijo Kedičem krenil skozi Prijedor in Ko- 109 - zarac na Banjoluko; med potjo se mu je pridružilo še veliko število ustašev. Drugi tabor je vodil Ibrahim ef. Kapi.- skozi Ključ in Varcar pod Jajce, da se tam združi z Jajčani; tretji tabor je pa vzdignil Redžič proti Giamoču in Lijevnu, da tudi tam zaneti upor med Turki. Ko je slišala Zlatija, da se Krajina pripravlja na upor, sc ji je rodila v obupni samoti odločna misel. Stric Kapic je imel priti zvečer k njima prenočiti. Ona sklene, da se preobleče v Husovo obleko in pojde z uporniki na Omer- pašo, da maščuje svojega milega druga. Ta misel ji je dozorela v krepek sklep; začela jo je pa mučiti druga misel: kaj poreče mati k temu ? Na kak način naj ji razodene svoj sklep, da je ne zadene nena¬ doma v srce? Kmalu se domisli. Pred materjo se izgovori, da pojde k svoji prijateljici Emini, katera odpotuje jutri z materjo in brati v Ivladušo, ker pojde njen oče s Ka- pičem. Mati jej je dovolila in rekla, da pripravi sama ve¬ čerjo, dokler ne dospe stric Kapic. Zlatija je zavezala v robec Husovo obleko, fes, šal, pas samokresa in nož in je tako skrivoma odšla iz dvo¬ rišča k Emini v drugo hišo. Vedela je, da pride Kapic in da se oglasi pri Mehmed-agi, očetu Eminem, predno pride k njima. Prišedši k Emini, ji je pokazala Husovo obleko in samokresa. Emina se je začudila in jo vprašala: «Kaj boš s tem, Zlatija?» «Kaj ? Glej, ta samokresa sta Husova; on mi ju je poslal s Prijedorskega polja, ko so ga vzeli v vojake. Po stricu Kapiču mi je sporočil, da ga ž njima osvetim, kadar pride čas. In zdaj je prišel čas. Oblečem Husovo obleko in opašem njegovo orožje in pojdem s stricem na Vlaha Omer-pašo, da osvetim svojega Husa, ker mi ga je vzel srcu mlademu». Ko sta to slišali gospa in Emina, sta se silno začudili; gospa je skočila v drugo sobo in začela pripovedovati. Aga jej je odgovoril: «Prav je tako. Saj ima koga osvetiti! Tudi jaz bi Emino odpravil ž njo, ker se ima tudi ona osvetiti; za veliko imetje, ki smo je izgubili za Tahir-paše; pa to stori njen oče». Ko je Zlatija čula agine besede iz druge sobe, se je navdušila še bolj. V tem pa je vstopil Kapic. Vstopivšemu je povedal aga, da je tu Zlatija in mu razodel njen sklep. Kapic je šel v drugo sobo, kjer je sedela Zlatija, razmotala obleko in jo primerjala sebi, če ji znabiti ne bo prevelika. «Kaj delaš, Zlatija?* jo je vprašal Kapic. Dragi stric! Prišel je — glej -- prišel je čas! Hu- 110 — sovo obleko oblečem, opašem si njegov pas in pojdem s teboj, da ga osvetim s tema samokresoma — —> «Zlatija, zlata veja Husova! Dokler je kaj take krvi v Krajini, se ne bojim, da omagajo moške glave! A jaz bom pazil na te, kakor na zenico svojega očesa!* «Dragi ujec! meni je samo za to, kako me bo mogla pogrešati mati, ker ostane osamela. Zato te prosim, da na¬ pelji govor na pokojnega gospoda in mojega očeta, po katerem hrepeni; ko se spomni njega, se razjoka, ker je moral bežati v hajduke zaradi osmanske zlobe. In ona bo gorela od maščevanja. A kadar vidim, da jej je srce vzkipelo, vrnem se skrivoma sem, preoblečem se v junaško obleko in stopim pred njo. Morda me potem pusti — — <ri- krasti v moje srce, da bi rekel: ha — glej kristijana, ko¬ liko mu je za sultana! A jaz bom strebil to gospodo bo¬ sensko, še mislila ne bo na to.-Naj vedo, da je tam, kamor pride Omer-paša z vojsko, v kali zatrta svoboda, samovoljnost in nada. Ali imajo bosenski Turki kaj vere? Kaka vera je to, ako mi pravijo še prvi begi: «Pa kaj? Ako bo treba, denem križ nase in prase pred se, — in spet ostanem gospodar!* Da tako so gospodarili pred Meh- medom II. . . . čakajte me! Pripravim piške in zasolim čorbo, pa naj mi rečejo oni, ki se mi znajo prikupiti, da nisem storil prav. Le čakaj!» Tako je Omer-paša snoval in pretil. — Ko je pa pri¬ šel nad Varcar, je poslal svoje Arnavte na vse strani po vaseh in gozdih, da oplenijo, kar najdejo, ljudij pa polove. Pozno zvečer je prišel tudi Fra Jukič obiskat^ Omer- pašo. Ravno so peljali Arnavti dva Turka iz Glamoča pred šotor. — «E glej, spet so mi pripeljali kožarje!* je rekel Omer-paša. Paša še ni izgovoril, kar sta se ona pri- 128 — klonila, da poljubita paši sandali. — «-Kaj, da bi si dal sandale poljubiti od kožarjev?* «Nikari gospodar! Tvoji sluge prihajajo k tebi. . . je rekel eden in vzel odsekano glavo iz torbe. «Pri moji duši, Jukič! Kapičev obraz in krona!» Jukič se je obrnil v stran, ker ni mogel gledati grde lobanje, bledo ugaslih lic, ranjenega nosu, kateri je raz¬ jed el mrčes. «Prav! Kje ste pa zasačili tega merjasca ?» jih je vprašal Omer-paša. «V Zmijanju blizu Banjaluke, častiti paša! Malo da nisva izgubila glave, — glej mojega brata so ranili, ko so nas preganjali; a glava je bila že v torbi. «Odkod pa sta?» «Iz Glomača — midva sva brata Čavka ...» «Da, slišal sem že o vaju . . . Vidva sta roparja —». Onadva sta zatrepetala. «Koliko je bila njegova cena?» «Rekli so, da deset mošenj*), vi pa dajte, kolikor je vam drago ...» Omer-paša jima je dal deset mošenj in potni list, da sta varna. Vendar se je Omer-paša premislil in dal zako¬ pati glavo, da uniči sled grdi, izdajski osveti. — Jukič je moral še isti večer biti priča, ko so pripeljali starega je¬ zerskega Kadijo in mu dali dvesto palic po podplatih. Od Varcarja je krenil Omer-paša preko Litnice v Ba¬ njaluko. V selu Dobrinju, kjer so prenočevali, je dal v šotoru na skrivnem ubiti Ali pašo, vezirja mostarskega. Drugi dan so ga pokopali v Banjiluki poleg Ferhadije- mošeje. Zlatija odšla v Kapičevi četi pod Jajce. Ko so pa dobili glas, da Omer-paša ne pride niti do Banjaluke, ker je bila njegova vojska popolnoma potolčena pri Jezeru in Jajcu, so se vrnili skoro vsi Prekonnjani domov; Azija se je vrnila v Jezersko in vedno čakala, kedaj pride Zlatija domov. V tem pričakovanju jo iznenadi tužna vest, da se je Krajišnjikom slabo godilo pri Jajcu, še slabše pri Jezeru in da so Ibrahim efendijo Kapiča ubili. Kar ni palo Krajišnjikov v boju, bili so živi ujeti. Prišli so pa tudi že glasovi, da je Omer-paša dospel v Banjaluko s silno mno¬ žico redne vojske in Arnavtov; da je med redno vojsko mnogo Madžarov, nekaj Poljakov in Italijanov, ki so po¬ begnili iz domovine in so nevešči v bojevanju. Pripovedo¬ valo se je, da so jih več sto nagnili v neko turško dvo- *) mošnja denarja je bila v Bosni 500 piastrov, okoli 50 gld, naše vrednosti. — 129 ri-'« 6 v Banjaluki, kjer so jih brivci obrezali. Mnogi so po- g ib od bolečin, nekateri so se pa sami umorili, da uidejo muki. Te vesti so jako vznemirile Krajišnjike; ali tolažili so s< ' spet, da je Omer-pašina vojska na vsak način jako o d tol a, če turči Madžare, Poljake in Italijane, da okrepi v iško in se pripravi na novi boj. Toda Krajišnjiki so se hudo zmotili; kajti Omer-paša j krenil z redno vojsko, Arnavti, konjiki in topovi pod k jedor. Kozarac so zažgali, pri Krupi so potolkli Krajiš- ii: ke in jih mnogo ujeli. Med tem je pa Skender-beg ne¬ mško mlatil Krajišnjike pri Bihaču. Naposled je potisnil F; dšiča iz Bibača, ta je pa pobegnil čez mejo. Skender-beg j< posedel Bihač, potem pa vse kraje do Cazina, kjer se je sešel z Omer-pašo. Ko se je to godilo, je Azija pobegnila s svojimi pri¬ jateljicami v drugič v Kladušo, od tu pa na Hrvaško. XI. Omer-paša je dal one ujetnike, kar jih je ujel na potu v Krajino, zapreti v Travniku in Sarajevu. Novince, mod njimi tudi Zlatijo, so odpeljali v Carigrad. V Carigradu so jih uvrstili med rumelijske oddelke, nekaj jih je pa osialo v Carigradu. Komaj je Omer-paša premagal Bosno, je začel s pla¬ čilom srednjeveških časov plačevati one, ki so mu za časa vojske pomagali — z isto mero kakor one, ki so se mu upirali. Hotel je, da vsi Bošnjaki in Hercegovci čutijo strašno ostrost njegovega maščevalnega srca. Ko si je ohladil svojo jezo nad Turki, je začel mučiti kristijane, jih pretepati, zapirati, globe nalagati in v sužnost goniti. Pričetkom leta 1852. je dal Fra Jukiča v Sarajevu vreči v ječo; štiri mesece potem ga je pa težko okovanega na golem lesenem sedlu odpravil v Carigrad. Spremljan od jednega vojaka in dveh jetničarjev je potoval Fra Jukič v hudi zimi in deževnem vremenu, ki je trajalo ono leto še do pozne pomladi. Sreča je hotela, da so ga pripeljali v Prištino, mesto na Kosovem polju, ki.se razprostira na lepem holmu sredi širokega polja. Jukiča so odvedli v ječo; dva jetničarja sta pa ostala pred vrati na straži. Tu je imel Jukič prenočiti. Ni si še ogrel kosti j, ki so mu na dolgi poti prezeble, ko je stopil v ječo nadjetničar prištinski. Fra. Jukič ga je takoj spoznal, da je Arnavt, in se ni nadejal nič do- 9 — 130 brega, pa saj se je že tako vsemu privadil. Ko je pa nad- jetničar začel govoriti, je Jukič uvidel, da se je motil. Nadjetničar ga je vprašal hrvaški: «Odkodi si duhovnice ?» «Iz Banjaluke! — — Res smiliš se mi, da te tako gonijo kakor kakega roparja; pa saj vem, da po nedolžnem trpiš». «Kako moreš ti vedeti, da sem pravičen in nedolžen. Menda bolje ve paša, ki me je spravil v to nesrečo. ) «Nič ne ve. Mnogo jih je šlo tod v Carigrad še v večjih mukah peš, dvajset za eno vrv privezanih ob kruhu in vodi, vsi so bili boljšega rodu, večinoma nedolžni, ki bodo odpeljani v sužnost ali pa umorjeni. In koliko so na¬ brali mladeničev in jih odgnali v vojsko! Nevajeni take poti, so morali iti peš ob slabi hrani. Mnogo jih je poginilo od trpljenja na potu, nekaj jih je pa pobegnilo.-Pa kam naj bež e? — Glej, v onem hanu jih je bilo v jeseni petsto; legli sok počitku. Dva sta izginila. Drugi so odšli preko Kosova na Vačanik. Jaz sem bil ono noč na straži in sem zapazil onadva, ki sta izginila; prišla sta uprav iz neke kuhinje. Ko sta opazila mene in ječarje, sta stekla po ravnem polju. Ječarji so šli okoli mesta, da jih zavrnejo, jaz pa za njimi. Zavpil sem trikrat, da počakata, a ona sta molčala in bežala. Strelim in poderem enega. Eden je padel, drugi je pa pobegnil brez sledu». «Ali je bil oni, ki si ga zadel, mrtev ?» «Za dve tri minute je izdihnil; ali bilo mi je žal in preklinjal sem oni trenutek....» «Storil si svojo dolžnost, zakaj bi ti bilo žal,?» «E striče moj! Kako bi mi ne bilo žal? — Lačna sta bila, pripovedoval mi je kuhar, najedla sta se pri njem... in čuj! Mislila sta, da dohitita svoje tovariše. . . Zato mi je jedna tuga prevzela srce; druga tuga je pa, ker sem ubil sina svojega dobrega znanca iz Krajine. Oče njegov je bil kapetan. Zapustil je dva sina; oni, ki sem ga ubil, je bil mlajši, spominjam se še dobro — imenovali so ga Husa. Ko sem živel v prijateljstvu z njegovim očetom, je bil Huso še majhen, še-le v drugem letu. Imel sem ga jako rad in mu gladil bujne dolge lase, ki so se mu spuščali izpod rudeče kape po vratu in plečih. A glej, postal sem njegov morilec.ljuta rana!» Med tem je prinesel eden izmed jetničarjev jagnjetine, kruha in žganja. «Na, striče! Založi in okrepi se, dobiš tudi kave». «Kako je pa tebi ime, efendija ?» «S ul j o mi je ime». «Tebi, Sidjo, je menda znana vsa Bosna ?» — 131 — «\ sa, strice! Vsa Bosna in mila Krajina. Tam sem bil za \ edži-paše bašibozuk in pobegnil v hajduke, v Krajini sem se pa oženil. Jukič mu seže v besedo: «Kje si se oženil?« «V Jezeru z Azijo, udovo cazinskega kadije. Dobil sem tudi otroka, hčerko Zlatijo. . . Ah rajši bi jo poljubil in objel kakor da mi pokloni sultan ves svoj beli «Seraj». Bila je še-le tri leta stara, ko je prišel novi vezir in je s seboj pripeljal Arnavte. Raznesel se je glas, da vezir udari na Krajino; jaz sem se prestrašil, — poznajo me, ubili bi me. Spet sem zbežal v hajduke. Mnogo let sem hajdukaval; pa vendar me ne bo, pri moji veri in svetinji, nihče pre¬ klinjal! Naposled sem prišel v Albanijo — v svoj rojstni kraj. Tu sem se oženil, imam tri sine in hčerko. Stopil sem spet v carsko službo in postal zapovednik nad 120 jetni- čarji. — A verjami mi, da mi misli vedno silijo v Je¬ zersko ... .» Jukič je molčal. «Striče! Zdaj vidiš, da mi je znana Bosna in Krajina. Jutri vstanem zgodaj, da te obiščem, ker moram nocoj na stražo. Dokler boš tukaj, ne boš trpel in stradal!* Nadjetničar je odšel. Jetničar je prinesel Fra Jukiču blazino, preprogo in odejo, še prej pa kavo in tobaka. Fra Jukič se je zamislil. Vsaka besedica Ibra Buiča v Jajcu mu je bila še živo v spominu, — vse mu je po¬ stalo jasno; pa naj mu tudi tuga trga srce, saj ve, da dobremu nadjetničarju, prej nego utolaži svoje srce, obriše solze z očij. Dolgo je čul in molil. Še med molitvijo so mu uhajale misli na Zlatijo, na Husa in njegovega morilca Sulja, — dobrotnika, poštenjaka, ki je s strogim izvrševa¬ njem svojih dolžnostij užalil svoje srce. Snoval je razne osnove. Lahko bi zamolčal pred Šuljom, vendar ne bo. Še predno je zaspal, je zapretil: «Hej, Omer! Po nedolžnem me mučiš, — Bog ti oprosti! Ali da ve svetin tvoj padišah, ne zamolčim.... dasi vem, da tudi tako moje kosti strohne v carigrajski temnici; a ti se boš do smrti spominjal vojaške neveste, ki si jo odpravil v Turčijo!* Jukič je ono noč tako sladko spal —- kakor še nikoli od onega usodnega časa, ko so mu deli na noge^ okove in mu vzeli zlato svobodo, odstranivši ga na nečloveški način iz drage domovine — kakor ptico iz rodnega loga. Jukič se je prebudil pred zoro. A še bi mogle poči¬ vati njegove utrujene kosti, ako bi ga ne bil vzbudil ropot iz dvorišča. Čez petsto Omer-pašinih sužnjev je udrlo na o* — m dvorišče, da se nasrkajo zraka, ker toliko da se niso za¬ dušili, celo noč zgneteni v dveh ječali. Za več deževnimi in čmernimi dnevi je napočilo lepo jutro. Nebo se je ujasnilo in spomladna zora je objela s svojim čarom vse Kosovo okoli Prištine. Jukičeva ječa je bila na malo vzvišenem kraju nad spodnjimi ječami, v ka¬ terih so vso noč vzdihovali oni Bošnjaki, katere so ob zori izpustili pod jasno nebo. Skozi okence svoje ječe je lahko pregledal z očmi velik del krvavega polja pod Prištino. Zagledal se je, premišljevaje nemilo usodo naroda svojega in srbskega, in je začel z njih mukami primerjati svojo težko usodo. Začel je premišljevati zadnjo večerjo Lazarjevo, nevošljivost in izdajo Brankovičevo in težke posledice, ki so zadele potomce. Pogledal je na Kosovo polje in vzdih¬ nil: »Hej Kosovo, Kosovo tužno polje s sabljo pokošeno! Hej Miloš! Ali se je še rodil kak junak — ki bi bil tebi kos? Samo da bi mu Bog dal več premisleka, nego si ga ti imel!» Dva ječarja sta spala ž njim za stražo. Ko je Jukič napajal svoje oči s svetlobo jutranjega solnca, sta spala ječarja še brezskrbno na golih deskah, podloživši samo malo krp pod desni komolec, komolec pa pod glavo. Vrat; so se odprla. Suljo je vstopil v ječo in uljudno pozdravil Jukiča. Ječarja sta vstala in odšla iz ječe. Suljo potegne k sebi blazino in sede k Jukiču. «Hvala ti, efendija! Sinočina večerja mi je okrepila vsako žilico». «Ali si dobro spal?» »Menda samo enkrat v svojem življenju — in to na materinem krilu . . . .» Ah, materino krilo — in ta temnica !» je vzdihnil Suljo. Spet se je razplel pogovor o Bosni. Suljo je začel hvaliti Bosno in Bošnjake: »Bošnjaki imajo toliko miline v govoru, prijaznosti, lepih običajev, narodnega ponosa in duhovitosti, da si, ako si tujec, pa ž njimi razpoloviš hleb in ga pol poješ, že postal na pol Bošnjak*. «In ti, efendija, si vendar ubil Bošnjaka. —» «Da, to je ljuta rana!» «Ali ne bo klela njegova kri roke, ki ga je ubila?® Na te besede se je Suljo malo razsrdil. »Jaz sem vršil dolžnost, za katero sem privezal svojo dušo», je odvrnil Suljo. «Verjamem in prav je tako. Nočem te jeziti, ker bi to bila grda nehvaležnost do tebe in tvoje dobrote. A povem ti, da kri Husova kliče za os veto — —.» Suljo se je zamislil in zopet dejal — kakor da se je nečesa spomnil: »Ah, res! Ko sem prišel k Husu, je nekaj 133 — ječal, ni mogel— pa hotel je nekaj reči. Razumel ga nisem, toda oči je uprl v moje oči — kakor da bi bil pri zavesti*. ‘Da, oči je uprl v tvoje oči, da globoko vtisne svoj obraz v oko strašnega morilca svojega in ječal je . . . .» -Kaj govoriš duhovnice? .... Da ječal je . . ..» < Hotel je reči sladko ime Zlatija!» »Nikar za Boga, spominjati Zlatije. Tako se je ime- menovala moja edinka v Krajini.» »Da ona Zlatija — tvoja edinka, tvoja hčerka — ima kot nevesta pod poročno zaveso dolžnost, maščevati svojega Husa . . ...» «Nisem te prav razumel-daj, govori.... povej še enkrat — —». »Še-le trije tedni so pretekli, odkar se je Huso poročil z Zlatijo, in že je ostala žalostno doma, ker so ga potisnili med vojake*. Suljo poskoči, prime Jukiča z obema rokama okoli vrata, glava mu pade na izmučene rame bosenskega mu¬ čenika in zastoka in zaplaka — ne kakor žena, ne kakor dete, ampak kakor orel, če mu polomiš krila. Dolgo je potreboval Jukič, da ga je utešil, da mu je vzel roke s svojega vrata, katere so ga pritiskale kakor železna ploča. «Oj, jaz morilec svojega zeta! Morilec sreče in ljubezni svoje hčere. Oj, Zlatija! Kje si? Ubij svojega očeta! — — Osveti nedolžno jmelito kri svojega milega druga! — Kje je Zlatija? Sladki striče, ti veš — govori!* «Na Prijedorskem polju je vzel Omer-paša Husa k vojakom. Huso je pa pri ločitvi od Ibrahim ef. Kapica, ujca svojega, dal njemu svoja dva samokresa, da ju ponese in izroči Zlatiji, da ga ž njima osveti — kadar pride čas». «A Zlatija ?» * Zlatija je preklinjala Omer-pašo. Preoblekla se je v moško obleko, opasala se z orožjem ter šla z ostalimi Krajišnjiki pod Jajce. Pod Gjulhisarom jo je v boju ranil neki Arnavt z nožem na desno stran glave*. «Ali jo je Arnavt umoril?® «Arnavt jo je ranil z nožem.... One Krajišnjike, ka¬ teri niso mogli ubežati — ali kateri niso poginili v valovih Plive, so ujeli, med temi tudi Zlatijo. Mlado nevesto, ju¬ naško in vitke rasti, so vzeli v vojsko, ker niso spoznali, da je ženska. Jeseni so jo pa z ostalimi vojaki odpravili v Carigrad carju na ogled*. «V Carigrad? Spominjam se-to je bilo v jeseni — tod so šli, tu so prenočevali — da sem vedel, da je ona med njimi!» - 134 - »Lahko jo najdeš. Pa naj Omer-paša povesi oči! Naj vidi padišah, da narod, iz katerega se rode take junakinje, ni turški narod, najsi je tudi mohamedanske vere!» «Znabiti je poginila od rane?« «Rana ni bila nevarna, samo praska. Pa tudi to je Bog tako hotel, da se lica pokaže, da se lepota in dražest mlade neveste v senci te praske skrije«. »A kako jo najdem ?» je vprašal Suljo. «Lahko. Povej mi, ali je že mogel serdar-ekrem Omer- paša odpluti od Soluna po morju?« «Do Soluna še ni dospel, njegova navada je takrat, kadar gre v boj, da dela pred seboj pot z mečem in to¬ povi, kadar se pa vrača, takrat ne gre kakor drugi vojsko¬ vodje naravnost, ampak lovi in se zabava v krvavih raz- bojih. Tako tudi zdaj dela, pa ima tudi kje! Pred šestimi leti je kakor zdaj iz Bosne tako tudi od tu vlekel bege in age v Carigrad, veliko krvi prelil in mnogo vasij požgal «. «Prav po tvojem računu Omer-paša še ni prišel do Soluna. Vendar mislim, da pride kmalu; ti se pa takoj za njim odpravi v Carigrad. Še danes — a najkasneje v treh dneh dospe sem žena Hafiz-paše. Z njo je tudi mali Arif- beg, sin Hafiz paše in unuk pokojnega vezirja. Spremlja ju Skender-beg, da ju pripelje pred carja; Arif-beg je komaj dvanajst let star, pa duhovit in odločen. Ti pa na¬ piši pismo na carja; daj je na skrivnem malemu Arifu, ki je ponese na svojih nedrih in izroči padišahu. Prosi dečka in mu reci, da ga tudi jaz prosim; on me pozna, ker je bil s svojim stricem v Sarajevu v isti ječi kakor jaz. Vzeli so jima vse, jaz sem pa imel še nekaj zlatov in jih jima podaril. Deček bo mislil, da gre za mojo osvoboditev in ponese pismo; povej mu pa, da ne omeni mojega imena pred padišahom, ker bi mi samo povečal muke>>. Nadjetničar Suljo je začel objemati, poljubovati Jukiča. Dal mu je prinesti smetane in medu, za kosilo pa jagnje¬ tine, potice in žganja. Drugi dan ga je spremil, ko je moral Jukič pod stražo oditi preko Kosova na Kačanik. Ko se je Suljo vrnil, je odšel v šolo k staremu hodži, ki je bil velik sovražnik Omer-paše še od zadnje vojske ; ta je bil takoj pripravljen, pisati pismo na sultana. Pismo se je glasilo: «Sultan-car, solnce izza gore! Presedajo mi prevelike tuge, in tu sem suženj svoje nadloge pred Vašimi svetlimi koleni. častiti serdar-ekrem, Omer-paša mi je vzel po carski milosti zeta Husa iz Jezerskega v Krajini k vojakom, doma je pa ostala osamela mati — prva moja žena — z edinko hčerjo, zenico svojega očesa — Zlatijo, nevesto Husovo. 135 — Jaz kot zapovednik prištinskih ječarjev imam posebno nalogo, da pazim ,na bosenske novince, ki prenočujejo v Prištini na poti v Carigrad. Nesreča je hotela, da je moj zet Huso pobegnil, jaz som ga pa, v Vašem carskem zdravju izvršujoč svojo dolžnost, ustrelil iz moje puške, takrat še ne vedoč, da je ta Huso — moj zet; a tudi, ako bi bil vedel, da se je on oženil z mojo Zlatijo, katere nisem videl nikoli od njenega tretjega leta. Zlatija kot junaška hči bosenske Krajine je odšla zoper voljo svoje matere za moža preoblečena med krajiške upornike, kjer je bila ranjena v desno stran glave in vzeta k vojakom. Danes je moja hči med vojaki v Carigradu, in poznajo jo po imenu Deli-IIuso (junaški Huso). Vem, da bi tudi Vam, sultan-car, bilo zoprno, ako bi slišal svet, da je častiti Omer-paša krajiške neveste jemal v vojake. Milosti prosim pred koleni Vašimi, da bi mi mogla iti Zlatija ozdravit boli ostarele matere Azije v Jezerskem, a jaz bom mesto nje zvesto služil v vojski. Velike Vaše carske milosti, sultana carja svojega in gospodarja vseh Turkov in podložne raje suženj očetovske nesreče — Sul j o Prištine c, zapovednik nad stodvajset prištinskimi ječarji, zdaj pa v Stambulu v veliki medresi pri Hadži-Mehmed efendiji». Tako napisano pismo je zavil, nestrpno pričakujoč Skender-bega, da pripelje malega Arifbega mostarskega. Že prihodnji dan je dospel Skender-beg s svojim spremstvom in sužnji. V Prištini je ostal samo pri kosilu. Stotnik je odvel malega Arif-bega z materjo v sodnikovo sobo in jima dal pripraviti kosilo. Suljo je poslal iz svoje hiše ujeti pašinici in malemu Arif-begu raznih darov. Ko je p>a začel pripovedovati o Jukiču, spomnil se je mali beg takoj Fratra Jukiča iz ječe in bilo mu je jako ljubo. Suljino pismo na sultana je radovoljno sprejel in mu obetal, da je izroči carju, ako ga privedb predenj. A begu je bilo še ljubše, ker se je pismo tikalo Omer-paše. Popoldne je odšel Skender-beg s spremstvom in s sužnji iz Prištine, odkoder so imeli do Uščupa kakih šest¬ najst ur, torej dva ali tri dni. XXII. Ko se je Omer-paša povzmil v Carigrad, sta bila pri¬ vedena pred sultana IJafiz-pašinica in njen sin Arif-beg. Pašinica je stala pred padišahom brez zavese. Mlada od tuge zastrta lica so ji začeli obsevati žarki carske mi- 136 losti, ko je cula, da bo dobivala podporo iz carske blagajne, da pa vendar ne sme živeti v domovini; mali Arif-beg bo pa obiskoval šole v Carigradu na vladine stroške. Pri odhodu je poprosil Arif-beg padišaha, da sprejme s solzami napojeno pismo, katero mu pošilja prištinski nad- jetničar Suljo, ki se zdaj nahaja pri hodži v veliki medresi, kjer njegov sin obiskuje šole. Sultan Abdul-Medžid je po njenem odhodu prebral Suljino pismo in se jako razsrdil, kajti Omer-paša je že tako imel v mnogem oziru opravičiti svoje postopanje v Bosni in Hercegovini. Pa paša je znal vse tako obrniti, kakor da vsi o njem lažejo, sultan mu je pa hotel verjeti. Da se prepidča, če je to resnica, je dal sultan zapoved, da poiščejo med bosenskimi vojaki, ki se nahajajo v carigraj¬ skih vojnih oddelkih, Deli-Husa iz Jezerskega in da ga v vojaški obleki pripeljejo pred njega v carskih dvorih. Naslednji dan naznani saligdar-aga, da prihaja Omer- paša, serdar-ekrem. Omer-paša se je pred sultanom priklonil trikrat do tal; sultan ga je pa posadil na svojo levo stran na pre¬ progo k svojim nogam, na desni je pa sedel Ali-paša, carjev svetovalec in velik prijatelj Omer-pašin. Razgovarjali so se o raznih rečeh, naposled je pa dal sultan Omer-paši pismo, katero je prejel iz rok malega Arif-bega. Omer-paša je prečital pismo ; obraz se mu je stemnil, prebledel je in se vznemiril. «Sultan-car! To ni mogoče». «Bomo videli!» je odgovoril sultan. Med tem je pripeljal saligdan-aga Zlatijo v vojaški obleki. Zlatija se je priklonila do tal in čakala padišahove zapovedi. «Vstani!» je zapovedal sultan. Zlatija je vstala, stopila nekoliko korakov nazaj in . obstala. Bila je bleda kakor zid, a ko se je ozrla na Omer- pašo, ji je stopila kri v lica. Padišah je vstal in se nasmehnil, približavši se skoraj na korak Zlatiji. Gledal ji je rožasta lica; ko je pa spre¬ govorila, je pokazala dve vrsti kakor sneg belih zob. Lica, čelo in roke so bile zagorele. Iz črnih očij se je vsipal nekak gnjev. Prsi so se ji dvigale, kakor da se bore in upirajo bolnemu vzdihu, da je ne izdajo. Sultan se je obrnil proti velikemu vezirju in mu rekel po turški. «Res je srca junaškega, a ni moškega pogleda, ker pogosto zvija trepalnice in ji rudečica zaliva lica. Daj, vprašaj jo za rod in pokolenje! Ali-paša jo je vprašal: «Kako ti je ime? Huso, kaj ne da?» Zlatija je molčala — kakor da je onemela. — 137 — »Povej, ali si ti deli-Huso?» «Nisem». «Kako te pa zovejo v vojski ?» ■Jaz sem Zlatija.» je izpregovorila in dve solzi sta ji kanili iz očij. «Zlatija ! Kako si pa prišla k vojakom ?» «Omer-paša me je vzel k vojakom. Pri teh besedah je vrgla pogled na Omer-pašo. Paša je prebledel in spet pozelenel od jeze. «Kje si pa dobila to rano na desni strani glave?* «Pri Gjulhizhru v boju». «A zakaj si šla v boj ?» «Da maščujem svojega Husa-ago, katerega so po sili porinili v vojslco». Omer-paša se je vzdignil: «Tvoj Huso je stopil prostovoljno v vojsko na Prije- dorskem polju«. «Bil je prisiljen. Kje pojdejo Prekounjani k vojakom, saj branijo mejo bosenskega vilajeta pred dunajskim carjem.» «Ali je menda sramotno služiti v carski vojski?* «Sramotno ni. Ako bi bilo sramotno, ne bi jaz, krajiška nevesta, nad leto dnij služila; toda naši Krajišnjiki morajo braniti svojo mejo». «Kje je pa tvoj Huso?» jo je vprašal Ali-paša. »Slišala sem, pripovedovali so, da ga je dal Omer-paša umoriti na potu v Carigrad*. Omer-paša je pozelenel, malo da ni zaškripal z zobmi. »Kdo ga je umoril?* »Ne vem». «Ni ga dal umoriti Omer-paša, ampak on je pobegnil iz vojnih vrst; in kdor to stori, njega sodi puška. Ali veš, kdo ga je umoril ?» «Ne vem», je odgovorila Zlatija drugič. «Kako se je imenoval tvoj oče?» «S ulj o Prištinec*. »Ali veš, kje je Priština?* »Vem. Tam smo prenočevali na potu v Carigrad*. «Znabiti veš, kje je tvoj oče?» «Ne vem. Odšel je za vedno, jaz sem pa ostala pri materi*. «Tvoj oče je v Prištini zapovednik nad stodvajsetimi jetničarji; on je umoril tvojega Husa, ne pa jaz!» je odgo¬ voril Omer-paša. «On ga je umoril.... Ali moj oče?» «On ga je ustrelil iz svoje puške, ker ni vedel, da je njegov zet. Pozneje se je pa jako kesal, da je to storil. Tvoj oče je izpolnil svojo 'dolžnost. A ti se ne boj! Juna- 138 — kinja si! Pod zaveso boš v sijaju in zadovoljnosti živela v mojem haremu poleg moje pašinice. To je želja našega sultana-carja. Pa tudi za tvojo mater bo poskrbljeno, da bo dobro živela*. Sultan je na to rekel Omer-paši: «Ta brazgotina na glavi vojaške neveste krajiške, —- moj Omer — moj svetovalec, mi ostane za večni spomin na tvoje zadnje bivanje v Bosni in bosenski Krajini!« Omer-paša je povesil oči. Na to je rekel veliki vezir: «Zdaj pojdeš k pašinici, kjer za vedno slečeš to vojaško obleko in oblečeš nevestin- sko obleko, kakor pristoja tvoji postavi in obrazu. Naj te vidi tvoj oče, ker te želi videti; še danes se bodeta vi¬ dela !» Velika radost ji je izvabila solze na oči. Padi-šah, vezir in Omer-paša so spet sedli, Zlatija je sultanu poljubila rob plašča in tla pred njim. Pred vrati jo je sprejel saligdar- aga in jo izročil dvorniku, kateri naj bi jo odvel v palačo velikega vezirja. Suljo je čakal v veliki šoli, kjer se je učil njegov sin Avdo. Že je začel misliti, da malega Arif-bega znabiti niso pustili k padišahu; kajti slišal je, da bosensko-hercegovske prvake odpravijo v Malo Azijo. Nenavadno se je razveselil, ko je izvedel, da ga kliče Ali-paša, prepričan, da je rešena usoda njegove Zlatije. V veži svojega sijajnega dvora sta čakala veliki vezir in Omer-paša. Kar so priveli pred njiju Zlatijo nezakritega obraza, pa ogrnjeno z zeleno feredžo (ruta, ogrinjalo). Zlatija je stala sredi dvorane. Srce ji je bilo jako užaljeno od onega časa, odkar je izvedela, da je njen rodni oče umoril Husa; na drugi strani je neizrečeno hrepenela videti očeta. Tuga, žalost, radost in hrepenenje — vse to se je borilo v njenem srcu. Sluga je prijavil Sulja. Suljo je stopil v dvorano, priklonil se do tal in pašama poljubil rob plašča, vezirju je pa tudi poljubil sandale. Ko je odstopil, so mu obstale oči na mladi ženi. Na to je začel veliki vezir: «Suljo! Naš sultan-car, naše sijajno solnce, je uslišal tvojo prošnjo. Evo tvoje hčere Zlatije . . .» «Zlatija — — Moja hči — zenica mojega očesa!» je vskliknil Suljo. Zlatija teče nasproti, da ga objame; v tem trenutku še plakati ni mogla. A v dnu srca so jo pretresle obupne besede očetove: Odpusti, Zlatija! Tvoj oče je ubijalec tvojega Husa... Maščuj se — tu je nož ...» - 139 — Suljo potegne iz-za pasa nož in ga da hčeri. Zlatija vzame nož, ga trešči ob tla in izpregovori: «Odpuščam... oče ... moj ...» S težavo je iz pretresenih prsij spravila zadnji dve besedi. Kolena so.se ji šibila, oči je s strašnim pogledom uprla v očeta; ta jo je pa držal za roko, da se ne zgrudi, in zavpil, kakor da je zadet od krogle: «Umira... moja Zlatija.... Oj hčerka !» .... Vezir in paša, iznenadena nad groznim prizorom, sta zbežala v drugo sobo in začela klicati sluge, da hitro gredo po zdravnika. Ko je zdravnik prišel, je mogel povedati samo to : da je mrtva. Počilo ji je srce. Veliki vezir je ukazal za njo moliti v džamiji in jo je dal pokopati na svoje stroške in odločil svoto, za katero se ji postavi na grob spomenik s fesom — v znak, kje leži vojaška nevesta, da-si se je to v javnosti zatajilo. * Suljo je prejel iz rok velikega vezirja carski dar; toda to je bil slab balzam za neozdravljivo rano, katera mu je začela glodati očetovsko srce. Popolnoma izmučen je odšel v veliko šolo. Sinu Ahmedu je izročil mošnjo z zlati, katere je dobil od vezirja, in mu je naročil, da to izroči materi. Poljubil je sina, pa ni nič povedal — kam gre. — Drugi dan zjutraj so iz Zlatega Roga izvlekli truplo S uljevo. Predno se je nesrečno končal, je izročil pri durih Omer-pašinega stanovanja slugi pismo. V pismu je bilo napisano : častiti paša! Zemlja ne more več nositi ubijalca zeta in hčere svoje; spomni se mojih malih otrok v Prištini in Azije v Jezerskem ! — Suljo, nadjetničar». Omer-paša je poskrbel, daje rodbina Sulj e va dobivala stalno letno podporo, tako tudi Azija v Jezerskem, ki je umrla za dve leti, žaluje za svojo hčerjo. * V Bagdadu, v turški Arabiji, je bil Omer-paša gene¬ ralni guverner. Tam ga je obiskal znanec iz Bosne, trgo- vec'Niketa, prišedši v Bagdad po trgovskih opravkih za¬ radi svile in bombaža, ki se tu proizvaja na debelo m razpošilja po svetli. Niketa je bil tudi velik prijatelj Ju- kičev, ker je bil več let trgovec v Bosni. Niketa je pripo- — 140 - vedoval paši, da leži fra Jukič na Dunaju nevarno bolan, še vedno v pregnanstvu. Omer-paša je vzdahnil in napisal sledeče pismo in prosil Niketo, da ga na svoji vrnitvi pošlje Jukiču: «V Bagdadu, 30. septembra 1857. Dragi Jukič! Izvedel sem za tvoje nadloge in da ležiš slab zunaj svoje domovine. Pošiljam Ti sporočilo in svoj pozdrav! Nisem hotel poslušati Tvojih svetov, — a akobi jih bil poslušal, bi se ne prelilo toliko krvi v Bosni in Hercegovini. Ona kri me vedno vznemirja, in kljubu višjim častem se mi zdi, da sem nižji — od onega nesrečnega bivanja v Bosni. Nisem hotel verjeti, da je nemogoče, da bi postali Bošnjaki pravi Turki. Toda res je tako. To prepričanje mi je vlila v dušo neka hči Krajine, katera je rekla, da rajši spi v Krajini v koči in je proso, nego da bi se v carskih dvorih ogrinjala z zlatom. A to je ona sila, katero si mi ti omenil; sila, nad katero ni druge sile. Ko uredim svoje zadeve, povrnem se v Carigrad, da Ti izposlujem svobodo, do takrat Ti pa naj bo trpljenje polajšano; kajti jaz je delim s teboj v duši svoji — Tvoj Omer-paša». Ako bi bil pisal Omer-paša to pismo prej, in ako bi bilo moglo dospeti na Dunaj vsaj 20. maja istega leta, bi bilo prišlo ravno v onemogle roke narodnega mučenika Fra Fr. Ivana Jukiča na smrtni postelji. Za nekaj časa bi bil pozabil na svoje strašne muke: na njegovih bledih ustnah bi zatrepetal nasmeh radosti in preziranja, — v zadnjem hrepenenju po svoji domovini in sreči svojega naroda bi se gotovo spomnil junaške Zlatije — vojaške neveste. ŽYWlL/\ ali moč domovinske ljubezni Uitavsl^a pravljica). Prevel A. Tugom iI. I. Okoli leta 1400. je vladal v Novgorodku bogat in mogočen knez, po imenu Koryat. Ta je imel edino izredno lepo hčer, ki se je zvala Žywila, to je litavski «Diana», ker je bila po svoji izredni nežnosti podobna tej paganski boginji. V mestu se je govorilo, da je mlada kneginja odločna nasprotnica zakonu; in res, snubilo jo je mnogo knezov in mogočnih gospodov po svojih poslancih, ali vsem je odrekla. In za to so mislili, da želi res ostati dekle vse svoje življenje. Ali mladina ima svoje muhe. To ni bil pravi vzrok njenega samovanja. Bila se je namreč zagledala od nekega časa v Litavca P ar a y a, viteza plemenitih in vzvišenih euvstev. Sam knez Koryat ga je toliko cenil, da ga je po¬ stavljal vselej za svojega namestnika, kadar je moral oditi z doma. In tako sta imela ljubimca priliko, da sta se mogla skrivno shajati. Ali jednoč se je zgodilo, da je zapazil oče Koryat, ki se je bil še le nedavno povrnil iz kratke vojne, neko naglo in globoko spremembo pri svoji mili hčeri. To ga je ne- izrecno razsrdilo; sklepal je iz hčerinih britkih solz, iz po¬ gostih vzdihljajev in nenavadne bledosti ter neprestane za¬ drege pred svojim očetom, da taji dekle neko skrivnost pred njim. «NeusmiIjena hči», jej reče; «ker si osramotila očetovsko hišo — kan or vidim — za to spravi se mi izpred očij ; v najgroznejših mukah morata poginiti ti in oni, ki te je brezvestno zapeljal». II. Po vsem mestu se je raznesel glas, da dobi dobre na¬ grado, kdor najde ljubimca mlade kneginje, ali vsaj poda gotovo izvestje o njem. Ali ta razglas ni imel zaželjenega uspeha, kajti nikdo ni vedel za to ljubezen; in da bi bil tudi vedel, ne bi bil izdal Koryatu. Žywilo so namreč vsi — 144 — sluge in podaniki zelo radi imeli. Paray pa se je znal tako pretvarjati in veselega kazati na dvoru, da ni dal po¬ voda za kak sum. Ko je videl Koryat, da so brezuspešne vse preiskave, je izlil ves svoj srd na hčer. Ta pa je strpljivo prenašala vso njegovo silovitost, in navzlic vsemu žuganju ni izdala svoje skrivnosti. «Oče», je rekla,