Dobra vzgoja krepi demokracijo 


Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, dr. teologije, je pouceval na Škofijski klasicni gimnaziji, predava filozofijo, filozofijo 			religije in etiko (poslovno etiko). Aktivno sodeluje z nekaterimi univerzami in visokošolskimi ustanovami doma in v tujini. Udejstvoval 		se je na podrocju ustanavljanja katoliške univerze v Sloveniji. Od leta 2008 je redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu. 	Od leta 2022 je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za katoliške medije ter za Slovence v zamejstvu in tujini.

Mednarodna konferenca kršcanskih uciteljev – SIESC je potekala v Vipavi med 24. in 29. 7. 2024. Zacela se je s sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Med sveto mašo je v homiliji nagovoril udeležence.


Foto: Karmen Pecaric

Govorica Svetega Duha ustvarja obcestvo 
Dragi kršcanski ucitelji, iskreno se vam zahvaljujem, da ste se združili v eno dru­žino, obcestvo, kjer se nihce ne pocuti izkljucenega, ampak je sprejet, potreben in deležen vaše pozornosti. Še naprej po­slušajte šepet Svetega Duha, Duha ljube­zni, ki cloveka usposablja v jeziku, ki išce izgradnjo, ki v vsem odkriva dobro, ki si prizadeva za dialog in odprtost v vsej raznolikosti pogledov. Prizadevajte si za jezik, ki ima vizijo in trajnost, saj njego­va veljavnost presega zgolj cloveške meje. Išcite jezik, ki zna poslušati, razumeti in se izogibati moraliziranju; jezik, ki želi odpustiti in zaceti znova. Govorica Sve­tega Duha ustvarja obcestvo »enega srca in ene duše« (prim. Apd 4,32). Duh ob­cestva je Bog med nami. V njem je do­sežena zmaga nad locitvijo cloveka od cloveka. Clovekovo zatiranje bližnjega preneha. Konca se clovekovo poniževa­nje socloveka. Odtujenost cloveka od clo­veka je odstranjena. Gospodarji in sužnji postanejo bratje ... Kjer se zgodi kaj take­ga, se zgodi nic manj kot izkušnja Boga samega. Kateri Bog? Bog med nami, komunikativni Bog, Sveti Duh. Tako stopimo iz svoje osamljenosti v skupno življenje. Naši strahovi pred drugimi in naša agresija, naša agresivnost postanejo smešni, saj je vsega dovolj za vse. Samo Bog je tam za vse. 
Ucenje je veselo pricakovanje samega sebe 
Danes s to sveto mašo zacenjamo med­narodno konferenco kršcanskih uciteljev. Izpostavil bi misel iz intervjuja s Petrom Sloterdijkom za 14. številko McKinsey Wissen, posveceno izobraževanju (Ler­nen ist Vorfreude auf sich selbst, Uce­nje je veselo pricakovanje samega sebe, 2009), ki vsebuje kljucne misli, ki naj pe­dagoge v celotni vertikali šole in izobra­ževanja, od vrtcev do univerz, nagovar­jajo in klicejo k razmisleku. »Ucitelji so ljudje, ki pogosto verjamejo, da je vedno bolje nekaj razložiti kot narediti. Vedno bolj jasno postaja, da se s tradicionalnimi šolskimi sredstvi ne moremo približati jedru ucenja. (...) Hkrati pa otroci, ucen­ci, študenti vnašajo svojo radovednost, svoj entuziazem, ta neprecenljivi medij veselega pricakovanja samega sebe v ucni proces. In tocno to se od njega pricakuje, da se lahko 'ucni libido' pojavi kot pravi osebni in socialni kapital. Didaktika, ki to spoštuje, je precej drugacna od ucnega procesa na šoli, v kateri ucitelji gestikuli­rajo: »Ti boš presenecen, jaz pa bom tisti, ki ti pokažem.« 
Ali ucitelji vedo, da vzgajajo otroke za današnji cas in 'za kaj' jih vzgajajo, ce jih sploh vzgajajo? Je v sodobni šoli prostor za celega cloveka ali le za njegove stvarne, socialne, internetne in tekmovalne izho­de? Kakšno je razmerje med sodobno didaktiko in prvotno clovekovo avtodi­daktiko? Ali je ucenje »veselo pricakova­nje samega sebe«, svojih prihodnjih stanj, sposobnosti, pogledov in izbir, darov, presenecenj nepricakovanega ali je nega­tivno od vsega tega?
Srce govori srcu 
Kako najti rešitev za ta vprašanja? Zelo poucen in cudovit primer v tem pogledu je John Henry Newman, ki ga je papež Benedikt XVI. med obiskom v Veliki Bri­taniji razglasil za blaženega. Nazivi, dok­torati in druge reference ne pomagajo, ce ucitelj, vzgojitelj ali profesor ni v prvi vr­sti clovek, ki je osebnost, ki se trudi živeti to, kar govori, ki izžareva predvsem tisto harmonijo bivanja, ki je najboljša 'peda­goška metoda'. Newman je to povedal na preprost in navdihnjen nacin. Njegova misel, ki je nastala v 19. stoletju, je vedno bolj aktualna in je dobro izhodišce, da te besede vzamemo resno in se vprašamo, koliko jih živimo, koliko so res naša 'pe­dagogika'.
Srce govori srcu – Cor ad cor loquitur – ta rek, ki je bil temeljno vodilo njegove­ga življenja, je Newman našel pri svetem Francišku Saleškem v dolgem pismu, ki ga je svetnik napisal škofu Bourgesa leta 1604. Francišek ob razpravljanju o pri­diganju med drugim piše: »Naše besede naj prihajajo iz srca in ne iz ust. Konec koncev je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo samo ušesom ... Ocetje starih casov in vsi, ki so obrodili sadove, (...) so govorili od srca do srca, kakor dobri oce­tje govorijo svojim otrokom. Osebe vpli­vajo na nas, glas nas omejuje, pogled nas obvladuje, dejanja nas podžigajo.« 
Osebnost ucitelja, vzgojitelja je vedno v središcu vzgoje. Ce clovek necesa nima, ce tega, cesar se sam uci, ne živi, potem drugim nima cesa dati, v njih ne more prebuditi veselega pricakovanja samega sebe. Zato je Newman vedno poudarjal nenadomestljivo vlogo ucitelja, njegove price, njegove biti. Tako je razumel tudi vlogo tutorja na kolidžu Oriel v Oxfordu. »Resnica vstopi v um ucenca skozi oci in ušesa, skozi custva, domišljijo in inte­lekt.« Noben šolski sistem ne more uspe­šno delovati brez osebnega vpliva ucite­ljev. »Kjer je (osebni) vpliv, je življenje; kjer ga ni, ni življenja. (...) Šolski sistem brez osebnega vpliva uciteljev na ucence je kot polarni mraz in bo ustvaril ledeno, petrificirano in togo izobraževanje, nic drugega,« je zapisal Newman. 
Kardinalovo geslo »Srce govori srcu«, ki si ga je izbral Newman, osvetljuje njego­vo pojmovanje oznanjevanja, poucevanja in vzgoje. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, primatu osebnosti, poudarjanju celovito­sti cloveške osebe. Srce govori srcu, Božje srce clovekovemu srcu – v uclovecenju Božjega Sina in v zakramentalnem življe­nju Cerkve. Cloveško srce govori s srcem drugih, ki išcejo vero, želijo živeti bolj polno, se veseliti samega sebe ali jih mu­cijo dvomi. Tako srce je bilo v Newma­novih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in univerzah v Oxfordu, Birmin­ghamu, Dublinu in Rimu v njegovem casu in z nevsiljivo mocjo govori ljudem našega casa. Se bomo vsi skupaj malo za­mislili nad tem vodnikom in se vprašali, ali o necem le govorimo ali smo to? Prava pedagogika se zacne v naših srcih, v žaru našega bitja – in to je tisto, kar pri ucen­cih in dijakih resnicno spodbuja cilj na­šega poucevanja in vzgoje, da je »ucenje veselo pricakovanje samega sebe«.
Poucevati in vzgajati za evropski projekt demokracije
Uspeh evropskega projekta ni odvisen samo od gospodarskega povezovanja in znanstvenega ter tehnološkega napred­ka, ampak tudi od sprejemanja sklopa temeljnih pravic in vrednot, kot so clo­vekovo dostojanstvo, clovekove pravice, svoboda, nediskriminacija, skupno do­bro, subsidiarnost, pravicnost, strpnost, vkljucenost, solidarnost in enakost ter svoboda veroizpovedi, ki podpirajo de­mokracijo in zagotavljajo njeno pravilno delovanje. 
Demokracija brez vrednot se zlahka spre­meni v totalitarizem ali avtoritarnost. Današnje grožnje demokraciji v Evropi izvirajo iz erozije skupnih vrednot evrop­skega projekta. Kriza oziroma deficit demokracije je posledica širše krize vre­dnot. Na volitvah lahko evropski drža­vljani izrazijo svoje pomisleke in mnenja o tem, kako se vrednote izvajajo v evrop­skem prostoru, in odgovorno glasujejo za spodbujanje višjih standardov vrednot za krepitev demokracije. Ta državljanska zavest participativne demokracije je za­gotovilo in nadaljevanje Evrope kot sku­pnosti vrednot. 
Vrednote, na katerih temelji demokraci­ja, imajo kršcanske korenine. Katoliška cerkev kot pomemben deležnik evropske družbe ne more ostati ravnodušna do prihajajocega demokraticnega procesa, saj gre za dostojanstvo vsakega evrop­skega državljana, clovekove pravice, pravicnost, solidarnost in subsidiarnost. Cerkev ceni demokraticni sistem, ker zagotavlja sodelovanje državljanov pri politicnem odlocanju, kar od tistih, ki vladajo, zahteva, da so odgovorni za va­rovanje, zašcito in uresnicevanje vrednot, brez katerih bi bila resnicna demokracija spodkopana. 
Naj Sveti Duh navdihuje vse udeležence mednarodne konference, da pogumno in z upanjem odgovorijo na izzive sodobne družbe. Naj vas v teh dneh še posebej navdihnejo misli papeža Franciška v nje­govi okrožnici Vsi smo bratje: »Clovek je tako ustvarjen, da se lahko izpolni, razvi­je in doseže polnost le z iskrenim žrtvo­vanjem samega sebe. Prav tako ne more v celoti spoznati lastne resnice, razen ce se sreca z drugimi: Ne morem uspešno govoriti sam s seboj, razen po merilih, po katerih govorim drugim. Zato nihce ne more izkusiti vrednosti življenja brez ljubezni do konkretnega socloveka. To je skrivnost pristnega cloveškega obstoja, kajti življenje je tam, kjer je 'tovarištvo', skupnost, bratstvo.« 


Foto: Nataša Pezdir