765
Ne verjamem v fašistično, socialistično ali demokratično arhitekturo
Že samo spraševanje o vrednotenju arhitekture v optiki ideoloških in političnih sprememb me sili v nekaj, kar mi je kot arhitektu povsem tuje. Sodim pač med tiste, ki ne verjamejo v fašistično, socialistično ali demokratično arhitekturo. Posamezno arhitekturno delo je umetnost ali pa ni, ne glede na to, za katerega vladarja je bilo zgrajeno.
Arhitektura je nedvomno med vsemi umetnost-
Aleš Vodopivec
766
Anketa Sodobnosti: Aleš Vodopivec
mi najbolj zavezana politiki. Projekt, ki je v opreki z željami nosilcev ekonomske moči, ostaja v najboljšem primeru le risba na papirju. Mnogi uspešni in plodoviti pisatelji so politični oporečniki, celo disidenti. Posebnost arhitekta, ki se ne ukloni politični volji, je, da ne gradi. To je tragika arhitekture. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi zgradili arhitekti, ki se niso hoteli podrediti političnim pritiskom.
V zgodovini sicer lahko najdemo določene povezave med posameznimi arhitekturnimi formami in konkretno politično ideologijo. Toda te povezave so vedno le začasne, brez prave veljave v daljšem časovnem razdobju. Sorodne ali celo iste arhitekturne forme se pojavljajo v različnih obdobjih in ideološko povsem nasprotnih političnih konstelacijah.
Politične in ideološke spremembe se zrcalijo predvsem v vrednotenju arhitekture in manj ali pa sploh ne v samih delih. Kritika je potrebovala dobrih trideset let, da si je upala, sprva v Ameriki, oceniti delo italijanskih arhitektov fašističnega obdobja. Ko jih je soočila s sočasnimi deli evropskega modernizma, je bila formalna podobnost osupljiva.
To vse govori v prid temu, da je arhitektura vendarle v prvi vrsti umetnost tektonike, to je umetnost premagovanja naravnih zakonov z gradbeno konstrukcijo. Zakoni narave pa k sreči niso podvrženi željam katerekoli ideologije.
Zato ne vidim nikakršnega razloga za novo presojo arhitekture v optiki slovenske samostojnosti. Vrednotenje slovenske arhitekture je še v povojih, zato ostajajo potrebe in zahteve enake kot prej: po čimbolj celoviti obravnavi arhitekture, ovrednotenju njene umetniške moči, neodvisno od naše trenutne, nekdanje ali prihodnje politične stvarnosti. V objektivnost kritike ne verjamem, a kolikor dlje bo od ideoloških in nacionalističnih očal, tem bliže bo bistvu samega umetniškega dela.
V vaši anketi me zato bolj vznemirja vprašanje, ki se nanaša na usodo kulture v naši novi nacionalni državi. Moram reči, da sem tudi sam razumel nastajanje te države v veliki meri kot kulturni projekt - ali bolje rečeno kot projekt slovenske kulture. Mislim seveda na nekajletni proces in ne le na samo dejanje osamosvojitve in desetdnevno vojno. Zato me danes zanima, ali je kultura v tej novi državi navzoča kot življenjska sila ali kot breme.
Če ostanem pri vprašanjih, ki so mi strokovno blizu, se pravi pri arhitekturi in njenih mejnih področjih, moram ugotoviti, povsem stvarno in brez strasti, da je t. im. celostna podoba države (od zastave do zadnjega znamenja), tega našega največjega nacionalnega podjetja, brez razpoznavne identitete in, z izjemo potnih listov in še nerojenega denarja, brez likovne kulture, da smo zgradili nekaj najgrših mejnih prehodov, da pri načrtovanju in gradnji prostorov državnega aparata ni potrpljenja in posluha za arhitekturna vprašanja, da so celo obeležja, ki jih ta država postavlja sebi v čast - npr. na Trgu revolucije - karikatura slovenske arhitekture. Ni mi prijetno zapisati, da se ta država že ob rojstvu podaja v Evropo v slabih oblačilih. To je glede na mednarodno veljavo slovenske arhitekture in grafičnega oblikovanja nerazumljivo in nepotrebno, predvsem pa velika škoda. In za vedno zamujena priložnost.
Vzroki za to so tradicionalni. Poznamo jih iz časov, ko je bila kultura kot neprijetno breme odrinjena na rob. Vedno so bile pred nami pomembnejše naloge - nekdaj revolucionarne narave, tokrat pa ustanovitev slovenske države, oborožitev, priznanje samostojnosti, zunanja politika, gospodarska in socialna vprašanja... Očitno spet ni pravi čas za kulturo.