Pazljivost. Spisal Fr. Govekar. Dasiravno so otroci tako radovedni in imajo oči in nšesa za vsako stvar, so vendar veckrat zeld raztreseni in nepazljivi. Vse podučevanje pa je zastonj, ako učenci ne pazijo. Učenci imajo sicer oči in iišesa, pa ne vidijo in ne slišijo, in ničesar ne razumejo. Njih duša ali je vedno raztresena, ali pa dremlje, ali še celd spi. Zato imajo pa tudi le nerazločne in nejasne zapopadke od vsega. Treba je tedaj, da učitelj skprbi, da otroci na tanko pazijo na to, kar se jim kaže in pravi. Pri nauku inora biti vse redno in tiho; nauk pa mora biti živ, jasen in razločcn. Nekteri mlajši učitelji sicer inenijo, da morajo učenceni vsako stvar vselej prav na dolgo in široko razkladati in pojasnovati, pa nc vedd, da s lem učence le še bolj zuiešajo. Pojasnovati je sicer potrebuo in koristno, vcudar ne vsega in nc preveč obširno. \apeljuj učence, da včasih tudi sami kaj iznajdejo. Zato nikar vcdno ne podtičuj, arnpak tudi vprašaj, in vabi učencc misliti. Pazi pa, da no bodeš ne prctcžko, ne prelabko vprašal, da np bodo potein učenci maloserčni in bojpči, pa tudi ne leni in zaspani. \i pa še dovolj, če so učenci pri tera ali unpm nauku le nekoliko časa pazljivi; učitplj naj skuša, da vedno do konca poslušajo, kar se pa le ta čas zgodi, ako jiin delaš reč prijetno. \aj lppsi zgled v tej reči ti daje skerbna mati z dojenčkoin, ki se ž njim igra. Glcj, kako ljubeznjivo ji gleda mali Ijubček v oči! Ljubezen uči inater, da zbuja v njem pazljivost, da jo ohrani in vterjuje. Delaj ludi ti tako pri izreji, ter enako spomladnemu solncu zbujaj in oživljaj njih dušne moči! Oa bodo pa še pazljivsi, pokaži ali povej jim, kaj jim vse koristi ta pa uni nauk; sej je znano, da je vsakeniu človeku potreba čez vse; le to se mu zdi prijctno, le na to pazi ter želi doseči, kar mu obeta korist in dobiček, vse drugo pa prezira. Na take in enake prikazni se opiraje, naj učitelj izreja in podučuje. Moti se pa vsak, kdor meni, da Ie nove reči pazljivost oživljajo. Tudi stare in že znane reči imajo ravno to moč, dokler vstrezajo pravi potrebi; sej je človek kruh rad vse dni svojega življenja. Novo ne raika ravno zato, ker je novo, ampak le duh se nadja novega plačila in dobička. Lepo pesem radi zopet slišimo, dasiravno smo jo prpj že večkrat slišali; le takrat bi se je nasitili poslušati, ako bi jo zaporedomo prevečkrat slišali, pa ne zato, da bi nam ne ugajala, ampak zato, ker bi bila potrebna dušna moč za njo že preobilo nasitena. Preveč novega vtrudi duha, in ga raztresa. Srednja pot je zlata pot; Ie tisti, kteri staro prinierno z novim združuje, tpr tako rekoč staro ponavlja, budi in ohranuje pazljivost. Pazljivost pa mora biti stanovitna, t. j. učenci morajo biti pri reči toliko časa pazljivi, dokler si vsega dobro ne zapomnijo. Se ve, da duha ne moreš prisiliti k reči, ampak le po modrem napeljevanji se to zgodi. Vedi pa, da tudi tukaj vaja, kakor pri vsaki drugi reči, vse stori. Zato bodi Ie zadovoljen, ako je učenec spervega le eno niinuto pazljiv (se ve, da reč ne sme biti posneta ali preučena); drugikrat se bode mudil pri reči, in se ne bo dolgočasil. Ako kaj kažeš ali popisuješ, napeljuj učence, da pri začetku pazijo le na eno znatuenje, n. pr. pri cvetici, da je bela ali rudeča. Drugokrat pojdi dalje, in povej učencem, da cvetica tudi diši i. t. d. In tako postopaj dalje, vedno staro in znano na novo in neznano vezaje; potem takem je nauk za učence labek in mikaven. Znabiti, da si s podučevanjem že pri kraji, pa učenci bi še radi gledali, poslušali in si zapominjevali. Glej, le tako mores prisiliti in privaditi učence, da so pri reči stanovitno pazljivi, ne pa 1p nekoliko časa, ali le poverhno. Vedi, da poverhna reč je povsod škodljiva, posebno pa pri nauku. Ako učenci reci dobro ne uiuejo, jih ne inika, in je tudi v spominune obderže, in tedaj se dragi, zlati čas, namesto dobro, pa le slabo porabljuje, in se trati na škodo mladini in učitelju. cd«ij> v'h->