Sodobna   flamska   poezija
H. C. Pernath (1931-1975) je napisal malo pesniških zbirk - Inštrumentarij za zimo (Instrumentarium voor een uiinter), Moja dana beseda (Mijn gegeven uioord), Moj glas proti (Mijn tegenstem), Posmrtne pesmi (Nagelaten gedichten) - a je z njimi dosegel intenzivnost, ki ji v nizozemski poeziji ni para. Njegov prijatelj in pesnik Hugo Claus je zanj napisal znameniti epitaf.
H. C. Pernath
Po tej noči, moja nevera, razbijanje
Po tej noči, moja nevera, razbijanje Te trajajoče tišine, tega prekinjanja Tega čaščenja. Zadnji poskus zatrt Brez besede, brez testamenta proti času.
V tej sobi sem prenašal verjetnost,
Tiste, ki so vse skrunili in slaveče ter čuteče Ohranjali svojo samovoljnost pred pravilom in pravico. A jaz sem jaz, in nihče drug ne bom Med košatimi koreninami, žarki in zmoto. .
Slišal sem udarce hitrih kril
Nad poraščenimi podobami, kjer naju ni bilo.
In medtem ko je drdral dež in te je moj jezik ljubil,
Sem odvzel odpor, svojo oddaljenost
Vedno omamljeno, nobeni oblaki mi niso dali zemlje
In tvoje laži niti poguma strahopetca.
A včasih boli sijaj jabolk.
V temi so se mi stopinje postopno odmikale od Umiranja ki je postalo moje življenje. Zamazana In zalepljena s peno otožnih odtenkov
V katerih sem se zbudil, je moja sapa polnila tuje luknje
In jih zamulila po sprehodih na katere sem šel, po najdenju.
Jaz, ki sem kot edini preživeli občutil obup,
Kije ležal na parah prek mojih minulih dni,
Grem neoborožen čez vsako mero tega petega letnega časa,
Saj bo smrt zame gluhota ki traja.
Sodobnost 2004 I 1050
Sodobna flamska  poezija
Ne žalujem, nobene nežnosti si ne ženem k srcu
Ne žalujem, nobene nežnosti si ne ženem k srcu, Nobeno telo ne bo nikdar moglo čutiti mojega, Nobeno drugo uho zbeganosti, mojega nemira
V neizrekljivi muki jezika.
Vsak dan bolj smrtonosno se krči moj svet
V strahotni razvejanosti bolečine. Nesel sem zadnjo knjigo, z desne na levo, In z vsemi svojimi hibami sodim,
Kdo se scvre in kdo si pripomore z lažjo.
Kajti nič drugega kot ponižnost,
Kot prisotnost dvoma,
Nič drugega nas ni določilo.
Svetlobi pustim ponavljati temo,
Vstajati iz neslavne spokojnosti skale
In medtem ko pusta voda pronica iz ran,
Naga noč prisluškuje mojemu privitemu srcu.
Nobeno cepivo me ni spremenilo, Nobena plemenita preteklost omamila. Nobeno tlenje. , Veliko se je sesulo, veliko uredilo. Ljubim, pišem in prestajam prijateljstvo, A kot zidar, prost in obzidan, Dovršujem tempelj, kjer bo zadnji ogelni kamen Pomenil moj konec. In s taisto besedo, Ubesedujočo vso mojo ljubezen, živim naprej
V šibi tistih sončnih znakov, ki jim pripadam.
Sodobnost 2004 I 1051