UČITELJSKI LIST
GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU11.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov : Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za ntčlane L 24.— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tnkirna Edinost v Trstu.
St. 11.
V Trstu, dne 10. aprila 1923.
Leto IV.
IZVIRNA OKROŽNICA
Šolska vodstva postojnskega okraja so prejela sledeči uraden dopis:
Okrajni šolski svet Postojna 9 3. 1923. št. C S 5 2520.
Predmet: Javne veselice.
Okrožnica
vsem šolskim vodstvom ter v vednost R. Prefettura Ufficio III. — Istruzione Trieste,
Imel sem priložnost ugotoviti, da vodijo nekateri učitelji na javnih veselicah ljudske pevske zbore, ki tvorijo integralen del vsporeda veselice.
V	kolikor je petje ono izmed glavnih didaktično - pedagogičnih sredstev, posebno na polju duševne izobrazbe otrok, mora ostati vedno kot predmet poučevanja v šoli ter se ne more privoliti, da se učitelji bavijo z vodstvom ljudskih pevskih zborov, v javnosti in ob neuradnih prilikah, ne da bi žalili ugleda in časti njihovega službovanja.
V	to svrho bodo gg. šolski voditelji potrebno opozorili učiteljsko osobje.
L. S. II presidenle: F.to Guglielmo.
Z uradno slovenščino tega izvirnega dopisa se ne bomo ukvarjali. Tudi iznenadja nas ne bog-vekako tak le skoro - ukaz, ampak — . naj nam ne zameri gospod podprefekt — dopis ni duhoviti In tudi to ni duhovito, da ga mora vzeti v vednost celo kraljeva prefektura v Trstu in sicer III. urad, ki odloča v šolskih zadevah! Mislili smo, da dobivajo podprefekture navodila z višjih mest, naša okrožnica o veselicah kaže baš nasprotno. Tudi ne vemo, ali bodo ta najnovejši dokument sedanjega časa res vzeli v znanje, kjer bi ga morali vzeti, kakor nam resno zatrja okrožnica, zato pa še na tem mestu opozarjamo kr. prefekturo nanj. Uradni dopis šolskim vodstvom v postojnskem okraju je namreč tako izviren, da utegne zanimati tudi višjo oblast.
Gospod podprefekt je imel priložnost ugotoviti, da vodijo nekateri učitelji na javnih veselicah pevske zbore. To prav lahko verujemo. Učiteljstvo vodi pevske zbore vsaj pol stoletja že, najmanj od ustanovitve ljudske šole v letu 1869., če jih ni vodilo že prej. Osebno sicer ni imelo od tega velikih koristi, prej žrtve, ali da bi tako delo učiteljskemu ugledu škodovalo, nam ni bilo znano. Pogosto je škodovalo učiteljem
samim in jim še bo, kakor kaže, toda šola ni trpela radi naše požrtvovalnosti in še manj je trpelo ljudstvo, kjer so učitelji poučevali petje. Kdor je živel na deželi, je imel priliko videti, kako je mladina prepuščena sama sebi. Posebno pozimi, ko kmetiško delo počiva, ne vedo mladeniči, kaj bi počeli. Kam krenejo? Navadno v gostilno, kjer je dom vseh strasti. Igranje, popivanje, tepeži, poboji, vse ima tukaj svoje torišče. Da bo zabava lepša in privlačnejša, prične še ples in tako pride vrsta tudi na dekleta, ki se naglo okoristijo s priložnostjo. Ne bomo raziskovali, kakšne posledice ima propadanje mladine, pokvarjene od vaških beznic, za rodbino ali za družbo, vemo pa, da je eno izmed redkih sredstev, ki preprečuje veliko moralno in gmotno škodo po kmetiških vaseh, če se kdo zavzame za mlade ljudi, če skuša rešiti njih idealizem, ki je na vseh straneh ogrožen v kočljivi dobi njih pošolskega razvoja.
Ko se nihče več ne zmeni za mladino, prepuščeno savm seb>. so prosvetna društva zanjo najvarnejše zavetišče. Če bi društva ne imela upravičenih nalog v družbi, bi ne nastajala in ne bi obstojala. Za mladino so v resnici korak v življenje, nadaljevanje one naobrazbe, ki se je pričela v šoli, so bramba pred škodljivimi vplivi, ki jih ima nemalo današnje življenje. Društva sp pod nadzorstvom vse javnosti, zato je v njih izključeno vse, kar bi lahko gmotno ali nravno škodovalo mladini. Društveni odbori sestoje pogosto iz najboljših, iz najbolj delavnih in požrtvovalnih ljudi v vasi, zato je njih vpliv velikega vzgojnega pomena. Javne prireditve same na sebi so proti temu stalnemu izobraževanju in vzgojevanju mladine pravzaprav brez vsakršne važnosti. Kjer po deželi obstojajo izobraževalna društva ali kjer so vsaj obstojala, je javno življenje mnogo boljše, mirnejše kot pa tam, kjer jih niso nikdar poznali. Ako bi imela oblastva statistike, bi se lahko matematično prepričala, da se vršijo nele surovosti, ampak tudi dejanski spopadi največkrat tam, kjer ni nikdar zdravo društveno življenje blažilno vplivalo na ljudstvo. Povsem naravno: društva omejujejo osebno svobodo in zbujajo posebno pri mladini zavest odgovornosti, s čemer preprečijo dokaj zla. Če je naloga oblasti ta, da bdi nad javnim življenjem in skrbi za njegov redni potek, potem je društva po deželi ne ovirajo, marveč celo podpirajo v njenem prizadevanju. Učiteljevo stališče nasproti prosvetnim društvom je torej kaj lahko: ker so socialno več
kot upravičena, jim ne more biti načelno nasproten. In ker se za mladino, ki je zapustila ljudsko šolo, ne zmenita več ne država ne družba, pu-stivši, naj se vse delo šole spet zruši in naj mladi ljudje tudi podivjajo, je celo učiteljeva moralna dolžnost, da se zanima, kaj bo ž njegovimi gojenci v najkritičnejši življenjski dobi, tembolj, ker javno mnenje neredkokrat naravnost zahteva, da učitelj ni tujec v vasi ter da podpira koristno ustanovo, za katero stoji vsa občina. Če je pa učitelj stopil v društvo, je še toliko več oči obrnjenih vanj in vse ga presojajo: učitelj je primoran paziti na vsako svoje dejanje, zato bo trikrat premislil, predno bo kaj storil. Na ta način pa se bo le izpopolnil in ne bo škodoval svojemu ugledu, kakor misli g. pod-prefekt Guglielmo, ampak mu bo še koristil, kar ni majhnega pomena za vse učiteljevo delo v šoli.
Ostal bi torej le še politični moment, ki je bil nedvomno merodajen pri rojstvu izvirne postojnske okrožnice o javnih veselicah in učiteljstvu. Baje se je pri neki prireditvi v postojnskem okraju pela pesem «Slovenka sem». Ni nam znano, da je ta zaprašena rodoljubna pesemca hudo hudo revolucionarna. Tudi ne vemo, se li izplača navduševati radi enostavnega dejstva, da govori kdo ta ali oni jezik. Ampak če je prišla «Slovenka sem» kakorkoli v navzkrižju z zakonom, zakaj bi zakon ne govoril? Etnična dejstva sicer še niso kazniva, toda ker smo že tako natančni glede zakonitosti, se lahko dožene krivda!
Zdi se pa, da ni nihče prepričan o kaki krivdi pred zakonom, saj je ustava italijanske države priznano široko svobodoljubna. Žalibog je ponekod državna uprava tako burbonsko ozkosrčna in nazadnjaška, da napoveduje boj mlinom na veter, v prepričanju, da ima pred seboj strašne sovražnike. Podeželska društva so danes nevarnost, ki preti ne vemo čemu; ona podeželska
UČITELJSKO OBRAZO-VANJE
«Approfondits la scienza e sarete migliori insegnanti di essa». (Giuseppe Lombardo-Radici: Sezioni di didattica).
Tako je god. 1916. doviknuo ugledni talijanski pedagog G. Lombardo-Radici nastavnicima Itali'e. Ali taj poklik nije nov, on datira decenije, — ako ne i stoleča — a bijaše izrečen od raznih predstavnika kulturnih nacija, ko ji su — uronivši dublje u socijalne probleme — upoznali preku potrebu egzatnog i dub-ljega poznavanja nauka radi sanacije prilika, koje su se neminovno namitale i tiamiču.
Uredjenje raznih socijalnih problema prelca je nužda, a da se nastavi mirni, redoviti narodni razvoj.
Jednu izmedju takvih pitanja, koje se imade bez-uvetno što pre rešiti, jest uredjenje pučke nastave. Ali, kako je glavni faktor u torne pitanju učitelj, lo
društva, ki imajo svoja potrjena pravila, svoje javne društvene prottore in svoje odbore, ki nosijo cdgovcrnost pred oblastjo za vse, kar se v društvih godi. Ali nima oblast dovolj sredstev proti takim društvom? Celo vojaška (okupacijska) oblast jih je dovoljevala in še v časih, ki so bili mnogo bolj nemirni kakor so današnji. Saj se vendar društvo vsak čas lahko odpihne, če prekorači svoj delokrog, na odgovor se pa kličejo tisti, ki odgovornost nosijo! Bogme, državniška umetnost naglo propada, če so prosvetna društva tako usodnega pomena, da bi učitelj, oni učitelj, ki je s svojo slednjo žilico tako zelo odvisen, ne mogel več prestopiti njih oblastno dovoljenih prostorov!
Vemo sicer, kakšni so časi, toda vemo tudi, da je zakon vendarle do gotove meje svet, ker je izraz onega ravnotežja, ki je koristno družbi in državi. Učiteljstvo julijske zemlje še ni doživelo doslej, do leta 1923. po Kristusu, da bi se mu ne moglo «privoliti» ukvarjati se z vodstvom ljudskih zborov. Kolikor nam ie znano, nam tudi ni treba «privoljevati», ker nam po zakonu do danes ni mogoče tega prepovedati. Okrožnica je sicer zelo previdna in se ne sklicuje na kak zakon, ker se ne more; zato se pa skriva za nevarnost, da bi trpela ugled in čast učiteljeve službe. Toda tudi s takimi pretvezami se ne da rešiti dvoumna odredba, ker učiteljstvo še ni tako naivno, da bi smatralo za zakon, kar ukrene tu ali tam oblast na svojo pest. Zato odredbe pri najboljši volji ne moremo smatrati za resno in opozarjamo kr. prefekturo, da se s takimi ukrepi kršijo pravice učitelja - državljana, da se dela sila zakonu. Kakor se od nas zahteva natančno vršenje dolžnosti in spoštovanje zakonov, tako imamo tudi mi pravico, da se svobodno gibljemo v mejah, ki nam jih zakon dovoljuje. Postojnska okrožnica ni edina svoje vrste v julijski zemlji, zato smo prepričani, da se bo vzela pri kr. prefekturi na znanje kakor stvar, ki je ponesrečila ob rojstvu.
je nužno, da se i pitanje njegova vaspitanja i nao-brazbe uredi, želi li se provesti ono prvo. Taj zahtev nije posledica ličnih interesa, nego naprotiv zahtev socijalni, narodni, a nastao je evoluciono i došao do izraža:a kao nužno sredstvo u uporabi narodnoga razvitka za sticanje fizičkih i psihičkih sposobnosti nužnih za održanje, obranu i napredovanje individua i rase.
Nužna se reforma mora provesti. Ali ta reforma mora biti s jedne strane prema uglavljenim rezulta-tima nauka, s druge strane prema socijalnim zahte-vima i s treče u suglas u sa dušom rase. Ona mora da bude sinteza postignutih produkta; mora biti Ivan, koji če ravnati puteve budučim smerovima, rastojanjima, pregnučima individua i rase i to u duhu njihovih individualnih osebina. Dakle imade da osposobi individua, kao jedinicu zajednice, a da on uzmogne razviti svoje socijalne sposobnosti u korist celine, kojoj pripada. Individuum mora da to uradi zato, jer radeči za sebe, radi istodobno i za druge. Napredak, bolijtak jednoga, napredak je i
boljitak drugoga. Mi smo kao karike lanca, što jedna za drugom, u čvrstom vezu, prolaze oko osi kola, što se kreče, a da izvuku, održe napor svoj do postignuta cilja. Uzgoj je utecaj pojedinca prema za-jednici i zajednice prema pojedincu.
No meni nije da sada ovde iznašam svoje nazore
0	reformi škole, — možda budem to učinio drugom prilikom — nego odlučih, da se osvrnem na učitelja
1	njegovu naobrazbu, kao glavnoga radenika u školi sarnoj, a tek ču da se ovde, onde mimogred dotaknem i reforme .škole same, zato, jer se jedno bez drugoga ne da ni pomisliti.
I.
Učiteljstvo zahteva višu naobrazbu, Nije to zahtev učiteljstva pojedinih naroda, niti pojedinaca, nego naprotiv svih kulturnih naroda i to ne od danas, nego još i pre ovoga svetskog konflikta. Zahtevalo je to češko učiteljstvo na svojem zborovanju 1908., nema oko u Kielu 1909. itd. — Učiteljstvo osečalo je i oseča nužnu potrebu usavršavan a sebe, a da uz-mogne uspešnije provadjati delovanje svoje. Traži to zato, jer je osvedcčeno, da što dublje bude segnulo i prisvojilo si sredstva, kojima če se poslužiti u pro-vadjanju svojih dužnosti, da če to intenzivniji i uspešniji biti njihov rad. Došli su do osvedočenja, da njihov rad ne sme biti samo puko podavanje, nego sistematično usavršavar.je drugih osnovano na motrenju, prosudjivanju i rukovodjenju subjekata do postignutih rezultata današnjih socijalnih prilika. Razvijati u gojencu baštinjene telesne i duševne sposobnosti u tom pravcu i tolikoj meri, da bude cn mogao postati koristan član zajednice, u kojoj če, usavršujuči sebe, korisno delovati i za druge.
Dakle osposobiti gojenca za samostalno vladanje i sticanje u rjegovom budučem kulturnom živo-tu.
Ali, da se izvrši taj zadatak nije dovoljno samo hteli, nego je glavni uvet — znati i umeti.
Hoče se dakle za to osim dovoljnoga znanja i ve-štine i sigurna ruka, koja če rukovoditi taj tegotan, ali u isto doba i nežan posao, koji se osniva na ne-prekidnom motrenju i traženju uspešnih puteva, koji če dovesti do povoljnih uspeha. A jer današnji način pripremanja učitelja ne udovokava toj zadači, to ono hoče, da Se isto reformira tako i u tolikoj meri, da bude moglo u interesu gojenaca svojih, dakle budu-čih članova zajednice, taj cilj postizavati.
Ali začudno je ipak to, da je ta pobuda potekla od učitelja samih, a ne od onih, ko i su u prvom redu pozvani, da se za to pobrinu.
Uočivši to, promotrimo- kako i koliko se danas opremalo učitelja za njegovo zvanjč,
U glavnom: učiteljska škola traje četiri godine. U tu školu nastupa dečak sa petnaestom godinom života. Negde se zahtevalo od budučeg učiteljskog kandidata, da se iskaže, da je svršio četiri razreda koje srednje ili gradjansku školu, ako je želio stupiti u prvi razred učiteljske škole. Drugde i opet nije se ni to pitalo, nego se uredilo «pripravnice», u kojima se dečak imao spremiti, dakle steči i srediti tako i toliko svoje znanje, da je mogao biti primljen u prvi razred učiteljske škole. U učitel:skoj školi imao je buduči učitelj steči svoje opču i stručnu naobrazbu. Več u drugom razredu započimao je sa učenjem jedne teške filozofske nauke, nauke o duši. lu nauku mora on, kao buduči učitelj, dobro poznavati želi li postati dobrim uzgajateljem zato, jer je bit-nost n:egova rada:	uzgajati. Uzgajati — razvijati
dečije duševne sposobnosti s uspehom može samo oi^aj, koji je proniknuo u dečiju psihu, a da to uz-
mogne nužno je, da pronikne u nauku samu, koja ga upoznava sa pojavama ljudske duše uopče, a dečije napose. Je li on mogao da u to doba to postigne, znat če najbolje onda, kada ostavi školu i kad za-počne samostaino raditi. Znadu to oni, koji su prošli te klance jadikovce. Jedino ako je uronio u psihičke zakone ljudske duše, onda tek može da s razumevanjem i uspehom uči opču i posebnu metodiku, logiku i povest pedagogije. Ali ako si to prisvojio nije, kako če onda moči steči si kritički nazor o svetu, o zajednici, o psihi svoga naroda i biti duševnim vodičem, vaspitačem njegovih zamer.ika? A je li mogao on torne udovoljiti po dobi, po spremi svojoj — kraj drugih predmeta, koje mora da u isto doba svlada?
Je li mogao da u to doba steče stručnu i opču svoju naobrazbu, koja če biti u skladu savremenim socijalnim zahtevima i napretkom nauke uopče, a psihologije — kao glavnog njegovog predmeta — napose?
Ne! Mogao je samo, u najboljem slučaju da si prisvoji neke smernice, koje če mu poslužiti kao kažipot u daljnjem njegovom sticanju, usavršavanju.
I onda je on tako opremljen — jer je udovoljio prcpisima —, pošao da samostalno radi, da uzgaja decu,
I mnogi je iza toga osetio, teško setio i uvidio koliko i kako mora da vlastitim naporom namiče ono, što mu treba, a da tek stupi na stažu, kojom če se približiti cilju i postati uzgajateljem dece — zamenice naroda svoga. Da prodre u dušu rase svoje i da, uočivši zla i dobra njezina svojstva udesi svoj rad kako če u tihom nepretrgnutom radu gajiti pleme-nike, što nikcše na stoletnom deblu a da poteraju tako i u tolikoj meri kako če moči odolevati vanj-skim bujicama i unutrašnjim evolucionim zahtevima.
Mnogi postojano podjoše napred i primakoše se svom cilju (— uz žrtve, a često i prezir —), dok drugi sustE doše ...
Jedni nasiaviše, jer osečahu pobude u sebi ili zadjoše u sredinu, koja je pogodovala njihovom um-nom razvoju, dok drugi ili ne osečahu u sebi tih pobuda ili zadjoše u sredinu, koja im pogodovala nije. A koliko je njih klonulo, jer nisu naišli na razumevanje onih, koji su bili pozvani, da ih nukaju, da ih podupiru savetom i ugledom svojim?
Da, sečam se, vrlo dobro se sečam jednoga takvog slučaja. Mlad učitelj, bistra uma, upro da se dalje usavršava. I kad je uvidio, da mu na tom putu treba pomoči onih, koji su dublje od n;ega segnuli u nauku, zamolio je jednoga zastupnika na zemaljskom saboru za Istru, da bi podupro njegovu molbu za postignuče jednogodišnjega dopusta zato, da se usa-vrši u svojoj štruci — učiteljstvu. Gospodin narodni zastupr.ik mu je odgovorio: «Nadjite si zamenika, plačajte ga, pa podjite!» I ništa drugo! Ne! Kratko, ezgrovito!
Možda bih mogao i još nekoliko takvih slučajeva navesti. Ali čemu? Da, još samo nešto. Kada se imalo popuniti neko ispražnjeno nadzorničku mesto, odgovorio je neki o torne odlučujuči čimbenik: «Po-punit čemo to mesto sa ko jim profesorom. Ta profesor če u mesec dana lako naučiti ono, što mu treba zato, dok učitelj ne če ni za godinu dana.» Dakle!?
Ali uza sve to učiteljstvo se ipak pokazivalo, da shvača svoju dužnost i da snaga njegova uspešnog delovama leži u naobrazbi njegovoj, pa je zato i pri-redjivalo stručne listove, kojima je htelo da održj sehe u neprekidnom kontaktu sa rezultatima nauke
i socijainoga razvoja. Zar pregnuče, napor, što ga danas iskažuju naši učitelji u Julskoj Veneciji nije čin, rad, kojemu treba da sa našim Preradom rečeš: «Skidam kapu . . . .»
Svesno si je lozinke: Iz naroda za narod,
II.
Ako se dakle potpunim pravom zahteva, da se današnja narodna škola mora reformirati, kako če ona odgovarati zahtevima -vremena, to je isto tako ne-ophodno potrebito, da se reformira i naobrazba učiteljeva opča i specijalna. Ako je prvo nužno radi nastalih prilika, ovo drugo je or.da glavni uvet za po-voljno saniranje prvoga. Jedno bez drugoga ne da se izvršiti, jer o sposobnostima učiteljevim ovisi koliko če uspeha pridoneti promene, ,kc;e se budu izvršile. On — učitelj — i nitko drugi, mora da ih provadja.
Razna su mišljen a o torne, kako da se ono pro-vcde, uredi. Nekoji hoče, da učitelj bude akademski naobražen; drugi, da se urede posebni tečaji za nje-govu stručnu naobrazbu; treči, da se reformira sa-dašnja učiteljska škola; četvrti pako traže, da se njegova naobrazba proširuje pulem ferijalnih točajeva.
Kako dakle vidimo mnenja se razilaze. Ali jedno se ipak od svega toga razabire, da se smjerenje u tom smeru mora postignuti i to tako i utoliko, da svi učitelji, koji pripada/u jednoj rasi (državi) i njoj hoče da služe, mora da imadu istu naobrazbu opču i strukovnu kao glavni- uvet za vršenje svoga rada, a tek onda mogu da pojedinci segnu za dalj-njim naukom, ako se za to sposobnima pokažu. Sva,ko drugo deferensiranje bilo je i bit če štetno.
Pcnajpre morao bi učiteljski kandidati steči si
opčenitu naobrazbu. Ali krug te njegove naobrazbe morao bi biti širi, dublji, nego onaj kolik i kakav je bio do dandanas. Doba za tu naobrazbu neka bi trajalo sedam godina. Dakle onoliko, koliko ih treba onaj, koji polazi realku, U loj školi moralo bi se osim drugih predmeta, — isklučivši grčki i latinski — učiti dva svetska jezika. U koliko bi mu poznavanje tih jezika posluživalo kao sredstvo za daljnju njegovu naobrazbu opču i strukovnu, jer bi, pozna-vajuči ih, mogao neposredno ne samo na izvoru upo-znati se sa kulturnim pregnučima i tečevinama drugih naroda,nego bi mogao i pratiti nastajanja poduzeta, koja zasecaju v njegovu stručnu naobrazbu. Pozna-vajuči nastojanja drugih, ponukalo bi ga to na to, da razmišlja, motri i pokušava kako bi mogao u tom smeru delovati i u svome narodu prema njegovim rasnim osebinama.
Neka ne bude više puki presadjivatelj tudjih nastojanja, tečevina, a niti ropski podraživatelj i puta i sadržaja, nego neka, uronivši u nauku i osposo-bivši se, uznastoji proniknuti u dušu naroda svoga, pa prema teme onda tražiti i udešavati sredstva i puteve te podavati gradju i rukovoditi svoje delovanje smerom narodnog indivinualite.ta, — karak-tera.
Svršivši buduči učitelj školu, u kejoj bi stekao opču naobrazbu, navršio bi osamnaestu godinu. Kažem, da bi zato navršio tu dobu zato, jer pretpostavpam, da bi u tu školu stupio u dobi od navršene desete godine kao što stupaju dečaci u današnju realku ili gimnaziju. Da li bi trebalo za učiteljskog kandidata posebne vrsti škola za to? Cenim, da ne bi. On bi mogao polaziti, recimo, realku.
(Nastavit če se.)
LJUDSKO VSEUČILIŠČE
(Nadaljevanje)
Nato se omenjajo sofisti, ki so po svoje pobijali matematične dokaze, da so matematiki še natančneje in točneje postavljali odslej računska pravila. Tako se polagoma preide k Platosu in Euklidu, torej obenem k arhitekturi in kiparstvu.
Ko se obravnavajo številični sistemi ljudstev starega veka, Egipčanov, Grkov, Rimljanov in drugih, se pokaže tudi njih nepraktičnost, posebno še pisanje ulomkov in računanje ž njimi. Hindu, od katerih smo po Arabcih dobili številični stestav, so genialno premagali vse te tež-koče, iznašli ulomke s števcem in imenovalcem ter ponazorili neskončnost z ničlo, ki so ji dali vrednost po svoji misli o Nirvani. Le Indijci so mogli s svojim smislom za neskončnost izumeti računski sestav, po katerem lahko otroci v šoli več računajo, kakor so mogli računati zemljemerci v rimljanski dobi. Pri Indijcih, ki so prirejali računske turnirje in reševali enačbe na svojih slavnostih, se pokaže tudi, kako so prešli na računanje s črkami, kako so pričeli z algebro.
Le s pomočjo zgodovinskega matematičnega pouka je mogoče doseči, da učenec matematično misli. Kaj pomaga, če pozna gojenec vrsto zakonov iz geometrije na pamet, a ne zna razrešiti nalog, za katere se je vse to učil brez razumevanja. Vsak tesar ve, kako je s koti v enakokra-
kem trikotu, a nima pojma o dalekosežnosti tega matematičnega stavka. Učenje, ki ga pogosto opazujemo po srednjih šolah, je lahko velika muka za gojence, saj so profesorji matematike navadno najbolj strogi, ne pomen j a pa ničesar za človekovo splošno izobrazbo, ako se dijak ni učil matematično misliti, če ni nikdar užival zadoščenja na krasnih računskih konstrukcijah in na logičnem dokazovanju. Ni torej prav, — da govorimo v primeri, — če stoji učitelj ljuds. vseučilišča na vrhu gore in kliče gojencem, naj gredo naravnost preko skal in prepadov navzgor; le če napravimo sami v velikih črtah po sledovih človeškega rodu isto pot na goro, bomo dosegli vrhunec, bomo razumeli vse, kar hočemo in moramo razumeti.
Kakor je historični pouk matematike težak, je lahek pouk prirodnih ved, posebno fizike in astronomije. Že pri ljudstvih starega veka se vzamejo osnovni pojmi iz zvezdoznanstva, koledar, merjenje zemeljske oble po Grkih, Aristarchova pojasnitev, kako nastaneta dan in noč, letni časi, njegova duhovita metoda za merjenje razdalje med zemljo, luno in solncem. S Ptolomejem se zvezdoslovje ustavi, a se z Arabci zopet dvigne in razširi po Evropi v renesančni dobi. Pri Grkih se razpravlja tudi nauk o luči in mehaniki, ki najde svoj višek v velikem Arhimedu, da potem zastane dolge veke, do Galileja, ki ga spet obudi. Z Galilejem se študirajo zakoni o ravnotežju kapljevin, nikalo in nauk o gibanju teles, Gali-
lejev učenec Vericeili je razkril zakon o zračnem pritisku, kar je po Pascalovem dokazu zganilo vso takratno kulturo; izumila se je zračna sesal-ka, parni kotel, preiskovati so se začele prvine zraku, odprla so se vrata v kemijo in v prirodo-znanstvo sploh na stežaj.
Sledijo Kopernik, Tycho de Brahe, Kepler, Newton, Bradley, Bessel, Jansen in drugi. Nauki o toploti in elektriki so novejši, zato je tudi obravnava precej lažja.
S takim poukom ostane naučeno resnična, trajna last gojencev. Naravni pojavi se ne opazujejo več enostransko, temveč se pokaže človekovo razmerje do narave, vidijo se muke iznajditeljev, razume se njih radost, a se spoznajo tudi nedostatnosti človeškega znanja, dasi je vsak izum pravzaprav veriga posameziih manjših izumov, poiskusov in širokega, mučnega raziskovanja vseh polj v najrazličnejših časih in krajih. Tudi tu vidi človek silo razvoja, ne veruje več slepo vsega, kar mu razlagajo autoritete, začne sam raziskovati, postaja samotvoren in svobodnejši.
Tudi zemljepis se poučuje v smislu zgodovinske metode. Ne naštevajo se torej več imena mest in dežel, rek in gora, ampak se gre za Humboldtom, ki je v začetku XIX. stoletja popolnoma prevrgel dotedanje zemljepisje. Opustil je vse suho naštevanje mrtvih dejstev ter je oživel po-
krajino s slikovitim popisom, pokazal rastliristvo, živalstvo, kulture in nato ugotovil vzroke, da so razmere take in ne drugačne, da živi tam človek v takih razmerah, kakor morebiti drugje ne more živeti. Ljudsko vseučilišče postavlja tudi tukaj človeka v sredino vsega življenja in v tem je uspešnost pouka, je napredek novih rodov danskega ljudstva. Zato ni težko rešiti uganke, da se je ljudsko vseučilišče tako razvilo, da se je vzlic cviratn razširilo in utrdilo po vsej državi.
Metodo pouka na teh «vseučiliščih» je morda ta ali oni izmed učiteljstva tudi pri nas sam poizkusil, dasi mu ni bilo niti od daleč znano, kako se postopa že nad polstoletja v Danski. Vendar pa ni verjetno, da bi se sistematično ravnal po nji, ker je naši vzgojitelji po učiteljiščih večinoma niti poznali niso, saj je znano, da so bile (in morda so še) poskušnje učiteljiščnikov po vadnicah tako raztrgane, da bi nam bile lahko vzor, kako se tudi na ljudski šoli ne sme poučevati. Toda je že tako, da je med uradno in zdravo, naravno pedagogiko in tudi metodiko razlika kot med lučjo in temo ter se marsikdo v imenu uradne pedagogike ne plaši netiti sovraštva na vse strani. Vprašanje je, ali gre za razvitje osebnosti človeka, da bo kaj veljal v človeški družbi, ali gre zato, da bo mrtva številka v velikem stroju brez duše, ki se mu pravi moderna država?
Odgovor na to menda ni težak.	^)alje.)
NAŠA PRVA I GLAVNA DUŽNOST
Kano bojovnici naterani smo u zadnju svoju poziciju — u školu. Korak po korak uzmičuči pred silnikom i svesilnikcm zauzesmo svoj poslednji položaj u školi. I tu nam več gori krov nad glavom, a nema — vatrogasaca ni požarn h sprava. Ipak tu smo dok smo, a dok smo — vršimo svi svoju učiteljsku dužnost. Nije naša sramota, ako iščezavamo ujedno sa svojim ško-lama; ne stidimo se, ako padamo s njima iza kako ovršismo svoju dužnost boreči za sebe u ime škole, te za školu u ime sebe. Nije dašto sramota podleči višoj i jačoj sili. . . Sramota je nasuprot, kad bismo i u školi uzmakli i pali kao učitelji, te kad ne bismo u školi delovali kako nam to nalaže savest, dužnost i zakon.
Zapravo težište našeg zvaničkog rada nalazi se u školi; škola je naše bojno polje — uzgoj-nog i prosvetnog rada. Učitelji smo i uzgajatelji i prosvetitelji, a kao takovima prva nam budi i glavna dužnost vršiti svoje dužnesti u školi. Ko ih od nas savesno i poletno vrši, mnogo radi na polju ljudske i narodne presvete. Ako je slavensko učiteljstvo oduvek stojalo u prvim redovima u kulturnem radu izvan škole, razlog je torno silna nestaš:ca kulturnih pregaoca i radenika. Pcgdekoji učitelj, s druge strane, rado se bavi izvanškolskim radom željan da vidi neposredno uspeh svega rada, što ga ne može od-
mah da zapazi sa svojim školskim radom. Sve nas uopče narodne učitelje zvale su nas kulturne ljudske potrebe van iz škole na široko polje prosvetnog rada. U posvema uredjenim društvenim prilikima te u velikih naroda, gde imade trudbenika javnih na pretek, tu je učite-ljima glavno mesto — škola, i tu vrše svoje zva-nične dužnosti, a da ih niko ne prekorava za to. Tamc sc zahteva dapače od učitelja, da se jedino1 bavi školom, da tako čtavim nepodelje-nim svojim silama podigne svoju školu, i što večma unapredi u zvanju i umeču sebi pove-renu si mladež.
Mi sada u Istri ne radimo i ne smijemo delovati izvan škole. Nad nama visi Demcklonov mač. Ne vide nas pcsudionice, nema nas u «Nar. dcmovima», ne priredjujemo predavanja in roditeljske večeri, ne pedučavamo odrasle u pe-vanjui i glazbi, a ni u gospodarstvu; ne priredjujemo veselice, jer — inače nestalo bi nas ko na suncu snega. Možda jedino nam dnzvo-ljeno pčelariti, a o tomu ne može se učitelj javno bav ti. . . Učitelj ne smije naime med narod, da ne bude pozvan na odgovornost radi pelitizovanja. Ali uprav sve ove činjenice sile nas učitelje, da se čitavim bičem svojim posve-t’mo školi i mladeži, ako i jesmo osvedočeni, da ni u školi ne smijemo revnovati kao pravi pučki učitelji. Imamo susede i prijatelje, koji paze i tu na nas; i naše škotsko dete pazi na naš rad u školi i na naše reči; pisanke škotske
STft \S' 86
dece dolaze tajno u nezvanične ruke tražeči ma i najmanji razlog da bude kažnjen — su-spendovan, umircvljen, poteran . . .
Ima i hrvatsko učiteljstvo Istre učevne osnove, lepe i opširne, ali ipak nam se šapče u uho: Računati, samo računati, čitati, pisati. . . Iza-zovno je u nas u Istri izači s decom napolje, poduzimati škotske šetnje, telcvežbati, sigrati se i pevati. .. To previše udara i bode oči i uši. . . Propaganda . .*.! Eto, mi ni u školi nismo slobodni, i tu nam se steze sloboda učiteljskog rada .. . Ipak, ipak tu ne smijemo popustiti, ne smijemo uzmakniti, ne smijemo to radi svog ličnog ugleda i svoje lične časti; ne smijemo za-nemarivati svoje zvanične dužnosti radi same prosvete, radi dobra dece i njihovih roditelja. Ovi nas mole: držite nam decu na uzdi, čuvajte nam ju od pokvarenosti i razuzdanosti; poučite nam dečicu što bolje možete, jer inače biče zlo, zlo . . . Istina, školski nadzormci morali bi nas nadzorovati, ali oni su — predaleko.
Ne mari, mi unatoč svim nepnlikama vršimo savesno svoje školske dužnosti več z ljubavi do svog patničkcg ljudstva, iz ljubavi do lepše budučnosti i sreče školske mladeži, i da udovo-
NAŠI GROBOVI
•J- Koršič Vladimir.
Smrt! Kruta si, ker si nam ugrabila tovariša, ki je bil najdelavnejši sejalec na naši razorani šolski njivi v goriškem mestu in njegovi okolici. Strla si nam strokovno najbolj podkovanega učitelja-vzgojitelja našega mestnega in okoličanskega naraščaja. Zakaj nisi prizanesla temu spretnemu oraču na šolskem vrtu v najproduktivnejši moški osemintridesetletni dobi?
Vsa naša nadepolna mladina v Gorici in okoli-čanskih vaseh je hodila k njemu v šolo in ga ljubila kot vnetega šolnika, ki je z vsem učiteljskim ognjem bistril glave, blažil srca in bodril na delo mlade krepke roke. Zvest vsem smernicam no-ve ših vzgojnih metod je ugonobil v svojem svetem šolskem navdušenju svoje mlado življenje in kdo ve, da ni vsled neprestanega napora postal žrtev svojega poklica, ker je učil z vsemi svojimi mladimi silami v šoli in zasebno z lekcijami v mnogih goriških rodbinah. V letu 1919. je pripravljal mlade srednješolce za učiteljske in druge voke skušnje z nepopisnim nadušenjem in dosegel ž njimi nepričakovane uspehe v kratki učni dobi. Z lijcem je vlival modrost in znanstvo v mlade glave, ki so zaostale v svoji izobrazbi rad-i besnega divjanja svetovne vojske. Vsi njegovi ne-broni učenci in učenke hranijo o njem najboljše spomine.
Blagopokojni Vladimir je bil rojen v solnčni Gorici v 1885. letu v rodoljubni družini malega obrtnika, ki je pel stoletja sodeloval pri vsakem našem preporednem delu do našega današnjega prosvetnega razvoja. Zdrav idealizem živahnega očeta je prešel v kri in meso njegovega Benja-minčka, ki je v svojem pedagoškem delovanju sistematično udejstvoval jasne vzore svojih blagih
UčlTELJSkl List
ljimo svojem srcu i sveme uverenju. Sve ovo ima nas da ponuka da veselo i zadovoljno ra-d'm,c u školi... A ovo i zbog uzgoja i morala svoga naroda . .. Nek narod vidi, da njegovo slavensko učiteljstvo oduševljeno i neustrašivo vrši svoje zvaničke dužnosti, a mogao bi ih i ne vršiti u svoju veču lagodnost i sjegurnost. «Ipak jest nešto što ga napred tera» — a to je ljubav do napretka i ekzistence narodne. Vršimo zato zdušno svoju dužnest u školi, da po-dignemo ugled i štovanje sebi i svojoj narodnoj škeli, pa kad se bude sodilo i sravnjjvalo, da bude taj sud za nas povoljan i častan... A ovo upliva mnogo, možda i više no pomisliti mo. žemo ... A kad nas več ne bude, da barem deca i narod naš pravedno uzdahne: Oh, nemarno onog svog vrednog učitelja! I taj uzdah mnogo bi značio danas i u budučnosti. Zato, bračo, svi u školu veselo, a školsko vreme skrbno i šted-ljivo upotrebimo podukom i odgojem. Ako vas se ukori, recite silniku: Činih samo svoju duž-nost; savest mi je čista! — Ako tako do sta možeš reči, tada moj kolege, padi. . . Padni, ali samo steječke s licem prema Nebu i Suncu. To Nebo i to Sunce blagosloviti če te . . . Pasti češ barem č'st, kao poštenjak .. .
voditeljev in se popolnoma posvetil mladinski vzgoji. Po dovršenem koprskem učiteljišču je pričel blagopokojni po napredku hrepeneči mladi idealni učitelj svoje apostolsko delovanje na Šolskem domu v Gorici. Tu je njegovo podrobno rodoljubno delo zavzemalo za leto za letom večji razmah in v zadnji dobi pred pričetkom svetovnega klanja si ga srečal pri vsakem prosvetnem delu tudi izven šolskih sten. Petje, telovadba, dramatika, godba itd. — povsod je bil v prvih najdelav-nejših vrstah z zavihanimi rokavi in ne s filister-skimi nasveti ali kritikami.
Vo ska je tudi njega prisilila v suknjo belo in kar srce me je zabolelo, ko sva se srečala vojaka-tovariša v 1916. v Ptuju in ko mi je slikal vse svoje napore, da bi se zdrav priboril skozi to vojsko radi ljubezni do svoje mlade ženice in njiju dveh ljubeznivih hčerkic Ksenije in Sonje, katere vse 'e imel pri sebi tudi v tej grozni Martovi strahovladi. Ljubil je svojo rodbino, ljubil je svojo Gorico in njeno okolico, visel je z vso svojo dušo na rodni grudi. Takoj ob polomu se je vrnil domov, ker je slušal glas svo e vesti in čutil težnje osivelega očeta, ki si je zapomnil zlati nauk našega goriškega učenjaka-prirodoslovca Erjavca: «Sin moj! K:er si se porodil, tu delaj do smrti! Verjemi mi, da si boljšega mesta ne najdeš na vsem svetu!» — In vsa Korsičeva rodbina je slu-šala ta sveti klic. Ostala je doma in vsi rreni člani izvršujejo tu dolžnosti svojega stanu z največjo vnemo. Oče •— mati — brat — sestra! Brat je sodni svelnik v Gorici, spoštovan od vseh, ki ga pozr.amo. Sestra Leopolda je najspretnejša glavna učiteljica na učiteljišču v Tolminu, k'er z vso resno vnemo vzgaja naš stanovski naraščaj, da bo stopal po korakih njenega nepozabnega Vladimira — tega vzor-učitelja. Z velikim ponosom so zrli blagi starši v srečni življenjski zimi na svoje pridne otroke — na svojega Benjaminčka. Vsled
tega pa je nnh današnja žalost nepopisna globina, ki nima dna v svoji bolesti.
Vladimir, vrni se! Kruta in mogočna smrt te je pahnila z rodne grude v rodno grudo, ko si bil najpotrebnejši na rodni grudi- In koliko načrtov, koliko krasnih nad je zakopanih s teboj? Vrni nam vsaj resno začrtane načrte o svojem učiteljskem delovanju med našim vrlim ljudstvom v Št. Petru tik Gorice, k>er si jedva pogledal v šolsko sobo vsled svoje zahrbtne bolezni. Učenci, učiteljice in vaščani šenpeterski so vsipali na tvoj grob nežno cvetje, a ti si sejal v njih srca semena tega cvetja, ki naj obrodi najplemenile:ši sad vzorne šolske vzgoje.
«Umreti težko ni, pustiti nade — to bo 1 i!» Kdo naj nam danes udejstvi te tvoje nade? Preredke so naše vrste in preskromne so danes naše moči, da bi mogli takoj zadostiti potrebam našega ljudstva v teh težkih dneh grdega materijalizma, ko vsi pozabljajo na vzore in blodijo v najbolj umazanem egoizmu od polnega korita do zlate sklede. — Tovariši! Naša sveta naloga v sedan:i povojri psihozi je vzgoja kremenitih značajev, ki ne prodajajo svojih idealov za skledo leče in zato po plemenitem Korsičevem vzgledu vsi v šolo, da z vsem svetim ognjem izžgemo iz mladih src sedanjega naraščaja plevel podlega egoizma in malikovanja zlatega teleta! Smrt, zakaj si nam v svoji krutosti ugrabila ravno n;ega, ki ja bil najsrečnejši v šoli pri vzgojnem delu? Klanjamo se tvojemu veličanstvu, o smrt, ako boš zopet merila s svojo bridko koso med naše učiteljske vrste, vedi in pazi, da ne umoriš onih, katerih se oklepa naša ljubezen, ki ja močnejša od tebe neizprosna morilka, katera ugonabljaš s svojim neizprosnim obglavljanjem družinske sreče i uničuješ moč naših organizacij! Ljubezen, podeli žalujoči Korsičevi družini moč, da še tesneje strnejo svoja ljubeča srca in v blagem spominu ra vzornega očeta, soproga, sina in brata ohlada bolečine svojih skrušenih duš!
Našega pokojnega tovariša so radi imeli vsi dobri ljudje v Gorici in njeni okolici, kar so dokazali s sijajnim pogrebom s tako ogromno udeležbo iz vseh slojev, da so bili po svojem ljubljenem učeniku jokajoči otroci iz Št. Petra in Pevme pred vrati stolne cerkve, a zadnje goreče moleče ženice skoraj pri kavarni Garibaldi. Vse goriško meščanstvo obeh narodnosti se je klanjalo pred veličanstvom smrti našega mladega šolrika in nam orga-nizovanim učiteljem, ki imamo tako veliko vero v moč šole in njenega blagoslovljenega delovanja, se je dozdevalo, da je ta sijajni žalni sprevod slovesna manifestacija neumornega šolskega delovanja, ki je poklicalo naše Goričane, da pokažejo vsemu svetu ljubezen do šole in njenega najboljšega delavca, našega v šoli nenadomestljivega tovariša.
Učiteljska organizacija, združi vse svoje moči, seštej svoje vrste in razširi svoje delo, daj mnogo vrlih sejalcev zlatega semenskega vzgojnega zrnja temu našemu razsodnemu ljudstvu, ki je danes dokazalo, da Pubi šolo in niene delavce na vzgojnem polju! Vsled tega ne plakajmo ob odprti gomili, pač pa zarotimo se v ljubezni do tega nepozabnega vzgojevalca kremenitih značajev in v tem svetem spominu nanj sledimo njegovemu koraku in vsakdo skušaj biti mu enak pri vzgojnem delu! Šolnik Vladimir Koršič je dovršil svoje delo z najodličnejšim uspehom, pokazal nam je zrcalo in zV lUal; «Taki bodite vsi in na delo v šolo!»
Krasno petje goriških pevcev prijateljev-pobra-timov pred domačo hišo in v stolnici 'e spremlj.-valo njegov zadnji izlet v goriško okolico — na mestno pokopališče. Vigred se povrne in Nad zvezdami! Tužni pevski glasovi so nam zvabili solze na lice in hladili so nam težko bolest užaljenih src. In cvetja, koliko cvetja, nebroj rož spletenih v šopke in velike krasne vence te je spremljevalo v žalnem sprevodu po tvojem ljubljenem mestu! «To so pa rože!», si vzkliknil s Cankarjem. Da, rože so, rože, katere si ti gojil v mladih srcih svojih učencev in učenk. — Gledal je to cvetje tvoj genij, ki je plaval nad nami po goriških ulicah proti tvoemu Št. Petru, zaokrenil proti rodovitnemu Štandrežu, zašel proti obrtnemu Mirnu in se umaknil s prašne ceste na levo na ravno polje pridne Vrtojbe, kjer si je zdolbel v sveto rodno grudo svoje stalno domovanje. Ali ni bila ta zadnja pot podobna tvojim običajnim izletom v našo okolico z drznim kolesarskim poletom v družbi dveh do treh mladih priajteljev, da se nasrkaš te divne prirodne lepote. —- Tvoj genii naj nadaljuje svoje izlete v posamezne razrede naših okoliških šol, naj dregne v vsa naša srca, da obrodi naše delo> bogato klasje, ki naj osrečuje s prosveto naše po napredku hrepeneče okoliško ljudstvo.
Prezgodaj si našel Erjavčev prave sreče dom. «V zemljo, katera te je rodila, katera te je redila — legel si k pokoju! Le tu v svoji domovini si poznal vse ljudi, poznal si njih misli in želje, poznal njih dejanje in nehanje, ker si med njimi rasel, ker si jih poznal s trate, kjer ste skupaj igrali poletne večere!» — In vsi ti ljudje so poznali tebe, poznali tvoje nauke, ocenjali tvoje cvetje, katerega seme si polagal v dovzetna srca našega narašča'a. Vslc^1 tega pa kliče danes vsak meščan in okoličan: «Slava tvojemu spominu!» Vladimir! Ohranjena bode v sedanjem rodu tvoja slava, ker smo danes spoznali pri tvojem sijajnem žalnem sprevodu zasluge tvojega neumornega šolskega dela za po-vzdigo ljudske prosvete in čudežna je naša trdna vera v moč šole in učiteljskega delovanja. Hvala in slava ti iz naše stanovske organizacije za to edino zveličavno smernico: «Na delo — v šolo!»
Žalmoči ugledni Korsičevi rodbini pa izreka svoje globoko in iskreno sožalje učiteljska stanovska organizacija!
•
t Gašo Licul. Dne 1. t. m. je nenadoma umrl v Roču tov. Gašo Licul v najlepši moški dobi, zapu-stivši vdovo in 5 nepreskrbljenih otrok. Z njim je legel v prerani grob eden najboljših in najznačajnej-ših 'hrvatskih tovarišev Istre. Blag mu spomin, vdovi in otrokom pa naše najiskrenejše sožalje!
t Ana Gruntar v Kobaridu je umrla ta veliki teden v 81. letu svoje starosti. Blaga pokojnica je bila kremenita gorska gospodinja in je dala naši Zvezi skrbnega blagajnika Karola Gruntarja, uči-tel'a v Rojanu. Pogrebli smo jo na veliko noč. Trije njeni sinovi, hči in vnuki so obmkavali smrt svoje dobre mamice in babice. Vsi domačini smo jo spremljali na pokopališče in učitelji-sinovi našega planinskega raja smo osebno izrekli svojemu vrlemu tovarišu-rojaku iskreno sožalje. Njim se sedaj pridružuje še Učiteljski list in naša Zveza. Mama, počivajte sladko v mirni rodni grudi v bližini svojega ljubega doma in prosite pred nebeškim stolom, da dosežemo še mi vašo visoko starost, ker smo vas radi imeli od mladih nog! Žalujoči rodbini Gruntarjev! iskreno sožalje!
IZ ORGANIZACIJE
Naš koncert v Vipavi. Pred letom dni so se še majala tla ped našimi nogami; vrzel za vrzeljo je odpirala in nismo vedeli kam bi s svojim hotenjem. Hlastali smo in grabili v prazno, zakaj megla je bila zakrila zarjo naših želj.
Minilo je lete in dan.
In smo bogati, da lahko razsipamo s polnimi rekami.
Izpod vijaka je padla rdeča kaplja naše žive krvi. Padla je iz srčne življenske žile. Kdor je občutil njen utrip, kdor je videl njeno oživljajočo silo, bo verjel odslej v lastno žilavost — vera v boljše dni bo slavila svoje vstajenje.
In hlapec Jernej bo prišel do svoje pravice, vkljub vsemu, zakaj toliko zdravja je v nas, da ga ponujamo bolnim.
*) Strokovna ocena tega koncerta našega pevskega zbora, nam je obljubljena in jo bomo priobčili v eni prih. številk,
Novega roda 3. številka je izšla v lepi velikonočni opremi. Razen tega je dodana številki ujr et-
POLEMIKA
Kaj treba za stadij socij. problemov?
Spričo članka «Narodnost in vzgoja*, ki ga je objavil prijatelj Srečko Kosovel v 7.-8. štev. «Učilelj-skega lista», mislim, da ni treba drugega kot konsta-tirati sledeče:
1)	Obstoji meja, ki loči znanost od umetnosti, so problemi, ki jih moramo reševati Znanstveno iil ki se dajo na drugi strani zajeti tudi intuitivno, izraziti v umetniški stvaritvi. Predvsem si pa moramo biti na jasnem: ali pišemo znanstveno razpravo, ali pa umetniško stvaritev, kajti za vsako teh dveh veljajo posebni notranji zakoni. Ako skušamo oboje zmešati, kakor je to storil prijatelj Srečko Kosovel, nastane neprebavljiv ričet, ki more postati le Uraz konfuznosti, v kateri živi moderna slovenska inteligenca.
2)	Zavedati se moramo tega še prav posebno pri reševanju socialnih problemov, kakor so to vzgoja, narodnost, kapitalizem, socializem itd. in ne ravno v zadnji vrsti tudi religija, filozofija in celo elika.
3)	Za vsako besedo, ki jo izrečemo, mora t-tati popolnoma določen in opredeljen pojem. Velja to
RAZNE VESTI
Vprašanje uprave šol še vedno straši v Italiji. Dobe se občine, ki zahtevajo šolsko upravo v lastne roke in sicer tako, da bi nosila stroške za šolo država. Učiteljstvo se ne more navduševati za take zahteve, ker ve, da je potem — kakor je bilo v prejšnjih desetletjih — popolnoma izročeno raznim občinskim kamoram. Če občine država financira, se ta sredstva uporabljajo več ali marj strankarsko, če pa skrbe občine same za šolo, store le večje kaj za šolski napredek. Navadno pa ni nikdar učitelj plačan po svojem delu, zato se tovariši bojijo občinske šolske uprave in so za državno. Kako se bo rešilo vprašanje, bomo videli šele z objavo šolske reforme, ki jo pripravlja naučno ministerstvo. Ako pride zakonski osnutek v zbornico že pri prihodnjem zasedanju, je pričakovati velikih raz-
niška priloga — delo priznanega slovenskega umetnika M. Gasparija, Namen takih prilog je izpodriniti neokusne slike, ki so jih tuji židovski agentje vsilili za drag denar v slovenske domove. — Storimo vsi svojo dolžnost, da bo «Zvez:i» lahko izdala še kaj podobnega,
Vodstvo pevskega zbora «Zveze» še Zahvaljuje vsem Vipavcem, ki so iako prisrčno in požrtvovalno sprejeli člane pevskega zbora. Posebna zahvala in priznanja še tov. Mercini in tovarišici Kalinovi, ki sta skrbela za red med in po koncertu. Njima gre v prvi vrsti zasluga, da ostane pevcem Vipava v prijetnem spominu.
Pevski zbor «Zveze» pripravlja prepotrebno zbirko mladinskih pesmi za šolsko in izvenšolsko uporabo. Na razpolago ima že eno, dvo in trogla-sne pesme — originale naših najboljših komponistov. Ker je težko določiti višino naklade, se naprošajo vsi šolski voditelji, da sporeče vodstvu pevskega zbora (Trst, Fabio Severo 25) koliko iz-tisov bi posamezne šole naročile. (Navedeno število ni obvezno in ne veže nikogar; služi le za določitev naklade.) Cena zvezku (24 strani) bo od 2 L do 3 L izvod,
prav posebno za popolnoma filozofični opredelitvi «idčalizern» in »materializem*, katerima se skuša dati nek popolnoma drug, praktičen pomen, ki nima ničesar skupnega s prvotnim in ki služi v to, da gotovi ljudje skušajo tudi na polju filozofije in vede ribariti v kalnem. Isto Velja nadalje tudi za pojme «etika», »duševnost*, «materialnost», «gospodarska orientacija*, «ideja», «bog», »dobro*, «slabo*, «intelekt» itd. itd,
4)	Dokler se ne odpravi ta fetišizem posameznih besed, je nemogoče uspešno napredovanje. In s tem je danes prepojena večina vse moderne inteligence, ne le slovenske, in to ravno pokriva ves gnoj njenega mišljenja,
Vem, da je prijatelj Srečko Kosovel mehka, lirična duša in da je le kot tak mogel napisati omenjeni članek. A kljub temu upam, da bo razumel moje besede in da mi tega ne vzame za zlo. To ie vsaj minimum, ki se more zahtevati od resnega ir, mislečega človeka. Proč z omejenostjo in tradicionalnostjo! Nekoliko več realizma, ki je tako.mujno potreben današnjemu človeku! Več jasnosti! Več luči!	VI. M.
prav o italijanskem šolstvu. Baje je namen ekscel. Gentileja podpirati zahteve Zveze občin Italije (Associazione dei Cornuri dTtalia), ki gredo za tem, da se razširi avtonomija občin.
KNJIŽEVNOST
Damir Feigel; Po strani klobuk. Izdala in založila Narodna Knjigarna v Gorici. Strani 160. Cena L 4. Po pošti 50 vin. več. Damir Feigel je kot pisateh že znan. Njegove knjige «Pol litra vipavca*, «Bacili in bacilke* in «Tik za fronto* so ga seznanile z našim čitaiočim občinstvom, ki ga pozna kot humorista. Zdaj je izšla njegova knjiga «Po strani klobuk*, ki prinaša celo vi sto humoresk, satir in grotesk, med drugimi so tudi pravljice, kot jih on imenuje. Naslovno stran je narisal v dveh barvah L, Špacapan, Oceno prinesemo v eni prih. številk.