Miklavž
Prav lahko je pisati nalogo o Miklavžu. Saj ima vsak človek v spo-minu toliko prijetnih dogodkov na ta otroški praznik, da bi se popisovanje lahko zarleklo v neskončnost.
Kako lepo je bilo, ko sem bil še čisto majhen in sem na predvečer Miklavževega praznika nestrpno čakal, da se zasveti soba in se prikaže dobrotljivi svetnik. Trudil sem se na vse načine, da bi dolgo čul in Miklavža v resnici videl. A vselej me je prej zmagal spanec. Zjutraj pa sem se vedno zbudil že v temi in hitel pogledat v svoj jerbašček, kaj mi je prinesel ta dobrotnik otrok. Joj, kakšno presenečenje me je vselej čakalo! Kar sem dobil, mi je bilo neizrečeno všeč: jabolka in orehi, pecivo, igračke in še marsikaj.
Zdi se mi, da me je imel Miklavž bolj rad, ko še nisem hodil y šolo. Zdaj mi namreč vsako leto manj prinese. Človek bi pa sodil, da vedno več rabim. Lansko leto me je odpravil s samimi šolskimi potrebščinami. To na vsak način nekaj pomeni. Najbrž sem se mu kaj zameril... Človek res ni nikoli dovolj previden. Zadnjič sem na primer rekel materi: »Mama, veste, jaz pa poznam Miklavža.« Mati se \e malo začudila ter me odpravila prav na kratko: »0, Miklavž tudi pozna tebe in tvoje nerodnosti. Zato ti bo pa prinašal odslej repo in korenje.«
Na, tu imaš, ker steguješ jezik, ko bi bilo najmanj potrebno. Lahko bi bil še deležen tega otroškega veselja, ki se bo pa letos skoro gotovo nehalo — ob repi, korenju in dolgi palici...
Zato je pa moja sestrica te dneve vsa srečna. Kar naprej govori o Miklavžu in me izprašuje, kako naj mu piše. Sicer šc ne zna pisati vseh črk, saj hodi šele v prvi razred, pomaga pa si tako, da vmes kaj nariše, kar ne zna napisati. Pravi, da tudi v šoli tako delajo. Črke najprej tiskajo, potem šele pišejo. Včasih smo delali narobe in zdaj res ne vem, kako je bolj prav. Menda pravijo taki spremembi tudi moda, kakor pri obleki. Naj bo že kakor koli hoče, samo da se bo sestrica hitro naučila pisati, da ne bom imel toliko opraviti z njo. Zdaj ji moram vedno pomagati. Za Miklavževo pismo sem jo naučil veliko novih črk, ki jih še niso vzeli. Ko je to pisemce ponovno prepisala> je seveda napačno stavila ložila in je na primer napisala: »Prosim te, da gotovo prineseš puučko mami. Seitt |e obljubila, da bom pridna.« — Pojasnil sem ji, kakšno neumnost je na-pisala: da naj prinese Miklavž punžko — mami. To pa samo zato, ker je postavila piko za eno besedo naprej. Drugod je zopet izpustila vse pike.
48
»Tebi ni nobena reč prav in nikoli nimaš dosti pik,« se je jezila in mi nakljub napisala pismo takole: »Ljubi — pika. Miklavž — pika. Jaz — pika. Ti — pika. Pišem — pika...« in tako dalje. — »Zdaj imaš menda dovolj pik,« me je še podražila.
Svetoval sem ji, naj pokaže pismo gospodični učiteljici kot priporo-žilo za — spričevalo.
Sicer pa želim, da M sestrici Miklavž veliko prinesel; saj je dobrega srca in si bova dobrote gotovo tudi pravično delila, kot delava to vedno, kadar jaz kaj dobim.