Rajko Nahtigal O E T I M O L O G I J I I Z R A Z A KOSEZ V zadnjem času je zopet več historikov obravnavalo vprašanje slovenskih kosezoo, tako I i Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (Ljubljana 1952 v izdaji Slovenske akademije znanosti), L. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu (Ljubljana 1954 v izdaji Slovenske akademije znanosti) ter M. Kos, Zgodovina Slovencev (V Ljubljani 1955 v izdaji Slovenske Matice). Pregleda vprašanja etimologije izraza kosez se podrobneje do- tika B. Grafenauer (str. 29, 34 si.), vprašanje samo pa se izkaže vzlic mnogoterim najraznovrstnejšim domislekom in dokazovanjem še nerešeno, z izjemo seveda razlage postanka kosez iz kosqdz, in to iz kosqgb. Haupt- mann umevno izhaja le iz navedenega dognanja P. Lessiaka (Edling- Kazaze, Carinthia 1913, I 81 si.; Hauptmann, str. 75) in povezave K. Oštirja oblike kosçdzb z imenom voditelja enega hrvaških plemen KovÉvzÇrjç pri Konstantinu Porph y rogenitu, De administrando imperio, cap. 30 (K. Oštir, K p red slovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog 1926/27, I 3 si.; Hauptmann, str. 77). M. Kos se v Obravnavo etimologije izraza kosez iz umevnih razlogov ne spušča. Moje pripombe k temu vprašanju so seveda pretežno jezikoslovnega značaja, izhajajoče iz ugotovljenih jezikoslovnih dejstev. Sufiks -e/.- v kosez j e nedvomno isti kakor v besedi knez celo družbeno sličnega po- mena, toda ne neobhodno iz istega vira. Prvotna praslovanska fonetična oblika mu je bila -Щъ, ki pa se je že v praslovanski dobi in ne morda kaki poznejši na jezikovno omejenem ozemlju po progresivni palatali- zaciji razvila v -qdib, to j e palatalno zvenečo afrikato 3, ustrezajočo nezveneči c, 11. pr. v praslovan. mësqéb, otbéb (prim. R. Nahtigal. Slovan- ski jeziki, druga izdaja. V Ljubljani 1952, str. 37—38). Časovno se da določiti s tem, da je omenjena palatal izacija nastala že potem, ko so Slovani prišli v dotiko z Goli, kar je bilo kmalu po začetku našega štetja. Prvotno къп^ъ, kar je dalo v dalj njem razvoju къщЛгь — knez, so Slo- vani prevzeli namreč od Gotov za got. *kunißgs, to je -ing-, pragerm. *kuningaz (E. Berneker, Slavische® etymologische® Wörterbuch I 663). » Da je bila beseda prevzeta še z -g-, dokazuje tvorba fem. kbnqgyrii in oblika voc. kznqze po prvi najstarejši palaitalizaciji velarov, kakor n. pr. bože iz boge. Sufiks -qg- iz -ing- je bil, kakor kažejo primeri, tujega izvora, in sicer praviloma iz germanskega vira, dasi se ne more pri vsaki taki besedi izkazati germanski izraz (V. Vondrak, Vergleichende slavische Grammatik, druga izdaja 1924, 1 628). Ne more pa seveda biti nazor o brezizjemnem poreklu sufiksa -ing-, slovan. -ego eclžb, iz german- ščine nikakršna dogma. Tako se n. pr. ime litavskega plemena J a tu ing i v staroruščini glasi Ятвязи. Velja le, da je sufiks -ing-, slovan. -egb, po palatalizaciji -qdžb, tuj in s tem tudi izraz. Ako sedaj izvajanja ob besedi knez — къпесЬ/.ь — к ъ nego prilago- dimo k izrazu kosez — kosqdib, moramo reči. da je nastal iz nekega nekdanjega tujega *kosingos ali *kasingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosqgö. Sled tega se je ohranil še do današnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi fem. kosqgyni, tičoči v posesiv- nem adjektivu »/à na Kaslginej lwrycoe€ od nom. kasêginja gorica z i za ë (Baudouin de Courtenay, Materialy, št. 360; Ramovš, Praslovensko kasçgb »Edling«, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1925, II 312). Navedena jezikovna, tvorba je zanimiva, ker ima zvezo s Koroško. V nekdanji svoji razpravi »Freisingensia II. Zastopniki prv. slovan. nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih« (Časopis za zgo- dovino in narodopisje 1915, XI I 121) sem namreč pokazal, da »rezijan- ščina tvori sploh ne glede že na svojo geografično lego neko nadaljevanje povečini žal že izumirajočih govorov Kanalske dolime, a od teh pelje zopet mast k rožanščini. V koliko je rezijanščina, ki jo smatram za pre- seljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pač že izumrlega, morda severozapadnega koroškega narečja — zato so tudi ozke zveze z zilj- šči>no — v koliko je rezijanščina še bolj izšla s severa, j e tu, razume se, težko reči — izumrlo je, dovolj —. Gotovo pa lahko čisto mirno trdimo, da stojijo brižanski spomeniki glede refleksov prv. nosnih samoglasnikov v vseli bistvenih črtah v najbližjem rodstvu s skupino narečij, ki jo tvo- rijo dandanes rožanščina, rezijanščina in ziljščina in ki so jo tvorile nekdaj še dalje na sever in zapad«. Ne more biti tudi dvoma, da je praslovam. kosqdib, sicer omejeno le na del Slovanov, istovetno z imenom Kooevrfyg v poročilu Konstantina Porp'hyrogenita, s tem pa tudi v tesni zvezi z imenom Xçwjazoç, glavnini imenom izmed ustanoviteljev starohrvaške države. Poleg glasovno pra- slovanske oblike tujega sufiksa -qdib ima analogno tudi ime naroda Ilroät, gen. -âta iz prvotno končno naglašenega -a t i z ene strani tuj sufiks, z druge pa praslovanskemu stanju ustrezajoče naglaševanje. Kar se tiče sufiksa, nima ta nič opraviti s slovanskim pridevniškim sufiksom -at- s prvotno rastočo intonacijo na -a-, kakor hogiitv, bradâtъ, kar je v nadaljnjem razvoju dalo po skrajšanju in odtegovanju naglasa shrv. bogat, -a, -o. Argument iz naglasa za tujstvo tvorbe imena Ilroät, gen. Hrvàta, j e naravnost naravoslovne natančnosti, kar ve, kdor se spozna v slovanski znanstveni akcentologiji o zakonih praslovanskega muzi- kalnega naglaševanja, kar pa je mnogim zaprta knjiga. J . Peisker je v odgovoru na moje od njega naprošeno pismo primerjal preciznost razlikovanja s pomočjo naglasa z rentgenovimi žarki (gl. R. Nahtigal, Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat, Etnolog 1937—39, X—XI 586, prip. 7 in Slovanski jeziki, str. 19 si. I I I . Naglas [akcent]). Sufiks -at- V Hrvati j e iranskega porekla, kakor to nahajamo v tvorbi mnogih etnič- nih imen, kakor Sarmati i. dr. (prim. R. Nahtigal, Donesek, str. 387). Ako pa sta tesno med seboj zvezani imeni Hrvati in Kosqdzb tuji tvorbi s tujima sufiksoma, tedaj se samo po sebi ponuja misel, ali ni tudi vir obeh imen sličen in brez vsakršne nujnosti razlage sufiksa -qdžb iz germ, -ing-, zlasti še, ker so se vsi razni poskusi take razlage izkazali prisiljeni in brez bližje direktne podlage. V svojem spisu »Donesek« sem se sam uklonil splošnemu nagnjenju videti v -ing- le germanski vir, vendar poudarjam to le »z vso rezervo« (str. 411 sub 7 in 9). Iransko-sarniatsko ime Hrvati je postalo tudi ime za slovansko pleme, kakor j e 11. pr. prešlo tuje turko-talarsko ime Bolgarov po njih asimilaciji s Slovani 11a del južnih Slovanov. Za Ilerodota so bili Sarmati še vzhodno od Dona, odtisnili pa so Skite in se razširili daleč na zahod. Plini j starejši (25—79) jili navaja že blizu Visle poleg slovanskih Ve- nedov. Tudi Tacit (54—119) jih omenja v zvezi z Veneti, češ da so ti po načinu življenja bližji Germanom nego Sarmatom. Za Ptolomeja (pisal je ok. 160) je bila po njih imenovana vsa ravnina od Viele in Karpatov na vzhod. Za prvih cesarskih dob so zavzeli tudi Besarabijo do Donave (prim. L. Niederle, Slowanské starožitnosti 1 2, str. 321 si. Sarinaté a Rim, druga neizpremenjena izdaja 1925; Ottuv slovnik naucny 1904, X X I I 646). Južno od njih, v današnji Romuniji, pa po prebivali v tisti dobi Trakom sorodni Geti1 in Daki, katere je podjarmil, kakor znano, rimski impera- 1 Prim. Prešernov pripis iz Ovida (43—17) pri »Namečku nemških in ponem- tenih poezije: »Getieo seripsi sermone libellum« (Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo. V Ljubljani MCMXXIX, str. 211)» Ovid je bil pregnan v Tomi ob Črnem morju. tor Trajan (98—117). V tej zvezi, ko se ve za razna kulturna izžarevanja od Črnega morja na zahod in «ever (prim. O. Schräder-A. Nehring, Real- lexikon der indogermanischen Altertumskunde, druga izdaja 1929, II 410), z druge strani pa z balkanskega juga, je pomembno, da je W. Tomaschek, Die alten Thraker (Sitzungsberichte filozof s ko- h isto rič nega razreda du- najske akademije znanosti 1893, CXXVII I 50) zabeležil traško ime Котууад poglavarja f'ijyefiœvJ dveh plemen v Meziji, na kaiero j e ponovno opozoril K. Oštir, K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog 1926—27, I 28) z znano svojevrstno, težko umljivo, v svojem smislu tako imenovano ala- rodistično, oblikovno z nekim lingvistično-izraznim športom tekmujočo in tudi sicer drugačno utemeljitvijo, proti metodi katere so se čuli sve- tovno-lingvistični glasovi (A. Meillet). O veleučenosti pa seveda ni no- benega dvoma. Že prej je pisal Oštir o tem v spisu Illyro-Thrakisches (Arhiv za arlxmasku starinu, jezik i einologiju 1924, 1 109, 114). Po razpravi M. Budimira, Quaestio de Neuris Cimmeriisque (Glas Srpske akademije nauka CCV1I, Odefene literature i jezika, nova serija 2, 1954, str. 53) pa besedna tvorba у.отууад predstavlja starobalkanski družbeno- politični termin v pomenu »glavar« s korenskim elementom v pomenu »glava«. Kakor je iz dotika Slovanov z Go ti, ki so se preselili iz Skandinavije v ozemlje ob Visli okoli začetka naše ere ( J . Hoops, Reallexikon der ger- manischen Altertumskunde 1913—15, II 305), nastal splošno slovanski termin posebnega družbenega pomena ki.nqg-o — kznqdzb — knez, tako je z druge strani v omejenem obsegu prišla v rabo izposojenka podob- nega pomena višje družbene plasti kosqgo — koxqdzb — kosez po čudnem, v temo zavitem naključju istega sufiksalnega elementa. Neko Budimirovo razglabljanje o sufiksalnem -lig- (str. 52) nima s tem nobene zveze. Zdi se, da je -ing- pomenilo pripadnost. Z u s a m m e n f a s s u n g Hinsichtlich der noch nicht feststellenden Etymologie des slovenischen alten Ausdrucks kosez «Edling» "wird dargetan, dass er zwar in einem slavisch be- grenzten Umfang, dennoch lautlich urslavisch, denselben Entwicklungsgang durchgemacht hat, wiç das allgemein slavische, aus dem Gotischen bald nach Beginn unserer Zeitrechnung entlehnte Wort knez : *kuningos — къп^ъ — k'hnqdzh — knez und dem gleich *kosingos — kos(;gъ — kosqdzь — kosez. Dass aber alle Wörter oder Namen mit ursprünglich fremdem Suffix -ing- aus dem Germanischen stammen müsstcn, ist kein Dogma, wie dies andere Fälle, z. В. aruss. Ятвязи für lit. Jatoingi u. a., beweisen. Kosçdzb seinerseits ist an- erkannt identisch mit dem von Konstantin Porphyrogenitos neben Хршјагод angegebenen altkroatischen Namen KooavzÇr^ç., D a nun der Name Xiiwß год sowohl hinsichtlich des Stammes, als des Suffixes nicht slavischen Ursprungs ist, wobei hinsichtlich des Suffixes dieses -at- nichts mit dem slavischen, ur- sprünglich mit steigendem Ton akzentuiertem -ât- (z. В. bogät%, skr. heute bogat, -a, -o, -i gegenüber skr. Hroat aus Hrvati) gemein hat, so drängt sich von selbst die Frage auf, dass kosqdzb wie Hrvati aus einer andern als ger- manischen Quelle herzuleiten ist. Der Name der Kroaten muss, dem Suffixe nach zu urteilen, dem Ursprünge nach iranisch-sarmatisch sein, wie ja in ähn- licher Weise z. B. auf einen Teil der Südslaven nach Assimilation des turko- tatarischen Stammes der Bulgaren deren Naine übergegangen ist. Es wird nun des weitern mit Angabe von Quellen und Literaturnachweisen gezeigt, dass die Sarmaten nach ihrer Ausbreitung nach dem Westen den mit den Thraken ver- wandten Goten und Daken benachbart waren, sowie dass bei den kulturellen Ausstrahlungen einerseits vom Küstengebiet des Schwarzen Meeres aus nach dem Westen und Norden, anderseits vom balkanischen Süden her der altbalkanische sozialpolitische, mit dem gotischen *kunings gewissermassen synonyme Termi- nus *kosingos in der Bedeutung »Oberhaupt« fђуеџотЈ für eine höhere Bevöl- kerungsschicht beiläufig, wie das die lautliche Entwicklung zeigt, in einer ziemlich gleichen Zeitperiode vom ursprünglichen Volke der Kroaten über- nommen worden ist.