-    222
Odgovorni vrednik: Dr. Janez B)eiweiS. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.
Oglas od Soče.
Bi rad, prav rad, prijatel, tvojo slavo Slovencem, kakor ti želiš, zatrobil; Tako bi za te čast, za svojo glavo Pa lavor nezvenljiv pri njih zadobil. Al kar odrekel Bog mi vince zdravo. Je Pegazu nakrat kopita zdrobil; Ki tešč po Elikonskem griču blodi, Ne more tebi peti, hud ne bodi!
„Napenjaj, rekel boš, ko drugi strune, Jim treba ni krepčavnega poliča; Vse vprek slave, kokoši in kopune Dekleta vmes župana in beriča. Ko cul bi iz loga ptičic mile kljune, Glasi se sladka pesem strun grabiča". Prijatel, kdor če vredno nam zapeti, Si mora z vincom prej serce ogreti.
Dokler le z vodo vira Ipokrene
Gasil si bodem neprijazno žejo,
Ne bom zapel ti pesmi zaželjene.
Ker strune nikdar skušat' Muz ne smejo,
Je pevcu nektar vince prave cene ,
Ta da domišlii nebeško rejo;
Potem zapoje pesem brez opora,
Potem šumi iskreni tok govora.
Omerla se zbudi pesniška žila, Se vnovič vžge nadušja iskra sveta, Spet pevca zdaj  dervi stvarjenja sila. Ki nove mu zelene vence spleta. Al kjer je krepka terta usahnila , Potihne pesem , sladko prej zapeta; Zastonj si reve Pegaza sedlajo , Jim slabe strune več glasu ne dajo.
Ko v vincu, hotel Bog! se milodragih
Nebeških plamočutov pa napijem ,
Ne bom zamolčal dik mi vedno blagih;
Ti bom zapel z nadušenim izlijem
V jedernih stihih in ne krasa nagih.
Poprej ti, ljubček , čela ne ovijem.
Za zdaj  pa le prevdari, modra glava:
Da voda pevcem ni nikakor zdrava!                    F. Z.